Jedro

Za obravnavani primer je bistveno, da je zahtevo za razrešitev odvetnice podala tožnica, torej da gre za situacijo iz devetega odstavka 30. člena ZBPP. Toženka pa je, namesto, da bi utemeljenost zahteve presodila na navedeni pravni podlagi, v nadaljevanju presojala (tudi) obstoj pogojev po desetem odstavku 30. člena ZBPP ter na tej podlagi izdala izpodbijano odločbo, čeprav vložene zahteve odvetnice za svojo razrešitev ni imela, oziroma to iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Kopru št. Bpp 369/2020 z dne 19. 5. 2022 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo, navedeno v izreku te sodbe, je pristojni organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Kopru (v nadaljevanju: toženka) odločil, da se odvetnica A. A., ..., Koper, razreši izvajanja brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) na podlagi odločbe toženke Bpp 369/2020 z dne 17. 11. 2021 v zvezi z odločbo Bpp 369/2020 z dne 21. 8. 2020 (1. točka izreka); da tožničina pravica do BPP na podlagi odločbe toženke Bpp 369/2020 z dne 21. 8. 2020 preneha in se šteje, da ji BPP ni bila dodeljena (2. točka izreka); da mora izvajalec BPP službi za BPP v roku 15 dni vrniti popolno originalno napotnico z dokazili o opravljenih dejanjih, sicer ne bo upravičen do plačila storitev BPP (3. točka izreka) ter da bo o višini neupravičeno prejete BPP in načinu vračila odločeno s posebno odločbo (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožnici z odločbo Bpp 369/2020 z dne 21. 8. 2020 dodeljena izredna BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v nepravdnem postopku zaradi dodelitve mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo, določitve stikov in plačila preživnine, in sicer od 25. 7. 2020 do prejema odločbe, s katero se zaključi postopek na prvi stopnji. Postopek v navedeni nepravdni zadevi se vodi pri Okrožnem sodišču v Kopru pod št. II N 342/2020. Za izvajanje BPP je bil določen odvetnik B. B. iz Odvetniške pisarne A., d.o.o., ki pa je bil nato, po prejeti zahtevi tožnice, na podlagi 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) z odločbo Bpp 369/2020 z dne 17. 11. 2021 razrešen in namesto njega za izvajanje BPP določena odvetnica A. A. Toženka je 4. 3. 2022 prejela tožničin predlog za razrešitev odvetnice, v katerem je tožnica navajala, da je odvetnica ne želi več zastopati, niti vložiti predloga za svojo razrešitev, ampak to odgovornost prelaga na tožnico. Nadalje je tožnica navajala, da se odvetnica nesprejemljivo obnaša in jo žali ter predložila izpis elektronske oziroma sms komunikacije med njima, sicer pa, kot je pojasnila tožnica, z odvetnico ni imela nobenih pogovorov ali sestankov (pri njej je bila le na prvem razgovoru, ki pa ga zaradi odsotnosti odvetnice ni imela z njo), zato ji tožnica ne zaupa. Odvetnica je v svojem odgovoru navedla, da so tožničini očitki neutemeljeni, opisala je komunikacijo s tožnico, ki pa po mnenju odvetnice ocenjuje, da sama, brez pomoči odvetnice najbolje ve, kaj je potrebno storiti. Zaupanje med njima je tako porušeno do te mere, da nadaljnje zastopanje ni več možno, zato odvetnica predlaga, da toženka tožničini prošnji ugodi in odvetnico razreši. Tožnica je v nadaljnji vlogi vztrajala pri očitkih o neprimernem odnosu in nestrokovnosti odvetnice ter še navedla, da se je zato odločila, da bo v bodoče odvetnika financirala sama.

