Jedro

Ker je bilo torej o pravni naravi pritožnikove terjatve že pravnomočno odločeno (to je, da ne gre za terjatev iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP), sklenjena sodna poravnava pa v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da del pritožnikove terjatve v višini 3.384.089,21 EUR predstavlja terjatev iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP, stečajnega sodišča ne zavezuje, se pritožba upnika izkaže kot neutemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sklepa potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom o prvi prednostni razdelitvi odločilo, da se ta opravi na podlagi končnega načrta prve prednostne razdelitve z dne 11. 1. 2022, ki je sestavni del tega izreka in je objavljen hkrati z objavo tega sklepa. Z dopolnilnim sklepom z dne 12. 1. 2022 pa je sklenilo, da se sklep o prvi prednostni razdelitvi z dne 11. 1. 2022 dopolni tako, da se v izrek doda še besedilo: „Ugodi se ugovoru upnika A. A., proti načrtu prve prednostne razdelitve, kot izhaja iz končnega načrta prve prednostne razdelitve z dne 11. 1. 2022. Zavrne se ugovor upnika B. d. o. o. - v stečaju.“

2. Upnik B. d. o. o. - v stečaju je zoper oba sklepa pravočasno vložil pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijana sklepa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, podrejeno pa, da izpodbijana sklepa spremeni tako, da predlog za prvo prednostno razdelitev na podlagi končnega načrta prve prednostne razdelitve z dne 11. 1. 2022 zavrne.

3. Upravitelj je na pritožbo odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik trdi, da je iz odgovora upravitelja z dne 7. 1. 2022 razvidno, da naj bi bil zaradi upoštevanega ugovora upnika A. A. znesek razdelitve namesto prvotne višine 977.483,42 EUR (ta znesek je naveden kot skupni znesek terjatev, ki se upoštevajo pri prednostni razdelitvi v načrtu razdelitve z dne 7. 12. 2021), v novi, spremenjeni višini 988.165,98 EUR, ki pa ni enak znesku skupnega zneska terjatev, ki se navaja v končnem načrtu, ker je v končnem načrtu vpisan znesek 992.609,45 EUR, pri čemer upravitelj naj ne bi pojasnil, kako je prišel do zneska 988.165,98 EUR.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz končnega načrta prve prednostne razdelitve z dne 11. 1. 2022 povsem jasno razvidno, da ugotovljena terjatev upnika A. A. znaša 10.682,56 EUR, obračunane zamudne obresti od te terjatve pa 4.443,47 EUR, tako da skupaj ugotovljena terjatev upnika na dan 30. 11. 2021 znaša 15.126,03 EUR. V kolikor znesku 977.483,42 EUR prištejemo znesek 10.682,56 EUR, dobimo znesek 988.165,98 EUR. Če navedenemu znesku prištejemo še znesek obračunanih obresti 4.443,47 EUR, pa dobimo znesek 992.609,45 EUR.

7. Pritožnik nadalje trdi, da še vedno ni popolnoma jasno in nedvoumno, kakšen bi bil končni znesek splošne razdelitvene mase, glede na to, da se v končnem načrtu navaja znesek 992.609,45 EUR, še vedno pa se ne ve, ali je to končni znesek, ki vključuje tudi ocenjene prispevke v višini 5.904,93 EUR in 5.959,70 EUR, ali pa je potrebno znesku 992.609,45 EUR prišteti prej navedena zneska, kar pomeni, da znaša splošna razdelitvena masa 1.004.747,08 EUR.

