Jedro

V konkretni zadevi je bil spis dodeljen sodnici, ki je bila za dodeljevanje spisa na vrsti. Sodnica je bila odsotna ravno v času prejema tožbe in predloga za zavarovanje kot v času odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe. Ko pa je tožena stranka vložila ugovor, pa je bila sodnica prisotna in je odločila o ugovoru. Tožba zaradi motenja posesti in odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe, je nujna zadeva po 83. členu Zakona o sodiščih, ki se obravnava prednostno. Zato je pravilno odločila prisotna sodnica, ki nadomešča sodnico, ki je bila takrat odsotna. Pomembno je, da je sodnica, ki je odločila o predlogu za izdajo začasne odredbe, bila določena vnaprej in po letnem razporedu, da je bilo to objavljeno vnaprej in predvidljivo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje s sklepom z dne 20. 1. 2023 ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe in naložilo toženi stranki, da vzpostavi pogoje, da bo poslovni prostor tožeče stranke in splošni skupni del stavbe, ki je v solasti in soposesti tožeče stranke, priklopljen na električno omrežje, kot je bil priklop pred motilnim dejanjem ter, da mora nemoteno dobavljati električno energijo poslovnemu prostoru tožeče stranke, pod grožnjo denarne kazni.

2. Tožena stranka je vložila ugovor in sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke.

3. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Najprej trdi, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 1. točke prvega odstavka 339. člena, saj je že v ugovoru navajala, da je začasno odredbo izdala druga sodnica, kot je zakonita sodnica, kateri je bil dodeljen spis. Nosilka spisa je mag. Eva Vihar Kranjec, sklep pa je izdala Urška Kržan Barič. Sodišče obrazlaga, da se sodnici nadomeščata. Tako naziranje je napačno in v nasprotju z ustavnim načelom zakonitega sodnika. V nasprotju je tudi z Zakonom o sodiščih, sodnim redom. V času odsotnosti bi morala podpisati sodnica, ki jo nadomešča. Odločiti pa bi morala nosilka spisa. Gre za identične zadeve, ki so bile prepisane tudi v zadevah P 3/2023, P 4/2023, P 5/2023, P 6/2023 in P 9/2023. Gre tako za dvom v nepristranost obeh sodnic. Postopanje v nujnih procesnih dejanjih določa 163. člen Sodnega reda. Iz obrazložitve izhaja, da ni šlo za nepredvideno odsotnost in ni šlo za nujen primer, kot to določa 165. člen Sodnega reda. Da ima stranka pravico, da odloča zakoniti sodnik, je opozorilo že ustavno sodišče v Up 502/2014. Sodišče pa zavrača dokazne predloge tožene stranke kot nekonkretizirane, kljub temu, da je tožena stranka to navedla in obrazložila in to kaže na pristranskost. Nato obširno navaja, kaj je to regulacijska začasna odredba in kaj mora biti po 272. členu ZIZ podano, da se lahko izda. Izda se restriktivno in v izjemnih primerih. Mora biti predvsem podana nevarnost konkretne in nenadomestljive škode, grozeča škoda pa mora biti tako intenzivna, da lahko sodno varstvo ostane brez pomena. Sodišče je zato izdalo napačno. Za odločitev o ugovoru bi bilo treba razpisati narok. Uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti. Treba je odločiti, ali je bil poseg tožene stranke protipravne in o tem izvajati dokaze. Ni bila zaslišana zakonita zastopnica tožene stranke in priča A. A. Tožena stranka je v ugovoru to konkretizirala. V zvezi z zatrjevano škodo bi obe priči lahko izpovedali, saj poznata dejansko stanje. Pričakuje, da bi sodišče z materialnim vodstvom pravde zagotovilo procesne kavtele v postopku. Ni jasno, zakaj je sodišče odločilo brez naroka. Tudi pri regulacijskih začasnih odredbah je treba izvesti narok, če je to potrebno, kar je že odločila našteta sodna praksa. Sodišče pa le odloči, da ravnanje pomeni protipravnost, ker stranke veže le izrek sklepa, ki toženi stranki ne nalaga obveznosti. Spregleda pa dejstvo, da energetska zakonodaja nalaga v ZOEE toženi stranki vzpostavitev zakonitega stanja. To bi sodišče moralo poznati samo. V sklepu agencije pa piše, da je tožena stranka kot lastnik infrastrukture tista, ki bo izbrala, kateri ukrep za dosego zakonitosti bo izvedla. To ni v pristojnosti sodišča. Še manj pa to sodišče lahko odloči v motenjski pravdi. Ne sodišče ne agencija nista pristojna, da bi toženi stranki naložili, da mora z drugimi subjekti skleniti najemno pogodbo, v kolikor tega tožena stranka kot lastnik TP B., ne želi storiti. S tem bi bila kršena svoboda gospodarske pobude, kar je tudi ustavna kategorija. Tožena stranka je storila vse, da si tožeča stranka lahko zagotovi dobavo električne energije. Napačno sodišče ugotavlja, da bi tožeča stranka lahko utrpela nenadomestljivo škodo. O tem bi lahko izpovedali zakonita zastopnica tožene stranke in tudi tožeča stranka. Tožeča stranka dobro ve, da obstaja alternativna možnost priklopa, ki je v upravljanju Elektra Ljubljana, vendar slednjega ni želela, saj je njen namen izključno v nagajanju in povzročanju škode toženi stranki. Tožena stranka pa je izkazala nevarnost nastanka škode, ki ji grozi s strani Agencije za energijo, ker ravna v nasprotju z zahtevami energetske zakonodaje. Za toženo stranko so nastale ireverzibilne posledice, ki jih ne bo mogoče vrniti v prejšnje stanje. Ne drži ugotovitev sodišča, da je to zgolj pavšalno. Višina glob izhaja iz zakona in sodišče bi to moralo upoštevati po uradni dolžnosti.

4. Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlaga zavrnitev. Izvedba naroka ni nujno potrebna in sodišče je odločilo pravilno. Tožena stranka ne pojasni, kako bi nekdo, ki ima interes za uspeh tožene stranke v pravdi, ki ne pozna poslovnih odnosov tožeče stranke, izpovedovala o nastajanju škode. Gre za prazne navedbe. Nato obravnava sklep Agencije za energijo in ZOEE.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožena stranka uveljavlja, da je bilo pri odločanju v tej zadevi pri izdaji začasne odredbe, kršeno načelo zakonitega sodnika. Po določilu 23. člena Ustave RS ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče in lahko mu sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in Sodnim redom. Konkretizacija te pravice je bila podana tudi z odločbo Ustavnega sodišča, ki jo navaja tudi pritožba. Ustavno sodišče je v odločbi Up 502/2014, točka 16, zapisalo, da sodnik, ki bo odločal v posamezni zadevi, mora biti izbran na način, ki ne vzbuja dvoma o njegovi nepristranskosti, torej na vnaprej določen in objektiven način. To pomeni, da mora dodeljevanje zadev potekati na vnaprej določen način in naključno, da se s tem prepreči diskrecija organa pri izbiri sodnika, ki bo odločal v posameznem primeru.

7. Pritožba navaja več vsebinsko identičnih tožb, s predlogi za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je na ugovor tožene stranke presojalo te navedbe in ugotovilo, da so bile zadeve dodeljene dvema sodnicama, ki sta po letnem razporedu sodnikov Okrajnega sodišča v Domžalah za leto 2023, dodeljeni za reševanje pravdnih zadev v razmerju 1 : 1. V letnem razporedu tudi piše, da se sodnici medsebojno nadomeščata.1 Po Sodnem redu to pomeni, da se lahko nadomeščata pri opravi procesnih dejanj v odsotnosti ene izmed njih v nujnih zadevah (165. člen Sodnega reda).