3. Toženka se v nadaljevanju svoje obrazložitve sklicuje na določbe devetega in desetega odstavka 30. člena ZBPP ter ugotavlja, da je tožničin predlog za razrešitev odvetnice neutemeljen. Čeprav iz izpisa njune elektronske in sms korespondence mestoma res izhaja manj primerna komunikacija obeh (tako tožnice kot odvetnice), pa iz dokumentacije izhaja, da je odvetnica svoje delo opravljala skladno z zakonodajo, tožnica pa ni izkazala, da odvetnica dela ni opravljala v redu, strokovno, temveč je razvidno zgolj subjektivno nezadovoljstvo tožnice oziroma obeh z medsebojnim odnosom in nerealna pričakovanja tožnice. Zato so na strani tožnice podani razlogi za razrešitev odvetnice, pri čemer navedbe o nekorektnem delu niso izkazane. Zaradi navedenega in nezaupanja tožnice je odvetnica ne more več v redu zastopati in ji nuditi pravnega svetovanja. Ker je jasno, da tožnica in odvetnica ne želita več sodelovati, je toženka odvetnico razrešila na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP. Kot pojasnjuje, gre za drugo razrešitev odvetnika iz razlogov na strani tožnice, zato za postavitev novega odvetnika ni podlage, pač pa se po enajstem odstavku 30. člena ZBPP šteje, da tožnici BPP ni bila dodeljena in se uporabljajo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti BPP. Toženka pripominja, da je bila tožnica v odločbi z dne 17. 11. 2021 seznanjena z določbo enajstega odstavka 30. člena ZBPP, ter na podlagi te določbe in 42. člena ZBPP ugotavlja, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih tožnici preneha pravica do BPP in se šteje, da ji BPP ni bila dodeljena. Zato je odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, pri čemer še pojasnjuje, da bo po izplačilu stroškov, tožnici izdana odločba o višini in načinu vračila neupravičeno prejete BPP po 43. členu ZBPP.

4. Tožnica se z odločitvijo toženke ne strinja in je zato zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo v upravnem sporu. Iz tožbe smiselno izhaja, da se zavzema za odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno obravnavanje toženki. V tožbi namreč tožnica predvsem ugovarja, da je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena in zato obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo, saj nima odločilnih dejstev za preizkus odločitve. Toženka ni pojasnila, zakaj naj bi tožnica neupravičeno prejela sredstva iz naslova BPP, če je odvetnika financirala sama s posojilom bližnjih, niti ni pojasnila, v čem naj bi se kazala neprimernost tožničine komunikacije z odvetnico. Tožnica podrobneje opisuje sodelovanje in komunikacijo z odvetnico ter navaja posamezne situacije, iz katerih izhaja za tožnico sporno ravnanje odvetnice. Ta je tožnici neutemeljeno očitala, da se sama obrača na pristojni Center za socialno delo, šest dni pred sodnim narokom pa izjavila, da tožnice ne bo zastopala, in zahtevala, naj tožnica vloži predlog za njeno razrešitev. Tožnica je bila zato (po tem, ko je dogajanje predstavila toženki), ker je izvedela, da narok ni preklican ali preložen, prisiljena 4. 3. 2022 sama vložiti predlog za razrešitev odvetnice. Opisuje še, da je bila odvetnica od vsega začetka zadržana do prevzema zadeve in je v to privolila le pod pogojem, da tožnica ne bo našla drugega odvetnika, ta nepripravljenost pa se je pozneje odražala v njenem delu in odnosu. Od tožnice je tudi zahtevala, da ji posreduje e-mail naslov nasprotne stranke, pri čemer ni želela pojasniti, zakaj ga potrebuje; nato pa se je izkazalo, da ga je potreboval odvetnik nasprotne stranke, ker s svojo stranko ni mogel priti v kontakt. Tožnica opisuje še svojo socialno situacijo in poudarja, da izpolnjuje pogoje za prejem BPP. V dokaz svojih navedb je tožbi priložila izpodbijano odločbo ter izpise elektronskih in telefonskih sporočil ter klicev med tožnico in odvetnico A. A. ter tožnico in prejšnjim izvajalcem BPP, odvetnikom B. B., kot so navedeni v 9. točki te obrazložitve.

