Jedro

Tožena stranka je tožniku (policistu) v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku podala iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, očitala, da je premične stvari, za katere je vedel oziroma bi moral in mogel vedeti, da so bile pridobljene s kaznivim dejanjem, kupil in nato razpečal tako, da je poškodovana vozila, ki jih je popravil na način, da je vanje namestil dele iz odtujenih vozil, registriral in nato prodajal dobrovernim kupcem. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni namenoma storil hujših kršitev obveznosti iz delovnega razmerja niti ni storil kršitev, ki bi imele znake kaznivega dejanja, je pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke zoper drugi odstavek II. točke izreka se ugodi in se odločitev v tem delu spremeni, tako da se sodba v II., III. in IV. točki na novo glasi: „II. Tožeči stranki delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 6. 2006, sklenjene za nedoločen čas za delovno mesto policist – kriminalist na Policijski postaji A., ni prenehalo 13. 1. 2015, temveč ji še traja.

III. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko v roku 8 dni pozvati nazaj na delo na delovno mesto policist – kriminalist na Policijski postaji A. IV. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožečo stranko za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 14. 1. 2015 do vrnitve nazaj na delo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati bruto mesečno nadomestilo plače v višini, kot če bi delala, od bruto zneskov nadomestil plače odvesti akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost, tožeči stranki pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila.“

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, to je I. točka izreka, prvi odstavek II. točke in III. točka izreka.

III. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 448,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost sklepa o izredni odpovedi z dne 18. 11. 2014, ki ga je tožena stranka izdala tožniku (I. točka izreka). Razsodilo je, da tožniku delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 6. 2006 za nedoločen čas za delovno mesto policist – kriminalist na Policijski postaji A. ni prenehalo 13. 1. 2015, temveč traja do vključno 10. 2. 2016; reintegracijo oziroma presežek tožbenega zahtevka pa je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika v roku osmih dni za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 14. 1. 2015 do 10. 2. 2016 prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja, obračuna bruto mesečno nadomestilo plače v višini, kot če bi delal, od bruto zneskov nadomestil plače odvede akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost, tožniku pa izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (III. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da tožniku v roku osmih dni obračuna denarno povračilo 13.451,76 EUR bruto, od tega zneska odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje (IV. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku osmih dni povrniti stroške postopka 2.182,34 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje sledilo le izpovedi tožnika in njemu naklonjenim pričam, ne pa izpovedim prič B.B., C.C., D.D. in E.E. Napačno je interpretiralo izvedensko mnenje izvedenca, ki ga ni niti zaslišalo. Izvedenec si vozila ni ogledal, ampak je pregledal le spis in dokumentacijo. Sodišče se ni opredelilo do obstoja kataloga motornih vozil. Ni kritično ocenilo izpovedi tožnika in prič F.F. in E.E. Ni upoštevalo, da je tožnik opravljal dela s področja avtomobilske kriminalitete. Bolj kot drugi državljani je bil usposobljen prepoznati kazniva dejanja in zato dolžan preveriti posamezne sestavne dele vozil. Sploh, ker je vedel, da je v Sloveniji največ ukradenih vozil znamke Volkswagen. Od njega se je pričakovala večja skrbnost, da ravna zakonito, pravično in skladno z vsem, kar se od policista pričakuje. C.C. je izpovedal, da bi moral tožnika kot policista zanimati izvor vseh nadomestnih avtomobilskih delov in bi te dele moral preveriti. Sodišče tožnika ni vprašalo, ali ima avtodvigalo in ali bi vozilo lahko dvignil in ga pregledal, ampak se je ukvarjalo le z vprašanjem, če bi to moral narediti, zato dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Tožnik bi moral vsaj za tako pomembne dele, kot sta motor in menjalnik, preveriti, ali morda niso z ukradenega vozila in se šele nato lotiti popravila. V zvezi s časom namestitve varovalne omarice in avtoradia je sodišče napačno sledilo le tožniku in priči F.F. C.C. je povedal, da je bil airbag ukraden iz drugega avta in vgrajen v tožnikov avto. Če bi bil tožnik dovolj skrben, bi to ugotovil. Tožnikovo ravnanje je bilo v nasprotju s 34. in 37. členom ZDR-1, 93. členom ZJU, 4. členom Pravil policije, 5. členom Pravilnika o notranji varnosti v policiji ter 4., 8., 9. in 12. členom Kodeksa policijske etike. Podana je tudi kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, o odločilnih dejstvih pa je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oz. zapisnikov ter samimi listinami oz. zapisniki.

