Jedro

Izdaja nove odločbe o varstvu in vzgoji ter o stikih ni možna, če v ta postopek nista vključena oba starša, ki sta bila stranki pravdnega postopka, v katerem je bilo odločeno, da se otrok zaupa v varstvo in vzgojo enemu od staršev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

Obrazložitev

V obravnavani zadevi je tožeča stranka navajala, da je bila mladoletna S.M. ob razvezi svojih staršev z odločbo Okrožnega sodišča v Kopru dodeljena v vzgojo in varstvo materi N.T.. Navajala je, da N.T. ne skrbi in ni sposobna skrbeti za svojo mladoletno hčer, zato je predlagala, da se dodeli v varstvo in vzgojo tretji osebi, njeni stari mami. Prvostopenjsko sodišče je tožbo zavrglo, ker je menilo, da v konkretnem primeru ni podlage za odločanje v pravdnem in niti v nepravdnem postopku. Menilo je, da ni podana nobena od procesnih predpostavk za odločanje o dodelitvi mladoletnega otroka v vzgojo in varstvo osebi, ki ni njen roditelj. Po mnenju prvostopenjskega sodišča bi morala tožeča stranka cilj, ki ga zasleduje v tem postopku doseči z ukrepi iz svoje pristojnosti, ne pa s tem, da skuša poseči v razmerje, ki ga je sodišče v razvezni sodbi uredilo le med mladoletno hčerko in njunima staršema.

Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in izda sklep, na podlagi katerega bo mladoletno S.M. zaupalo v varstvo in vzgojo stari mami T.T.. Glede aktivne legitimacije Centra za socialno delo opozarja na določbo četrtega odstavka 421. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), iz katere jasno izhaja, da je CSD upravičen do vložitve tožbe za spremembo že izdane odločbe o varstvu in vzgoji otrok. Po mnenju pritožbe tudi ni nobenega dvoma o tem, da bi moralo v obravnavnem primeru sodišče odločiti o pravilih pravdnega postopka. Citira določbo 10. a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR), iz katere izhaja, da o zadevah, o katerih so za odločanje pristojna sodišča le-ta odločajo v pravdnem postopku, če ni predpisano odločanje v nepravdnem postopku. Za odločanje o zahtevi, da se spremeni odločitev o varstvu in vzgoji otrok ZZZDR ne predvideva odločanje v nepravdnem postopku, zato je potrebno opraviti postopek po pravilih pravdnega postopka. V zvezi z navedenim se pritožba sklicuje na odločbe VSL IV Cp 528/2006 in VSL IV Cp 4741/2010. Glede zaupanja v varstvo in vzgojo tretji osebi pa opozarja na 105. člen ZZZDR, iz katerega izhaja, da sme sodišče v postopku odločanja v sporu glede varstva in vzgoje med starši, ki ne živijo ali ne bodo več živeli skupaj, otroka zaupati v varstvo in vzgojo drugi osebi, če ugotovi, da noben od otrokovih staršev ni primeren za varstvo in vzgojo. Navajanje in napotovanje sodišča, da o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo tretji osebi, CSD doseže z ukrepi svoje pristojnosti, presega vse meje, saj je CSD strokovno avtonomna institucija, ki samostojno odloča katere ukrepe iz svoje pristojnosti bo izvedel in katere ne. CSD je na podlagi 119. člena ZZZDR ter četrtega odstavka 421. člena ZPP pristojen in upravičen predlagatelj izdaje nove odločbe glede zaupanja otroka v varstvo in vzgojo tretji osebi.

Pritožba je utemeljena.

Pritrditi je pritožnici, da bi v obravnavanem primeru prvostopenjsko sodišče njen predlog moralo obravnavati kot tožbo oz. o njem odločiti kot o tožbenem zahtevku v pravdnem postopku. Podlaga takšnemu zahtevku je materialnopravna določba četrtega odstavka 421. člena ZPP, v katerem je določeno, da sodišče na zahtevo bivšega zakonca ali organa, pristojnega za socialne zadeve, izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka. Prav tako se ni mogoče strinjati s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je zaupanje otroka v varstvo in vzgojo možno tretji osebi le v primeru, ki jih v razlogih izpodbijanega sklepa citira prvostopenjsko sodišče. V zvezi z navedenim pritožnica pravilno opozarja na določbo tretjega odstavka 105. člena ZZZDR, iz katere izhaja, da sme sodišče v postopku odločanja v sporu glede varstva in vzgoje med starši, ki ne živijo ali ne bodo živeli skupaj, otroka zaupati v varstvo in vzgojo drugi osebi, če ugotovi, da nobeden od otrokovih staršev ni primeren za varstvo in vzgojo. Izdaja nove odločbe o varstvu in vzgoji ter o stikih ni možna, če v ta postopek nista vključena oba starša, ki sta bila stranki pravdnega postopka, v katerem je bilo odločeno, da se otrok zaupa v varstvo in vzgojo enemu od staršev. V kolikor je v takem primeru tožen le eden od staršev, je takšna tožba nesklepčna. Posledica nesklepčne tožbe pa je zavrnitev tožbenega zahtevka. Vendar pa v konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo, saj je iz podatkov CRP razvidno, da je dekličin oče M.M., ki je bil poleg matere N.T. stranka v razvezni pravdi Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. P 1, umrl 30.4.2009. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče naj upošteva, da gre za prednostno in urgentno zadevo.