Jedro

Čeprav pojma posesti stvarne služnosti SPZ ne pozna več, se z njegovo uveljavitvijo varstvo posestnega položaja imetnika stvarne služnosti vsebinsko ni spremenilo. Če se tožbeni zahtevek kljub temu sklicuje na opuščeni pojem posesti pravice, je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi, kako ta okoliščina vpliva na bistveni (dajatveni) del tožbenega zahtevka. Če se pojavi dvom o njegovi pravi vsebini, mora sodišče aktivirati metode razlage v ožjem pomenu, pri čemer so lahko v pomoč tudi ustrezni ukrepi materialnega procesnega vodstva.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi motenja posesti služnostne pravice hoje in voženj preko služečega zemljišča parc. št. 70/1, k.o. x, in sicer v njegovem ugotovitvenem (I.1. in I.2. tč. izreka), prepovednem (I.3. in I.4. tč. izreka) ter stroškovnem delu (I.5. tč. izreka). Sklenilo je še, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 628,27 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh z zamudno posledico (II. tč. izreka). Obrazložilo je, da je Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, št. 87/2002; od tu SPZ) opustil konstrukcijo posesti pravice, zaradi česar je tožbeni zahtevek nesklepčen.

(2) Zoper navedeni sklep se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Pri tem priglaša stroške. Sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo, v čem je nesklepčnost tožbenega zahtevka, tak zaključek pa se ji zdi tudi nerazumljiv. Meni, da je podala ustrezno trditveno podlago, saj je zatrjevala, da je del parc. št. 70/1, k.o. x, služeče zemljišče, po katerem dostopa do svojih nepremičnin (parc. št. 787/2, 787/3, 68 in 69, vse k.o. x, ki so gospodujoča zemljišča). Iz tožbenih navedb je tako mogoče razbrati, da ima tožeča stranka, ki to pot uporablja, delno oblast nad nepremičnino 70/1, k.o. x. Če je sodišče menilo, da tožbeni zahtevek ni ustrezen, bi jo moralo na to opomniti v okviru materialnega procesnega vodstva, pa tega ni storilo. Končno opozarja na neskladje med stroškovnim delom izreka (glasi se na 628,27 EUR) in njegovo obrazložitvijo (ta se glasi na 370,96 EUR).

(3) Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba je utemeljena.

(5) Nedvomno drži, da SPZ nima več izrecne določbe o posesti pravice, kot jo je poznal prej veljavni Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/1980, s spremembami, in Ur. l. RS, št. 50/2002, s spremembami; od tu ZTLR). Vendar je sprememba zakonodaje na tem področju zgolj redakcijske, nevsebinske narave – opušča odvečno določbo o posesti pravice stvarne služnosti, ker je ta pojmovno zajeta že v (natančneje določeni) soposesti stvari. Priznavanje soposesti tistemu, ki skupaj z drugimi poseduje stvar ali izključno poseduje le del stvari (25. čl. SPZ), namreč vključuje položaj tistega, ki je dejansko uporabljal nepremičnino drugega v obsegu, ki ustreza vsebini stvarne služnosti (3. odst. 70. čl. ZTLR). Varstvo posestnega položaja imetnika stvarne služnosti se torej z uveljavitvijo SPZ vsebinsko ni spremenilo (1). Že sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na stališče pravne teorije pravilno povzelo, da za posestno varstvo zadošča zatrjevana in dokazana delna oblast nad stvarjo, pri čemer zatrjevanje pravice, na kateri takšna oblast temelji (stvarna služnost), niti ni potrebno. Pri tem pa je očitno spregledalo, da tožbene trditve navedenemu kriteriju ustrezajo: tožeča stranka trdi, da uporablja pot na parc. št. 70/1, k.o. x (torej jo v tem delu (so)poseduje), tožena stranka pa je to posest motila (prvi toženec s parkiranjem svojega avtomobila, druga toženka pa s postavitvijo cvetličnega korita). Glede na tožbene trditve tako ni mogoče govoriti o nesklepčnosti tožbe. Če pa je sodišče vendarle prišlo do takšnega spoznanja, bi ga moralo skladno z institutom materialnega procesnega vodstva (285. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP) na primeren način naznaniti tožeči stranki še pred izdajo sodbe, kjer je takšno stališče navkljub izvedenemu dokaznemu postopku prvič zavzelo.

