Jedro

Pri kaznivih dejanjih, katerih storitev pomeni močno ogrožanje varnosti drugih oseb ter je že iz opisa kaznivega dejanja mogoče razbrati vse okoliščine, ki kažejo na obdolženčevo ponovitveno nevarnost, se za odreditev pripora zahteva manjša stopnja verjetnosti njihove ponovitve.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je zoper obdolženega A. A. s sklepom z dne 22. 1. 2022 odredil pripor iz razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), v katerega je vštel pridržanje od 18. 1. 2022 od 21.40 ure. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 25. 1. 2022 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženčev zagovornik, iz vseh razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi, oziroma podredno izpodbijani sklep razveljavi ter pripor nadomesti z odreditvijo milejšega ukrepa.

3. Vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva ni utemeljena. Ugotavlja, da sta preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat v sklepih konkretno navedla zbrano dokazno gradivo, ki utemeljuje sum glede obdolženčeve izvršitve očitanih kaznivih dejanj, ter njegov subjektivni odnos do teh kaznivih dejanj. Prav tako so v izpodbijanih sklepih prepričljivo obrazložene okoliščine, ki so narekovale odreditev pripora iz razlogov ponovitvene nevarnosti in begosumnosti, obrazloženi pa sta tudi nujna potrebnost ter sorazmernost pripora, zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Obdolženčev zagovornik v zahtevi izpodbija obstoj utemeljenega suma kot enega osnovnih pogojev za odreditev pripora. Navaja, da iz dokazov v vpisu ni mogoče zaključiti, da je obdolženec storil oziroma poskušal storiti očitani kaznivi dejanji. Zatrjuje, da v spisu ni dokazov, da je imel obdolženec v času prepira v roki neznani kovinski predmet, za katerega sodišče neutemeljeno zatrjuje, da je bil najverjetneje nož, prav tako obdolžencu ni bil zasežen noben kovinski predmet. Iz gradiva v spisu izhaja le, da se je med obdolženci in oškodovanci vnel prepir in pretep. Meni, da je nesprejemljiva izjava B. B., da je na oškodovancu videl poškodbe, in sicer dve „lukni“, hkrati pa sodišče ugotavlja, da poškodbe niso bile tako hude, saj je bil oškodovanec zaradi zime in nizkih temperatur oblečen v majico, jopo in bundo. Dokazom nasprotuje tudi zaključek, da naj bi bilo obdolženčevo ravnanje usmerjeno v odvzem življenja. Poudarja, da v spisu ni ostrega predmeta, ki bi ga lahko povezali z obdolžencem, zaključka o obdolženčevem namenu vzeti življenje pa ne dopušča niti dinamika dogajanja.

6. V fazi odločanja o odreditvi pripora sodišče obstoja posameznih odločilnih dejstev ne presoja po načelu proste presoje dokazov in se ne spušča v presojo verodostojnosti dokazov ter tehtanje nasprotujočih si dokazov v smislu drugega odstavka 355. člena ZKP.1 Pri presoji, ali je podan utemeljen sum, izhaja iz podatkov spisa ter se pri tem omeji na ugotavljanje, ali iz zbranih dokazov izhajajo okoliščine in dejstva, ki s kar največjo stopnjo verjetnosti omogočajo sklepanje, da naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje. Glede na vsebino vložene zahteve pa je treba pojasniti, da je s tem izrednim pravnim sredstvom mogoče uveljavljati le kršitve zakona (prvi odstavek 420. člena ZKP) in da je glede na drugi odstavek 420. člena ZKP izrecno izključeno uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih temelji uporaba zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena.

