Jedro

Po sodni praksi določba 72. člena ZGO ne izključuje, da bi upravni organ ne mogel priznati lastnosti stranke osebi, ki izkaže, da v tem postopku varuje svoje pravice ali pravne koristi. Pravice in pravni interesi z lokacijo oz. gradnjo prizadetih strank, kolikor so v javnem interesu varovani v upravnem postopku se namreč varujejo v postopku za izdajo lokacijskega in gradbenega dovoljenja. Ker tožnik trdi, da v navedenih postopkih ni imel možnosti varovati svoje pravice in pravne interese, je za odločanje v konkretni zadevi pravno pomembno tudi to dejstvo, ki pa ga tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe ni ugotavljala.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote A., z dne 29. 10. 2003, s katerim tožniku v postopku izdaje uporabnega dovoljenja Mestni občini A. za poslovni prostor - okrepčevalnico v objektu B. trg 6, zgrajenem pred letom 1967 ni bil priznan položaj stranke in mu s tem ni bila dana možnost udeležbe v postopku, ki pred tem organom še ni končan. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ocenjuje, da je organ prve stopnje ravnal pravilno, ker tožniku ni priznal položaja stranke v obravnavanem upravnem postopku, saj za drugačno odločitev ni bila podana podlaga določena v 103. členu Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02) in niti v 42. in 43. členu Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožniku pojasnjuje, da imajo pravni interes za sodelovanje v postopku izdaje uporabnega dovoljenja po navedeni določbi ZGO le investitor, kot zainteresirana oseba za pridobitev dovoljenja in udeleženci pri gradnji kot stranski udeleženci, ne pa tudi druge osebe, kar je pravilno že pojasnil tudi organ prve stopnje. Ker tožnik ni niti investitor in niti udeleženec pri gradnji navedenega objekta, po določbah ZGO nima položaja stranke v tem upravnem postopku. Po oceni tožene stranke pa tožnik tudi nima položaja stranke po 43. členu ZUP, ker v postopku za izdajo uporabnega dovoljenja ne more varovati pravic in pravnih koristi, ki niso v neposredni povezavi s predmetom izdaje uporabnega dovoljenja. Tožniku pojasnjuje, da vplivi rabe navedenega objekta na bivalne in življenjske razmere sosedov niso predmet obravnave v postopku za izdajo konkretnega uporabnega dovoljenja. Ker se v postopku izdaje uporabnega dovoljenja presoja le, ali je objekt v tehničnem smislu zgrajen tako, da služi svojemu namenu, tožnik kot sosed ne more varovati pravic in pravnih koristi, ki niso v neposredni povezavi z izdajo uporabnega dovoljenja. Zato v tem postopku ni verjetno izkazan tožnikov pravni interes niti po določbah ZUP. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi določb 113. in 116. člena ZUP zavrnila tožnikov zahtevek za plačilo stroškov postopka.

Tožnik v tožbi navaja, da se s stališčem tožene stranke podanim v izpodbijani odločbi ne strinja. Zatrjuje, da za obravnavani objekt ni bil uveden postopek za izdajo gradbenega dovoljenja, v katerem bi tožnik po Zakonu o graditvi objektov lahko sodeloval in izkazal pravni interes zaradi vpliva objekta na njegovo stanovanje. Navaja, da je bila stavba, v kateri je objekt, zgrajena pred letom 1967. Ker je bil torej poslovni lokal zgrajen kasneje, bi si moral investitor pridobiti zanj gradbeno dovoljenje. Zato tožnik meni, da ima v postopku izdaje uporabnega dovoljenja enak pravni interes, kot bi ga imel v postopku izdaje delnega gradbenega dovoljenja. Toženi stranki očita, da je stališče, ki ga je zavzela v izpodbijani odločbi tudi v nasprotju z 25. členom Ustave Republike Slovenije. Ker organ prve stopnje zahteve investitorja ni zavrgel meni, da je njegov pravni interes izkazan. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek in ji naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Občina A., ki ima kot investitor objekta, na katerega zahtevo je bil uveden postopek izdaje uporabnega dovoljenja, položaj prizadete stranke v tem upravnem sporu, v odgovoru na tožbo, ob pritrjevanju ugotovitvam organa prve stopnje in tožene stranke, soglaša z izpodbijano odločitvijo. Ker tožnik ne izkazuje pravnega interesa, izpodbijana odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena, sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Sodišče se ne strinja z razlogi tožene stranke, zaradi katerih tožniku ni priznala lastnosti stranke v postopku pridobitve uporabnega dovoljenja.

