Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Iz besedila določbe 77. člena ZDavP-2 izhaja, da nelistinski dokazi, kot npr. zaslišanje stranke ali priče niso izključeni, na kar kaže dikcija navedene določbe, da se trditve „praviloma“ dokazujejo z naštetimi listinskimi dokazi. Možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi pa je predvidena ravno za primere, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni ali je nepopoln. Vrsta dokaznih sredstev je odvisna od narave spora. Zavrnitev navedenega predlaganega dokaznega predloga je davčni organ v konkretnem primeru utemeljil s sklicevanjem na verodostojne listine (na pisne dokaze) in s tem posameznim vrstam dokazov dal pomen, ki iz ZDavP-2, ZUS-1 in Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ne izhaja, s čimer je sprejel vnaprejšnjo dokazno oceno.
I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 0614-3998/2016-51 z dne 28. 12. 2016 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS (v nadaljevanju davčni, tudi finančni organ) tožnici dodatno odmerila dohodnino od dohodka iz oddajanja premoženja v najem in pripadajoče obresti za leta 2013, 2014 in 2015 v znesku 481,50 EUR in obresti v višini 4,58 EUR (točka I izreka). Ugotovila je, da je v letih 2011 in 2012 tožnica prejela denarna sredstva v skupni višini 2.100,00 EUR, ki imajo značaj dohodkov iz oddajanja premoženja v najem in predstavljajo osnovo za odmero akontacije dohodnine in da ni vložila napovedi za odmero akontacije dohodnine od teh dohodkov in ji posledično ni bila odmerjena dohodnina po stopnji 25 % v znesku 315,00 EUR (točka II.1 izreka). Ugotovila je tudi, da je tožnica v letih 2011, 2012, 2013 in 2015 prejela denarna sredstva v skupni višini 262.200,00 EUR, ki imajo značaj drugih dohodkov in predstavljajo osnovo za odmero akontacije dohodnine in da ni vložila napovedi za odmero akontacije dohodnine od teh dohodkov zato ji posledično ni bila odmerjena dohodnina v znesku 65.550,00 EUR (točka II.2 izreka). Odmerjeni davek iz točke I izreka mora biti plačan v 30 dneh od vročitve odločbe. Po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka III izreka) Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe. Tožnica ni zahtevala povrnitve stroškov. Stroški, ki so nastali finančni upravi, bremenijo finančno upravo (točki IV in V izreka).
2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil pri tožnici opravljen davčni inšpekcijski nadzor davkov od dohodkov fizičnih oseb za obdobje od 1. 1. 2011 do 21. 12. 2015 in o tem 3. 11. 2012 izdan zapisnik, na katerega je tožnica 8. 12. 2016 podala pripombe. Davčni organ je naredil analizo prilivov in odlivov na tožničine račune pri banki A. d.d. in banki B. d.d. in glede na večje število pologov gotovine tožnico pozvala k pojasnitvi izvora sredstev za pologe gotovine. Pojasnilo tožnice o izvoru finančnih sredstev, ki jih je polagala na svoje bančne račune in pripombe na zapisnik DIN so razvidne na straneh 5 do 16 obrazložitve izpodbijane odločbe, iz katerih izhajajo tudi odgovori davčnega organa na tožničina pojasnila in pripombe na zapisnik DIN. Tožnica je kot vire sredstev za pologe na njene bančne račune navedla prihranke, ki izvirajo pred letom 2011, ko je bila še zaposlena, dobljena finančna sredstva iz naslova oddajanja stanovanj v Sloveniji (v Kopru in Novi gorici) in v tujini (v Beogradu), kreditna sredstva Banke B. v višini 43.200,00 EUR, finančna sredstva iz naslova vračila posojila, ki ga je tožnica dala svojemu sinu C. C., finančna sredstva, ki jih je dobila od sorodnice D. D. iz Beograda, ter finančna sredstva iz naslova kupnine od prodaje dveh vrednejših umetniških slik v znesku 27.300,00 EUR. V zvezi z dokazovanjem izvora sredstev za gotovinske pologe na bančne račune tožnice je tožnica podala poleg nekaterih listinskih dokazov tudi dokazni predlog za zaslišanje tožnice, njenega moža E. E. ter sina C. C. in F. F. kakor tudi sorodnice D. D., ki pa mu davčni organ ni sledil. Po mnenju davčnega organa predlagane priče ne bi izpovedali drugače, kot je povedala tožnica, zato je ta dokaz štel kot neustrezen in ga ni izvedel. Poleg navedenega po mnenju davčnega organa zaslišanje predlaganih prič ne bi pripeljalo do drugačne odločitve davčnega organa. Navedene priče imajo kot tožničin mož oziroma sin in sorodnica močan motiv, da potrdijo navedbe tožnice, zato je davčni organ ta dokaz štel za neprimeren in ga ni izvedel. Davčni organ se sklicuje na 77. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem zavezanec svoje trditve v davčnem postopku praviloma dokazuje s pisno dokumentacijo, tožnica pa s pisnimi listinami glede virov za sporne pologe na bančne račune tožnice ne razpolaga. Davčni organ je v postopku DIN tožnici dal vse možnosti, da predloži pisna dokazila glede predmeta DIN. Odmera davka od dohodkov iz oddajanja premoženja v najem (stanovanja v Kopru in Novi Gorici) je razvidna na straneh 17 do 19 obrazložitve izpodbijane odločbe, višina ugotovljenih drugih dohodkov tožnice (iz naslova pologov gotovine na tožničine bančne račune v obravnavanem obdobju), kot so opredeljeni v 105. členu Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), je razvidna na straneh 19 do 21 obrazložitve izpodbijane odločbe. Ker tožnica v obravnavanem obdobju ni napovedala prejetih drugih dohodkov v višini 262.200,00 EUR, ji posledično ni bila odmerjena akontacija dohodnine v višini 25 % v znesku 65.550,00 EUR, kar je davčni organ ugotovil v točki II.2 izreka izpodbijane odločbe.
3. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je pritožbo tožnice zavrnilo.
4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev določb postopka. Uvodoma povzema izrek izpodbijane odločbe in odločitev pritožbenega organa. Tožnica je v postopku ves čas zatrjevala in dokazovala vire finančnih sredstev, ki jih je polagala na svoje bančne račune in sicer: prihranke, finančna sredstva iz naslova oddajanja stanovanj v Sloveniji (v Kopru in Novi gorici) in v tujini (v Beogradu) v najem, kreditna sredstva Banke B., finančna sredstva iz naslova posojilnih razmerij s sinom C. C., daril od sorodnice D. D. iz Beograda, ter finančna sredstva iz naslova kupnine od prodaje dveh vrednejših umetniških slik v Beogradu. Tako prvostopenjski, kot tudi drugostopenjski organ tožničinih navedb in dokazov v postopku ni upošteval. V obravnavani zadevi je sporna pravna narava prejemkov, ki jih je tožnica v obdobju od 21. 2. 2011 do 28. 12. 2015 polagala na svoje bančne račune pri Banki B. in Banki A. d.d. Ugotovitev davčnega organa, da ni sporno, da tožnica v obravnavanem obdobju ni dokazala vira za pologe finančnih sredstev v višini 262.200,00 EUR ne vzdrži resne presoje, saj je ravno navedeno bistveno vprašanje v obravnavani zadevi. Tožnica nasprotno trdi, da je z zadostno stopnjo verjetnosti in povsem preverljivo izkazala pologe na navedene bančne račune. Izkazala je, da je na tožničin bančni račun pri Banki B. d.d. (sedaj Banka B. d.d.) finančna sredstva polagal tožničin sin C. C., ki je z računom tudi upravljal. Glede navedenih dejstev je tožnica predlagala zaslišanje sina C. C., ki pa ga davčni organ ni izvedel z navedbo, da njegovi izpovedi ni verjeti iz razloga, ker se vsa potrdila o izvršenih pologih glasijo na tožnico in tudi ni verjetno, da bi pologe izvrševal kdo drug in ne tožnica. V praksi pa bančni uslužbenci vedno vprašajo stranko, kaj naj navedejo kot namen pologa. Predmetnih pologov pa ni izvrševala tožnica, marveč njen sin. Tudi tretje osebe lahko izvajajo pologe na bančne račune posameznika. Dejansko stanje je v tem delu napačno ugotovljeno. Prvostopenjski organ je neutemeljeno zavrnil dokazni predlog za zaslišanje priče C. C. glede polaganja sredstev na tožničin bančni račun in glede okoliščine, da podpisi na potrdilih o pologih sredstev na račun niso tožničini. Tožnica pa si tudi ne prihaja v nasprotje pri navedbah, katera sredstva je na bančne račune polagala sama in katere njen sin C. C., kar pojasni. Dejstva, o katerih bi priča izpovedala so navedena na strani 4 tožbe. Neutemeljena je zavrnitev navedenega dokaznega predloga z navedbo, da njegovo zaslišanje ne bi spremenilo zaključkov davčnega organa o tem, da je tožnica imetnica navedenega bančnega računa in odgovorna za poslovanje z njim.