7. Iz razlogov pravnomočnega sklepa je razvidno, da je preiskovalni sodnik v točkah 5 do 8 obrazložitve sklepa določno navedel zbrane podatke in dokaze, na podlagi katerih je sklepal o obstoju utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, temu pa je zunajobravnavni senat v celoti pritrdil v točki 6 obrazložitve sklepa. Preiskovalni sodnik je v obrazložitvi pravnomočnega sklepa povzel kazenske ovadbe oškodovancev in ostale dokaze ter med drugim navedel tudi, da so policisti zavarovali sledi, več madežev rdeče rjave barve, steklene delce, drobce stekla z napisi bele barve v albanskem jeziku, poškodovani zgornji del steklenice in kovinsko rezilo noža z napisom Kochsystem z rezilom dolgim 20 cm, na zunanjosti vozil avtomobilov Ford Mondeo in Opel Astra pa so opazili in zavarovali rdeče madeže, kar vse bo predmet preiskave in analiz. Ocenil je, da je nedvomno podan utemeljen sum, da je obdolženec izvršil očitani mu kaznivi dejanji, saj naj bi C. C. zabodel v del telesa, kjer se nahajajo življenjsko pomembni organi in ga v nadaljevanju še pretepal, uporaba ostrega predmeta, število vbodnih ran in predeli telesa, kjer so rane prizadejane, sama dinamika dogajanja ter nadaljnji obdolženčev napad na oškodovanca, pa kažejo, da naj bi bilo obdolženčevo ravnanje usmerjeno v odvzem življenja oškodovancu. Poškodbe so utrpeli tudi drugi oškodovanci, poleg poškodb in bolečin pa naj bi jim obdolženci povzročili še močno vznemirjenost, prestrašenost, zaradi njihovega ravnanja pa naj bi bili tudi osebno ogroženi in v podrejenem položaju.

8. Zagovornikove navedbe zato ne morejo omajati ugotovljenega utemeljena suma, kar je ustrezno ugotovil tudi zunajobravnavni senat v točki 6 obrazložitve sklepa, ko je pritrdil preiskovalnemu sodniku, navedeni dokazi pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča z zadostno stopnjo verjetnosti potrjujejo očitek o poskusu storitve kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 ter storitvi kaznivega dejanja nasilništva po prvem v zvezi z drugim odstavkom 296. člena KZ-1. Z ostalimi navedbami v zvezi z obstojem utemeljenega suma pa zagovornik ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč podaja le svojo oceno zbranih dokazov ter ponuja lastno videnje obravnavanih dogodkov, s tem pa uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Obdolženčev zagovornik izpodbija priporni razlog begosumnosti in trdi, da ni pravilna ugotovitev sodišča, da Kosovo nima dolžnosti izročati obdolžencev Republiki Sloveniji. Meni, da je zmotna presoja senata, da v Sloveniji prijavljeno začasno prebivališče in lastništvo v Sloveniji ustanovljene družbe nista tako močni navezni okoliščini, da obdolženec ne bi pobegnil. Njegova družba posluje in zaposluje delavce, obdolženec pa v Sloveniji živi z družino in kolikor bi imel namen pobegniti na Kosovo, bi to že storil. Z družino bi lahko takoj po storitvi kaznivega dejanja zapustil Slovenijo in se vrnil v Kosovo, pa tega ni storil, ker nima kam oditi. Na Kosovo ga nič ne veže, v Sloveniji pa si je ustvaril dom.