8. V konkretni zadevi je bil spis dodeljen sodnici mag. Evi Vihar Kranjec, ki je bila za dodeljevanje spisa na vrsti. Sodnica je bila odsotna od 5. 1. 2023 do 23. 1. 2023, to je ravno v času prejema tožbe in predloga za zavarovanje kot v času odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe. Ko pa je tožena stranka vložila ugovor, pa je bila sodnica mag. Eva Vihar Kranjec prisotna in je odločila o ugovoru. Tožba zaradi motenja posesti in odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe, je nujna zadeva po 83. členu Zakona o sodiščih, ki se obravnava prednostno. Zato je pravilno odločila prisotna sodnica, ki nadomešča sodnico, ki je bila takrat odsotna. Pomembno je, da je sodnica, ki je odločila o predlogu za izdajo začasne odredbe, bila določena vnaprej in po letnem razporedu, da je bilo to objavljeno vnaprej in predvidljivo. Zmotno meni pritožba, da je sodnica, ki je odločala o predlogu za izdajo začasne odredbe, bila določena arbitrarno in da to vzbuja dvom o nepristranskosti sodnice. Tako se izkaže, da ni bila kršena pravica tožene stranke iz 23. člena Ustave in ni mogoče pritrditi pritožbi, da je bilo odločanje pristransko.

9. Toženka trdi, da je sodnica odločala pristransko, ker ni opravila naroka o predlagani začasni odredbi. Toženi stranki je treba odgovoriti, da v kolikor smiselno želi izločevati sodnika, mora to storiti do konca obravnavanja pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe. Katera sodnica lahko odloča, je bilo znano že po letnem razporedu sodnikov. Razlog, ki ga navaja pritožba, to je neizvedba dveh predlaganih dokazov, pa ne pomeni pristranskosti, ampak kršitev načela kontradiktornosti oziroma smiselno uveljavlja 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbi je treba odgovoriti, da je začasna odredba eno od sredstev zavarovanja, ki izhaja iz spoznanja, da od trenutka, ko stranka pri sodišču vloži tožbo pa do trenutka, ko sodišče odloča, odločitev pa postane pravnomočna in izvršljiva, poteče določen čas, v tem času pa lahko nastopijo okoliščine zaradi katerih bi sodno varstvo tega zahtevka ostalo brez pomena. Gre torej za hiter in začasen inštrument zaščite, da bi bil dosežen namen sodnega varstva. V tem primeru pa lahko sodišče izda začasno odredbo brez obravnave. Kontradiktornost se takrat zagotavlja z možnostjo vložitve ugovora zoper sklep o izdaji začasne odredbe. To velja tudi za regulacijsko začasno odredbo, čeprav je njena vsebina predčasna vzpostavitev stanja, ki bi ga tožeča stranka sicer s tožbenim zahtevkom želela doseči. Ta cilj v postopku za izdajo začasne odredbe pogojuje znižanje dokaznega standarda, ki izhaja iz zakonskih določb o verjetno izkazanih pogojih za njeno izdajo in kar določa 270. in 272. člen ZIZ. Znižani dokazni standard verjetnosti se navezuje na sumarnost postopka za izdajo začasne odredbe, v katerem metodološki napotek iz 8. člena ZPP ne velja v polnem obsegu. Sodišče odločitev sprejme po krajšem dokaznem postopku in ob upoštevanju prilagojeni „nepopolni dokazni oceni“, v kateri mora svoje spoznanje logično utemeljiti.2 Zaradi takšne narave začasnih odredb so pri odločanju o njih torej dopustna odstopanja od siceršnjih zahtev, ki izhajajo iz 22. člena Ustave. Glede na to je neutemeljeno pričakovanje toženke, da bi moralo sodišče že v fazi odločanja o začasni odredbi izvesti vse predlagane dokaze in s stopnjo gotovosti priti do prepričanja o vseh okoliščinah, ki sicer vplivajo na končno odločitev.3

