Jedro

Med terjatvijo, ki jo tožeča stranka vtožuje in sredstvom zavarovanja ni podana identiteta, saj je tožeča stranka predlagala prepoved razpolaganja z nepremičnino s parc. št. 1967/54 k.o. I., ki v naravi predstavlja skupni del zgradbe, ki je v solastnini etažnih lastnikov, terjatev tožeče stranke pa meri na dve stanovanji v stavbi, na katerih je že vzpostavljena etažna lastnina. To pomeni, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da dejansko predlagana začasna odredba niti ni v povezavi s samo terjatvijo.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru tožene stranke in sklep o začasni odredbi z dne 7.12.2005 razveljavilo ter predlog za zavarovanje nedenarne terjatve zavrnilo.

Zoper ta sklep se po svoji pooblaščenki pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo razveljavitev. V pritožbi poudarja, da v času vložitve predloga za izvršbo etažna lastnina na predmetni nepremičnini še ni obstajala. Toženka je "zavarovani stanovanji prodala". Tožniku tudi ne more iti v breme dejstvo, da je prvostopenjsko sodišče najprej napačno uporabilo materialno pravo in posledično napravilo napačne zaključke. Tožena stranka je predlog za vpis etažne lastnine predlagala šele konec leta 2005 in v primeru, da bi prvostopenjsko sodišče takoj odločilo zakonito, bi tožeča stranka sedaj imela zavarovano svojo nedenarno terjatev. Sicer pa tožeča stranka brez sodelovanja toženke, ki bi povedala, katere posamezne dele v etažni lastnini predstavljata stanovanji 12 c in 13 c v tretjem stolpiču niti ni mogla dobiti. Geodetska uprava, ki je posamezne dele v etaži določila in opisala z identifikacijskimi številkami, ni mogla zagotovo potrditi, katera stanovanja v etažni lastnini predstavlja stanovanji 12 c in 13 c. Zato tožeča stranka že vloženega predloga za zavarovanje tudi ni mogla spreminjati, saj bi lahko predlagala zavarovanje terjatve na nepremičnini, na katero terjatev niti ne meri. Zato je bil interes tožeče stranke ravno v tem, da predlaga prepoved odtujitve in obremenitve na zemljišču, na katerem stanovanjska stavba stoji in na katerem ima tožena stranka solastninsko pravico. Zaključki sodišča prve stopnje, da s takim zavarovanjem ne bi bil dosežen namen zavarovanja so napačni in v nasprotju z zakonom. V danem primeru je namreč namen predlaganega zavarovanja v tem, da se toženi stranki prepreči razpolaganje z nepremičninami, ki jih je že prodala tožeči stranki. Tak namen pa je moč doseči samo z vknjižbo prepovedi obremenitve in odtujitve v zemljiško knjigo, pa četudi le na zemljišču, katere tožene stranka je solastnik glede na etažno lastnino na spornih stanovanjskih enotah. V obravnavanem primeru iz priloženih dokazov očitno izhaja, da tožena stranka s stanovanji tožeče stranke, to je stanovanji 12 c in 13 c namerava razpolagati oz. je celo že razpolagala, s čimer je namerno povzročila škodo tožeči stranki. Ne gre tudi zanemariti dejstva, da tožeča stranka predlaga ožje varstvo, kot je njen tožbeni zahtevek in ne prekoračuje tožbenega zahtevka, kakor to zmotno ugotavlja izpodbijani sklep.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. V zavarovanje terjatev, glede na določila Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), izda sodišče zgolj takšno začasno odredbo, ki omogoča doseči namen zavarovanja. Odredb, ki namena zavarovanja ne dosežejo, sodišče ne izdaja. Poleg povezave med učinkom predlagane začasne odredbe in tistim, kar naj se z njo doseže ali prepreči, pa mora biti predlagana začasna odredba tudi v povezavi s samo terjatvijo, ki naj se zavaruje. Obstajati torej mora povezava med namenom zavarovanja in predlaganim sredstvom, torej identiteta med terjatvijo in sredstvom zavarovanja. V obravnavanem primeru predstavljata predmet tožbenega zahtevka, torej terjatve tožeče stranke dve stanovanji (št. 12 c in št. 13 c) v stanovanjski stavbi v I. na južni cesti, ki stoji na parc. št. 1967/54, vpisani pri vl. št. 782 k.o. I.. To pa v povezavi s prej navedenim dejansko pomeni, da bi se prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine, ki jo je v zavarovanje predlagala tožeča stranka, lahko nanašala le na ti nepremičnini, pod nadaljnjimi predpostavkami, da upnik izkaže poleg verjetnosti obstoja terjatve še eno izmed predpostavk, navedenih v 2. odst. 272. čl. ZIZ. Že pritožbena navedba, da je tožena stranka nepremičnini, ki sta predmet tožbenega zahtevka tožeče stranke, že odtujila, pomeni, da predpostavke iz 2. odst. 272. čl. ZIZ v obravnavanem primeru niso podane. Ker pa tudi ni podana identiteta med terjatvijo, ki jo tožeča stranka vtožuje, in sredstvom zavarovanja, saj je tožeča stranka predlagala prepoved razpolaganja z nepremičnino s parc. št. 1967/54 k.o. I., ki v naravi predstavlja skupni del zgradbe, ki je v solastnini etažnih lastnikov, terjatev tožeče stranke pa meri na dve stanovanji v stavbi, na katerih je že vzpostavljena etažna lastnina, pomeni, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da dejansko predlagana začasna odredba niti ni v povezavi s samo terjatvijo. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.