Jedro

Del zavestne in voljne sestavine naklepa je tudi zavest o prepovedani posledici in njeno hotenje oziroma zavest o možnosti njenega nastanka ter privolitev vanjo. Teorija v zvezi s pojmom "namena" v civilnem pravu, ki ga OZ sicer ne definira, poudarja, da volja, drugače kot v kazenskem pravu, ni usmerjena k povzročitvi prav določene škode. Ni torej pomembno, ali je povzročitelj želel povzročiti škodljivo posledico ali ne. Povzročitev škode v civilnem pravu je namerna že takrat, ko je povzročitelj škode vedel, da bo zaradi njegovega ravnanja nastala škoda, ne glede na to, ali je ravnal z željo to škodo povzročiti ali pa je bil namen njegovega ravnanja drugačen in je škoda nastala kot stranska posledica njegovega ravnanja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka nosi svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 382,50 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v roku 15 dni plačati 12.326,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2019 do plačila (1. točka izreka) in ji povrniti pravdne stroške v višini 3.040,66 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2.Tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) vlaga zoper sodbo pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik) pa naloži plačilo njenih stroškov postopka. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Izpostavlja, da je sodišče napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Tožnik bi moral dokazati, da škode ni povzročil namenoma. To pa mu ni uspelo, zato je treba tožbeni zahtevek zavrniti. Tožnik je namenoma zapeljal v prepovedano smer, škoda pa je nastala kot stranska posledica njegovega nedopustnega ravnanja. Zagotovo se je zavedal možnosti nastanka škode, ki nastane, če z vozilom zapelješ v človeka. Sodišče je nekritično verjelo tožniku in njegovi ženi, po drugi stranki pa je vsakršno izpoved prič A. A., B. B. in C. C., ki se je razlikovala od tožnikove, označilo kot neprepričljivo, nekonsistentno in nepotrjeno z drugimi dokazi. Tožnik in njegova žena imata interes za izid v postopku, medtem ko oškodovanka in priči takšnega interesa nimajo. Tudi zaradi poteka časa njihov spomin bledi, zato je nujno upoštevati izjave, ki so jih priče podale v postopku pred policijo in pred kazenskim sodiščem. Priča A. A. je že od vsega začetka skladno izpovedovala, da jo je tožnik zadel trikrat, da je po drugem trku javila na postajo, pri padcu ob tretjem trku pa je pritisnila panik tipko. Ugotovitev sodišča, da je priča naknadno popravila svoj opis dogajanja, je napačen. Razloga, da bi oškodovanka lažno izpovedala glede števila trkov, ni, saj je v vsakem primeru upravičena do odškodnine. Udarce v koleno je čutila neposredno, ostale priče so to le videle. Če bi bil tožnikov namen opozoriti redarko, da naj se umakne, ker bo speljal, bi ji to takrat, ko je izstopil iz avta, tudi povedal oziroma ji nakazal, redarka pa bi se zagotovo umaknila in do zadetja ne bi prišlo. Vsak povprečno skrben voznik bi v dani situaciji svojo namero, da bo zavil, nakazal s smernikom. Sodišče je zato napačno uporabilo materialno pravo ter nerazumno in logično nevzdržno ocenilo izvedene dokaze.

4.3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da se ta zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Meni, da je odločitev pravilna in zakonita.

5.4. Pritožba ni utemeljena.

6.5. Tožnik zahteva vračilo zneska, ki ga je toženki plačal zaradi vložene tožbe v pravdnem postopku VI P 1230/2019, v katerem je zoper njega uveljavljala regresni zahtevek iz avtomobilskega zavarovanja, ker naj bi oškodovanki namenoma povzročil škodo.

7.6. Sodišče je utemeljenost postavljenega zahtevka pravilno presojalo na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi iz 191. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), po katerem lahko tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, to zahteva nazaj, če si je pridržal pravico zahtevati nazaj oziroma če je plačal, da bi se izognil sili. Na podlagi navedb strank je ugotovilo, da je toženki 26. 11. 2019 plačal 12.326,11 EUR in pri tem poudaril, da si pridržuje pravico plačani znesek zahtevati nazaj, če se ugotovi, da ga ni dolžan plačati. Takšna ugotovitev sodišča pritožbeno ni sporna.

