Jedro

Pomen drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki omogoča izdajo začasne odredbe zaradi preprečitve nasilja ali nenadomestljive (težko nadomestljive) škode, ni (zgolj) v tem, da zagotovi možnost morebitne izvršbe, pač pa tudi v tem, da se začasno uredi sporno pravno razmerje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Tožene stranke same nosijo pritožbene stroške.

Tožene stranke so dolžne tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 896,40 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku osemdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (ponovno) zavrnilo ugovor toženih strank zoper sklep o začasni odredbi Pg 130/2012 z dne 1.8.2012, odločitev o stroških pa pridržalo za končno odločbo.

2. Zoper navedeni sklep so ugovor (pravilno pritožbo) vložile vse tri tožene stranke, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagale so spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno njegovo razveljavitev. Priglasile so tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka navedbam v pritožbi nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijanega sklepa ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožbe niso utemeljene.

5. S sklepom o začasni odredbi je sodišče prve stopnje prvo in drugotoženi stranki prepovedalo odtujitev in obremenitev poslovnega deleža v tretjetoženi stranki do izteka 30 dni od pravnomočnosti sodbe, izdane v gospodarskem sporu Pg 130/2012, s katero bo odločeno o tožbenem zahtevku na ugotovitev, da so nični vpisi v sodni register pri tretjetoženi stranki, in sicer, da sta prvo in drugotoženec družbenika tretjega toženca in imetnika osnovnega vložka na podlagi povečanja osnovnega kapitala v vrednosti 17.318,73 EUR in poslovnega deleža v višini 69,7809%. Sodišče je ocenilo, da je tožeča stranka s tožbenimi navedbami in predloženimi listinami izkazala verjetnost obstoja nedenarne terjatve na ugotovitev ničnosti pravnih poslov, sklenjenim med toženimi strankami in izbris vpisov v sodnem registru na njihovi podlagi, s čemer je izpolnjen prvi pogoj za zavarovanje z začasno odredbo po prvem odstavku 272. člena ZIZ.

6. Za presojo drugega pogoja za zavarovanje z začasno odredbo je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja, za odločitev relevantna dejstva, ki jih pritožniki ne izpodbijajo: - prvotožena stranka je dolžnica tožeče stranke, in sicer na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi VL 201056/2010 z dne 1.1.2011 v zvezi s sklepom z dne 22.4.2011, ki ga je prvotožena stranka prejela 3.5.2011; - prvo in tretje tožena stranka sta 5.7.2011 sklenili Pogodbo o prevzemu novega vložka v notarskem zapisu SV 2008/2011, na podlagi sklepa tretjetožene stranke o povečanju osnovnega kapitala za 17.318,73 EUR. S to pogodbo je prvotožena stranka v tretjetoženo vložila stvarni vložek – nepremičnine, na katerih so bile vpisane hipoteke v korist tožnika; - istega dne, torej 5.7.2011, sta prvo in drugotožena stranka sklenili Pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža v notarskem zapisu SV 2009/2011, s katero je prvotožena stranka svoj osnovni vložek in poslovni delež v tretjetoženi stranki odsvojila v korist drugotožene stranke, ki je s tem postala imetnik osnovnega vložka in poslovnega deleža; - Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je na predlog tretjetožene stranke izvedlo vpis lastninske pravice tega toženca na nepremičninah, na katerih je bila vpisana hipoteka v korist tožnika, in sicer na podlagi Pogodbe o prevzemu novega vložka z dne 5.7.2011, zemljiškoknjižnega dovoljenja z dne 5.8.2011 in listine o pravnem poslu z dne 3.10.2011; - z vpisom lastninske pravice v korist tretjetožene stranke, je Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici pri nepremičninah izbrisalo hipoteke, vpisane v korist tožnika za zavarovanje plačila po zgoraj navedenem pravnomočnem sklepu o izvršbi; - drugotožena stranka, katere edini družbenik in direktor je K. K., je bila ustanovljena 7.6.2011; - tretjetožena stranka, katere 100% družbenik je drugotožena stranka, direktor pa K. K., je bila ustanovljena 17.6.2011; - direktor prvotožene stranke J. K., je oče K. K. 7. Pomen drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki omogoča izdajo začasne odredbe zaradi preprečitve nasilja ali nenadomestljive (težko nadomestljive) škode, ni (zgolj) v tem, da zagotovi možnost morebitne izvršbe, pač pa tudi v tem, da se začasno uredi sporno pravno razmerje. Terjatve ne ogroža le nevarnost, da sodbe ne bo mogoče izvršiti, pač pa tudi ravnanja, zaradi katerih bi sodno varstvo te terjatve ostalo brez pomena - to pa je v primeru, če že v teku sodnega postopka za varstvo te terjatve tožniku nastane nenadomestljiva (težko nadomestljiva) škoda. Začasne odredbe po drugem odstavku 272. členu ZIZ torej v skladu s stališčem Ustavnega sodišča predstavljajo zavarovanje terjatve s tem, da začasno, do dokončne rešitve v sodnem (in izvršilnem) postopku, uredijo sporno pravno razmerje - v tem smislu gre torej za "ureditvene (regulacijske) začasne odredbe" (ker niso namenjene omogočitvi izvršbe, pač pa pridejo v poštev tudi pri ugotovitveni in oblikovalni tožbi, torej pri oblikah tožb, pri katerih izvršba ne more priti v poštev; Up 275/97). Navedeno stališče (ponovno) povzema tudi izpodbijani sklep; o pravilnosti tega stališča pa se je višje sodišče izreklo že v sklepu 1 Cpg 934/2013, zaradi česar so odveč pritožbena ponavljanja o odstopu od ustaljene in enotne sodne prakse.

