Jedro

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča obravnavana zadeva ni zapletena, v pisnem gradivu pa je bilo že do vložitve obtožnice zbranih dovolj podatkov, da je lahko predsednica senata o predlogu zagovornice za izločitev dokazov odločila in nikakor ni bilo potrebno opraviti naroka po 285.b členu ZKP. Sklicevanje pritožbe na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 5499/2017 z dne 31. 5. 2017 ni utemeljeno, saj kot izhaja iz jedra odločbe, mora predsednik senata izvesti na predobravnavnem naroku v prisotnosti strank le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev o predlogu za izločitev dokazov kot nedovoljenih. Pritožbeno sodišče pa je že obrazložilo, da dokazi, ki jih je zbrala predsednica senata, niso toliko pomembni, še manj pa odločilni, da ne bi mogla odločiti o predlogu za izločitev dokazov oziroma da bi jih morala izvesti na naroku v prisotnosti strank.

Izrek

Pritožba zagovornice obdolženega D.S. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog zagovornice obdolženca D.S., odvetnice A.F.B., za izločitev dokazov z dne 11. 2. 2020 (na list. št. 505 - 518), kot neutemeljen zavrnilo.

2. Proti takemu sklepu se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se iz kazenskega spisa kot nedovoljeni izločijo vsi predlagani dokazi, podrejeno pa, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja pritožba iz drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 16. členom ZKP (načelo kontradiktornosti), 22. člena (enako varstvo pravic) in 29. člena (pravna jamstva v kazenskem postopku) Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Sodišču prve stopnje očita, da je predsednica senata po tem, ko je zagovornica obdolženca predlagala izločitev dokazov in po tem, ko se je o tem predlogu obrambe izjasnilo državno tožilstvo, sama opravljala poizvedbe pri Policijski upravi tako, da je zahtevala poročilo o notranjevarnostnem pojavu z dne 17. 11. 2016 in podatek o tem, ali je bil v okviru navedenega notranjevarnostnega postopka morebiti opravljen pregled vsebine računalnika ali drugih tehničnih sredstev in opreme, ki jo je sicer pri svojem delu v policiji uporabljal D.S. in v primeru, če je bil tovrstni ukrep izveden, tudi podatek o tem, kdaj in zakaj je bil opravljen ter kateri dokumenti so bili pridobljeni na podlagi tovrstnega pregleda. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje s takim postopanjem obdolžencu kršilo pravico do kontradiktornega postopka iz 16. člena ZKP in s tem tudi pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, saj dokazov v razjasnitev dejanskega stanja v smeri, ali so posamezni dokazi dovoljeni ali ne, ni izvedlo v prisotnosti strank, s tem pa je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. S tem je bila kršena obdolženčeva pravica do obrambe, kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Namreč, dokaze, ki so pomembni za odločitev o predlogu za izločitev dokazov kot nedovoljenih, mora predsednik senata izvesti na predobravnavnem naroku v prisotnosti strank, saj je le na ta način zadoščeno pravicam iz 22. člena Ustave (jamstvo enakega varstva pravic oziroma zahteva po kontradiktornosti mora biti spoštovana v vseh fazah postopka). Pritožba se pri tem sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 5499/2017 z dne 31. 5. 2017. Pritožba zaključi, da bi sodišče tako moralo v zadevi razpisati nov narok v okviru predobravnavnega naroka, na katerem bi izvedlo dokaze, ki jih je očitno predsednica senata pridobila prav za potrebe odločanja o predlogu za izločitev dokazov.

5. 285.e člen ZKP določa, da o predlogih obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov odloči predsednik senata po opravljenem naroku iz 285.b člena ZKP. Le če zaradi zapletenosti zadeve ali ker v pisnem gradivu v spisu ni dovolj podatkov to ni mogoče, sme predsednik senata pred odločitvijo izvesti potrebne dokaze. Predsednica senata sodišča prve stopnje je dne 10. 3. 2020 od Policijske uprave zahtevala, da sodišču posreduje poročilo o notranjevarstvenem pojavu z dne 17. 11. 2016 ter podatke, kot je bilo že navedeno v točki 4 tega sklepa. Prav ima pritožba tudi, da sodišče prve stopnje poročila Policijske uprave ni vročilo obdolžencu in njegovi zagovornici. Vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča ne gre za odločilne podatke (dokaze), saj so bili znani že od začetka postopka zoper obdolženca v juniju 2016. Sodišče prve stopnje jih je v izpodbijanem sklepu omenilo in opisalo v točkah 7 in 8, vendar pa je v točki 9 obrazložilo, da tudi sicer iz že zbranega dokaznega gradiva in podatkov v sodnem spisu ne izhajajo okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da so bili dokazi zoper obdolženega D.S. pridobljeni nezakonito.

6. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča obravnavana zadeva ni zapletena, v pisnem gradivu pa je bilo že do vložitve obtožnice zbranih dovolj podatkov, da je lahko predsednica senata o predlogu zagovornice za izločitev dokazov odločila in nikakor ni bilo potrebno opraviti naroka po 285.b členu ZKP. Sklicevanje pritožbe na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 5499/2017 z dne 31. 5. 2017 ni utemeljeno, saj kot izhaja iz jedra odločbe, mora predsednik senata izvesti na predobravnavnem naroku v prisotnosti strank le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev o predlogu za izločitev dokazov kot nedovoljenih. Pritožbeno sodišče pa je že obrazložilo, da dokazi, ki jih je zbrala predsednica senata, niso toliko pomembni, še manj pa odločilni, da ne bi mogla odločiti o predlogu za izločitev dokazov oziroma da bi jih morala izvesti na naroku v prisotnosti strank.

7. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je predsednica senata navedla jasne in povsem sprejemljive razloge o tem, zakaj zbrani dokazi niso nezakoniti in zakaj jih zato ni potrebno izločiti. Dejstvo je, da je policist D.N., ki je bil takrat vodja oddelka za splošno kriminaliteto Sektorja kriminalistične policije pri Policijski upravi, skupaj s takratnim vodjem skupine za premoženjsko kriminaliteto v okviru navedenega oddelka B.G. sestavil uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja, v katerem je navedel, da je pri nadzoru nad delom zaposlenih zaznal in ugotovil, da je podan utemeljen sum, da je kriminalist D.S. izvršil zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po petem v zvezi s tretjim odstavkom 257. člena KZ-1, ki se preganja po uradni dolžnosti. Bistveno pa je, da ga je še istega dne, torej 1. 6. 2016, policist D.N. ob 17.42 uri po e-pošti posredoval Posebnemu oddelku Specializiranega državnega tožilstva, kjer je bil evidentiran pod opr. št. OPP-Ktpp/49/2016. Pomembno je nadalje, da je po odredbi državnega tožilca Posebnega oddelka z dne 2. 8. 2016 policist tega oddelka pričel s preverjanjem oziroma aktivnostmi v okviru predkazenskega postopka pod opr. št. KpPo/104/2016, v okviru katerega je zbral obvestila od oseb, za katere je bila izkazana verjetnost, da bodo vedele povedati o okoliščinah naznanjenega kaznivega dejanja, in sicer od D.N., B.G., M.K., B.K., M.K. ter opravil zaslišanje osumljenega D.S. v skladu z določbami 148.a člena ZKP, nato pa je še na podlagi več zaprosil od službe direktorja Policijske uprave pridobil listine in podatke v zvezi s predkazenskim postopkom zoper M.K. in druge osebe zaradi suma storitve več kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, glede ukradenega osebnega vozila znamke Audi A6, ki jo je začel obravnavati že obdolženec, kasneje pa je bila v nadaljnje delo dodeljena njegovemu sodelavcu D.L. Policist Posebnega oddelka je nato podal kazensko ovadbo zoper D.S. in poročilo v njeno dopolnitev, h katerima je priložil uradne zaznamke o zbranih obvestilih in vso ostalo zbrano dokazno gradivo, državni tožilec iz Posebnega oddelka pa je v nadaljevanju pristojnemu sodišču podal zahtevo za preiskavo.

8. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje je zato pravilen in zakonit, saj sodišče prve stopnje ni kršilo Zakona o kazenskem postopku, kot se mu očita, kakor tudi ne navedenih ustavnih določb. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi tretjega odstavka 402. člena ZKP.