8. V zvezi z navedenim je upravitelj že v odgovoru z dne 7. 1. 2022 (p. d. 128) pojasnil, da je v zaključku delitvene tabele navedeno, da znašajo predvideni prispevki izplačevalca (t. i. bruto II) 5.904,93 EUR za izplačilo Jamstvenemu skladu ter 5.959,70 EUR za izplačila zaposlenim. Navedel je, da gre za prispevke, ki jih mora izplačevalec izplačati skladno z zakonodajo, ki pa se lahko do dneva dejanskega izplačila upnikom spremenijo ter da na višino izplačevalec nima vpliva, ampak mora izplačati višino, določeno z zakonom in to na dan izvedbe poplačila. Navedel je še, da navedena zneska nista vključena v znesek razdelitvene mase, saj pri plačilu teh zneskov ne gre za poplačilo prijavljene terjatve upnika v stečajnem postopku, temveč za obveznost stečajnega dolžnika, ki nastane ob poplačilu ugotovljenih terjatev upnikov v stečajnem postopku. Sta pa navedena zneska v načrtu nedvoumno predstavljena kot dodatni strošek pri poplačilu terjatev zaposlenih.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zaključku delitvene tabele res navedeno, da bodo pri izplačilu obračunani tudi prispevki delodajalca in sicer v ocenjeni višini 5.904,93 EUR (plačila Jamstvenemu skladu Republike Slovenije), ter v ocenjeni višini 5.959,70 EUR (zaposleni), kar je razumeti, kot to trdi upravitelj, da gre za predvideni dodatni strošek izplačevalca (stečajnega dolžnika), ki ni vključen v znesek razdelitve. Pritožba torej tudi v tem delu ni utemeljena.

10. Pritožnik trdi, da je prva prednostna razdelitev najmanj preuranjena glede na to, da še ni pravnomočne odločitve glede njegovega tožbenega zahtevka, ki ga uveljavlja v pravdni zadevi Pg 518/2021. Navaja, da v tej pravdni zadevi uveljavlja plačilo zneska 1.300.000,00 EUR s pripadki kot terjatve zoper stečajnega dolžnika, nastale na pravni podlagi iz drugega odstavka 289. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), torej terjatve, ki je nastala tekom postopka prisilne poravnave nad dolžnikom in sicer na podlagi pravnomočne sodne odločbe – sklepa o soglasju k sklenjeni sodni poravnavi. Predlagani načrt prve prednostne razdelitve pomeni poplačilo prednostnih terjatev iz splošne razdelitvene mase, zato upnik meni, da bo, v kolikor bo prišlo do poplačila na podlagi izpodbijanega načrta, možnost poplačila upnika, glede na to, da je stečajni dolžnik po stanju na dan 30. 10. 2021 razpolagal s prostimi denarnimi sredstvi v višini 1.406.002,82 EUR, v precejšnji meri onemogočena. V sporu glede vrstnega reda poplačevanja terjatev iz splošne razdelitvene mase pa naj bi se Višje sodišče v Ljubljani v zadevah Cst 566/2020 z dne 13. 1. 2021 in Cst 288/2021 z dne 1. 9. 2021 že jasno opredelilo, da imajo terjatve iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP prednost pred prednostnimi terjatvami iz prvega in drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Višje sodišče v Ljubljani že odločilo o pritožbi B. d. o. o. - v stečaju zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I Pg 518/2021 z dne 18. 8. 2021, in sicer s sklepom I Cpg 679/2021 z dne 3. februar 2021. S tem sklepom je razveljavilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje XI Pg 518/2021 z dne 18. 8. 2021 v I., II. in III. točki izreka (v I. točki izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka, G. d. d., plačala tožeči stranki, B. d. o. o. - v stečaju, znesek 1.300.000,00 EUR s pripadki od 1. 8. 2019 do plačila; v II. točki izreka je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, da se toženi stranki naloži, da v stečajni zadevi St 000/2015 po upravitelju tožene stranke predloži predlog za pridobitev soglasja sodišča k plačilu občasnih stroškov stečajnega postopka za terjatev tožeče stranke, ugotovljene v VIII. točki sklenjene sodne poravnave z dne 9. 10. 2017, v skupni višini 3.384.089,21 EUR in predlaga poplačilo te terjatve v višini razpoložljive splošne razdelitvene mase, vendar najmanj v višini 1.300.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2019 dalje do plačila; v III. točki izreka je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka zahtevala prepoved izplačila katerekoli terjatve iz splošne razdelitvene mase oziroma prepoved razdelitve splošne razdelitvene mase v stečajni zadevi St 000/2015) in tožbo ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo. Višje sodišče je v navedenem sklepu kot bistveno izpostavilo: - da je upravitelj tožene stranke v mediacijskem postopku pred vložitvijo tožbe s tožečo stranko sklenil sodno poravnavo, s katero sta pravdni stranki med drugim ugotovili obstoj stroškovne terjatve tožeče stranke v višini 3.384.089,21 EUR, na podlagi drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP; - da se stranki sodne poravnave ne moreta sporazumeti o vprašanjih stečajnega prava, ki so urejena s kogentno zakonsko določbo drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP ter da zato sodišča, ki vodi stečajni postopek, sklenjena sodna poravnava v delu, ki se nanaša na ugotovitev, ali je določena terjatev strošek iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP, ne zavezuje ter da je zato stečajno sodišče ravnalo pravilno, ko ni priznalo zadevnega razpolaganja pravdnih strank in je neodvisno od sklenjene sodne poravnave ocenjevalo naravo terjatve tožeče stranke; - da se kot stroški stečajnega postopka iz 355. člena ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 289. člena ZFPPIPP upoštevajo le tiste terjatve, ki so nastale med postopkom prisilne poravnave, ki ni bila potrjena in se je zato začel stečajni postopek; - da tudi tiste terjatve tožeče stranke, ki izvirajo iz druge, stečajnemu postopku predhodne prisilne poravnave, ne izvirajo iz pogodbe ali drugega pravnega posla, ki jih je sklenil oziroma opravil stečajni dolžnik od začetka postopka druge prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka v skladu s 151. členom ZFPPIPP in zato nimajo lastnosti stroškovne terjatve iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP, glede na to, da tožeča stranka kot terjatve iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP uveljavlja odškodnino v višini uporabnine za opaže in drugo gradbeno opremo, ki je po preteku najemne pogodbe tožena stranka ni vrnila tožeči stranki; - da je bilo z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani Cst 288/2021 z dne 1. 9. 2021 v zvezi s Cst 566/2020 z dne 13. 1. 2021 že pravnomočno odločeno, da terjatev tožeče stranke ni strošek iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP.

