Jedro

Pri pridobitvi skupnega premoženja zakoncev z delom v času njune zakonske zveze gre za originaren način pridobitve lastninske pravice (po samem zakonu), vendar pa je v primeru, ko glede določenih nepremičnin, katere naj bi bile skupno premoženje, iz podatkov zemljiške knjige izhaja drugačno lastninsko stanje, kot se zatrjuje, verjetnejša pravica, ki izhaja iz podatkov zemljiške knjige. Šteje se, da je zemljiškoknjižno stanje točno, pri čemer je mogoče dokazovati nasprotno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je prekinilo zapuščinski postopek po pokojnem J. B. ter posamezne dediče iz različnih razlogov napotilo na posamezne pravde, pri čemer je dedinje M. Š., F. T. in A. B. napotilo na pravdo zoper sodediča J. B. zaradi ugotovitve, da v zapuščino po zapustniku ne sodi polovica tistih nepremičnin, ki so zemljiškoknjižno last zapustnika, ker predstavljajo te nepremičnine skupno premoženje zapustnika in njegove žene F. B. Zoper ta sklep se pritožuje dedinja F. T., in sicer izpodbija le 2. točko navedenega sklepa, ki se nanaša na zgoraj navedeno napotitev M. Š., F. T. in A. B. na pravdo zoper sodediča J. B. Pritožbenih razlogov ne navaja, predlaga pa, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da se glede navedenega vprašanja napoti na pravdo J. B. V pritožbi navaja, da se ne pritožuje zoper prekinitev zapuščinskega postopka, saj sklep v tem delu ni sporen. Navaja, da ni sporno, da je zapustnik zemljiškoknjižni lastnik navedenih nepremičnin do celote, vendar pa so bile te nepremičnine odplačno pridobljene v času zakonske skupnosti zapustnika in njegove žene F. B. Tudi če je formalno prišlo do prenosa teh nepremičnin z dedovanjem, je bila pridobitev celotnega obsega nepremičnin odplačna. Zapustnik je bil ob takratnem pridobivanju le eden od sedmih dedičev, tako da je bilo potrebno izplačati vseh šest ostalih dedičev, njegovih bratov in sester, za mamo zapustnika pa je bila prevzeta obveznost oskrbe, kar sta dejansko prevzela zapustnik in njegova žena. Za zapustnikovo mamo je bilo potrebno skrbeti vse do njene smrti v letu 1965. Ne glede na prenos teh nepremičnin z dedovanjem je šlo pri pridobitvi celotnega deleža že po samem zakonu za ustvarjanje skupnega premoženja, ki sta ga zakonca torej pridobila odplačno, hkrati pa sta ga tudi skupaj vzdrževala in plemenitila. Ker gre za premoženje zakoncev, je v tem primeru podan originarni način pridobitve lastninske pravice, to je po samem zakonu. Nadalje gre za zakonsko domnevo, da sta deleža zakoncev enaka. Pritožnica meni, da bi jo sodišče lahko napotilo z ostalima dedinjama na pravdo le v primeru zatrjevanja, da bi bil delež zapustnikove žene večji od zakonske domneve, ki se nanaša na deleža zakoncev na skupnem premoženju. To pa ni bilo zatrjevano. Ker je takšni zakonski ureditvi o skupnem premoženju in deležih zakoncev na njem nasprotoval od vseh dedičev le J. B., bi bilo edino pravilno, da se njega napoti na pravdo, še posebej tudi iz razloga smotrnosti.

Dedič J. B. je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Ker je med zapustnikovimi dediči prišlo do spora o tem, ali polovica zapustnikovih nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 13 (zapustnik je bil lastnik do celote) in vl. št. 421 (zapustnik je bil solastnik do 9293/120420 od celote), oba k.o. R., spada v zapuščino, je sodišče prve stopnje v skladu z 212. členom ZD prekinilo zapuščinski postopek in napotilo stranke na pravdo. Zapuščinsko sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (1. odstavek 213. člena ZD). Pritožnica trdi, da naj bi bila njena mati (pokojna zapustnikova žena) in zapustnik skupna lastnika navedenih nepremičnin po enakih deležih, ker naj bi jih pridobila odplačno v času njune zakonske skupnosti. Iz podatkov zemljiške knjige izhaja drugačno stanje in sicer, da je zapustnik pridobil nepremičnine, vpisane pri vl. št. 13, na podlagi sklepa o dedovanju, solastninski delež na nepremičninah, vpisanih pri vl. št. 421, pa je pridobil na podlagi odločbe o denacionalizaciji.

Res je, da gre pri pridobitvi skupnega premoženja zakoncev z delom v času njune zakonske zveze za originaren način pridobitve lastninske pravice (po samem zakonu), vendar pa je v primeru, ko glede določenih nepremičnin, katere naj bi bile skupno premoženje, iz podatkov zemljiške knjige izhaja drugačno lastninsko stanje, kot se zatrjuje, verjetnejša pravica, ki izhaja iz podatkov zemljiške knjige. Šteje se, da je zemljiškoknjižno stanje točno, pri čemer je mogoče dokazovati nasprotno. V razmerju med zemljiškoknjižnim stanjem in domnevo iz 2. odstavka 51. člena ZZZDR o skupnem premoženju je torej verjetnejša pravica, ki je razvidna iz zemljiške knjige. Kdor trdi, da je lastninsko stanje drugačno, mora to dokazati v pravdi. Zato je treba njega napotiti na pravdo, saj je njegova pravica manj verjetna. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je pravica dedinj F. T., A. B. in M. Š. manj verjetna, zato je pravilno odločilo, ko jih je v tem delu napotilo na pravdo zoper sodediča J. B. Pritožnica s sodedinjama namreč trdi, da zemljiškoknjižno stanje glede navedenih nepremičnin ni pravilno, zato mora ona dokazovati nasprotno.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).