Jedro

Notarski zapis je neposredno izvršljiv in predstavlja izvršilni naslov, saj je dolžnik v njem soglašal z neposredno izvršljivostjo, terjatev pa je tudi zapadla.

Ureditev poenostavljenega izkazovanja zapadlosti v 20.a členu ZIZ je specialnejša v nasprotju s 26. členom ZIZ, ki se nanaša na splošna pravila izkazovanja zapadlosti pogojne terjatve, zato v primeru izkazovanja zapadlosti terjatve po notarskem zapisu, ki je ločeno in posebej urejena v 20.a členu ZIZ, zahteve iz 26. člena ZIZ ne pridejo v poštev.

Določilo notarskega zapisa, da upnik v primeru zamude s plačili lahko „odstopi od pogodbe“, je le posledica nedoslednega izražanja, saj uresničitev odpoklicnega upravičenja ne povzroči razveze pogodbe, temveč povzroči samo predčasno dospelost preostalih obrokov kredita. „Odstop od pogodbe“ je v konkretnem primeru po svojem pravem namenu torej le prenehanje možnosti kreditojemalca, da svojo obveznost plačuje obročno, temveč mora zaradi neizpolnjevanja rednih obveznosti upniku terjatev poravnati takoj v celotnem še neplačanem znesku – terjatev torej zapade v plačilo takoj.

Upnik je že v predlogu za izvršbo natančno pojasnil višino terjatve po vsaki od kreditnih pogodb, ki jo je tudi specificiral po posameznih postavkah (glavnica, redne obresti, zakonite zamudne obresti in stroški) ter pojasnil tečaj, po katerem je terjatev pretvoril iz CHF v EUR. V odgovoru na ugovor pa je upnik priložil še izpise in razknjižbo vplačil, obračune nezapadle glavnice, obračune obresti ter izpis obračunov stroškov, iz katerih so razvidni časovno sosledje zapadanja obrokov in stroškov v plačilo, način poračunavanja prejetih plačil, način izračuna obresti ter obrestna mera. Z opisano ustrezno razčlenjenostjo, strukturiranostjo in identifikacijo terjatve je bilo dolžniku omogočeno, da se s terjatvijo seznani in jo ustrezno preizkusi, s tem pa je bilo breme obrazloženega nasprotovanja višini terjatve prevaljeno nanj.

V izvršilnem postopku narok ni obligatoren, temveč ga sodišče opravi le, kadar zakon tako določa ali kadar oceni, da je to smotrno. V konkretnem primeru zakon naroka ne predpisuje, ravno tako pa ob dejstvu, da ga je dolžnik predlagal le za izvedbo dokazov v zvezi z navedbami, ki niso pravno odločilne, ni mogoče zaključiti, da bi bil smotrn za odločitev v zadevi.

Ničnosti v izvršilnem postopku ni mogoče uveljavljati oziroma ob upoštevanju načela stroge formalne legalitete ali vezanosti na izvršilni naslov izvršilno sodišče ne sme posegati v izvršilni naslov in presojati njegove materialnopravne pravilnosti, temveč je njegova naloga le, da ga izvrši tako, kot se ta glasi.

Soglasje z neposredno izvršljivostjo je enostranska procesna dispozicija, katere namen je nastanek izvršilnega naslova. Razpolaganje s pravovarstvenim zahtevkom sicer ni dovoljeno, če to nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom, pri čemer predhoden preizkus skladnosti s prisilnimi predpisi in moralo pri sklepanju pravnih poslov v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa opravi že notar kot oseba javnega zaupanja, vešča pravne stroke. Vendar pa ko je enkrat dano soglasje za neposredno izvršljivost, to povzroči, da notarski zapis pridobi lastnost izvršilnega naslova, ne glede na to, da je v njem določena obveznost, glede katere ni dovoljena poravnava. Takšno razlago potrjujejo tudi določbe ZIZ, ki kot kasnejši zakon kot predpostavki, da je notarski zapis izvršilni naslov, določa zgolj soglasje z neposredno izvršljivostjo in zapadlost terjatve. Da je temu tako, potrjuje tudi ugovorni razlog iz 5. točke prvega odstavka 55. člena v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena ZIZ, v skladu s katerim izvršba ni dopustna, če je obveznost iz notarskega zapisa, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena ali izrečena za nično. Šele razveljavitev ali ugotovitev ničnosti obveznosti iz notarskega zapisa z odločbo torej predstavlja ugovorni razlog v izvršilnem postopku.