4. Tožnik se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne reintegracijski tožbeni zahtevek, da mu torej delovno razmerje traja le do 10. 2. 2016 ter da se mu vse pravice iz delovnega razmerja priznajo le do tega datuma. Primarno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da odloči, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu do takrat priznati delovno razmerje ter vse pravice iz tega naslova, podredno pa, da znesek denarnega povračila zviša na 15 bruto plač. Navaja, da se sodišče pri obrazložitvi sodne razveze, ki temelji na pavšalnem predlogu tožene stranke, sklicuje le na izpoved prič B.B. in D.D. ter opozarja, da sta priči izhajali iz predpostavke, da je tožnik očitano kršitev iz odpovedi tudi storil, vendar pa je bilo ugotovljeno, da je ni storil. Poleg tega iz izpovedi B.B. izhaja, da na delo in strokovnost tožnika ni imel pripomb, da je bil tožnik dobro ocenjen, priča pa pri toženi stranki niti ni več zaposlena. Glede D.D. pa pritožba navaja celo to, da tožnika niti ni poznal, s tožnikom ni imel službenega stika, zato tudi ni mogel ocenjevati možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja. Sodišče se ni opredelilo do tega, da je bil tožnik med trajanjem kar 19-letnega delovnega razmerja pri toženi stranki deležen številnih pohval in napredovanj. Sodna razveza bi morala biti izjema, reintegracija pa pravilo, tožnik nima možnosti za drugo zaposlitev. Glede na to, da je bila odpoved ugotovljena za nezakonito iz vsebinskih razlogov, to še toliko bolj govori v prid reintegraciji, kot če bi bila nezakonita npr. iz formalnih (postopkovnih) razlogov. Sodišče torej ni upoštevalo okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi.

5. Obe stranki sta vložili še odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožnika je utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, kar je predmet spremenjene odločitve s strani pritožbenega sodišča. V zvezi z nespremenjenim delom odločitve se pritožbeno sodišče strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

8. Pritožba tožene stranke kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti ne konkretizira, ampak le pavšalno navaja, da je podano nasprotje med navedbami sodbe o vsebini izvedenih dokazov in samimi dokazi. Pavšalen je tudi očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti. Ker tožena stranka v postopku na prvi stopnji na izdelano izvedensko mnenje ni imela pripomb in tudi ni predlagala zaslišanja izvedenca, sodišče zaradi neizvedenega zaslišanja izvedenca ni kršilo 254. člena ZPP. Navedbe tožene stranke o tem, da izvedenec vozila ni pregledal, ampak je mnenje podal le na podlagi dokumentacije, pa pomenijo nenazadnje tudi nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi, saj ni ugotovilo obstoja očitanih razlogov po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Kot razlog odpovedi je namreč tožena stranka v odpovedi navedla kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja prikrivanja po prvem in drugem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl.) in je naklepna hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Obrazložila je, da je tožnik premične stvari, za katere je vedel oziroma bi moral in mogel vedeti, da so bile pridobljene s kaznivim dejanjem, kupil in nato razpečal tako, da je poškodovana vozila, ki jih je popravil na način, da je vanje namestil dele iz odtujenih vozil, registriral in nato prodajal dobrovernim kupcem. Pri tem mu je očitala, da je najkasneje 7. 4. 2014 drugi fizični osebi prodal osebni avto ..., serije ..., črne barve, reg. št. ..., v katerega naj bi vgradil več delov, ki so pripadali ukradenemu vozilu enake znamke in modela. Na prednjem desnem blatniku navedenega vozila namreč ni bilo tovarniške številke šasije, pet številk motorja je bilo mehansko poškodovanih, na menjalniku je manjkala številka, v vozilo so bili vgrajeni deli, ki so pripadali vsaj dvema odtujenima voziloma enake znamke.

10. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se je tožnik že dlje časa ljubiteljsko ukvarjal s popravili in prodajo vozil, s čimer je bila tožena stranka seznanjena in temu tudi ni nasprotovala. To je po stališču pritožbenega sodišča tista pomembna okoliščina, ki je tožniku v korist pri oceni, ali je navedeni hobi za policista res do te mere neprimeren, da utemeljuje sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik sporno vozilo kupil pri ponudniku G. d. o. o. v karamboliranem stanju, s poškodovanim sprednjim delom in sproženima zračnima blazinama. Pred nakupom je bil seznanjen, da je bilo vozilo predhodno že poškodovano in popravljeno (zamenjani so bili motor, menjalnik, avtoradio, varnostne blazine, elektronske komponente). Vozilo je popravil, vanj vgradil dele, ki jih je brez računa kupil od E.E. za 1.500,00 EUR, ga dal pobarvati in nato prodal H.H. za 5.000,00 EUR.

