Jedro

Oseb, ki so bile napotene na obvezno delo - Pflichtjahr ni mogoče uvrstiti med delovne deportirance. Obveznega dela teh oseb, ki je imelo značilnosti zaposlitve, ni mogoče šteti za prisilno delo v smislu 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja, saj niso bile napotene na delo zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 378/2000-7 z dne 11.12.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.2.2000. S to je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote J. z dne 25.3.1999, s katero je bil tožnici priznan status in pravice žrtve vojnega nasilja - delovne deportiranke od dne 17.6.1941 do 29.12.1941 in odločila, da se ji ta status ne prizna.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče soglaša s toženo stranko, da tožnica ne izpolnjuje pogojev, ki jih za priznanje statusa delovne deportiranke določa Zakon o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99 in 28/2000). Sklicuje se na določbi 1. in 2. člena ZZVN ter na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku. Iz tega izhaja, da je bila tožnica poslana v Avstrijo na obvezno delo - Pflichtjahr. V skladu s takratno politično in ekonomsko ureditvijo so Nemci leta 1941 v obvezno delo - Pflichtjahr vključevali prebivalstvo iz okupiranega območja. Glede na tako dejansko stanje je po presoji sodišča pravilen sklep tožene stranke, da tožnica ni bila poslana na prisilno delo zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, ampak zaradi ekonomskih razlogov.

Tožnica v pritožbi navaja, da je bila deportirana in da je od 17.6.1941 do 29.12.1941 opravljala obvezno delo, kar vse je navedla že v pritožbi (pravilno v tožbi). Prilaga sliko z dne 30.6.1941 in podpis P.M.B. z dne 2.2.1998. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Dejanska ugotovitev o tem, da je tožnico nemški urad za delo poslal na predpisano enoletno obvezno delo - Pflichtjahr, izhaja iz podatkov v spisu in je tožnica niti ne izpodbija. Tudi po presoji pritožbenega sodišča oseb, ki so bile tako kot tožnica, napotene na obvezno delo - Pflichtjahr, ni mogoče uvrstiti med delovne deportirance. Te osebe so na delo napotile civilne oblasti zaradi izpolnitve enoletne delovne obveznosti, predpisane za vsa dekleta stara do 25 let, ki so bila nezaposlena ali so končala šolanje. Zato obveznega dela teh oseb, ki je imelo značilnosti zaposlitve, ni mogoče šteti za prisilno delo v smislu določbe 2. člena ZZVN, saj niso bile napotene na delo zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.