V obravnavani zadevi ni sporno, da se je postopek za izdajo uporabnega dovoljenja začel dne 18. 10. 2000, ko je Mestna občina A. kot investitor vložila zahtevo za izdajo uporabnega dovoljenja za poslovni prostor - okrepčevalnico v A., B. trg 6, torej pred uveljavitvijo Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, 97/03 odl. US, 47/04, 62/04, 102/04 preč. bes. in 14/05 popr. - ZGO-1). Po določbi 194. člena ZGO-1 se postopki za izdajo uporabnega dovoljenja, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po določbah ZGO (Zakon o graditavi objektov, Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86 in Uradni list RS, št. 59/96, 45/99, 42/00 - odl. US in 52/00). Po 72. členu ZGO se zoper odločbo o uporabnem dovoljenju poleg investitorja lahko pritožijo le udeleženci pri graditvi objekta. To pa so projektant, graditelj in dobavitelj gradbenega materiala in opreme (67. člen ZGO). Med strankami pa dejstvo, da tožnik ne sodi med navedene udeležence pri graditvi objekta niti ni sporno, saj tožnik v upravnem postopku in tudi v tožbi vztraja pri trditvi, da je lastnik stanovanja v stavbi v kateri ali ob kateri se nahaja objekt za katerega je uveden postopek izdaje uporabnega dovoljenja. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (sodba VSRS U 1618/94-18 z dne 26. 11. 1997, sodba I Up 582/00 z dne 22. 10. 2003), pa določba 72. člena ZGO ne izključuje, da bi upravni organ ne mogel priznati lastnosti stranke osebi, ki izkaže, da v tem postopku varuje svoje pravice ali pravne koristi. Po 43. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, 73/04 - ZUP) ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes to je oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist pa je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Tožnik je svojo pravico do udeleževanja v postopku utemeljeval na trditvi, da ima kot lastnik stanovanja v sosednji stavbi pravico sodelovati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za objekt, za katerega je uveden postopek za izdajo uporabnega dovoljenja. Po stališču tožene stranke pravni interes v tej zadevi ni izkazan zato, ker se po tožniku uveljavljane pravice, ne nanašajo na lastništvo samega objekta oziroma lastništva ali zemljišča, na katerem je zgrajen ali pa z njegovo izvedbo oz. gradnjo. Iz izpodbijane odločbe in predloženih upravnih spisov pa ne izhaja, da bi tožena stranka ugotavljala okoliščine v zvezi s postopkom izdaje gradbenega dovoljenja, ki mora biti po določbah ZGO predloženo zahtevi za izdajo uporabnega dovoljenja. Pravice in pravni interesi z lokacijo oz. gradnjo prizadetih strank, kolikor so v javnem interesu varovani v upravnem postopku se namreč varujejo v postopku za izdajo lokacijskega in gradbenega dovoljenja. Ker tožnik trdi, da v navedenih postopkih ni imel možnosti varovati svoje pravice in pravne interese, je za odločanje v konkretni zadevi pravno pomembno tudi to dejstvo, ki pa ga tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe ni ugotavljala. Na podlagi navedenega sodišče zaključuje, da je odločitev tožene stranke vsaj preuranjena in so zato tožbeni ugovori v tem delu utemeljeni. Tožena stranka bo zato morala pred odločanjem o tožnikovi pritožbi ugotoviti ali je bila tožniku dana možnost uveljavljanja pravic in pravnih koristi, ki jih imajo stranke v postopku izdaje lokacijskega in gradbenega dovoljenja za objekt, za katerega je uveden postopek izdaje uporabnega dovoljenja. Če v postopku izdaje gradbenega dovoljenja še ni izdana pravnomočna odločba, tožnik kot lastnik stanovanja v stavbi B. trg 6, A., po presoji sodišča izkazuje pravni interes v postopku izdaje uporabnega dovoljenja za poslovni prostor v sosednji stavbi. Iz navedenih razlogov so neutemeljene navedbe tožene in prizadete stranke podane v odgovorih na tožbo.

Sodišče je zato tožbi ugodilo in je na podlagi 2. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popr. in 70/00 - ZUS) izpodbijano odločbo odpravilo. Tožena stranka, ki ji je zadeva vrnjena v ponoven postopek po 2. odstavku istega člena, bo morala v skladu s 3. odstavkom izdati novo odločbo.

Ker je sodišče v obravnavanem upravnem sporu presojalo le zakonitost izpodbijane odločbe, stroškovni del tožnikovega zahtevka v določbah ZUS nima pravne podlage. Po določbi 3. odstavka 23. člena ZUS trpi v takem primeru vsaka stranka svoje stroške postopka. Zato stroškovni del zahtevka ni utemeljen.