12. V zvezi z navedbo v odpovedi, da na prednjem desnem blatniku vozila ... ni bilo tovarniške številke šasije, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila številka šasije zaradi prvotne poškodbe odtisnjena pod zadnjim sedežem in da je bilo izdano tudi potrdilo o skladnosti številke s strani pooblaščene organizacije I. d. o. o.. tako da je posledično pravilno ugotovilo, da za navedeno tožnika ni utemeljeno bremeniti. Pritožba v zvezi s tem niti nima konkretnih navedb. V zvezi z navedbo v odpovedi, da je bilo pet številk motorja mehansko poškodovanih in da je na menjalniku manjkala številka, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta številka motorja in številka menjalnika težje vidni, pri čemer pa je pomembno, da tožniku za popravilo vozila ni bilo treba odstraniti ne motorja ne menjalnika. Tako je pravilno zaključilo, da tožnik ni mogel opaziti poškodbe identifikacijskih številk in se mu zato tudi ni mogel pojaviti kakršenkoli dvom v njihovo pristnost, da bi moral preverjati njihov izvor.

13. Tožena stranka v pritožbi navedenim dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje ne nasprotuje, ima pa obsežne navedbe o tem, da bi se od tožnika glede na delovno mesto, ki ga je zasedal, in področje, na katerem je delal, pričakovalo, da pri opravljanju svoje prostočasne dejavnosti ravna skrbno celo do te mere, da preveri vse dele vozila oziroma vsaj pomembnejše dele, kot sta motor in menjalnik. Od tožnika tako po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni bilo mogoče pričakovati, da bo preverjal oznake vseh avtomobilskih delov, četudi je bil policist – kriminalist, ki se je ukvarjal ravno z avtomobilsko kriminaliteto. Ne drži torej, da bi moral (v izogib kršitvi delovne obveznosti) preveriti pristnost vseh delov v vozilu, in sicer tako tistih delov, ki jih je vgradil sam, kot delov, ki so bili v vozilu že vgrajeni in katerih odstranitev za uspešno popravilo vozila sploh ni bila potrebna.

14. Tega stališča ne spremeni niti možnost, pri kateri vztraja tožena stranka, da bi tožnik v katalogu motornih vozil lahko preveril identifikacijske številke posameznih avtomobilskih delov. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, bi lahko na podlagi podatkov iz tega kataloga tožnik preveril le, ali se številke na avtomobilskih delih nahajajo na ustreznih mestih, ne pa tudi, ali so deli ukradeni. Ne drži torej pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje do navedenega kataloga ni opredelilo. Ali je bilo od tožnika utemeljeno pričakovati vpogled v katalog, je materialnopravno vprašanje, zato s tem v zvezi ni odločilna izpoved priče C.C., ki je menil drugače. Glede na pravilno zavzeto pravno stališče je neutemeljena tudi pritožbena navedba, ki uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje z navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnika vprašati, ali ima avtodvigalo, da bi preveril, če je kakšen del vozila ukraden.

15. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka tožniku očita še vgradnjo ukradenih delov, pri tem pa, kot pravilno izpostavlja sodišče prve stopnje, ne navede niti tega, za katere avtomobilske dele naj bi šlo. Tega tožena stranka ni konkretizirala niti v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki tako že v posledici neobrazloženosti odpovedi ni moglo ugotoviti obstoja kršitve. Na pravilnost takšnega stališča ne vpliva okoliščina, da je sodišče prve stopnje vseeno preverjalo, ali je tožnik v vozilo vgradil škatlo za varovalke pri motorju, avtoradio in varnostno blazino (kar je izhajalo iz obtožnega predloga). Tožena stranka tudi v pritožbi ne navaja, kje naj bi bil razviden konkretizirani odpovedni razlog vgradnje ukradenih delov, tako da pritožbeno sodišče izraža le še strinjanje s stališčem sodišča prve stopnje o nezakonitosti tega dela odpovedi že zaradi nezadostne obrazloženosti. Pri tem ne odgovarja na pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dejanske ugotovitve v zvezi s tem delom odpovedi, saj tudi če bi se pokazale za utemeljene, ne bi mogle zmanjšati pomena neobrazložene odpovedi.

