Jedro

Določilo 3. odstavka 7. člena Kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije, da mora delavec na podlagi negativne ocene o poskusnem delu prejeti sklep o prenehanju delovnega razmerja najkasneje zadnji dan poskusnega dela, sicer se šteje, da je uspešno opravil poskusno delo, vsebuje pravno domnevo. To pomeni, da ni potrebno dokazovati dejstva o neuspešno opravljenem poskusnem delu, če ni bil na njegovi podlagi sprejet sklep o prenehanju delovnega razmerja najkasneje zadnji dan poskusnega dela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklepe direktorja tožene stranke z dne 18.4.1997 in z dne 6.6.1997, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje, ker naj ne bi uspešno izpolnil zahtev poskusnega dela (4. točka 1. odstavka 100. člena ZDR). Sodišče je ugotovilo, da so bile kršene tako zakonske določbe o poskusnem delu kot tudi določba 7. člena Kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije. Ker tožnik do zadnjega dne poskusnega dela ni prejel sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi negativne ocene poskusnega dela, so bile izpolnjene predpostavke za izpolnitev pravne domneve, da je uspešno opravil poskusno delo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije očita sodišču prve stopnje, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Dejanska ugotovitev sodišča, da tožnik ni bil seznanjen z negativno oceno komisije za spremljanje njegovega poskusnega dela dne 3.4.1997 in, da je do prejema sklepa o prenehanju delovnega razmerja dne 19.4.1997 nadaljeval z delom, nima dokazne podlage. Prav tako ne sklepanje sodišč, da je bila ocena omenjene komisije zgolj pavšalna, saj je po stališču revizije temeljila na ekonomskih rezultatih. Do formalne kršitve določbe 7. člena Panožne kolektivne pogodbe, ko tožniku do zadnjega dne poskusnega dela ni bil izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja, je sicer res prišlo, vendar objektivne okoliščine - zaradi zamenjave direktorja - ni mogoče šteti v breme toženi stranki. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in obe sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju: ZPP, ki jo je glede na 498. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 še uporabiti) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji kot izrednem pravnem sredstvu, ki se lahko vloži le zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji, je mogoče uveljavljati samo revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 385. člena ZPP), ni pa je mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek omenjenega določila). Tožena stranka uvodoma omejuje svoje razloge na revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka - ki je ne obrazlaga in ne utemeljuje - in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi pa graja dokazno oceno, kot sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje. S tem sodiščema očita zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar tudi izrecno navaja v drugem odstavku 2. točke svoje obrazložitve. Dejanskih ugotovitev, sprejetih na podlagi ocene dokazov pa na revizijski stopnji ni mogoče spreminjati (3. odstavek 385. člena ZPP).

Smiselni očitki o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP niso utemeljeni. Obrazložitev v obeh sodbah vsebuje jasno dokazno oceno vseh izvedenih dokazov, ki jim revizija očitno daje drug pomen kot izhaja iz vsebine listin in zapisnikov. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo tudi glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo.

Odločitev pritožbenega sodišča, s katero je bila zavrnjena pritožba tožene stranke in potrjena prvostopna sodba, da sta nezakonita sklepa direktorja tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku, je tudi z materialnopravnega vidika pravilna. Inštitut poskusnega dela urejajo Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR) v 14. členu in Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR) v 16. členu ter določbe Kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 47/94 do 69/95) kot poseben pogoj za delo delavcev na določenih delovnih mestih. Po 1. odstavku 16. člena ZDR se v kolektivni pogodbi oziroma splošnem aktu določi trajanje poskusnega dela ter spremljanje in ocenjevanje uspešnosti tega dela. V 2. odstavku 7. člena Panožne kolektivne pogodbe je določena največja dolžina poskusnega dela, ki znaša za dela od VI. do IX. skupine največ šest mesecev. V tožnikovem primeru je bilo ob sklenitvi delovnega razmerja določeno, da bo poskusno delo trajalo šest mesecev po nastopu dela, to je do 3.4.1997. Na podlagi negativne ocene o poskusnem delu mora delavec v skladu s 3. odstavkom 7. člena Kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko indrustrijo Slovenije prejeti sklep o prenehanju delovnega razmerja najkasneje zadnji dan poskusnega dela, sicer se šteje, da je uspešno opravil poskusno delo.

To določilo vsebuje pravno domnevo, kar pomeni, da ni potrebno dokazovati dejstva o neuspešno opravljenem poskusnem delu, če ni bil na njegovi podlagi sprejet sklep o prenehanju delovnega razmerja najkasneje zadnji dan poskusnega dela. To določilo pomeni izjemo od pravila po 220. členu ZPP, da obsega dokazovanje vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. Kadar gre za dejstva, ki jih zakon oziroma na podlagi zakona sprejeti predpis določa za domnevana, sodišču ni treba izvajati dokazov o določenih pravno pomembnih dejstvih, ampak sme ta (domnevana) dejstva vzeti za podlago svoje sodbe brez dokaza, ne pa kot dokazana. Takšno pooblastilo sodišču vsebuje 3. odstavek 221. člena ZPP, po katerem dejstev, ki se po zakonu domnevajo, ni treba dokazovati, vendar pa se lahko dokazuje, da ta dejstva ne obstajajo, če ni z zakonom določeno kaj drugega. To pomeni, da se v obravnavanem primeru, ko tožnik do 3.4.1997 ni prejel sklepa o prenehanju delovnega razmerja, predpostavlja, da je uspešno opravil poskusno delo.

Odločanje izven časovnega okvira v 7. členu branžne kolektivne pogodbe določenega roka ima za posledico ugotovitev, da je delovno razmerje s tožnikom sklenjeno za nedoločen čas. Takšno pravno presojo zahteva tudi selektivna razlaga inštituta poskusnega dela. Stališče tožene stranke, za katero se mimo zakonskih določb in določb kolektivne pogodbe zavzema, namreč, da bi se čas poskusnega trajanja delovnega razmerja podaljševal mimo vednosti delavca, bi izjemnost tega inštituta spremenila. Delavec ne sme ostati v negotovosti niti glede trajanja niti glede uspešnosti poskusnega dela in posledično s tem prenehanja delovnega razmerja. Zato, da se prepreči samovoljnost, je nujno dosledno upoštevati v kolektivni pogodbi določeni rok za odločitev o delovnopravnem statusu delavca, ki ni uspešno izpolnil zahtev poskusnega dela.

Ob dejanski ugotovitvi, da tožnik do 3.4.1997, ko je bil zadnji dan trajanja poskusnega dela, ni prejel sklepa o prenehanju delovnega razmerja, sta imeli obe sodišči za svojo pravno pravilno presojo, da je uspešno opravil poskusno delo, oporo v določbi 3. odstavka 7. člena kolektivne pogodbe dejavnosti. Ker sta bili obe izpodbijani odločbi direktorja tožene stranke iz navedenih razlogov nezakoniti, ju je sodišče prve stopnje moralo razveljaviti.

Zato v reviziji uveljavljanih revizijskih razlogov, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje revizijsko sodišče ni upoštevalo, ker zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizija ni dopustna.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabljajo kot predpisi Republike Slovenije.