(6) Iz izpodbijanega sklepa nadalje sledi, da je konkretni tožbeni zahtevek neizvršljiv. Takšna ocena, ki je sodišče prve stopnje niti ni podrobneje obrazložilo, je zmotna. Posestna tožba je dajatvena – njeno bistvo je v zahtevi, da tožena stranka nekaj stori, opusti ali dopusti (2). Preizkus izvršljivosti tožbenega zahtevka oziroma izreka sklepa, v katerega bo zahtevek ob morebitni utemeljenosti prenesen, se torej nanaša le na njun bistveni (dajatveni) del. Ta je v konkretnem primeru zaobjet (že) v prepovedi poseganja tožene stranke v posest tožeče stranke na izrecno in jasno opredeljen način: parkiranje osebnega avtomobila (prvi toženec) oziroma postavljanje cvetličnega korita (druga toženka) na pot, ki leži na parc. št. 70/1, k.o. ....

(7) Ker je tožeča stranka v bistvenem delu tožbenega predloga (petita) natančno in konkretno opredelila vsebino sodnega varstva, ki ga predvideva pozitivno materialno pravo, svojo zahtevo pa je oprla na zadostne trditve, konkretna tožba ni ne nepopolna (jasno je, da gre za posesorno pravdo) ne nesklepčna. Sklicevanje na služnostno pravico zahtevanemu varstvu ne daje drugačne vsebine, saj se (je) izvršba takšne nedenarne terjatve vselej opravlja(la) na enak način, neodvisno od okoliščine, ali jo (je) izvršilni naslov priznava(l) v okviru posesti stvari ali pravice (224.-229. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998, s spremembami). Tako se izkaže, da je omemba služnostne pravice tako po prejšnji kot po sedanji zakonodaji le nebistven dodatek tožbenega predloga, ki posledično vanj ne sodi.

(8) Obravnavani problem se torej zoži na vprašanje, ali v tožbenem zahtevku naveden pravni pojem, ki ga materialno pravo ne pozna več, povzroči njegovo nerazumljivost (in s tem potencialno nerazumljivost izreka, ki bi ga povzemal; 108. čl. ZPP in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Odgovor na zastavljeno vprašanje je zaradi različnosti pravnih položajev in prostega oblikovanja tožbenih zahtevkov v civilnem pravu nujno odvisen od okoliščin posameznega primera. Kot vsaka izjava volje je namreč tudi tožbeni zahtevek predmet razlage (3). Ko se pojavi dvom o njegovi pravi vsebini, mora sodišče aktivirati metode razlage v ožjem pomenu (4), pri čemer so lahko v pomoč tudi ustrezni ukrepi materialnega procesnega vodstva. Vendar pa že navedeni razlogi, ki se nanašajo na ubeseditev konkretnega tožbenega zahtevka, trditve strank in vsebinsko nespremenjen obseg varstva posestnega položaja imetnika služnostne pravice (glej zgoraj, tč. 5-7), navkljub uporabi opuščenega termina posesti pravice ne puščajo razumnega dvoma v jasnost bistvene vsebine pravnega varstva, ki ga zahteva tožeča stranka – varstvo posesti tistega dela nepremičnine 70/1, k.o. x, na katerem poteka pot (24.-25. ter 32-35. čl. SPZ). Očitno je vsebino zahtevka na enak način razumela tudi tožena stranka, ki je nasprotovala predvsem obstoju motilnega ravnanja.

(9) Ker sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča sploh ni ugotavljalo zatrjevanih odločilnih dejstev, je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek (3. tč. 365. čl. ZPP). Napotki, ki naj jim sodišče prve stopnje sledi, so zajeti v že podanih razlogih.

(10) Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.

(1) Juhart, Stvarnopravni zakonik (Uvodna pojasnila), GV Založba, Ljubljana 2002, str. 33 in 34. (2) Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, str. 312. (3) Galič v: Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 128. (4) Plavšak v: Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 487.