16. Tožena stranka neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovitvami, ki so podlaga za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni namenoma storil hujših kršitev obveznosti iz delovnega razmerja niti ni storil kršitev, ki bi imele znake kaznivega dejanja, je posledično pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi in zahtevku, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 13. 1. 2015, ampak mu je priznalo trajanje vse do sodne razveze. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo z njene strani izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnik pa utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi reintegracije oziroma o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi z datumom odločitve sodišča prve stopnje. Po 118. členu ZDR-1 lahko sodišče, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

18. Predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi je v odgovoru na tožbo podala tožena stranka. V obrazložitvi predloga je navedla le, da je tožnik ravnal na način, ki je za policista popolnoma nesprejemljiv. Tožnik je predlogu tožene stranke nasprotoval, vztrajal pri reintegraciji in zavrnil postavitev podrednega zahtevka za plačilo denarnega povračila namesto reintegracije. Sodišče je tako, sledeč predlogu tožene stranke, samo po uradni dolžnosti odmerilo denarno povračilo, pri čemer v navedbah strank niti ni imelo relevantne podlage za odmero. Tožnik tako v pritožbi utemeljeno navaja, da tožena stranka predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ni ustrezno obrazložila, niti ni predlagala izvedbe kakšnih dokazov v zvezi s tem.

19. Sodišče prve stopnje se je tako pri odločitvi o sodni razvezi oprlo samo na izpovedi prič B.B. in D.D., ki ju tožnik v pritožbi pravilno označi kot neustrezni priči za izpovedovanje o okoliščinah po 118. členu ZDR-1. Priča B.B. je namreč bivši komandir Policijske postaje A., ki torej sedaj na tej postaji niti ni več zaposlen. D.D. pa nikoli ni bil v službenih odnosih s tožnikom, ampak je zgolj formalno vodil postopek odpovedi in se, logično, zavzemal za njeno zakonitost, čeprav predvsem s poudarjenjem načelne zavržnosti tožnikovega ravnanja. Na podlagi izpovedi priče B.B. (ki je izpovedal, da bi bilo totalno neprimerno, če bi glede na očitane kršitve tožnik ostal na delovnem mestu policist) in izpovedi priče D.D. (ki je izpovedal, da bi bila tožnikova vrnitev na delo klofuta vsem poštenim policistom in zanikal možnost nadaljevanja delovnega razmerja) je sodišče prve stopnje napačno izpostavilo, da je tožnikovo ravnanje, ki je bilo razlog odpovedi, pri predstavnikih in zaposlenih pri toženi stranki precej negativno ocenjeno in bi zagotovo slabo vplivalo na njihov odnos do tožnika in s tem na njegovo opravljanje dela.

20. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da navedeni priči niti nista izpovedovali o okoliščinah po 118. členu ZDR-1 (v zvezi z nemožnostjo reintegracije za primer, da bi sodišče ugotovilo nezakonitost izpodbijane odpovedi), ampak o okoliščinah iz 110. člena ZDR-1 v smislu obstoja dodatnih razlogov za zakonitost izredne odpovedi poleg obstoja odpovednih razlogov iz 111. člena ZDR-1. 21. Kot rečeno, pa tožena stranka kakršnihkoli drugih dokazov, ki bi bili relevantni za presojo (ne)utemeljenosti predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, sploh ni predlagala. Sodišče prve stopnje tako ni imelo zadostne podlage za zavrnitev tožnikove reintegracije pri toženi stranki oziroma za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

22. Na podlagi 5. točke 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku za vrnitev nazaj na delo in tožniku priznalo vse pravice iz delovnega razmerja tudi za čas do sodne razveze dalje, vse do vrnitve nazaj na delo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe. Ta sprememba prvostopenjske sodbe ni vplivala na že sicer pravilno odločitev o stroških prvostopenjskega postopka.

23. Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP, 165. člen ZPP), ki v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/15) znašajo: 375 točk za pritožbo in 375 točk za odgovor na pritožbo (344,25 EUR), materialni stroški (6,89 EUR) in 22 % DDV (78,76 EUR). Skupno to znaša 428,38 EUR s pp. Tožnik je sicer za pritožbo plačal priglašeno sodno takso 20,00 EUR, ki pa je ni bil dolžan plačati, saj je v teh sporih oproščen plačila sodne takse. Zato tega stroška ni mogoče prevaliti na toženo stranko, ampak je tožnik upravičen do povračila po 36. členu Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.). Tožena stranka pa po petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.) v tovrstnih sporih krije sama svoje stroške postopka ne glede na izid spora.