Dolžnik uveljavlja, da je stališče, da se v izvršilnem postopku ničnost ne more uveljavljati, v nasprotju z evropskim pravom, vendar takim navedbam ni mogoče slediti. Kljub temu, da izvršilno sodišče ne presoja ugovora ničnosti obveznosti, ki izhaja iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, namreč v slovenskem pravnem redu obstajajo druga ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje uporabe nepoštenih pogojev v potrošniških pogodbah. Naš sistem tako na eni strani že notarjem nalaga preizkus skladnosti pravnega posla z javnim redom, po drugi strani pa dolžniku omogoča, da začne sodni postopek za ugotovitev neveljavnosti pogodbe brez rokovnih omejitev in ne glede na to, ali izvršba že teče. V tem (pravdnem) postopku ima sodišče pooblastila, da po uradni dolžnosti pazi na nedovoljenost nepoštenih pogodbenih pogojev, dolžnik pa ima v primeru, ko tečeta oba postopka vzporedno, možnost predlagati odlog izvršbe. S tem je po mnenju višjega sodišča zadoščeno zahtevam prakse Sodišča EU za učinkovito varstvo potrošnikov ter tudi zahtevam iz Direktive 93/13.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor zoper sklep o izvršbi (1. točka izreka sklepa) ter sklenilo, da dolžnik sam nosi stroške, priglašene z vlogama, vloženima 2. 11. 2017 in 20. 2. 2018 (2. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa, razveljavitev sklepa o izvršbi in zavrnitev predloga za izvršbo, priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Upnik je v predmetni zadevi zoper dolžnika vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova - notarskega zapisa SV 00 z dne 22. 10. 2007. Sodišče prve stopnje je predlagano izvršbo dovolilo s sklepom o izvršbi z dne 21. 4. 2017. Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

6. Dolžnik je v pravočasnem laičnem ugovoru navedel, da je pri upniku najel dva stanovanjska kredita, enega v višini 195.000,00 CHF in drugega v višini 35.000,00 CHF. Zneski, ki jih banka sedaj zahteva, nikakor niso v sorazmerju z zneskom kreditov, ki jih je dolžnik najel in tudi odplačeval, razen v zadnje pol leta, ko se je z banko dogovarjal o reprogramu kreditov, ki ga je banka neutemeljeno zavrnila. Iz tega razloga ugovarja terjatvi po temelju in višini. Dolžnik je odplačal več kot polovico najetih kreditov, vendar ga banka sedaj terja za skoraj enako vsoto kot v času najetja kreditov, kar je nerazumno in oderuško. Kljub spremembi tečaja CHF dolžnik meni, da bi se moralo upoštevati sorazmernost dajatev. Dolžnik se je v izogib izvršbi pritožil na pristojni organ banke, vendar odgovora ni prejel. Uvedba izvršbe pred dogovorom z banko je nerazumna, zato meni, da terjatev še ni zapadla v plačilo. Pozval je še, naj upnik predloži ustrezno dokumentacijo, s katero bo izkazal višino in temelj terjatve, da se bo dolžnik lahko določneje izjasnil. Predložil je izpisek plačil na račun kreditov in pravilnik banke.

7. Upnik je v odgovoru na ugovor ponovil svoje navedbe iz predloga za izvršbo, da terjatev temelji na notarskem zapisu, ki je neposredno izvršljiv. Obširno je pojasnil, kakšne kreditne pogodbe sta sklenila z dolžnikom in za katere zneske ter navedel, da je dolžnik obveznosti poplačeval dokaj neredno oziroma kasneje sploh več ne. Upnik ga je zato večkrat pisno opomnil k plačilu, dne 11. 1. 2017 pa mu je poslal opomin z dodatnim 15 dnevnim rokom za plačilo. Ker tudi v tem roku dolžnik terjatve ni plačal, je upnik 24. 2. 2017 z enostransko izjavo razdrl kreditno pogodbo, terjatev pa je v celoti zapadla v plačilo. V zvezi z višino terjatve pa je upnik vztrajal pri navedbah iz predloga za izvršbo in dodatno priložil obračune terjatve po posameznih obdobjih in postavkah. Višino terjatve je še dodatno strukturiral po posameznih postavkah skupaj s pojasnilom, po kakšnem tečaju jo je preračunal iz CHF v EUR. Poudaril je, da je sklicevanje dolžnika na oderuškost neutemeljeno, saj je dolžnik v notarskem zapisu potrdil svojo seznanjenost s tečajnim in valutnim tveganjem.

