Jedro

Kljub utemeljenemu pritožbenemu opozarjanju na zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je dokazno breme glede trajanja časa napotitve na delo za posamezni dan na toženki zaradi njene dolžnosti vodenja evidenc delovnega časa po ZEPDSV, navedeno ne vpliva na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnikom uspelo dokazati svoje trditve, da so tudi pred novembrom 2018 službo po nalogu nadrejenih vsak dan nastopili najmanj 15 minut pred pričetkom izmene, ker je bilo za seznanitev z najnujnejšimi podatki o pomembnih varnostnih dogodkih in okoliščinah, povezanih z opravljanjem dela v vsakokratni izmeni, v povprečju potrebnih najmanj 15 minut. To posledično pomeni, da so opravili povprečnih 15 minut več dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo osem sklepov toženke v delu, kot je razvidno iz izreka sodbe, v preostalem delu izpodbijanih sklepov pa je zaradi delnega umika postopek ustavilo (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da iz naslova razlike v plači za referenčna obdobja leta 2015, 2016, 2017 in 2018 prvemu tožniku plača skupno 832,95 EUR, drugemu tožniku skupno 451,29 EUR, tretjemu tožniku skupno 450,13 EUR in četrtemu tožniku skupno 391,71 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prisojenih posameznih zneskov, kot je razvidno iz izreka sodbe, višje tožbene zahtevke pa je zavrnilo (II., III., IV., V., VI., VII., VIII., IX., X., XI., XII., XIII., XIV., XV., XVI., XVII. in XVIII. točka izreka). Zavrnilo je tožbene zahtevke prvega tožnika za plačilo razlike v plači za referenčno obdobje leta 2014, drugega tožnika za plačilo razlike v plači za referenčno obdobje leta 2014, tretjega tožnika za plačilo razlike v plači za referenčno obdobje leta 2014 in četrtega tožnika za plačilo razlike v plači za referenčni obdobji leta 2013 in 2014 ter višje obrestne zahtevke (XIX. točka izreka). Postopek je ustavilo za plačilo zneska 499,00 EUR prvemu tožniku, zneska 368,30 EUR drugemu tožniku, zneska 475,05 EUR tretjemu tožniku in zneska 271,28 EUR četrtemu tožniku (1. točka izreka). Odločilo je, da je prvi tožnik uspel z 80 % svojega zahtevka, drugi tožnik s 66 % svojega zahtevka, tretji tožnik z 51 % svojega zahtevka in četrti tožnik s 55 % svojega zahtevka (2. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka in uveljavlja pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje, saj bi sodišče prve stopnje kljub združitvi zahtevkov v enotno obravnavanje moralo ločeno za vsakega posameznega tožnika ugotavljati relevantno dejansko stanje, vendar tega ni storilo. Sodišče prve stopnje je kar na splošno zaključilo, da so vsi štirje tožniki prihajali 15 minut prej, kar je že izkustveno nemogoče. Da niso vsi uslužbenci MMP A. prihajali na delo istočasno, izhaja iz izpovedi prič B. B. in C. C. Trditveno in dokazno breme glede tega, ali je vsak tožnik vsak dan