5. Toženka je sodišču predložila upravni spis zadeve Bpp 369/2020, odgovora na tožbo pa ni podala.

6. Odvetnica A. A., ki je bila v postopek upravnega spora pritegnjena na podlagi 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), je v svojem odgovoru na tožbo predlagala zavrnitev tožbe, saj meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Tožnica je izjavila, da si bo sama financirala odvetnika, njeni očitki glede dela odvetnice pa so po prepričanju odvetnice neutemeljeni. Iz ravnanj tožnice izhaja prepričanje, da ve več kot odvetnica, kar kaže, da odvetnika očitno ne potrebuje. Tudi sicer se v tovrstnih družinskih zadevah stranke pogosto zastopajo same.

7. S sklepom III U 127/2022-11 z dne 14. 7. 2022 je sodni senat na podlagi določb 3. alineje drugega odstavka in tretjega odstavka 13. člena ZUS-1 sklenil, da bo v tej zadevi odločal sodnik posameznik.

8. Tožnica je v nadaljnji vlogi z dne 21. 7. 2022 vztrajala pri svojih tožbenih ugovorih.

9. Sodišče je v tem upravnem sporu dne 26. 8. 2022 opravilo javno glavno obravnavo, katere se je udeležila tožnica, medtem ko se toženka in odvetnica A. A. obravnave nista udeležili, čeprav sta bili nanjo pravilno povabljeni. Tožnica je vztrajala pri tožbenih navedbah in izrecno potrdila, da s tožbo uveljavlja, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne v ponovni postopek toženki. Kot je pripomnila, je nepravdna zadeva sicer končana, vendar pri tožbi zoper izpodbijano odločbo vztraja, ker je to bistveno za povračilo prejete BPP.

10. V dokaznem postopku na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo listine upravnega spisa zadeve Bpp 369/2020 ter tožbi priložene listine, to so: izpodbijana odločba (v sodnem spisu priloga A1), elektronska sporočila z dne 7. 1. 2022 (A2), elektronska sporočila z dne 10. 1. 2022 (A3), elektronska sporočila z dne 23. 1. 2022 in dne 24. 1. 2022 (A4), elektronska sporočila z dne 3. 2. 2022 ter 23. 1. 2022 in 24. 1. 2022 (A5), elektronski sporočili z dne 16. 2. 2022 in 22. 2. 2022 (A6), elektronska sporočila z dne 2. 3. 2022 (A7), elektronski sporočili z dne 14. 1. 2022 in 24. 1. 2022 (A8), dopis Okrožnega sodišča v Kopru II N 342/2020 z dne 4. 3. 2022 (A9), elektronsko sporočilo navedenega sodišča z dne 4. 3. 2022 (A10), elektronsko sporočilo z dne 2. 3. 2022 (A11), dopis tožnice z dne 2. 3. 2022 (A12), obvestilo o preklicu naroka II N 342/2020 z dne 4. 3. 2022 (A13), elektronsko sporočilo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 4. 3. 2022 (A14), elektronski sporočili z dne 24. 11. 2021 (A15), elektronska sporočila z dne 26. 7. 2021 in 30. 7. 2021 (A16), izpisi telefonskih sporočil in telefonskih klicev (A17), elektronska sporočila v zvezi z dostavo dokumentacije in izpisi telefonskih klicev (A18), elektronska sporočila z dne 16. 3. 2022 in 18. 3. 2022 (A19) ter elektronski sporočili z dne 18. 3. 2022 in 25. 3. 2022 (A20).

11. Tožba je utemeljena.

12. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Ta se presoja po (dejanskem in pravnem) stanju ob izdaji odločbe. Tožnica (ne glede na sedanje stanje nepravdne zadeve) izkazuje pravni interes za vloženo tožbo, saj izrek izpodbijane odločbe v povezavi z odločitvijo o razrešitvi odvetnice vsebuje tudi odločitev, da tožnici preneha pravica do BPP in da se šteje, da ji ta ni bila dodeljena, kar je, kot pravilno izpostavlja tožnica, bistveno za povračilo prejete BPP.

