Jedro

Zaradi izpolnitvene zamude se kupnina ne zmanjša avtomatično. Terjatev iz naslova kupnine po prodajni pogodbi je samostojna terjatev, ki preneha oziroma delno preneha z izpolnitvijo ali v drugih z zakonom določenih primerih. Enako velja za terjatev iz naslova pogodbene kazni. Dve vzajemni, istovrstni, zapadli in iztožljivi terjatvi lahko prenehata s pobotom, vendar do pobotanja ne pride avtomatično, ampak je potrebna pobotna izjava.

Izrek

Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 6.313,74 EUR ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke, ker je ugotovilo, da je za zamudo odgovorna tožeča stranka in zato ni upravičena do plačila v višini nespornega odbitka vtoževane kupnine – pogodbenih penalov.

Tožeča stranka s pritožbo izpodbija sodbo v celoti, zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje in so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. V pritožbi tožeča stranka navaja, da je v pravdi sporno, ali je bila tožena stranka kot kupec poslovnih prostorov upravičena zaradi zamude prodajalca ne plačati 5 % kupnine iz naslova pogodbene kazni. Tožeča stranka citira obrazložitev sodbe v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VIII Pg 97/2005, z dne 3.10.2006, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1146/2006, z dne 28.11.2007, kjer je sodišče ugotovilo, da tožeča stranka ni kršila pogodbe, kajti gradbeno dovoljenje je bilo izdano za rekonstrukcijo prostorov M. d.o.o., ki je zaprosilo za izdajo gradbenega dovoljenja pred iztekom izročitvenega roka po prodajni pogodbi, zato je šlo za za posebne zahteve kupca po rekonstrukciji kupljenih prostorov, torej za spremembo naročila, kar pa skladno z 2. odstavkom 5. člena prodajne pogodbe in 3. odstavkom 607. člena ZOR pomeni, da prodajalec (tožeča stranka) ni odgovorna za zamudo. Tožeča stranka poudari, da sta tožena stranka in M. d.o.o. zahtevali rekonstrukcijo in gradbeno dovoljenje skupaj in iz istih razlogov. Tožena stranka je kupila poslovne prostore po obstoječem projektu, kasneje je bilo potrebno zaradi njenih dodatnih zahtev projekt spreminjati in zanj pridobiti rekonstrukcijsko gradbeno dovoljenje, za katerega je zaprosila tožena stranka sama, kot izhaja iz gradbenega dovoljenja v spisu, in ni dala zgolj soglasja k predlogu za izdajo gradbenega dovoljenja, kot ugotovi sodišče, zato je podana protispisnost. Sicer pa glede na določbo 607. člena ZOR sploh ni relevantno, kdo je predlagatelj rekonstrukcijskega gradbenega dovoljenja. V pritožbi poudarja, da je sodišče neutemeljeno sledilo izpovedi toženke glede vgradnje klimatov in vertikalne kanalizacije, kajti iz gradbenega dovoljenja z dne 21.8.1998 iz II. točke izrecno izhaja, da to ni predmet tega gradbenega dovoljenja, tako je nerelevanten tudi dogovor med strankama o načinu izolacije naknadno zgrajene vertikalne kanalizacije in meritve hrupa, na kar se sklicuje sodišče. Nadalje tožeča stranka opozarja na odločbo upravne enote z dne 12.11.1998, ki je spremenila prvotno gradbeno dovoljenje izdano tožeči stranki, in se nanaša na klimate in vertikalno kanalizacijo, medtem ko sodišče iz tega zaključi, da to potrjuje verodostojnost izpovedbe toženke in da je bilo gradbeno dovoljenje izdano za ureditev klimatizacije in vertikalnih vodov višje ležečih prostorov. Kaj je bilo predmet rekonstrukcijskega gradbenega dovoljenja, izhaja iz zabeležke z dne 20.6.1996, kar ugotavlja tudi sodišče. Nadalje je v prodajni pogodbi res navedeno, da bo kupec prostore uporabljal za izobraževalno in pisarniško dejavnost, vendar so navedene tri pisarne, hodnik in sanitarni blok. Iz skice z dne 27.10.2005 pa je razvidno, da je bila namesto treh pisarn zgrajena ena velika učilnica po spremenjenih standardih in zahtevah kupca. V pogodbi ni bilo ničesar o tlorisni spremembi, niti o izpolnjevanju standardov za izobraževalno dejavnost, torej je tožena stranka diktirala spremembe in ne kot je ugotovilo sodišče. Že samo te spremembe bi, ne glede na rekonstrukcijsko gradbeno dovoljenje, opravičevale uporabo 3. odstavka 607. člen ZOR, saj je šlo za tako velike spremembe, da je bilo potrebno gradbeno dovoljenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo prvostopnega sodišča v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na nekatere bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (350. člen ZPP).