8.7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pravilno in popolno ugotovilo, katera dejstva šteje za dokazana; odločilo je po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo tudi zgoraj navedeno materialno pravo. Pritožbeni očitki o napačni uporabi pravil o dokaznem bremenu so neutemeljeni. Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je potrebno spoznanje o obstoju pravno odločilnih dejstev. Rezultat dokaznega postopka lahko privede do različnih situacij, in sicer da sodnik meni, da je določeno pravno pomembno dejstvo dokazano oziroma da ni dokazano oziroma se do tega vprašanja ne more zanesljivo opredeliti (t. i. spoznavna kriza), zato o tem odloči po pravilu o dokaznem bremenu (215. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP). Materialno dokazno breme za utemeljenost postavljenega zahtevka ves čas nosi tožnik, medtem ko procesno dokazno breme (strankina dolžnost predlagati dokaz) med dokaznim postopkom prehaja z ene na drugo stranko. Stranka, ki nosi materialno dokazno breme, tako z uspešnim dokazom prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, ta pa se bo z nasprotnimi dokazi trudila ovreči aktualni dokazni uspeh. Sodišče nato oceni, ali je bila pri tem uspešna ter svojo oceno tudi obrazloži.

9.8. V konkretni zadevi ni sporno, da je tožnik toženki plačal znesek, terjan kot regresni zahtevek iz naslova avtomobilskega zavarovanja, in si pri tem pridržal pravico do njegove vrnitve, če se izkaže, da ga ni dolžan plačati. Toženka je tožbo v zadevi VI P 1230/2019 zaradi plačila umaknila, zato je sodišče postopek ustavilo. Odločilno in sporno med strankama pa je, ali je prišlo do izgube zavarovalnih pravic oziroma zavarovalnega kritja, ker je bila škoda s strani tožnika povzročena namenoma.

10.9. Del zavestne in voljne sestavine naklepa je tudi zavest o prepovedani posledici in njeno hotenje oziroma zavest o možnosti njenega nastanka ter privolitev vanjo. Teorija v zvezi s pojmom "namena" v civilnem pravu, ki ga OZ sicer ne definira, poudarja, da volja, drugače kot v kazenskem pravu, ni usmerjena k povzročitvi prav določene škode. Ni torej pomembno, ali je povzročitelj želel povzročiti škodljivo posledico ali ne. Povzročitev škode v civilnem pravu je namerna že takrat, ko je povzročitelj škode vedel, da bo zaradi njegovega ravnanja nastala škoda, ne glede na to, ali je ravnal z željo to škodo povzročiti ali pa je bil namen njegovega ravnanja drugačen in je škoda nastala kot stranska posledica njegovega ravnanja.

11.10. Namen in malomarnost sta obliki krivde (135. člen OZ); subjektivni odnos povzročitelja do nastale posledice njegovega ravnanja. Merilo za presojo oblike oziroma stopnje krivde je vedno subjektivno in konkretno, abstraktna merila so izključena. Namen (dolus) je najtežja oblika krivde. Povzročitelj, ki ravna namenoma, se zaveda nedopustnosti ravnanja in posledic ter jih tudi hoče. Tudi teorija civilnega prava loči med direktnim in eventualnim namenom. Za direktni namen je značilno, da je poudarjena voljna sestavina, pri eventualnem namenu pa se povzročitelj zaveda možnosti nastanka posledice in vanjo privoli, jo dopušča, misli si, "bo kar bo". Povzročitelj je glede uspeha svojega dejanja - posledic (škode) sicer navidezno indiferenten, vendar pa od svojega dejanja ne bi odstopil, čeprav bi vedel, da bo posledica nastala. V tem je bistvena razlika med eventualnim namenom in malomarnostjo, pri kateri povzročitelj prepovedane posledice svojega ravnanja v resnici noče.