8. V točki 6. tega sklepa navedene okoliščine je sodišče prve stopnje po zaključku višjega sodišča pravilno upoštevalo pri presoji nenadomestljive (težko nadomestljive) škode. S tem, ko je prvotožena stranka v tretjetoženo stranko vložila nepremičnine, na katerih je bila vpisana hipoteka tožnika, in je s potrdilom z dne 3.10.2011 kot upravičenca zaznamovanega vrstnega reda določil tretjetoženo stranko, je prvotožena stranka dosegla, da je bila na nepremičninah vpisana lastninska pravica tretjetožene stranke z učinkom od 27.5.2011, zaradi česar so bile na vloženih nepremičninah izbrisane hipoteke, vpisane v korist tožnika. Zaradi dejanj toženih strank je torej že prišlo do negativnih in škodljivih posledic, kar tudi po zaključku višjega sodišča daje tožeči stranki pravico do začasne regulacije pravnega razmerja še pred končno odločitvijo, saj je to potrebno zaradi negativnih posledic, ki bi zaradi zakasnelega učinka sodbe lahko nastale. Ne gre namreč spregledati, da so vsa dejanja neposredno sledila pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi, pri vseh pa gre za povezave v osebah, ki je bodisi zakoniti zastopnik družb, bodisi lastnik večinskega deleža teh družb ali družb, ki so lastnice teh družb. 9. Glede na opisana ravnanja toženih strank ni dvoma, da je tožeči stranki že nastala težko nadomestljiva škoda, to pa je podlaga za zaključek o izkazani nevarnosti. Premoženje prvotožene stranke, iz katerega bi bilo mogoče poplačilo terjatve tožeče v izvršilnem postopku, je bilo bistveno zmanjšano, sama izvršba pa do sedaj ni bila uspešna. Dejanja toženih strank kažejo na izmikanje izvršbi na nepremičninah, ki so bile last prvotožene stranke in predmet stvarnega vložka; že s tem, ko je tožnik zaradi ravnanj toženih strank izgubil hipoteke, pa je podana težko nadomestljiva škoda. To velja ne glede na tudi sicer zatrjevano zmanjševanje vrednosti vloženih nepremičnin, zaradi česar se višje sodišče do teh navedb ni posebej opredeljevalo, saj za odločitev o zavarovanju niso bistvenega pomena. Zaradi osebnih povezav je namreč podana najmanj verjetna, če že ne konkretna in realna nevarnost, da bodo tožene stranke s poslovnim deležem še naprej razpolagale, zaradi česar je pritrditi sodišču prve stopnje, da je potrebno sporno razmerje med pravdnimi strankami začasno (do pravnomočne sodne odločbe v tem postopku) urediti; pa ne zato, ker terjatev ogroža nevarnost, da sodbe ne bo mogoče izvršiti, pač pa zato, ker bi brez začasne odredbe lahko sodno varstvo te terjatve ostalo brez pomena. Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da je v konkretnem primeru že v teku sodnega postopka tožniku nastala nenadomestljiva (težko nadomestljiva) škoda, in to izključno zaradi ravnanj toženih strank, zaradi česar je začasna odredba edini možen način za preprečitev ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena.

10. Sodišče prve stopnje je opravilo tudi tehtanje interesov tožnika z interesi toženih strank in pravilno zaključilo, da predlagana omejitev ne predstavlja nenadomestljivih ali težko nadomestljivih posledic za prvo in drugotoženo stranko v zvezi s poslovnim deležem v tretjetoženi stranki, če bi se začasna odredba kasneje izkazala za neutemeljeno, v nobenem primeru pa ne težjih od tistih, ki bi brez začasne odredbe lahko nastale tožeči stranki, in ki bi brez začasne odredbe ostala brez učinkovitega varstva svojih pravic. Začasna odredba je torej tudi iz tega razloga utemeljena.

11. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbi. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.