5. Tožnica je kot vir sredstev navedla tudi kupnino, prejeto od prodaje dveh umetniških slik iz Beograda. Iz predložene dokumentacije izhaja, da gre za sliki, ki imata lastnost kulturne znamenitosti, iz njih izhaja navedba imena tožničinega moža E. E., na katerega se glasi dovoljenje za izvoz navedenih slik. Zaključek toženke, da tožnica z listinami ni dokazala niti, da je bila lastnica navedenih slik pa je protispisna. Dovoljenje za izvoz navedenih slik se glasi na tožničinega moža, ker je navedeni za tožnico prepeljal sliki v Slovenijo. V primeru, da bi bil lastnik teh slik tretja oseba, bi navedeno izhajalo iz izvoznih listin. Tožnica je za ugotavljanje navedenih dejstev ter dejstva, da je s prodajo navedenih slik prejela 27.300,00 EUR kupnine predlagala zaslišanje moža E.E., ki pa ga je davčni organ povsem neutemeljeno zavrnil. S tem je storil bistveno kršitev določb postopka iz 4. točke prvega odstavka in 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Kod dokaz o prodaji navedenih slik je tožnica davčnemu organu predložila tudi pogodbo (ugovor) z dne 15. 1. 2013, odločbo in dovoljenje za iznos slik iz Republike Srbije ter strokovni mnenji glede vrednosti navedenih slik. Navedbe glede porabe kupnine dobljene za slike so razvidne na strani 5 tožbe. Tožnica je predlagala tudi, da moža E. E. davčni organ zasliši tudi glede dejstva, da je tožnica doma hranila večje zneske gotovine. Davčni organ dokaznemu predlogu ni sledil iz razloga, da za te trditve tožnica ni predložila nobenega dokaza o obstoju gotovine, njeni količini in načinu hrambe, kar je skregano z vsako logiko. Po mnenju tožnice bi moral davčni organ o navedenih dejstvih zaslišati predlagano pričo E. E., ki bi potrdil, da so prihranki tožnice obstajali in v kakšni višini. Davčni organ je v naprej odrekel dokazno vrednost izjavam prič C. C. in E. E. ter priče D. D. ter F. F. iz razloga sorodstvenih razmerij s tožnico, kar ne vzdrži resne presoje. Zgolj sorodstvo ne more biti razlog za zavrnitev dokaza z zaslišanjem prič. S tem je davčni organ bistveno kršil določbe postopka iz 4. točke prvega odstavka in 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Zaradi odsotnosti listinskih dokazov je prav zaslišanje navedenih prič ključnega pomena.
6. Da je tožnica na svoj račun prejela potrošniški kredit Banke B. d.d. V višini 43.200,00 EUR, ki ga je 7. 8. 2012 nakazala na račun sina C. C. v višini 30.000,00 EUR ni sporno. Napačen pa je zaključek davčnega organa, da gotovinski pologi na tožničin bančni račun v različnih zneskih v razdobju od 23. 10. 2013 do 6. 12. 2013 ne prestavljajo vračila posojila s strani C. C. Gre za ustno sklenjeno posojilno razmerje o katerem je tožnica podala dokazni predlog za zaslišanje C. C., ki pa ga je davčni organ neupravičeno zavrnil in tožnici s tem povsem onemogočil dokazovanje. Posledično je dejansko stanje napačno ugotovljeno, tožnici pa je tudi kršena pravica do izjave v postopku (22. člen Ustave RS) ter tudi načelo kontradiktornosti.