10. Treba je tudi upoštevati, da tudi v pritožbi tožena stranka pri obeh dokaznih predlogih (zaslišanje zakonite zastopnice tožene stranke in priče A. A.) ponavlja, da bi povedale, da bi bile za toženo stranko posledice, če priklopi elektriko. O tem pa je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, zlasti, ko je odgovarjalo na vprašanje, ali je bil odklop elektrike protipraven oziroma, kako je treba razumeti odločbo Agencije za energijo (A7). Pri tem je treba upoštevati razloge iz točke 13 do 15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in tega pritožba ne napada, da ima tožeča stranka posest nad lastnimi poslovnimi prostori in je solastnica skupnih prostorov, ki so predmet tega postopka in da je tožena stranka z odklopom elektrike bistveno vplivala na dotedanji način uporabe navedenih prostorov. Tožeča stranka je tudi izkazala, da ne more opravljati dejavnosti brez elektrike. Tožena stranka pa je ves čas trdila, da njen odklop elektrike ni protipraven. Sklicevala se je torej na tretji odstavek 33. člena SPZ. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da iz predložene odločbe Agencije za energijo ne izhaja, da ima tožena stranka pravico odklopiti elektriko tožeči stranki. Pač pa je mogoče iz odločbe iz obrazložitve ugotoviti, da bo treba problem distribucije omrežja z električno energijo urediti tako, da to lahko opravlja le izvajalec gospodarske javne službe oziroma operater in ne tožena stranka. Dejstvo je, da tožena stranka zagotavlja preko transformatorja električno energijo uporabnikom v tem objektu. Obravnavani primer je očitno enak tistim, ki so opisani v predlogu EZ-1.4 Ta primer je kot rešitev uvedel oddajo takšnega dela omrežja v najem distribucijskemu operaterju (82. člen EZ-1). V primerih javnega značaja dela omrežja takšna najemna pogodba ni zgolj možnost, ampak tudi obveza tako, da za lastnika tega dela omrežja kot tudi za operaterja. Pritožba trdi, da sodišče nima pristojnosti, da ji nalaga sklenitev najemne pogodbe s SODO in da bi ji to lahko naložil samo zakon. Tak očitek ni utemeljen, saj ji takšne obveznosti ni naložilo, ampak je s sklicevanjem na predpise navedene zgolj obrazložilo, zakaj toženkino motilno dejanje nima temelja v zakonu in kakšna je zakonska rešitev, v katerem so udeleženci razmerja, kot je obravnavano v tej pravdi. To pomeni, da sodišče ni kršilo z ustavo zagotovljene gospodarske pobude, ko je naložilo toženi stranki, da priklopi elektriko tako, kot je bila prej.

11. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da stranke urejajo ta problem oziroma priklop v nepravdnem postopku pod N 1/2020, ki še ni rešen. Zato je pavšalni očitek tožene stranke tožeči stranki, da bi lahko pridobila priključek pri Elektro Ljubljana in si zagotovila samostojno odjemno mesto. Tožeča stranka si v nepravdnem postopku prizadeva pridobiti samostojno odjemno mesto in je zato do rešitve zadeve odvisna od električne energije, ki jo v tem trenutku dobavlja tožena stranka.

12. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih procesnih kršitev in tudi ne tistih, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. To je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

1 Primerjaj razpored sodnikov Okrajnega sodišča v Domžalah za leto 2023, Su 2/2023, točka 1 in 2, objava na spletni strani Okrožnega sodišča v Ljubljani. 2 Primerjaj N. Pogorelčnik Vogrinc, v komentarju Družinskega zakonika, stran 517. 3 Primerjaj Up-498/08. 4 V predlogu Energetskega zakona, EVA št. dok 213-2430/0074, je na strani 359 zapisano, da „V Sloveniji dejansko obstaja nekaj območij, kjer obstaja omrežje z javnim značajem, ki napaja več različnih pravnih oseb, pa distribucijski operater s temi omrežji ne opravlja. Večinoma gre za področja nekoč enotnih družb, ki so razpadle v skupne manjše družbe (Železarne, Ruše, Talum, Tam, Nafta Lendava …), ali pa področje kot sta BTC ali Luka Koper. V teh primerih je nekoč enotno področje z internim omrežjem, ki ni imelo javnega značaja, postalo omrežje, ki napaja več ločenih pravnih oseb in je s tem dobilo značaj javnega, nekoč interno omrežja, pa so prišla v last ene od družb iz tega področja.“