8. Dolžnik je nato po takratnem pooblaščencu vložil pripravljalno vlogo z dne 30. 10. 2017 (ki jo je sodišče prejelo 2. 11. 2017) ter odgovor na upnikov odgovor na ugovor z dne 20. 2. 2018. V vlogah je navajal, da je terjatev iz izvršilnega naslova pogojna, zato bi moral upnik njeno zapadlost izkazati z javno ali po zakonu overjeno listino po 26. členu ZIZ, s katero bi izkazal nastop pogoja. Ker tega ni storil, po dolžnikovem mnenju notarski zapis ni izvršljiv in ne predstavlja izvršilnega naslova. Nadalje je dolžnik navajal, da je izvršilni naslov ničen in je tudi vložil tožbo na ugotovitev njegove ničnosti. Skliceval se je na Zakon o varstvu potrošnikov in Direktivo Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah ter ob sklicevanju na sodbe Sodišča EU podal obširne navedbe o nesorazmernosti terjatve, neseznanjenosti z valutnim tveganjem, ničnosti izvršilnega naslova, opustitvi pojasnilne dolžnosti banke in nasprotju notarskega zapisa z načelom pravične odškodnine.

9. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dolžnikov ugovor zavrnilo, višje sodišče pa odločitev sprejema kot materialnopravno pravilno.

10. V zvezi z izpodbijanjem temelja terjatve je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je bil sklep o izvršbi izdan na podlagi izvršilnega naslova, v obliki notarskega zapisa sklenjenih kreditnih pogodb z aneksi in sporazuma o zavarovanju terjatev. Višje sodišče pritrjuje tudi ugotovitvi, da je tak notarski zapis neposredno izvršljiv in predstavlja izvršilni naslov (prim. 2. točka prvega odstavka 17. člena ZIZ), saj je dolžnik v njem soglašal z neposredno izvršljivostjo, terjatev pa je tudi zapadla (prim. prvi odstavek 20.a člen ZIZ). Upnik je namreč že v predlogu za izvršbo pojasnil, da dolžnik obveznosti po kreditnih pogodbah ni izpolnjeval in je bil v zamudi s plačilom več kot dveh zaporednih obrokov, zato je terjatev zaradi uresničitve odstopnega upravičenja predčasno zapadla v plačilo 24. 2. 2017, notarski zapis pa je skladno z 20.a členom ZIZ pridobil lastnost izvršilnega naslova. Po dolžnikovem ugovoru je upnik v odgovoru na ugovor te navedbe ponovil, dodatno pa je pojasnil, da je 11. 1. 2017 dolžniku poslal opomin, s katerim mu je omogočil dodatni 15 dnevni rok za plačilo. Ker dolžnik obveznosti še vedno ni izpolnil, je upnik 24. 2. 2017 z enostransko izjavo razdrl kreditno pogodbo. Vse te navedbe izhajajo tudi iz predloženih dokazov, saj je upnik že k predlogu za izvršbo priložil opomin z dne 11. 1. 2017, v katerem je bil dolžnik v dodatnem roku pozvan k plačilu terjatve, skupaj z dokazilom o vročitvi opomina dolžniku, ter tudi dopis z dne 24. 2. 2017, s katerim je upnik zaradi neplačila terjatve tudi v tem roku kreditno pogodbo razdrl, skupaj z dokazilom o vročitvi odstopa od pogodbe dolžniku. Dolžnik v ugovoru in v odgovoru na upnikov odgovor teh upnikovih navedb in dokazov ni konkretizirano izpodbijal, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, temveč je le pavšalno nasprotoval temelju terjatve, kar ob opisanih navedbah in dokazih upnika ne zadošča, da bi izpodbil neposredno izvršljivost predloženega notarskega zapisa.

11. Dolžnik v pritožbi vztraja, da notarski zapis ni izvršilni naslov, in navaja, da je izvršba predlagana na podlagi 10. člena notarskega zapisa, po kateri sme upnik razdreti pogodbo in zahtevati plačilo preostalih anuitet pred zapadlostjo, če kreditojemalec zamudi s plačilom začetne ali dveh zaporednih anuitet. Meni, da gre zato za izvršbo, ki je odvisna od nastopa pogoja, sodišče pa bi jo lahko dovolilo le, če bi upnik nastop pogoja izkazal z javno ali po zakonu overjeno listino po prvem odstavku 26. člena ZIZ. Take listine upnik ni predložil in je tudi ni mogel, saj ne obstaja.