7. Nerazumljiva je tudi zahteva davčnega organa, da bi morala tožnica razpolagati s pisnim potrdilom prejema denarnih sredstev v višini 9.500,00 EUR od sorodnice iz Srbije. Gre za ustni dogovor med strankami na podlagi zaupanja, kar med sorodniki nedvomno obstaja. Enako velja glede dokazila o prejemu zneska 9.000,00 EUR s strani F. F. Dejstev, da je del finančnih sredstev tožnica dobila od sorodnice iz Beograda (D. D.), od moža (E. E.) in sina (F. F.) glede na dejstvo, da ni bila sklenjena pisna pogodbe, je mogoče dokazovati le z zaslišanjem navedenih oseb kot prič. Enako velja za dvig sredstev iz hranilne knjižice 16. 8. 2013. Davčni organ tudi ni upošteval dokumenta Sparkasse iz Avstrije glede dviga 22. 11. 2013 zneskov 50.000,00 EUR in 40.000,00 EUR, kar pojasni na strani 7 tožbe. Tožnica je pojasnila, da ta sredstva predstavljajo posojilo sina, ker je nameravala kupiti stanovanje v Ljubljani, do česar se davčni organ ni opredelil. Do realizacije nakupa ni prišlo, zato je celoten znesek tožnica prenakazala sinu na njegov bančni račun v Sloveniji, kar je možno preveriti glede na promet iz tožničinega bančnega računa. Davčni organ je kršil načelo materialne resnice, ter načelo kontradiktornosti, dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno. Davčni organ bi moral v zvezi s tožničinimi navedbami o virih sredstev za pologa na bančne račune tožnice v obravnavanem obdobju zaslišati predlagane priče (E. E., C. C. in F. F. ter D. D.) in tudi tožnice, saj glede določenih relevantnih dejstev tožnica ne razpolaga s pisnimi dokazi. Bistveno so kršena pravila postopka, načelo materialne resnice in kontradiktornosti. Kršena je pravica do izjave stranke v postopku. Dejansko stanje je zato ostalo nepopolno ugotovljeno, kršena so bila načela davčnega postopka (4. člen, 5. člen in 6. člen ZDavP-2). Gre za samovoljno in arbitrarno ravnanje davčnega organa, kar pojasni na strani 8 tožbe. Sodišču predlaga svoje zaslišanje ter zaslišanje prič E. E., C. C. in F. F. ter D. D. Sodišču nadalje predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne davčnemu organu v ponovni postopek ter toženki naloži plačilo stroškov predmetnega postopka v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.
8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe ter odločbe pritožbenega organa in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.
9. Tožnica v pripravljalni vlogi dodatno argumentirata svoja stališča in prilaga odločbo Ministrstva za finance 4210-2138/2017-11 z dne 24. 1. 2020 v zvezi s ponovno odmero dohodnine tožnici za leto 2015, ki je pritožbi tožnice ugodilo zaradi kršitve načela zaslišanje stranke in zaslišanja predlaganih prič ter zardi onemogočanja dokazovanje z drugimi dokaznimi sredstvi.