Svojo odločitev o zavrženju tožbe je utemeljilo z navedbo, da je bilo o obstoju in višini terjatve pravnomočno odločeno s sodno poravnavo, o njeni naravi pa z zgoraj navedenima pravnomočnima sklepoma stečajnega sodišča. 12. Pritožbeno sodišče po vpogledu v prijavo terjatve upnika (pritožnika) v stečajnem postopku nad dolžnikom ugotavlja, da je ta prijavil terjatev iz naslova izdanih računov oziroma pozivov na plačilo odškodnine za najem opreme in drugih terjatev v višini glavnice 3.730.328,59 EUR ter zakonskih zamudnih obresti v obračunanem znesku 1.273.324,47 EUR. Terjatev se nanaša na plačilo računov z dnevi valut od 29. 9. 2011 do 29. 6. 2012 ter pozivov na plačilo odškodnine oziroma uporabnine iz naslova nedobroverne posesti za čas od 1. 8. 2011 do 17. 10. 2016. Iz upnikove prijave terjatve ne izhaja, da bi šlo za terjatev iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP, kot je to navedlo Višje sodišče v Ljubljani že v sklepu Cst 288/2021 z dne 1. 9. 2021. Ker je bilo torej o pravni naravi pritožnikove terjatve že pravnomočno odločeno (to je, da ne gre za terjatev iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP), sklenjena sodna poravnava pa v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da del pritožnikove terjatve v višini 3.384.089,21 EUR predstavlja terjatev iz drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP, stečajnega sodišča ne zavezuje, se pritožba upnika izkaže kot neutemeljena.

13. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in izpodbijana sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), ko je pred tem ugotovilo, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).