12. Takim pritožbenim navedbam ni mogoče slediti. Izkazovanje zapadlosti terjatve iz notarskega zapisa namreč izrecno urejajo določbe tretjega do petega odstavka 20.a člena ZIZ, po katerih v primeru, ko zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v notarskem zapisu, notar stranke opozori, da za dokaz zapadlosti terjatve zadostuje upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku. Notar stranke opozori, da lahko, namesto dokazila o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku, upnik pooblasti notarja, da zapadlost sporoči dolžniku. Notar mora, kadar ga upnik pooblasti, da zapadlost iz prejšnjega odstavka sporoči dolžniku, zapadlost sporočiti nemudoma in o tem sestaviti zapisnik, ki pri odpoklicu terjatve zadostuje za zaznambo tega dejstva v zemljiški knjigi. Pisna izjava upnika oziroma sporočilo notarja iz tretjega odstavka tega člena se vroča priporočeno po pošti. Gre za t.i. poenostavljeno izkazovanje zapadlosti, saj zadostuje upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku. Ureditev je posledica tega, da pravno dejstvo neplačila obveznosti, katere prisilna izvršitev se zahteva s predlogom za izvršbo in ki je predpostavka za nastanek upnikovega odpoklicnega upravičenja, predstavlja negativno dejstvo, ki ga ni treba posebej dokazovati, temveč zadošča trditev kreditodajalca o neplačilu.1 Ureditev v 20.a členu je specialnejša (lex specialis) v nasprotju s 26. členom ZIZ, ki se nanaša na splošna pravila izkazovanja zapadlosti pogojne terjatve, zato v primeru izkazovanja zapadlosti terjatve po notarskem zapisu, ki je ločeno in posebej urejena v 20.a členu ZIZ, zahteve iz 26. člena ZIZ ne pridejo v poštev.

13. Pritožba nadalje meni, da je sodišče z izpodbijanim sklepom tudi napačno uporabilo materialno pravo, in sicer 86. in 111. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Navaja, da sta po 111. členu OZ v primeru razveze pogodbe obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti povrnitve morebitne škode. Zahtevani znesek torej predstavlja odškodnino, ki pa znatno presega škodo, ki jo je upnica utrpela zaradi razdrtja pogodbe. 10. člen notarskega zapisa torej po mnenju dolžnika nasprotuje načelu pravične odškodnine in je ničen, na kar bi sodišče moralo paziti po uradni dolžnosti.

14. Tudi te navedbe so neutemeljene. Določilo notarskega zapisa, da upnik v primeru zamude s plačili lahko „odstopi od pogodbe“, je namreč le posledica nedoslednega izražanja, saj uresničitev odpoklicnega upravičenja ne povzroči razveze pogodbe, temveč povzroči samo predčasno dospelost preostalih obrokov kredita. Razveza pogodbe namreč povzroči prenehanje pogodbe in s tem prenehanje medsebojnih pravic in obveznosti pogodbenih strank, ki so nastale s sklenitvijo pogodbe (primerjaj prvi odstavek 111. člena OZ), medtem ko uresničitev odstopnega upravičenja kreditodajalca (upnika) povzroči predčasno dospelost obveznosti druge stranke (kreditojemalca). „Odstop od pogodbe“ je v konkretnem primeru po svojem pravem namenu torej le prenehanje možnosti kreditojemalca, da svojo obveznost plačuje obročno, temveč mora zaradi neizpolnjevanja rednih obveznosti upniku terjatev poravnati takoj v celotnem še neplačanem znesku – terjatev torej zapade v plačilo takoj.2 Določb OZ glede na navedeno ni mogoče uporabiti.

