Jedro

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP) izhaja, da sta bila toženca v kazenskem postopku spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja sodelovanja v pretepu, v katerem je bil tožnik dne 28.9.1985 hudo telesno poškodovan. Toženca sta bila med seboj povezana in sta nastopala družno. V gostilno F. K. sta v večernih urah prišla skupaj in se tam s tožnikom in F. H. najprej zapletla v verbalni konflikt kasneje pa tožnika in F. H. tudi fizično napadla. Po končanem fizičnem napadu, ki je imel za posledico hude telesne poškodbe tožnika, sta se skupaj odpeljala z N. osebnim avtomobilom.

Ob upoštevanju navedenih dejanskih ugotovitev je tudi po presoji revizijskega sodišča glede vprašanja odškodninske odgovornosti toženih strank materialno pravo pravilno uporabljeno. Za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno (1. odstavek 206.člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Revizija sicer utemeljeno zatrjuje, da ni gotovo, kdo izmed obeh tožencev je povzročil škodo in vztraja pri trditvi, da je potem edino logično, da se je tožnik v pretepu poškodoval sam, vendar pa pri tem prezre, da je bilo v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje z gotovostjo ugotovljeno, da je tožeči stranki škoda nastala zaradi ravnanja enega izmed določenega kroga ljudi in sicer z ravnanjem (vsaj) enega od tožencev. Zato je odločitev sodišč o solidarni odgovornosti obeh tožencev na podlagi določbe 206. člena ZOR, ki je vpeljal alternativno vzročnost, materialnopravno pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z delno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta dolžna toženca plačati tožeči stranki iz naslova nepremoženjske škode odškodnino v znesku 2.700.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.11.1994 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode je zavrnilo, glede stroškov postopka pa sklenilo, da bo o njih odločeno s končno sodbo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo toženih strank zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Določbo 4. odstavka 206. člena ZOR sta sodišči zmotno uporabili. Prav nobena okoliščina ne kaže na to, da naj bi tožnika poškodoval toženec A. K. Zanj je ugotovljeno le, da je poškodoval H. Ker ni ugotovljeno, da je prvotoženec poškodoval tožnika, sodišče ni imelo več na razpolago "dveh ali več določenih oseb", zaradi česar določbe 206. člena ZOR ne bi smelo uporabiti. Kljub izvedenemu dokaznemu postopku pa obstaja še naprej dvom, ali je tožnika poškodoval drugi toženec. Zato bi moralo sodišče slediti trditvam toženih strank, da se je tožnik poškodoval sam. Da je imel v sporu med pravdnima strankama pomembno vlogo tudi H., je bilo ugotovljeno v pravdi, ki je bila v teku med prvotožencem in F. H., saj je sodišče v pravdni zadevi opr. št. P 80/88 F. H. pripisalo 10 % soodgovornosti. Sicer pa se tožena stranka v izogib sklicuje tudi na navedbe, ki jih je podala v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijski predlog, da naj se pritožbene trditve štejejo kot sestavni del revizije, ne more biti upošteven. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje. Že zato njeni razlogi ne morejo biti enaki kot so lahko pritožbeni razlogi proti (nepravnomočni) sodbi sodišča prve stopnje. Sicer pa tudi po določbah ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (386. člen ZPP).

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP) izhaja, da sta bila toženca v kazenskem postopku spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja sodelovanja v pretepu, v katerem je bil tožnik dne 28.9.1985 hudo telesno poškodovan. Toženca sta bila med seboj povezana in sta nastopala družno. V gostilno F. K. sta v večernih urah prišla skupaj in se tam s tožnikom in F. H. najprej zapletla v verbalni konflikt kasneje pa tožnika in F. H. tudi fizično napadla. Po končanem fizičnem napadu, ki je imel za posledico hude telesne poškodbe tožnika, sta se skupaj odpeljala z N. osebnim avtomobilom.

Ob upoštevanju navedenih dejanskih ugotovitev je tudi po presoji revizijskega sodišča glede vprašanja odškodninske odgovornosti toženih strank materialno pravo pravilno uporabljeno. Za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno (1. odstavek 206.člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Revizija sicer utemeljeno zatrjuje, da ni gotovo, kdo izmed obeh tožencev je povzročil škodo in vztraja pri trditvi, da je potem edino logično, da se je tožnik v pretepu poškodoval sam, vendar pa pri tem prezre, da je bilo v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje z gotovostjo ugotovljeno, da je tožeči stranki škoda nastala zaradi ravnanja enega izmed določenega kroga ljudi in sicer z ravnanjem (vsaj) enega od tožencev. Zato je odločitev sodišč o solidarni odgovornosti obeh tožencev na podlagi določbe 206. člena ZOR, ki je vpeljal alternativno vzročnost, materialnopravno pravilna, revizijske trditve, ki zatrjujejo nasprotno, pa niso utemeljene.

Tako kot pritožba tudi revizija le pavšalno in neobrazloženo zatrjuje, da naj bi bil tudi tožnik soodgovoren za nastanek škode. V postopku pred sodiščem druge in prve stopnje dejstva, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na tožnikovo soodgovornost niso bila ugotovljena. Še več. Obe sodišči sta celo ugotovili, da je bil tožnik v celotnem dogodku povsem pasiven, da sta bila napadalca zgolj toženca in da tožniku ni mogoče očitati niti verbalnega napada (1. odstavek na 4. strani razlogov sodbe sodišča druge stopnje).

Iz navedenih razlogov v reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo pa tožena stranka ni izpodbijala. Zato je revizijsko sodišče v tem delu opravilo preizkus po uradni dolžnosti in ugotovilo, da so prisojeni zneski v skladu s kriteriji iz 200. in 203. člena ZOR. Sodišči druge in prve stopnje pa po ugotovitvah revizijskega sodišča tudi bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).