13. Pravno podlago za izdajo izpodbijane odločbe in njeno presojo v upravnem sporu pomenijo določbe ZBPP. Ta zakon v devetem odstavku 30. člena določa, da sme pristojni organ za BPP na zahtevo upravičenca ali z njegovo privolitvijo odločiti o razrešitvi postavljenega odvetnika, ki ne opravlja v redu svoje dolžnosti; namesto razrešenega odvetnika postavi drugega in o razrešitvi obvesti Odvetniško oziroma Notarsko zbornico Slovenije. Po desetem odstavku istega člena ZBPP pa lahko postavljeni odvetnik zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca; namesto razrešenega odvetnika pristojni organ za BPP postavi drugega odvetnika. V enajstem odstavku 30. člena ZBPP je nato predpisano, da če pristojni organ za BPP tudi na novo postavljenega odvetnika razreši zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka (torej ker ta zaradi razlogov na strani upravičenca ne more v redu opravljati svoje dolžnosti), se šteje, da upravičencu BPP ni bila dodeljena in se uporabijo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti BPP. Iz opisane zakonske ureditve izhaja, da je glede na določbe ZBPP odvetnika kot izvajalca BPP mogoče razrešiti le v dveh primerih: na zahtevo upravičenca ali z njegovo privolitvijo, če se ugotovi, da odvetnik ne opravlja v redu svoje dolžnosti, ali pa na zahtevo odvetnika, če je ugotovljeno, da ta zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca, ne more v redu opravljati svoje dolžnosti. Ob tem je še pojasniti, da v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP, če ta zakon ne določa drugače, pristojni organ za BPP postopa po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).

14. Po presoji sodišča je za obravnavani primer bistveno, da je zahtevo za razrešitev odvetnice podala tožnica, pri čemer je zatrjevala, da odvetnica ne opravlja v redu svoje dolžnosti, torej da gre za situacijo iz devetega odstavka 30. člena ZBPP. Toženka pa je, namesto, da bi utemeljenost zahteve presodila na navedeni pravni podlagi, in če je ugotovila, da okoliščine iz navedene določbe niso podane, tožničino zahtevo za razrešitev odvetnice kot neutemeljeno zavrnila, v nadaljevanju presojala (tudi) obstoj pogojev po desetem odstavku 30. člena ZBPP ter na tej podlagi izdala izpodbijano odločbo, čeprav vložene zahteve odvetnice za svojo razrešitev ni imela, oziroma to iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja. Kot namreč navaja toženka v obrazložitvi odločbe (in med strankami niti ni sporno oziroma nobena od njih konkretizirano ne zatrjuje drugače), je predlog za razrešitev odvetnice A. A. kot izvajalke BPP dne 4. 3. 2022 podala tožnica, odvetnica pa je v svojem odgovoru zgolj navedla, naj toženka tožničinemu predlogu ugodi in jo razreši. Glede na navedeno je toženka pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabila materialno pravo, tj. določbo desetega odstavka 30. člena ZBPP, ki se lahko uporabi (le), ko za izvajanje BPP postavljeni odvetnik vloži zahtevo za svojo razrešitev (iz tam predvidenih razlogov). V primeru, ko je zahtevo za razrešitev odvetnice vložila tožnica ob zatrjevanju, da odvetnica ne opravlja v redu svoje dolžnosti, pa bi toženka o tem morala odločati po devetem odstavku 30. člena ZBPP ter ugotavljati, ali so podani razlogi za razrešitev izvajalca BPP iz te določbe ZBPP (prim. sodbe tega sodišča I U 1736/2012 z dne 8. 1. 2013, I U 106/2013 z dne 5. 2. 2013 in I U 832/2021 z dne 5. 11. 2021). Ugotavljati bi torej morala, ali postavljena odvetnica res ne opravlja v redu svoje dolžnosti, ter v primeru, da takšnih razlogov ni našla, tožničino zahtevo za razrešitev odvetnice zavrniti.