10. Na podlagi sklepa naslovnega sodišča I U 878/2018-13 z dne 15. 1. 2022 je v zadevi odločala sodnica posameznica.
11. Tožba je utemeljena.
12. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je davčni organ z izpodbijano odločbo pravilno in zakonito tožnici dodatno odmeril dohodnino od dohodka iz oddajanja premoženja v najem ter ugotovil, da je v letih 2011 in 2012 prejela denarna sredstva v skupni višini 2.100,00 EUR, ki imajo značaj dohodkov iz oddajanja premoženja v najem in predstavljajo osnovo za odmero akontacije dohodnine in da ni vložila napovedi za odmero akontacije dohodnine od teh dohodkov in ji posledično ni bila odmerjena dohodnina po stopnji 25 % v znesku 315,00 EUR. Sporno je tudi, ali je davčni organ pravilno in zakonito ugotovil, da je tožnica v letih 2011, 2012, 2013 in 2015 prejela denarna sredstva v skupni višini 262.200,00 EUR, ki imajo značaj drugih dohodkov in predstavljajo osnovo za odmero akontacije dohodnine in ni vložila napovedi za odmero akontacije dohodnine od teh dohodkov zato ji ni bila odmerjena dohodnina v znesku 65.550,00 EUR. Med strankama je sporen vir sredstev za pologe na tožničine bančne račune pri Banki B. d.d. in Banki A. d.d. v obravnavanem obdobju. Sporna je pravna narava prejemkov, ki jih je tožnica v obravnavanem obdobju, skupaj v znesku 262.200,00 EUR polagala na svoje bančne račune pri Banki B. d.d. in Banki A. d.d. 13. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ ugotovil, da tožnica v obravnavanem obdobju v postopku ni dokazala zatrjevanih virov finančnih sredstev za pologe na tožničine bančne račune pri Banki B. d.d. in Banki A. d.d. in sicer: obstoj in višino ter način hrambe prihrankov, ki izvirajo pred letom 2011, dobljena finančna sredstva iz naslova oddajanja stanovanj v Sloveniji (v Kopru in Novi gorici) in v tujini (v Beogradu), kreditna sredstva Banke B. d.d. v višini 43.200,00 EUR, finančna sredstva iz naslova vračila posojila, ki ga je tožnica dala svojemu sinu C. C., finančna sredstva, ki jih je dobila od sorodnice D. D. iz Beograda, ter finančna sredstva iz naslova kupnine od prodaje dveh vrednejših umetniških slik iz Beograda v znesku 27.300,00 EUR, ker teh dejstev ni dokazala z listinskimi dokazi. Posledično je davčni organ sporne pologe gotovine na tožničine bančne račune v obdobju od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2015 opredelil kot druge dohodke iz 105. člena ZDoh-2. 14. Po presoji sodišča tožnica utemeljeno davčnemu organu očita kršitev načela zaslišanja stranke, načela kontradiktornosti ter kršitev pravice do izjave stranke v postopku. Sodišče meni, da davčni organ tožničinih dokaznih predlogov za zaslišanje tožnice in predlaganih prič ni zavrnil iz zakonsko dopustnih razlogov.
15. Tožnica je v predmetnem postopku po presoji sodišča pravočasno in substancirano za dokazovanje relevantnih dejstev (obstoj prihrankov tožnice, posojilno razmerje tožnice s sinom, darilo sorodnice, kupnina od prodaje umetniških slik) podala dokazni predlog za zaslišanje tožnice in prič: tožničinega moža E. E. ter sina C. C. in F. F. kakor tudi sorodnice D. D. iz Beograda, ki pa mu prvostopenjski organ ni sledil, zavrnil pa ga je tudi pritožbeni organ. Prvostopenjski organ je predlagano zaslišanje prič zavrnil z navedbo, da priče pri izpovedbi ne bi izpovedale drugače, kot je povedala tožnica, zato dokaz šteje kot neustrezen in ga ni izvedel (strani 11 in 12 obrazložitve izpodbijane odločbe), oziroma, da ima tožničin sin oziroma mož nedvomno močan motiv, da bi potrdila navedbe tožnice, zato predlaganega zaslišanje prič ni štel za primernega in ga ni izvedel (stran 14 obrazložitve izpodbijane odločbe), oziroma, da gre za družinske člane in sorodnico, katerih objektivnost pričanja bi bila zaradi povezanosti vprašljiva, saj imajo priče močan motiv, da potrdijo navedbe zavezanke. Z izjavami prič pa tudi ni mogoče nadomestiti listinskih dokazov (stran 16 obrazložitve izpodbijane odločbe). Pravilnost zavrnitve predlaganega zaslišanja tožnice in prič je potrdil tudi pritožbeni organ in navedel, da ob upoštevanju odsotnosti vsakršnih pisnih dokazov, dokazovanja pridobitve gotovinskih zneskov denarja z zaslišanjem prič (ki so bližnji sorodniki) davčni organ pravilno ni izvedel. Družinski člani imajo vsekakor interes, da se postopek za tožnico konča ugodno, zato njihovo pričanje ne bi bilo verodostojno (stran 7 obrazložitve odločbe pritožbenega organa).