10. Vrhovno sodišče po preizkusu razlogov pravnomočnega sklepa ugotavlja, da je preiskovalni sodnik pri presoji pripornega razloga begosumnosti v točki 12 obrazložitve sklepa kot odločilno za to, da obstaja nevarnost, da bo obdolženec z namenom izogniti se kazenskemu pregonu pobegnil, upoštevalo, da je obdolženec tujec, državljan Kosova, s prijavljenim stalnim prebivališčem na Kosovu, ki ni članica Evropske unije, v Sloveniji pa ima prijavljeno začasno prebivališče ter sedež družbe, ki jo je ustanovil šele decembra 2020 in jo lahko vodi tudi iz tujine. V Sloveniji nima premičnega in nepremičnega premoženja, dovoljenje za prebivanje v Sloveniji pa mu velja le od 19. 2. 2021 do 19. 2. 2023. Nevarnost, da bi obdolženec pobegnil, po presoji preiskovalnega sodnika utemeljuje tudi obdolženčevo ravnanje po izvršitvi kaznivega dejanja, ko je s kraja kaznivega dejanja pobegnil, kljub temu, da je oškodovanec potreboval zdravniško pomoč. Prav tako ima na Kosovem svojo širšo družino, dva brata, zato mu bega ne bi preprečila niti okoliščina, da ima svojo družino v Sloveniji. Kosovo pa bi lahko zavrnilo njegovo izročitev in bi bil zato našim organom nedosegljiv. Vse navedeno, kot tudi teža očitanega kaznivega dejanja oziroma zanj predpisana kazen zapora od pet do petnajst let, po presoji preiskovalnega sodnika, dajejo utemeljeno podlago za sklepanje na resno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec na prostosti pobegnil zato, da bi se izognil kazenskemu postopku, še zlasti, ker mu grozi večletna zaporna kazen. Zunajobravnavni senat je tudi po presoji Vrhovnega sodišča zaključkom preiskovalnega sodnika ustrezno pritrdil, saj pravnomočni sklep vsebuje določno opredeljene okoliščine glede pripornega razloga begosumnosti. Zakonitosti pravnomočne presoje zagovornik s svojimi navedbami zato ne more omajati.

11. Zagovornik z zahtevo izpodbija še obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti z navedbami, da v spisu ni dokazov, ki bi utemeljevali sklepanje o objektivnih in subjektivnih okoliščinah glede nevarnosti ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja. Čeprav je obdolženec osumljen enega poskusa od najhujših kaznivih dejanj, ni mogoče zaključiti, da bo kaznivo dejanje ponovil ali nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj. Ni utemeljen očitek, da naj bi oškodovanca zabodel ravno obdolženec, kot tudi ne sklepanje, da naj bi to storil s predmetom, ki naj bi ga prinesel s seboj ter da je imel namen storiti kaznivo dejanje uboja. Zatrjuje, da ni dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da obdolženčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje ter okolje in razmere v katerih živi, kažejo na ponovitveno nevarnost. Izpostavlja, da obdolženec še ni bil obravnavan kot storilec kaznivega dejanja ali prekrška ter meni, da je neutemeljen zaključek, da naj bi obdolženec izkazal izredno nespoštovanje norm. Zaključki o njegovi agresivnosti, brutalnosti, maščevalnosti, predrznosti, nepredvidljivosti, nekritičnosti in brezčutnosti pa so preuranjeni. Dodaja, da se izpodbijani sklep sklicuje na neznano sredstvo, s katerim naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje.

12. Zagovornikove navedbe niso utemeljene. Preiskovalni sodnik je v sklepu navedel tako objektivne okoliščine, ki se nanašajo na konkretni historični dogodek in zadevajo težo, način in okoliščine storitve kaznivega dejanja, ter subjektivne okoliščine, ki se tičejo obdolženčevih osebnih lastnosti. Izpostavil je, da pri odreditvi pripora zaradi kaznivih dejanj, s katerimi se tako kot v obravnavani zadevi varnost drugih oseb močno ogroža, zadošča že manjša stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja, kot pri tistih, s katerimi varnost ljudi ni tako močno ogrožena, ter ponovitveno nevarnost utemeljil s tem, da se obdolžencu očita poskus storitve enega izmed najtežjih kaznivih dejanj zoper življenje in telo, ki pomeni najhujšo obliko ogrožanja varnosti drugih oseb, s predpisano kaznijo pet do petnajst let zapora. Prav tako se obdolžencu očita, da je z drugimi obdolženci storil kaznivo dejanje zoper javni red in mir v kvalificirani obliki, zaradi katerega je bilo poškodovanih več oseb, obe dejanji pa naj bi izvršil v naseljenem območju Celja. Zunajobravnani senat je v točki 9 obrazložitve sklepa pritrdil razlogom preiskovalnega sodnika in navedel, da je iz načina storitve očitanih kaznivih dejanj moč sklepati na izredno negativne obdolženčeve osebne lastnosti kot so velika mera njegove vztrajnosti, zavržnosti in zahrbnosti ter odločnosti izvršiti takšno kaznivo dejanje. Vse navedene okoliščine sta preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat v sklepih pravilno ugotovila in so tudi po presoji Vrhovnega sodišča takšne narave, da kažejo na realno in konkretno nevarnost ponovitve kaznivega dejanja. Ustrezno sta izpostavila tudi, da se pri kaznivih dejanjih, katerih storitev pomeni močno ogrožanje varnosti drugih oseb ter je že iz opisa kaznivega dejanja mogoče razbrati vse okoliščine, ki kažejo na obdolženčevo ponovitveno nevarnost, za odreditev pripora zahteva manjša stopnja verjetnosti njihove ponovitve.2 Kolikor se obdolženčevi zagovorniki z navedenimi razlogi ne strinjajo, uveljavljajo z zahtevo v tem delu nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