15. Dolžnik je v ugovoru izpodbijal tudi višino izterjevane terjatve. Njegove navedbe so ostale nekonkretizirane, kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, slediti pa tudi ni mogoče trditvam, da upnik v predlogu za izvršbo terjanih zneskov ni obrazložil, zato jih ni mogoče preizkusiti, ter da je zahtevek nedoločen in nedoločljiv in ni zmožen vsebinske obravnave. Upnik je namreč že v predlogu za izvršbo natančno pojasnil višino terjatve po vsaki od kreditnih pogodb, ki jo je tudi specificiral po posameznih postavkah (glavnica, redne obresti, zakonite zamudne obresti in stroški) ter pojasnil tečaj, po katerem je terjatev pretvoril iz CHF v EUR. V odgovoru na ugovor pa je upnik priložil še izpise in razknjižbo vplačil, obračune nezapadle glavnice, obračune obresti ter izpis obračunov stroškov (priloge A1 do A14), iz katerih so razvidni časovno sosledje zapadanja obrokov in stroškov v plačilo, način poračunavanja prejetih plačil, način izračuna obresti ter obrestna mera. Z opisano ustrezno razčlenjenostjo, strukturiranostjo in identifikacijo terjatve je bilo dolžniku omogočeno, da se s terjatvijo seznani in jo ustrezno preizkusi, s tem pa je bilo breme obrazloženega nasprotovanja višini terjatve prevaljeno nanj. Kot je bilo že pojasnjeno, so dolžnikove navedbe glede višine terjatve ostale pavšalne in nekonkretizirane, saj dolžnik ni navedel, kakšna naj bi bila po njegovem mnenju pravilna višina terjatve, in tudi ni predložil izračuna, ki bi nasprotoval upnikovemu, zato je sodišče prve stopnje pravilno sledilo navedbam in izračunom upnika.

16. V ugovoru je dolžnik uveljavljal tudi, da zneski, ki jih banka zahteva, niso v sorazmerju z zneskom kreditov, ki jih je dolžnik najel in tudi odplačeval, saj ga banka kljub odplačilu več kot polovice najetih kreditov terja za skoraj enako vsoto kot v času najetja kreditov, kar je nerazumno in oderuško in bi bilo treba kljub spremembi tečaja CHF upoštevati sorazmernost dajatev.

17. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zapisalo, da dolžnik ni povedal, v čem ni sorazmernosti oziroma kakšno bi moralo biti stanje, da bi bila podana sorazmernost. Glede na navedeno ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da se sodišče do teh navedb sploh ni opredelilo, sklep pa posledično ni obremenjen z očitano kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ. Podana tudi ni kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki jo dolžnik smiselno uveljavlja z navedbami, da sodišče ni upoštevalo njegovih obširnih navedb o ničnosti izvršilnega naslova, sklicevanja na Zakon o varstvu potrošnikov in Direktivo Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, sklicevanja na sodbe Sodišča EU ter navedb o nesorazmernosti terjatve, neseznanjenosti z valutnim tveganjem in opustitvi pojasnilne dolžnosti banke, ter z navedbami, da sodišče ni izvedlo v zvezi s tem predlaganih dokazov. Višje sodišče pojasnjuje, da se sodišču do tega ni bilo treba konkretneje opredeljevati, saj ničnosti v izvršilnem postopku ni mogoče uveljavljati oziroma ob upoštevanju načela stroge formalne legalitete ali vezanosti na izvršilni naslov izvršilno sodišče ne sme posegati v izvršilni naslov in presojati njegove materialnopravne pravilnosti, temveč je njegova naloga le, da ga izvrši tako, kot se ta glasi. Učinek izvršljivosti pri notarskem zapisu zato preprečuje, da bi izvršilno sodišče ponovno opravilo materialnopravni preizkus terjatve, ki je v njem določena.3 Ob navedenem sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba izvajati dokazov, ki jih je dolžnik predlagal z namenom izkazovanja ničnosti notarskega zapisa. Sodišče namreč ni dolžno izvesti dokaza, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi, med drugim tudi, če naj bi se z njimi ugotavljala dejstva, ki niso pravno relevantna.4 Posledično so neutemeljene tudi navedbe, da je sodišče zagrešilo kršitev določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ko ni izvedlo naroka, na katerem bi te dokaze obravnavalo. V izvršilnem postopku namreč narok ni obligatoren, temveč ga sodišče opravi le, kadar zakon tako določa ali kadar oceni, da je to smotrno.5 V konkretnem primeru zakon naroka ne predpisuje, ravno tako pa ob dejstvu, da ga je dolžnik predlagal le za izvedbo dokazov v zvezi z navedbami, ki niso pravno odločilne, ni mogoče zaključiti, da bi bil smotrn za odločitev v zadevi.