12.11. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da ni mogoč zaključek o tožnikovi namerni povzročitvi škode. Ocenilo je, da tožnik ni imel (direktnega ali eventualnega) namena povoziti redarke in ji povzročiti škodo. Pri tem je sledilo tožnikovi izpovedi, da se je kljub začetnemu razburjenju, ko je skušal redarko prepričati, da bi ga spustila mimo zapore v prepovedano smer, nato odločil, da popusti in se odpelje v smeri zapovedane vožnje. Napačno je ocenil, da stoji redarka dovolj stran od vozila in lahko zapelje mimo. Iz avtomobila ni opazil, da je redarka z desno nogo postavljena bolj naprej. V času škodnega dogodka se je že mračilo, zaradi športne prireditve pa je bila velika gneča. Ljudje so hodili čez cesto, za njim so bila vozila, zato ni mogel zapeljati nazaj. Njegovo izpovedbo je sodišče prve stopnje ocenilo za prepričljivo in verodostojno. Potek dogajanja - da je že pred trkom zapeljal proti redarki, ki je bila pred vozilom in nato iz vozila izstopil ter jo vidno razburjen skušal pregovoriti - sta potrdili tudi priči D. D. in B. B. Da speljevanje ni bilo sunkovito, izhaja tako iz izvedenskega mnenja z dopolnitvijo sodnega izvedenca prof. dr. E. E. kot tudi izpovedi ostalih zaslišanih prič. Večje število trkov, o katerih je izpovedala redarka A. A., ni bilo potrjeno z nobenim drugim dokazom, zato sodišče prve stopnje temu utemeljeno ni sledilo. Da je imel tožnik po neuspešnem pregovarjanju namen upoštevati prometni režim obvoza in zapeljati levo, izhaja tudi priloženih fotografij (priloga A8 in A12), saj je trup vozila postavljen v smeri, da se odvije levo in ne desno. Da so bila kolesa obrnjena v levo, je izpovedala tudi redarka. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni sprejelo izpovedbe priče C. C., da je tožnik po nesreči odšel v avtomobil in obrnil volan tako, da je kolesa postavil v levo ter s tem priredil položaj vozila. Takšnih navedb ne potrjuje noben drug dokaz, prav tako v dani situaciji ni pričakovati, da bi tožnik, čeprav prava uka stranka, zavestno prirejal potek nadaljnjih dogodkov. Življenjsko sprejemljivejša je izpovedba tožnika, da je v vozilo segel po telefon na armaturi.

13.12. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sprejema kot pravilno, pritožba pa ji neutemeljeno nasprotuje. Dokazna ocena sodišča prve stopnje upošteva celotno življenjsko situacijo, njeno ozadje in širši kontekst ter je celovita. Sodišče prve stopnje je podalo obrazložene razloge, zakaj je posamezni priči glede določenega dejstva sledilo in zakaj ne, pri čemer so njegovi argumenti prepričljivi. Zatrjevanega nasprotja pritožbeno sodišče v razlogih odločitve ne vidi.

14.13. Pritožba zmotno meni, da je za presojo konkretnega zahtevka bistveno, da je tožnik redarko, ki je stala pred vozilom, zadel in ji povzročil škodo. Bistveno je hotenje, da se škoda povzroči. Dejanje mora biti storjeno z zavedanjem, da lahko vodi v škodo oz. povzročitelj morebitno škodo vzame v zakup. Tega pa v obravnavanem primeru tožniku ni mogoče očitati. V pritožbi podano stališče, da se od povprečno skrbnega voznika pričakuje nakaz smeri vožnje s smernikom, (nujno) še ne pomeni, da je v nasprotnem primeru privolil v morebitno posledico.

15.14. Glede na zgoraj pojasnjeno pritožba ni utemeljena. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16.15. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, svoje pritožbene stroške nosi sama, tožniku pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo vse v odgovoru na pritožbo priglašene stroške, saj so potrebni v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP in skladni z Odvetniško tarifo ter skupaj znašajo 382,50 EUR (625 točk za sestavo odgovora po 1. točki tar. št. 22 v zvezi s tar. št. 19, povečane za 2 % materialne stroške). Dosojene stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh (313. člen ZPP) od prejema te sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila (299. in 378. člen OZ).

-------------------------------

1VSRS Sodba II Ips 81/2018 z dne 23. 5. 2019.

2Komentar D. Jadek Pensa k 135. členu OZ, GV 2003.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 212, 215 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 135, 191

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.