13. Zagovornik v nadaljevanju trdi, da je neutemeljena presoja preiskovalnega sodnika o obstoju neogibne potrebnosti in sorazmernosti pripora, ki ji je pritrdil zunajobravnavni senat. Navaja, da obdolženec ocenjuje, da je sodišče z izpodbijanim sklepom neutemeljeno odredilo pripor pod vtisom teže očitanega kaznivega dejanja kot edini omejevalni in sorazmeren ukrep, s katerim je mogoče z gotovostjo zagotoviti varnost ljudi, njihovega zdravja in življenja. Zmotno je stališče, da ni mogoče uporabiti nobenega drugega nadomestnega oziroma milejšega ukrepa, s katerim bi bilo mogoče preprečiti obdolženčev pobeg ter preprečiti ponovitev oziroma dokončanje poskušenega kaznivega dejanja. Meni, da bi sodišče doseglo enak učinek z odreditvijo hišnega pripora.

14. Preiskovalni sodnik je svojo presojo glede neogibnosti in sorazmernosti pripora utemeljil v točki 15 obrazložitve sklepa, ko je na podlagi vseh predhodno izpostavljenih okoliščin, ki se nanašajo na obstoj obeh pripornih razlogov, ocenil, da je nujen, neogiben in sorazmeren ukrep. Iz teh razlogov pa tudi drugi milejši ukrepi ne omogočajo preprečitve begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, ki ju je mogoče preprečiti le z nadaljnjim odvzemom obdolženčeve prostosti. Le na tak način je mogoče zagotoviti neoviran potek kazenskega postopka in varnost ljudi, kar pretehta nad obdolženčevo pravico do osebne svobode. Glede na izkazano nepredvidljivost obdolženca, je podana realna in povsem konkretna nevarnost, da bo v primeru izpustitve na prostost nadaljeval z izvrševanjem istovrstnih kaznivih dejanj, med drugimi tudi zoper oškodovanega C. C. in ostale oškodovance. Takšni presoji preiskovalnega sodnika, ki ji je pritrdil tudi zunajobravnavni senat v točki 10 obrazložitve sklepa, ni mogoče odreči razumnosti, saj naj obdolženca od storitve očitanih kaznivih dejanj ne bi odvrnila niti izpostavljenost javnosti med njihovim izvrševanjem, glede na to, da se mu očita, da je kazniva dejanja izvršil tudi pred hotelom v Celju. Zavzemanje zagovornikov za odreditev milejšega ukrepa, zato ne more biti uspešno. Nestrinjanje s takšno presojo dejanskih okoliščin, pa ponovno pomeni zagovornikovo nedopustno uveljavljanje razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z zahtevo ni mogoče uveljavljati.

C.

15. Uveljavljane kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja obdolženčev zagovornik, niso podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 18. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje.

1 Tako tudi sodbi XI Ips 42756/2010 z dne 8. 12. 2011 in XI Ips 11586/2015 z dne 24. 4. 2015. 2 Tako tudi sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 69/2000 z dne 6. 4. 2000, I Ips 103/2001 z dne 12. 4. 2001 in druge.