V obravnavani zadevi se tožbeni zahtevek glasi na plačilo neplačanega dela kupnine po prodajni pogodbi v višini 5 % celotne kupnine, ki ga tožena stranka ni plačala ker meni, da je za zamudo pri izpolnitvi pogodbe odgovorna tožena stranka in zato ni plačala 5 % kupnine, kolikor znašajo pogodbeni penali za zamudo. Prvostopno sodišče se je v predmetni zadevi posvetilo zgolj ugotavljanju, katera stranka je odgovorna za zamudo, vendar se zaradi izpolnitvene zamude kupnina ne zmanjša avtomatično. Terjatev iz naslova kupnine po prodajni pogodbi je samostojna terjatev, ki preneha oziroma delno preneha z izpolnitvijo ali v drugih z zakonom določenih primerih (295. člen ZOR ali 270. člen OZ). Enako velja za terjatev iz naslova pogodbene kazni (270. člen ZOR ali 247. člen OZ). Dve vzajemni, istovrstni, zapadli in iztožljivi terjatvi lahko prenehata z pobotom (336. člen ZOR ali 311. člen OZ), vendar do pobotanja ne pride avtomatično, ampak je potrebna pobotna izjava (337. člen ZOR ali 312. člen OZ), po opravljenem materialnem pobotu v celoti preneha nižja terjatev, višja terjatev pa preneha v višini nižje terjatve. Lahko pa pride tudi do procesnega pobota, to je v primeru, ko tožena stranka poda pobotno izjavo šele v pravdnem postopku. Zato je prvostopno sodišče s tem, ko je presojalo, katera stranka je odgovorna za zamudo (ki je sicer predpostavka za nastanek terjatve tožene stranke in naslova pogodbene kazni), nr da bi pred tem ugotovilo, ali je sploh podana ustrezna podlaga za delno prenehanje terjatve iz naslova kupnine zaradi pobota s terjatvijo iz naslova pogodbene kazni, zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer 295. člen ZOR oziroma 270. člen OZ.

Iz opisa dejanskega stanja tožeče in tožene stranke je razvidno, da tožena stranka dela kupnine ni plačala, ker meni, da je zaradi zamude tožeče stranke upravičena do pogodbenih penalov. Zato je obstajala dolžnost prvostopnega sodišča, da bi v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) toženo stranko spodbudilo v smeri, da bi dopolnila pomanjkljive navedbe, zakaj meni, da je terjatev tožeče stranke delno prenehala. Glede materialnega procesnega vodstva teorija (Ude L. in drugi: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, komentar k 285. členu ZPP) stoji na stališču, da je dolžnost sodnika, da s svojimi vprašanji in spodbudami nadgradi navedbe, ki sta jih stranki že dali, ni pa dolžno stranki opozarjati na najbolj oddaljene teoretične poglede na predmet spora. Sodišče pa ne sme iti tako daleč, da bi strankama dalo pobudo za to, da popolnoma spremenita dosedanje navedbe (saj ne bi šlo za dopolnitev, ampak za spremembo dejanskega stanja) oziroma bi bila ogrožena sodnikova nepristranskost, če bi stranko spodbudil, da spremeni tožbeni temelj ali da uveljavlja nove ugovore. Pritožbeno sodišče meni, da bi v obravnavanem primeru prvostopno sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva moralo opozoriti toženo stranko, kajti iz opisa stanja s strani tožene stranke, je razvidno, da dela kupnine ni plačala, ker meni da tega ni dolžna zaradi pogodbenih penalov, manjka torej navedba, ali je že podala pobotno izjavo oziroma da podaja pobotni ugovor v pravdnem postopku.

