Jedro

Ob razveljavitvi razporeditvene odločbe je delavec upravičen do plače po obračunski osnovi iz predhodno veljavne pravnomočne razporeditvene odločbe.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba, razen glede zavrnitve zahtevka za plačilo odškodnine v znesku 300.000,00 SIT, razveljavi in se v razveljavljenem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se glede zavrnitve zahtevka za plačilo odškodnine v znesku 300.000,00 SIT potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo razlike plače za čas od 1.3.1993 do 30.6.1994, za plačilo razlike plače iz naslova 10% dodatka za delovno uspešnost za čas od 21.9.1993 do 30.6.1994, za plačilo razlike odpravnine ob upokojitvi in plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi nezakonite razporeditve v višini 300.000,00 SIT ter odločilo, da stranki trpita vsaka svoje stroške postopka. Pri tem je ugotovilo, da je bila odločba o razporeditvi tožnika na delovno mesto strokovnega sodelavca z obračunsko osnovo 2,65, z dne 12.2.1993 (in 30.3.1993) v upravnem sporu pravnomočno razveljavljena, tako da je v spornem obdobju glede obračunske osnove za tožnika veljala predhodno nerazveljavljena odločba z dne 10.6.1992, s katero je bil imenovan za inšpektorja za delo. Hkrati pa je ugotovilo, da tožnik ni izkazal, da mu v spornem obdobju plača ni bila izplačevana v skladu z navedeno odločbo. Prav tako tožnik ni izkazal obstoja nepremoženjske škode v zvezi z nezakonito razporeditvijo, njegov zahtevek za povračilo stroškov postopka v višini odvetniških stroškov pa ni utemeljen, saj ga v sporu ni zastopal odvetnik.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožnik, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev oziroma ugoditev zahtevku. Pri tem navaja, da so razlogi izpodbijane sodbe nejasni in graja stališče, da toženi stranki ni potrebno dokazovati zakonitosti izplačil. Vztraja tudi pri odškodninskem zahtevku in zahtevku za povračilo stroškov.

Pritožba je delno utemeljena.

V prvi vrsti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v tej zadevi vtoževal konkretne denarne zneske (vloga na list. št. 17 prvostopnega spisa) in sicer: - iz naslova razlike plač zaradi nepravilne obračunske osnove za čas od 1.3.1993 do 30.6.1994 v znesku 426.000,00 SIT, - iz naslova razlike plač zaradi neobračunanega dodatka za delovno uspešnost v času od 21.9.1993 do 30.6.1994 v znesku 71.000,00 SIT, - iz naslova premalo izplačane odpravnine ob upokojitvi v znesku 240.681,00 SIT, - iz naslova odškodnine zaradi poslabšanja zdravja v posledici šikaniranja na delovnem mestu v znesku 300.000,00 SIT in - iz naslova povrnitve pavšalnih stroškov postopka 100.000,00 SIT. Prvostopno sodišče je v izreku izpodbijane sodbe konkretno odločilo le o zahtevku za plačilo odškodnine v višini 300.000,00 SIT, druge zahtevke pa je v bistvu le pavšalno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče soglaša s pravnim zaključkom sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je glede na razveljavitev dokončne odločbe št. 123-162/92-93, z dne 30.3.1993, v zvezi s predhodno odločbo z dne 12.2.1993, kot za tožnika upoštevno obračunsko osnovo po 1.3.1993 potrebno upoštevati njegovo obračunsko osnovo iz zadnje pravnomočne odločbe, to je iz odločbe o razporeditvi na delovno mesto inšpektorja III, z dne 10.6.1992. V tej odločbi je bila tožniku določena obračunska osnova v višini obračunskega koeficienta 2,71, iz kopij plačilnih list, ki jih je v spis vložil tožnik, pa izhaja, da mu je bila po 1.3.1993 plača obračunavana po obračunskem koeficientu 2,65. Že iz teh podatkov, ki se nahajajo v spisu, se izkazuje, da ne drži zaključek prvostopnega sodišča, da tožnik ni z ničemer izkazal, da mu v spornem obdobju plača ni bila pravilno obračunavana.

Iz navedb strank in dokaznih listin se nakazuje, da naj bi bil tožnik od meseca septembra 1993 dalje v bolniškem staležu. Do tega dejstva prvostopno sodišče ni zavzelo nobenega stališča, čeprav bi bolniški stalež lahko pomembno vplival na obračun tožnikove plače oziroma nadomestila plače, zlasti glede tožnikovih trditev, da mu od 21.9.1993 dalje tožena stranka oziroma takratni delodajalec ni pravilno obračunaval dodatka za delovno uspešnost. Glede odpravnine ob upokojitvi je tožnik svoj zahtevek gradil tako na višji obračunski osnovi plače, ki naj bi bila podlaga za obračun odpravnine, kot na trditvi, da mu je bila pri obračunu odpravnine nepravilno kot osnova upoštevana le neto plača. Zato bi moralo sodišče preveriti izračun tožnikove odpravnine, upoštevaje zadnjo bruto plačo po obračunski osnovi iz zadnje razporeditvene odločbe z dne 10.6.1992. Glede dokaznega bremena pritožbeno sodišče ne soglaša s stališči sodišča prve stopnje v tej zadevi. Tožnik je svoje zahtevke iz vseh gornjih naslovov tudi po višini opredelil. Tožena stranka bi se morala izrecno izjaviti tako o osnovah za izračun posameznih zneskov kot o njihovi višini. Že na podlagi podatkov, ki se nahajajo v spisu, pa je mogoče zaključiti, da niti zaključek sodišča, da tožnik ni izkazal, da bi mu plača in odpravnina ne bili nepravilno obračunani, ne drži. Zato je bilo potrebno izpodbijano sodbo glede vtoževanih razlik plače in razlike odpravnine, zgolj posledično pa tudi glede stroškov postopka, v skladu s 355. čl. ZPP razveljaviti in v tem delu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče dodatno razčistilo za odločitev pomembna dejstva v nakazanih smereh.

Glede zavrnitve zahtevka za plačilo odškodnine v znesku 300.000,00 SIT iz naslova nepremoženjske škode v posledici poslabšanja zdravja zaradi šikane na delovnem mestu pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče soglaša, da tožnik ni izkazal nastanka pravno priznane nepremoženjske škode v posledici obravnave na delovnem mestu, tako da je ta del zahtevka sodišča prve stopnje utemeljeno zavrnilo.