Jedro

Kadar so v postopku opravljena vsa procesna dejanja do prenehanja pravne osebe, lahko sodišče odloči kljub temu, da je postopek zaradi prenehanja stranke ex lege prekinjen.

Pri prometu blaga je treba plačati davek od prometa proizvodov, ne pa za opravljanje storitev na podlagi komisijske pogodbe, če iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da so pogodbene stranke pridobile lastninsko pravico na blagu.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 – odločba US in 45/2006 – odločba US) delno zavrnilo tožbo, s katero je tožeča stranka izpodbijala odločbo tožene stranke z dne 19. 12. 2003, s katero je bila pritožba zoper odločbo Davčnega urada Nova Gorica z dne 29. 9. 1998, zavrnjena kot neutemeljena. S prvostopno odločbo, ki je bila delno popravljena s popravnim sklepom z dne 10. 11. 1998, je bil tožeči stranki odmerjen davek od prometa proizvodov za leti 1997 in 1998 v skupnem znesku 12.394.778,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in davek od prometa storitev za isto obdobje v skupnem znesku 28.080,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je tožbi ugodilo v delu, ki se nanaša na obračun zamudnih obresti na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 (Ur. l. RS, št. 109/2004).

2. V obrazložitvi dela sodbe, ki se izpodbija z revizijo, sodišče prve stopnje navaja, da tožeča stranka ni izkazala obstoja komisijskega razmerja med njo in družbo A.A. d.d. Ker je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je tožeča stranka družbi A.A. d.d. prodajala proizvode, ji je bil utemeljeno odmerjen davek od prometa proizvodov.

3. Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi upravni odločbi prve in druge stopnje. Odloči pa naj tudi o stroških revizijskega postopka. V obrazložitvi revizije navaja, da se sme davek od prometa proizvodov odmeriti le na podlagi ugotovitve, da je bila med pravnima subjektoma sklenjena in izvršena prodajna pogodba, kar pa v obravnavani zadevi ni bilo ugotovljeno. Zmoten je zaključek, da je prodajo mogoče ugotoviti na podlagi knjiženj poslovnih dogodkov, ki so enostranska dejanja strank, medtem ko mora za sklenitev pogodbe obstajati soglasje volj. Med tožečo stranko in družbo A.A. d.d. je obstajalo komisijsko razmerje, kar je razvidno iz Dogovora o organizaciji storitev med družbami A.A. d.d. kot matično družbo in njenima hčerinskima družbama B.B. d.o.o. in C.C. d.o.o. (tožeča stranka) z dne 26. 9. 1995 (v nadaljevanju: Dogovor), na podlagi katerega je družba A.A. d.d. za hčerinski družbi opravljala storitve uvoza, izvoza, sodelovanje pri vzpostavitvi kupoprodajnih odnosov, izdelave dokumentacije za izvoz ter preusmerjanje prilivov iz tujine.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz podatkov sodnega registra je razvidno, da je družba C.C. d.o.o., na podlagi vpisa z dne 28. 12. 2006, prenehala obstajati zaradi pripojitve k družbi D.D. d.o.o., ter je bila z vpisom z dne 28. 9. 2007 izbrisana iz sodnega registra. D.D. d.o.o. je univerzalni pravni naslednik revidentke (šesti odstavek 580. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1). Po 3. točki prvega odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP se postopek po zakonu prekine, če stranka, ki je pravna oseba, preneha obstajati. Ker je družba D.D. d.o.o. univerzalna pravna naslednica družbe C.C. d.o.o., in ker so bila v tem upravnem sporu vsa procesna dejanja opravljena preden je prišlo do pravnega nasledstva, je Vrhovno sodišče v tej zadevi odločilo kljub prekinitvi postopka (drugi odstavek 207. člena ZPP). Pooblastilo odvetniku tožeče stranke je prenehalo z njenim prenehanjem (prvi odstavek 101. člena ZPP).

7. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je bila pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 8. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

9. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), Vrhovno sodišče ne odgovarja na tovrstne revizijske navedbe in odloča na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku.

10. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je družba A.A. d.d. v svojem imenu in za svoj račun uvozila material, da bi ga sama ali prek druge osebe dodelala in nato ponovno izvozila. Tožeča stranka je kot njena odvisna družba pridobila lastnino nad spornim materialom in ga je predelala, nato pa je družba A.A. d.d. nove izdelke izvozila v tujino. Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi je narava razmerja med tožečo stranko in njeno matično družbo A.A. d.d.. Tožeča stranka trdi, da je šlo med njima za komisijsko razmerje, sodišče prve stopnje pa je sledilo ugotovitvam upravnih organov, da je šlo za kupo-prodajno razmerje, ki ima za posledico odmero davka od prometa proizvodov.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je to stališče prvostopnega sodišča in upravnih organov materialnopravno pravilno, saj tožeča stranka ni uspela izkazati obstoja komisijskega razmerja med njo in matično družbo A.A. d.d.. Dokazi, na katerih temelji odločitev upravnih organov, pa kažejo na obstoj kupo-prodajnega razmerja. Nesporno je, da je imela tožeča stranka material, pridobljen s strani družbe A.A. d.d., v poslovnih knjigah evidentiran kot lasten material, kar pomeni, da je bila njegov lastnik. Iz računov, ki jih je izdala družba A.A. d.d. poslovnemu partnerju v tujini, ne izhaja, da bi proizvode prodala za račun tožeče stranke, ampak da jih je prodala za svoj račun. Kasneje je celotno kupnino nakazala tožeči stranki, kar bi res lahko kazalo na obstoj komisijskega razmerja, vendar pa je po presoji Vrhovnega sodišča odločilno, da iz računov, carinskih deklaracij in dovoljenja za uvoz zaradi izvoza izhaja, da je družba A.A. d.d. uvozila iz izvozila proizvode kot lastno blago. Pravni naslov za pridobitev blaga pa je bila (neoblična) prodajna pogodba, na podlagi katere bi morala tožeča stranka obračunati davek od prometa proizvodov. Vrhovno sodišče pa pripominja še, da družba A.A. d.d. za svojo dejavnost ni prejela plačila. Komisija po drugem odstavku 771. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR je odplačna pogodba. Tudi iz določb Dogovora izhaja, da je bila družba A.A. d.d. upravičena do plačila za opravo poslov. Vendar pa v obravnavani zadevi tožeča stranka ni niti zatrjevala niti izkazala, da bi družbi A.A. d.d. karkoli plačala, kar po presoji Vrhovnega sodišča kaže na to, da ni šlo za opravo posla po tem Dogovoru.

12. Ker je družba A.A. d.d. prodajala proizvode v tujino v svojem imenu in za svoj račun kot svoje blago, po presoji Vrhovnega sodišča ni razloga za dvom v to, da je bilo med njo in tožečo stranko sklenjeno kupoprodajno razmerje, na podlagi katerega je pridobila lastninsko pravico na proizvodih. To pa ima za posledico plačilo davka od prometa proizvodov na podlagi 4. in 5. člena Zakona o prometnem davku - ZPD.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča niso bile bistveno kršene določbe postopka v upravnem sporu, kot zmotno zatrjuje tožeča stranka, kajti sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in ti niso nejasni ter med seboj v nasprotju oziroma ne obstaja nasprotje med vsebino listin in obrazložitvijo.

14. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti, je bila revizija tožeče stranke zavrnjena na podlagi 92. člena ZUS-1. 15. Ker revidentka v revizijskem postopku ni uspela, na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.