Prvostopno sodišče je zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje tudi posledica bistvenih kršitev določb po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 285. členom ZPP. Pritožbeno sodišče glede na naravo in okoliščine primera ne more samo dopolniti in odpraviti omenjene pomanjkljivosti, zato je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje (355. člen ZPP). Tožena stranka v pravdnem postopku sicer ni zatrjevala obstoja pobotne izjave ali podala pobotnega ugovora v tem pravdnem postopku, vendar je omenjeno posledica kršitve prvostopnega sodišča, ki bi ob pravilni uporabi materialnega prava in določb pravdnega postopka moralo toženo stranko v okviru materialnega procesnega vodstva na omenjeno ustrezno spodbuditi (kot je obrazloženo zgoraj), zato ne more iti v škodo stranke. V ponovljenem sojenju bo tožena stranka lahko podala ustrezne navedbe v tej smeri, saj le-teh brez svoje krivde ni mogla podati pravočasno zaradi bistvenih kršitev določb postopka s strani prvostopnega sodišča (2. odstavek 362. člena ZPP). Ker sklopa dejstev glede pobota terjatev prvostopno sodišče ni ugotavljalo, bi oprava pritožbene obravnave, odprava bistvene kršitev določb pravdnega postopka (izvedba materialnega procesnega vodstva) in ugotavljanje novih dejstev ter odločitev o tožbenem zahtevku s drugostopenjsko sodbo pomenila kršitev ustavne pravice pravdnih strank do pritožbe (25. člen URS). Kajti s tem bi bila v drugostopenjski odločbi prvič ugotovljena pravno relevantna dejstva, glede njih pa pravdni stranki ne bi imele možnosti pritožbe. Izvedbo pritožbene obravnave in odpravo pomanjkljivosti pa onemogoča tudi določba 6. odstavka 348 člena ZPP, ki stranki prepoveduje navajanje novih dejstev in dokazov ter uveljavljanje pobota, ki ga stranka ni uveljavljala pred sodiščem na prvi stopnji, kar bi potencialno lahko onemogočilo odpravo pomanjkljivosti v tej pravdni zadevi na pritožbeni obravnavi. Zato je pritožbeno sodišče skladno z določbo 355. člena ZPP ugodilo pritožbi zoper sodbo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker se je v tem pravdnem postopku sodeči sodnik že opredelil do potencialno relevantnega vprašanja, katera stranka je odgovorna za zamudo pri izročitvi poslovnih prostorov, je pritožbeno sodišče odločilo, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom posameznikom (356. člen ZPP).

Izpodbijano sodbo je bilo potrebno razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje že iz zgoraj navedenega, zato se je pritožbeno sodišče zgolj na kratko opredelilo tudi do nekaterih pritožbenih navedb. Prav ima pritožba v delu, kjer opozarja na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano za ureditev klimatizacije in vertikalnih vodov. Prvostopno sodišče je namreč spregledalo, da se na klimate in vertikalne vode sicer res nanaša odločba UE Ljubljana z dne 12.11.1998 (priloga B25), ki spreminja pravnomočno gradbeno dovoljenje z dne 28.6.1996, kjer kot investitor nastopa tožeča stranka (priloga B23), medtem ko je toženka izpovedovala o gradbenem dovoljenju št. 351-1693/97 z dne 21.8.1998, kjer kot investitor nastopata tožena stranka in M. d.o.o. (priloga B10), v katerem pa je v II. točki izrecno zapisano, da se ne nanaša na izvedbo klimatov na podstrešju in izvedbo vertikalne kanalizacije. Pritožbeno sodišče zato ne sprejema dokazne ocene prvostopnega sodišča, da je bilo gradbeno dovoljenje, o katerem izpoveduje toženka (katerega vlagateljica je tožena stranka), izdano zaradi izvedbe klimatov in vertikalne kanalizacije, posledično se ne more strinjati niti z dokazno oceno verodostojnosti izpovedbe toženke, katere ocena verodostojnosti temelji na zmotnem dejanskem zaključku prvostopnega sodišča, da v spis predložene listine potrjujejo njeno izpovedbo. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da je glede spremembe predmeta pogodbe relevantno, kako je predmet izpolnitve opredeljen v prodajni pogodbi, ter da namen, s katerim je pogodbena stranka sklenila pogodbo, čeprav je znan sopogodbeniku, ne more samostojno spreminjati predmeta pogodbe. Zmotno je tudi materialnopravno stališče prvostopnega sodišča, da je sprememba predmeta pogodbe nujno povezana s spremembo cene. Ključno pri presoji, ali je prišlo do spremembe naročila, je presoja, ali se je spremenil predmet pogodbenega razmerja, sprememba cene pa je lahko le ena od okoliščin, ki kažejo na to, da je prišlo do spremembe predmeta obligacijskega razmerja.

Odločitev o pravdnih stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.