opravil več dela, kot je zanj prejel plačila, je na strani tožnikov. Priča B. B. za nobenega od tožnikov ni posamezno potrdil, da bi bili vsak dan prisotni na delu 15 minut pred pričetkom izmene. Za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja je pomembna izpoved B. B., da policisti redno hodijo na t. i. priprave na delo šele odkar so spremenili način ter da je bilo ravno zaradi novega načina organizacije oziroma obvezne prisotnosti 15 minut pred pričetkom dela med zaposlenimi veliko pripomb. Njegove izpovedi, čeprav je kot nadrejeni najbolj seznanjen z načinom dela, obenem pa v sporu nezainteresirana priča, sodišče prve stopnje sploh ni primerjalo z drugimi izvedenimi dokazi. Nekritično je sledilo predvsem izpovedim tožnikov, ki so logično usmerjene v potrditev njihovih navedb ter zainteresirane za uspeh v postopku. Skozi obdobje primerljiva vsebina in število informacij o nujnih varnostnih dogodkih nista v neposredni povezavi z dejansko prisotnostjo tožnikov na delu. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je trajanje delovnega časa dokazno breme delodajalca in ne tožnikov, ki so vsak zase trdili, da so v vtoževanem obdobju čisto vsak delovni dan prihajali na delo 15 minut prej oziroma bili na razpolago delodajalcu 15 minut pred pričetkom izmene. Sodišče prve stopnje je samoiniciativno kot čas, potreben za napotitev na delo, vštelo tudi čas preoblačenja v delovna oblačila, čeprav tožniki tega niso vštevali v čas napotitve na delo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožniki v odgovoru na pritožbo nasprotujejo pritožbenim navedbam, predlagajo njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglašajo stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Tako iz ugotovitev sodišča prve stopnje kot iz 45. člena Pravil Policije izhaja, da so se tožniki, ki opravljajo delo policista kontrolorja na mednarodnem mejnem prehodu A., dolžni pred začetkom izmene v okviru napotitve na delo seznaniti s podatki o pomembnejših varnostnih dogodkih. Kljub določbi 15.a člena Kolektivne pogodbe za policiste (Ur. l. RS, št. 41/12 s spremembami, v nadaljevanju kolektivna pogodba), po kateri se čas napotitve na delo ob začetku dela šteje v efektivni delovni čas, toženka zaposlenim napotitve na delo ni vštela v delovni čas vse do 27. 11. 2018. Tožnikom je na podlagi njihovih zahtev za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja v obdobju do vključno februarja 2018 v delovni čas za nazaj štela čas napotitve v trajanju 5 minut dnevno, v obdobju od vključno marca 2018 do novembra 2018 pa 10 minut dnevno. Ne glede na že vštetih in plačanih 5 oziroma 10 minut delovnega časa tožniki v tem sporu vtožujejo plačilo za 15-minutni delovni čas, kot ga toženka priznava od 27. 11. 2018, saj je bil to v povprečju potreben čas trajanja napotitve na delo, da so se seznanili z varnostnimi informacijami.

7. Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ta pa je bistveno kršen le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. O tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj pravilno ugotovilo dejansko stanje in navedlo prepričljive razloge, zakaj je štelo, da so bili tožniki v vtoževanem obdobju 15 minut pred dejanskim začetkom izmene na razpolago delodajalcu v okviru priprave na delo oziroma napotitve, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče, v zvezi z bistvenimi pritožbenimi navedbami pa dodaja:

8. Kljub utemeljenemu pritožbenemu opozarjanju na zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je dokazno breme glede trajanja časa napotitve na delo za posamezni dan na toženki zaradi njene dolžnosti vodenja evidenc delovnega časa po Zakonu o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/06),1 navedeno ne vpliva na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnikom uspelo dokazati svoje trditve, da so tudi pred novembrom 2018 službo po nalogu nadrejenih vsak dan nastopili najmanj 15 minut pred pričetkom izmene, ker je bilo za seznanitev z najnujnejšimi podatki o pomembnih varnostnih dogodkih in okoliščinah, povezanih z opravljanjem dela v vsakokratni izmeni, v povprečju potrebnih najmanj 15 minut. To posledično pomeni, da so opravili povprečnih 15 minut več dela. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče odločalo brez ustrezne trditvene podlage.

9. Toženka v pritožbi poudarja, da je bil v vtoževanem obdobju čas seznanitve prepuščen policistom oziroma njihovi lastni presoji in prizadevnosti glede tega, koliko časa bodo namenili seznanitvi, zaradi česar so po izpovedi nadrejenega komandirja B. B. pri toženki ugotavljali, da policisti z določenimi zadevami niso seznanjeni, čemur je najprej v marcu 2018, nato pa še v novembru 2018 sledilo striktnejše izvajanje seznanitve oziroma napotitve. Vendar pa posplošena nezadostna seznanjenost policistov, ki je botrovala k spremembi organizacije napotitve na delo, ne daje podlage za zaključek, da tožniki niso že pred tem za seznanitev v okviru napotitve redno porabili povprečnih 15 minut, kot zatrjujejo. Ne more biti relevantno splošno izpovedovanje nadrejenega B. B., da so bili v vtoževanem obdobju nekateri policisti vestni, marsikoga pa še 5 minut pred pričetkom dela ob 7.00 uri ni bilo in jih je bilo potrebno klicati, saj se niti ne navezuje konkretno na posamezne tožnike. Po skladnih izpovedih tožnikov in prič D. D. in E. E. je seznanitev v okviru napotitve na delo vsak dan trajala približno 15 minut, zaradi česar so toliko prej prihajali na delo. Sodišče prve stopnje je temu utemeljeno sledilo, zlasti glede na odsotnost vodenja evidenc časa napotitve oziroma priprave na delo pri toženki, ki bi dokazovale nasprotno. Tudi sicer je izpoved B. B. glede časa, potrebnega za seznanitev, nekonsistentna. Najprej je namreč izpovedal, da 10 do 15 minut predstavlja realen čas, da se lahko policist seznani z res nujnimi zadevami, nato pa, da je ta čas dejansko le 5 do 10 minut. Pritožbeno izpostavljanje izpovedi priče F. F., da je bil čas napotitve na delo pri posameznikih različen, ocenil pa ga je na 10 minut, nima odločilnega vpliva na drugačen dokazni zaključek. Pri presoji njegove izpovedi je treba upoštevati, da se za nazaj pred novembrom 2018 ne spomni trajanja napotitve, s čimer je ta priča vsaj delno omejila dokazno vrednost svoje izpovedi po vsebini. Prav tako tudi priča C. C. ni podala jasne izpovedi o tem, koliko časa je bilo potrebnega za temeljito seznanitev. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno izpeljalo zaključek o povprečnem 15-minutnem trajanju seznanitve pred začetkom vsakokratne izmene, toženka pa se v pritožbi neutemeljeno zavzema za ugotavljanje konkretnega trajanja seznanitve in časa prisotnosti tožnikov pred pričetkom izmene na prav vsak dan vtoževanega obdobja.

10. Iz izpovedi prič G. G., C. C. in B. B. izhaja tudi, da je trajanje seznanitve odvisno od števila informacij in njihove vsebine. Da sta obseg in vsebina dokumentov, s katerimi se policisti dnevno seznanjajo pred začetkom dela, ostala enaka tudi po novembru 2018, ko je za napotitev na delo predvidena obvezna prisotnost 15 minut pred pričetkom izmene (tj. ob 6.45 uri), je poleg drugega tožnika izpovedalo več prič, in sicer D. D., E. E., H. H., G. G. kot tudi nadrejeni B. B., z izpostavljanjem izpovedi katerega skuša toženka omajati zaključke izpodbijane sodbe. Na podlagi tega ter dejstva, da je toženka v novembru 2018 formalno spremenila organizacijo napotitve na delo tako, da je uvedla obvezno 15-minutno prisotnost pred pričetkom izmene, je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno sklepalo, da so tudi pred tem (torej v vtoževanem obdobju) tožniki za seznanitev z varnostnimi in drugimi pomembnimi informacijami v okviru napotitve na delo potrebovali toliko časa. Glede na to niso odločilne pritožbene navedbe, da primerljiva vsebina in število informacij o nujnih varnostnih dogodkih nista v neposredni povezavi z dejansko prisotnostjo tožnikov na delu z namenom seznanitve in priprave na delo.

11. Čeprav je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da bi se moral v delovni čas oziroma ugotovljeni čas priprave vštevati tudi čas preoblačenja v uniformo, pa dejansko tega dejstva ni štelo v prisojenih 15 minut delovnega časa, ki vključuje samo seznanitev s podatki o pomembnejših varnostnih dogodkih in podatki, potrebnimi za delo. Pritožbeni očitek o prekoračeni trditveni podlagi zato ni utemeljen.

12. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 191/2018.