16. Davčni organ je pri svoji presoji izhajal iz dejstva, da tožnica ni predložila verodostojnih listin, iz katerih bi bili razvidni zatrjevani poslovni dogodki.1 Po presoji sodišča pa prvostopenjski in pritožbeni organ predlaganega dokaznega predloga za zaslišanje tožnice in predlaganih prič nista zavrnila iz zakonsko dopustnih razlogov. Že iz besedila določbe 77. člena ZDavP-2 izhaja, da nelistinski dokazi, kot npr. zaslišanje stranke ali priče niso izključeni, na kar kaže dikcija navedene določbe, da se trditve „praviloma“ dokazujejo z naštetimi listinskimi dokazi. Možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi pa je predvidena ravno za primere, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni ali je nepopoln. Vrsta dokaznih sredstev je odvisna od narave spora.2 Zavrnitev navedenega predlaganega dokaznega predloga je davčni organ v konkretnem primeru utemeljil s sklicevanjem na verodostojne listine (na pisne dokaze) in s tem posameznim vrstam dokazov dal pomen, ki iz ZDavP-2, ZUS-1 in Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ne izhaja, s čimer je sprejel vnaprejšnjo dokazno oceno.3 Tudi navedba davčnega organa, da ima tožničin sin oziroma mož nedvomno močan motiv, da bi potrdil navedbe tožnice, po presoji sodišča predstavlja nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. Takšna splošna vnaprejšnja dokazna ocena pomena določene vrste dokazov pa po mnenju sodišča nasprotuje načelu proste presoje dokazov in ni dopustni razlog za zavrnitev predlaganega dokaza druge vrste (konkretno predlaganega zaslišanja tožnice in prič) ter predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. 17. Res je, kot navajata davčne organa, da imajo v davčnem postopku listinski dokazi prednost. Vendar je v obravnavanem primeru potrebno upoštevati naravo spora, in sicer, da gre za obdavčitev fizične osebe, ki zatrjuje, da je vire za sporne pologe na bančni račun dobila na podlagi ustno sklenjenega posojilnega oziroma darilnega razmerja s svojimi sorodniki. Ustna posojilna oziroma darilna pogodba pa je po pravilih obligacijskega prava povsem zakonita. V takšnih primerih so dokazni predlogi za zaslišanje stranke in priče (sorodniki) primeren dokaz in v skladu s 77. členom ZDavP-2. Poleg navedenega je citiran dokazni predlog za zaslišanje prič po presoji sodišča tudi potreben, saj tožnica z njim ni dokazovala dejstev, ki so bila v izpodbijani odločbi že dokazana, temveč nasprotna dejstva in sicer takšna, ki bi bila lahko pravno odločilna.4
18. Po povedanem je izpodbijana odločba nezakonita. Ker so bila v predmetni zadevi pri odločanju bistveno kršena pravila postopka in posledično dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo na podlagi četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo istemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral davčni organ dopustiti izvedbo predlaganih dokaznih predlogov za zaslišanje stranke in predlaganih prič ali pa ga zavrniti iz zakonsko dopustnih razlogov. Po izvedenem ugotovitvenem postopku bo moral v zadevi ponovno odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka izdati upravni akt, ki bo vsebovala vse sestavine upravne odločbe, kot jih določa 214. člen ZUP, z obrazložitvijo, ki bo omogočala preizkus. Davčni organ je vezan na pravno mnenje sodišča, ki se nanaša na vodenje postopka in materialno pravo (peti odstavek 64. člena ZUS-1).
19. Z navedenim je odgovorjeno na tožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Odgovor na ostale tožbene navedbe pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve te sodbe.
20. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.
21. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožnici glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnica v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se ji v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 347,70 EUR.
1 Glej sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 259/2016 z dne 24. 10. 2018 in X Ips 5/2015 z dne 30. 11.2016. 2 Glej sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017. 3 Glej sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 314/2013 z dne 6. 4. 2016 in X Ips 407/2019 z dne 11. 6.2019. 4 Glej sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 460/2011 z dne 29. 9. 2011 in X Ips 114/2013 z dne 23. 10.2014.