15. Sodišče nadalje pojasnjuje, da mora biti tako v primeru, ko zahtevo za razrešitev odvetnika vloži upravičenec ali ko o tem odloča toženka po uradni dolžnosti, kot tudi, ko zahtevo za svojo razrešitev vloži za izvajanje BPP določeni odvetnik, odločitev o tem obrazložena skladno s standardom, ki izhaja iz prvega odstavka 214. člena ZUP (v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP). To pomeni, da mora toženka v obrazložitvi odločitve med drugim konkretno navesti dejansko stanje, ki ga je ugotovila v postopku, in dokaze, na katere to dejansko stanje opira, pojasniti svoje razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, ter se konkretno opredeliti do vseh navedb strank. Obrazložitev izpodbijane odločbe predpisanemu standardu ne ustreza, saj je pri navedbi razlogov glede odvetničinega opravljanja dela v konkretni zadevi, oziroma zavrnitvi tožničinih očitkov o tem, toženka ostala na presplošni, zgolj pavšalni ravni, ki za preizkus ne zadošča. 16. Ob tem sodišče dodaja, da narava BPP (glede na namen, ki se z BPP zasleduje) in posledice odločitve, kot je izpodbijana, toženki še posebej narekujejo, da v svojem postopku upošteva načelo varstva pravic strank (7. člen ZUP) ter strankam omogoči, da se pred izdajo odločbe seznanijo tudi z uspehom dokazovanja in se o tem izrečejo (ter nenazadnje svojo zahtevo tudi umaknejo). Takšno postopanje sicer v primeru, ko pred odločitvijo vodi posebni ugotovitveni postopek, kot ga je tudi v obravnavani zadevi, od toženke izrecno zahteva že 146. člen ZUP (5. alineja tretjega odstavka).

17. Kot izpostavlja novejša upravnosodna praksa (prim. tudi sodbo I U 1301/2019 z dne 3. 12. 2019), ima namreč odločitev o razrešitvi odvetnika iz razlogov na strani upravičenca za slednjega daljnosežne posledice, saj prosilec ob drugi razrešitvi odvetnika iz tega razloga izgubi pravico do dodeljene BPP za nazaj (od njene dodelitve), zaradi česar je poleg tega, da ne more več koristiti BPP, ob uporabi določb 43. člena ZBPP dolžan vrniti tudi vso že prejeto korist z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tako pomembne posledice uporabljenih določb ZBPP organu za BPP nalagajo posebej skrbno presojo razlogov za razrešitev odvetnika tako z vidika subjektivnih ravnanj prosilca in odvetnika, kakor tudi z vidika upoštevanja objektivnih okoliščin konkretnega primera, vključno z naravo zadeve, za katero je BPP dodeljena. Zgolj subjektivno nezadovoljstvo z delom odvetnika, tudi kolikor ga upravičenec res občuti, samo po sebi ne more biti razlog za razrešitev odvetnika na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP, ki za prosilca prinaša opisane negativne posledice, ampak se mora (za razrešitev na navedeni podlagi) to odraziti v aktivnih ravnanjih upravičenca, ki odvetniku objektivno preprečujejo v redu opravljati svoje dolžnosti. Šele ugotovitev konkretnih okoliščin v zvezi z opravljanjem dela odvetnika ter ravnanji upravičenca lahko torej vodi do zavrnitve očitkov upravičenca, da odvetnik ni v redu opravljal svoje dolžnosti, ali (v primeru vložene zahteve odvetnika za svojo razrešitev) do zaključka, da postavljeni odvetnik svojih dolžnosti ne more v redu opravljati zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca, in posledične razrešitve odvetnika na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP, kar vse mora organ za BPP v odločbi tudi ustrezno obrazložiti. V opisanem smislu je upravičen tožničin očitek, da v izpodbijani odločbi ni konkretno obrazloženo, v čem naj bi bila njena komunikacija z odvetnico neprimerna.

18. Glede na vse navedeno je sodišče tožbi ugodilo ter na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, da v njem o zadevi ponovno odloči, ob upoštevanju stališč iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče ni odločalo o stvari sami v sporu polne jurisdikcije, saj zahtevek za takšno odločanje ni bil podan.