Jedro

Izkazane otrokove potrebe (do 45.000,00 SIT na mesec) so narekovale določitev takšne preživnine, ki je v sorazmerju s premoženjskim stanjem pravdnih strank, ob upoštevanju, da tožnici, ki ima otroka v oskrbi, ostajajo dnevne skrbi in trud ob njegovi rasti in razvoju. Tako je tožničina obremenitev večja, saj je tožencu naloženo le plačevanje zneska 20.000,00 SIT na mesec. Toženčevo lastno preživetje pa bo ob višini njegove plače kljub plačevanju preživninskega zneska ostalo neogroženo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo pravdni stranki sklenili 20.8.1994, njunega ml. sina J. B. dodelilo v vzgojo, varstvo in oskrbo tožnici, tožencu pa naložilo, da mora od 1.9.1996 prispevati za preživljanje mladoletnega sina preživnino v mesečnem znesku 20.000,00 SIT od 1.9.1996 dalje. V ostalem je preživninski zahtevek zavrnilo. Toženčevo pritožbo proti odločitvi o višini preživnine je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi toženec vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo mesečna preživnina določena v znesku 15.000,00 SIT. Ob dejanskih ugotovitvah o otrokovih potrebah in dohodkih pravdnih strank je očitno, da bi morala tožnica prispevati k preživljanju otroka več od toženca.

Toženčeva plača je bila ob sojenju na prvi stopnji za 24.064,30 SIT nižja od tožničine, pa je vendar njegova preživninska obveznost skoraj enaka od njene. Upoštevati je treba tudi okoliščino, da tožnica z otrokom živi pri svojih starših, ki mu nudijo, kar premorejo. Končno pa toženec otroku tudi sam kupuje določene stvari. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Višina prispevka za preživljanje otroka se določi v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. To, v določbi 79. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89) predpisano pravilo, je v izpodbijani sodbi ob dejanskih ugotovitvah pravilno uporabljeno. Izkazane otrokove potrebe (do 45.000,00 SIT na mesec) so narekovale določitev takšne preživnine, ki je v sorazmerju s premoženjskim stanjem pravdnih strank, ob upoštevanju, da tožnici, ki ima otroka v oskrbi, ostajajo dnevne skrbi in trud ob njegovi rasti in razvoju. Tako je tožničina obremenitev večja, saj je tožencu naloženo le plačevanje zneska 20.000,00 SIT na mesec. Toženčevo lastno preživetje pa bo ob višini njegove plače kljub plačevanju preživninskega zneska ostalo neogroženo.

Končno pa pri odločitvi o preživnini v okviru dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi ni odpadla okoliščina, da tožnica z otrokom trenutno živi pri svojih starših. Navedeno dejstvo utemeljeno ni vplivalo na odločitev v taki meri, da bi bilo treba višino preživnine spreminjati. Toženčevo občasno prostovoljno kupovanje določenih stvari za otroka pa na njegovo trajno preživninsko obveznost ne more vplivati.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti napak, na katere mora v okviru določb 386. člena ZPP revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).