18. Višje sodišče v pojasnilo dolžniku dodaja, da je stališče, da v izvršilnem postopku ni mogoče uveljavljati ničnosti, posledica dejstva, da je namen izvršilnega postopka zgolj še realizacija terjatve, ugotovljene v kvalificirani listini, izdani v predhodnem postopku (1. člen ZIZ), in je zato ugotavljanje njene utemeljenosti v nasprotju z naravo izvršilnega postopka. Tudi zakonodajna ureditev loči postopek nastanka izvršilnega naslova in njegovega izvrševanja, pri čemer v zvezi z notarskimi zapisi postopek nastanka izvršilnega naslova določa Zakon o notariatu (v nadaljevanju ZN). Ta v 4. členu določa, da je notarski zapis, v katerem je določena obveznost nekaj dati, storiti, opustiti in trpeti, glede katere je dovoljena poravnava, izvršilni naslov, če zavezanec soglasje za njegovo neposredno izvršljivost izjavi v istem ali posebnem notarskem zapisu in če je terjatev zapadla. Soglasje z neposredno izvršljivostjo je enostranska procesna dispozicija, katere namen je nastanek izvršilnega naslova. Razpolaganje s pravovarstvenim zahtevkom sicer ni dovoljeno, če to nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom (prim. tretji odstavek 3. člena ZPP), pri čemer predhoden preizkus skladnosti s prisilnimi predpisi in moralo pri sklepanju pravnih poslov v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa opravi že notar kot oseba javnega zaupanja, vešča pravne stroke.6 Vendar pa ko je enkrat dano soglasje za neposredno izvršljivost, to povzroči, da notarski zapis pridobi lastnost izvršilnega naslova, ne glede na to, da je v njem določena obveznost, glede katere ni dovoljena poravnava. Takšno razlago potrjujejo tudi določbe ZIZ, ki kot kasnejši zakon kot predpostavki, da je notarski zapis izvršilni naslov, določa zgolj soglasje z neposredno izvršljivostjo in zapadlost terjatve (prvi odstavek 20.a člena ZIZ). Da je temu tako, potrjuje tudi ugovorni razlog iz 5. točke prvega odstavka 55. člena v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena ZIZ, v skladu s katerim izvršba ni dopustna, če je obveznost iz notarskega zapisa, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena ali izrečena za nično. Šele razveljavitev ali ugotovitev ničnosti obveznosti iz notarskega zapisa z odločbo torej predstavlja ugovorni razlog v izvršilnem postopku.7

19. Dolžnik v pritožbi podaja obširne navedbe, da banka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti ter da je zamolčala dolgoročno izpostavljenost tveganju, ki je povezano z najetjem kredita v CHF in s slabitvijo tečaja EUR v razmerju do CHF, kar vpliva na višanje glavnice in porast obrokov. Navaja, da mu je bil kredit v CHF predstavljen kot zelo ugoden in poudarjena ugodna gibanja tečaja CHF v razmerju do EUR, kar je vplivalo na odločitev za najem takšnega kredita, ob tem pa ni bil seznanjen s kapitalnimi tveganji kredita, šlo je za t.i. toksični kredit in za zavajanje s strani upnika, ki je izkoristil nevednost dolžnika kot laične stranke in zamolčal izjemna tveganja. Šlo je za nepoštene pogodbene pogoje, ki so nedovoljeni in nični, takšni pravni posli pa nasprotujejo ustavi in prisilnim predpisom ter so nemoralni, na kar sodišče pazi po uradni dolžnosti. Meni, da je sodišče s svojim postopanjem kršilo Direktivo Sveta 93/13/EGS, saj je skladno s stališčem Sodišča EU izvršilno sodišče celo v zadevah, kjer dolžnik ni vložil ugovora in se tičejo presoje nepoštenosti pogoja v pogodbi, ki jo je prodajalec ali ponudnik sklenil s potrošnikom, po uradni dolžnosti dolžno presojati nepoštenost pogodbenega pogoja. Sodišče bi moralo zato v konkretni zadevi, kjer je dolžnik to tudi uveljavljal, po uradni dolžnosti opraviti presojo nepoštenosti pogodbenih pogojev in s tem njihove ničnosti, saj je imelo vse potrebne pravne in dejanske elemente za ta namen.

20. S takimi navedbami dolžnik uveljavlja, da je stališče, da se v izvršilnem postopku ničnost ne more uveljavljati, v nasprotju z evropskim pravom, vendar takim navedbam ni mogoče slediti. Kljub temu, da izvršilno sodišče ne presoja ugovora ničnosti obveznosti, ki izhaja iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, namreč v slovenskem pravnem redu obstajajo druga ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje uporabe nepoštenih pogojev v potrošniških pogodbah. Naš sistem tako na eni strani že notarjem nalaga preizkus skladnosti pravnega posla z javnim redom, po drugi strani pa dolžniku omogoča, da začne sodni postopek za ugotovitev neveljavnosti pogodbe brez rokovnih omejitev in ne glede na to, ali izvršba že teče. V tem (pravdnem) postopku ima sodišče pooblastila, da po uradni dolžnosti pazi na nedovoljenost nepoštenih pogodbenih pogojev, dolžnik pa ima v primeru, ko tečeta oba postopka vzporedno, možnost predlagati odlog izvršbe (5. točka prvega odstavka 71. člena ZIZ). S tem je po mnenju višjega sodišča zadoščeno zahtevam prakse Sodišča EU za učinkovito varstvo potrošnikov ter tudi zahtevam iz Direktive 93/13.8

21. Upoštevaje navedeno višje sodišče zaključuje, da glede na načelo formalne legalitete v izvršilnem postopku, ki teče na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ni dopustno ugotavljati dejstev, ki se nanašajo na veljavnost izvršilnega naslova. Pritožbene navedbe glede nedopustnih pogodbenih pogojev, vsebovanih v izvršilnem naslovu, tako za predmetni postopek niso pravno pomembne.

22. Dolžnik s pritožbo izpodbija tudi odločitev o stroških iz 2. točke izreka izpodbijanega sklepa, vendar v tem delu ne navede nobenih konkretnih pritožbenih razlogov. Višje sodišče je zato napravilo uradni preizkus in ugotovilo, da je ob dejstvu, da dolžnik z navedbami iz vlog z dne 2. 11. 2017 in 20. 2. 2018 ni uspel, odločitev pravilna in skladna s šestim odstavkom 38. člena ZIZ.

23. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je dolžnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

24. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v njem ni navedel nobenih dejstev, s katerimi bi pripomogel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Prim. dr. Vesna Rijavec, Izvršljiv notarski zapis, Podjetje in delo, 2010, št. 6-7, str. 1143, tako tudi dr. Nina Plavšak, Neposredna izvršljivost notarskega zapisa, Podjetje in delo, 2012, št. 8, str. 1617, in Bojan Podgoršek, Izvršljiv notarski zapis, Odvetnik, 2012, št. 56, str. 39. 2 Tako dr. Nina Plavšak, Neposredna izvršljivost notarskega zapisa, Podjetje in delo, 2012, št. 8, str. 1617. Enako stališče je zavzeto tudi v VSL sklepu I Ip 668/2015 z dne 11. 3. 2015, VSL sklepu II Ip 1682/2015 z dne 12. 8. 2015 ter VSL sodbi in sklepu I Cp 2856/2014 z dne 21. 1. 2015. 3 Prim. VS RS II Ips sodba 524/2003 z dne 30. 9. 2004, VSL sklep II Ip 2629/2017 z dne 6. 12. 2017, VSL sklep II Ip 4040/2016 z dne 4. 1. 2017, VSM I Ip 1347/2014 z dne 12. 3. 2015, VSL II Ip 5459/2013 z dne 28. 1. 2014, VSL III Ip 4178/2013 z dne 11. 12. 2013, VSC II Ip 425/2013 z dne 4. 9. 2013 in VSC I Ip 181/2011 z dne 14. 7. 2011. Tako tudi Karmen Iglič Stroligo, Preizkus predloga za dovolitev izvršbe, Pravosodni bilten 2009, str. 123. 4 Tako Betetto N., v Ude. L., in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba Ljubljana, 2006, str. 611. 5 VSL Sklep I Ip 1913/2017 z dne 20. 9. 2017. 6 V skladu z določbo 23. člena ZN tako notar ne sme sestaviti notarskega zapisa, vključno z izjavo o neposredni izvršljivosti, o poslih, ki so po zakonu nedopustni ali o katerih sumi, da jih stranke sklepajo samo navidezno ali zato, da bi se izognile zakonskim obveznostim, ali da bi protipravno oškodovale tretjo osebo. 7 Prim. VSL sklep II Ip 2629/2017 z dne 6. 12. 2017. 8 Glej VSL sklep II Ip 2629/2017 z dne 6. 12. 2017 in v njem navedeni judikati Sodišča EU.