Jedro

Tožeča stranka je ravnala povsem v skladu z navodili upravnega organa, ki odloča o odmeri in tudi vrnitvi komunalnega prispevka. Tako je v skladu z navodili organa začela postopek ugotovitve (ne)veljavnosti izdanega gradbenega dovoljenja, glede na to, da dve leti po njegovi izdaji ni izvedla nobene gradnje. V spornem primeru torej ne gre za predhodno vprašanje, ampak samo za dejansko vprašanje, ali se res po izdaji gradbenega dovoljenja dejansko na objektu, kot zatrjuje tožeča stranka, ni več gradilo, kar bi moral upravni organ ugotoviti z izvedenim dokaznim postopkom.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločbo Župana Mestne občine Celje št. 3510-93/2013 z dne 2. 9. 2014 odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je odločeno, da se zavrne zahteva stranke A. d.o.o. Celje (tožeče stranke v tem sporu), ki jo po pooblastilu zastopa odvetniška družba B., o.p. - d.o.o., iz vloge z dne 25. 4. 2014, za vračilo komunalnega prispevka odmerjenega po odločbi št. 351-00813/2007-RP, z dne 31. 8. 2007, za nameravano nadgradnjo dela terase in spremembo namembnosti prostorov - selitev delavnice za vzdrževanje vozil v II. nadstropje, finalizacija delavnice za vzdrževanje vozil v II. nadstropju avtosalona, zgrajenem na osnovi projekta št. 112/96, ki ga je izdelal C. v avgustu 1998 in LD št. 243/96 ZPI Celje september 1996, na zemljiščih parc. št. 818/1, 819/1, del 829, 828 in 819/11, vse k.o. ...

2. V obrazložitvi organ prve stopnje navaja, da se vprašanja ali so podani pogoji za vrnitev komunalnega prispevka, to je ali stranka - investitor v času veljavnosti gradbenega dovoljenja res ni pričel z gradbeni deli, postavlja kot predhodno vprašanje. Gradbeno dovoljenje je izdala Upravna enota Celje in je postalo pravnomočno, zato je Mestna občina Celje vezana na pravnomočno gradbeno dovoljenje in v tej zadevi drugačnega dejanskega stanja ne more ugotavljati. Zato je bila stranka pozvana, da pri pristojnem organu sproži ustrezen postopek za ugotovitev veljavnosti gradbenega dovoljenja št. 351-361/2007-6 (0358) z dne 8. 10. 2007, ki ga je izdala Upravna enota Celje. Tožeča stranka je priložila dokazilo o začetku postopka in podala predlog za nadaljevanje postopka zaradi vračila komunalnega prispevka. Iz sklepa UE Celje z dne 25. 3. 2014 izhaja, da je upravni organ vlogo tožeče stranke zavrgel in ni vsebinsko presojal, ali je gradbeno dovoljenje z dne 8. 10. 2007 res prenehalo veljati. Tožeča stranka ni v skladu z napotitvijo iz sklepa Občinske uprave Mestne občine Celje z dne 25. 2. 2014 izkazala, da je pravnomočno gradbeno dovoljenje prenehalo veljati in niso podani razlogi za njegovo vrnitev.

3. Tožena stranka v pritožbeni odločbi navaja iste dejanske in pravne okoliščine navedene v izpodbijani odločbi in potrjuje odločitev prvostopenjskega organa.

4. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. V uvodu navaja ves postopek zgraditve stanovanjskega objekta na parcelnih številkah, ki so navedene v izreku izpodbijane odločbe. Odločitev o plačilu komunalnega prispevka je bila sprejeta na podlagi delne odločbe z dne 31. 8. 2007 in ob upoštevanju pogodbe o plačilu sorazmernega dela stroškov urejanja stavbnega zemljišča številka: 351A-73/96-Mp z dne 12. 8. 1997. Zahtevo za vračilo prispevka je vložila, ker v času dveh let in niti kasneje po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja z dne 8. 10. 2007, ni začela z deli, je pa vnaprej plačala komunalni prispevek. Ravnala se je po navodilih pristojnega upravnega organa oziroma njenega sklepa, s katerim ji je bilo naloženo, da sproži postopek pri pristojnih organih za ugotovitev neveljavnosti gradbenega dovoljenja z dne 8. 10. 2007. Tako sta oba organa zahtevo za ugotovitev neveljavnosti dovoljenja zavrgli. Upravna enota Celje s sklepom št. 351-169/2014-2 (13103) z dne 25. 3. 2014 z obrazložitvijo, da je neveljavnost gradbenega dovoljenja že ugotovljena s pravnomočno odločbo in sicer v 4. točki izreka izdanega gradbenega dovoljenja z dne 8. 10. 2007. Občinska uprava Mestne občine Celje je s sklepom št. 3510-93/2013 z dne 21. 3. 2014 odločila, da se zahteva tožeče stranke zavrže, ker organ ni pristojen za odločanje o veljavnosti gradbenega dovoljenja. Tožeča stranka je po prejemu obeh negativnih odločitev podala predlog za nadaljevanje postopka z dne 24. 4. 2014. 5. Dejstvo je, da je upravni organ odločal o neveljavnosti in odločil, da je o tem že odločeno s samim prej navedenim pravnomočnim gradbenim dovoljenjem. Odločitev je dana na podlagi Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), ki določa v desetem odstavku 79. člena, kot tudi osmega odstavka 25. člena Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč in meril za odmero komunalnega prispevka na območju MO Celje. Ker ni začela z gradnjo po pravnomočnem gradbenem dovoljenju v roku dveh let, je to prenehalo veljati po samem zakonu in tega dejstva tožeči stranki ni treba dokazovati. Če pa sta tožena stranka in občinska uprava menili drugače, potem bi morali voditi postopek, v katerem bi preverili, ali je tožeča stranka pričela z deli na podlagi tega dovoljenja. Dolžnost tožene stranke je, da pred odločitvijo o vračilu prispevka preveri zatrjevanja tožeče stranke. Neveljavnost gradbenega dovoljenja je dokazala z odločitvijo Upravne enote Celje in ji ni treba ničesar več dokazovati. Tožeča stranka predlaga, da se izpodbijani odločbi odpravita, in da se zahtevi za vračilo plačanega komunalnega prispevka v višini 104.650,89 EUR ugodi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od: zneska 34.883,63 EUR od 7. 9. 2007 dalje do plačila; od zneska 34.883,63 od 3. 3. 2008 dalje do plačila; od zneska 34.883,63 EUR od 5. 9. 2008 dalje do plačila. Zahteva tudi plačilo specificiranih stroškov postopka.

6. Tožena stranka v obsežnem odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi ponovno navaja ves potek postopkov v zvezi z izpodbijano odločbo ter ves postopek gradnje celotnega objekta od leta 1997 dalje. Trdi, da je objekt v takšni obliki in velikosti že vse od izgradnje v letu 1997 dalje in da se je gradil v dveh fazah. Tožeča stranka je plačala pred izdajo gradbenega dovoljenja, stroške komunalne opreme zemljišča, le za tako imenovano prvo fazo gradnje v izmeri 1.790 m² neto koristne površine objekta. Čeprav je celoten objekt zgradila že v letu 1997 in bi torej morala plačati celotni komunalni prispevek že takrat, ji je bilo s pogodbo z dne 14. 8. 1997 omogočeno, da tako imenovano drugo fazo (drugo nadstropje objekta), plača po obrokih. Časovno je bilo to vezano na t. i. finalizacijo posameznih delov objekta. Ni šlo za gradnjo, ampak zgolj za končanje posameznih delov objekta, kar ji je bilo naloženo z delno odločbo. Sklicuje se na osmi odstavek 25. člena Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč in meril za odmero komunalnega prispevka na območju MO Celje, ki je v razmerju do 79. člena ZPNačrt lex specialis in po katerem se vračilo plačanega prispevka zahteva izključno v primeru prejema obvestila o neizdanem gradbenem dovoljenju. Takšnega obvestila tožeča stranka ni predložila. O prenehanju veljavnosti gradbenega dovoljenja bi moralo biti odločeno z upravnimi aktom, ki bi ga lahko izdal le isti organ. Zatrjevanje, da je gradbeno dovoljenje prenehalo veljati, je brez podlage. Pred izdajo gradbenega dovoljenja je tožeča stranka plačala samo en obrok v višini 34.883,63 EUR, ne pa tudi preostalih dveh obrokov, ki jih je plačala 3. 3. 2008 in 5. 9. 2008. Na izdajo gradbenega dovoljenja je bilo vezano samo plačilo prvega obroka, plačilo preostalih dveh obrokov prispevka pa ni bilo pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, zato ne more biti povezano z usodo veljavnosti gradbenega dovoljenja. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek zavrže oziroma zavrne in priglaša specifiran stroškovnik za plačilo stroškov postopka.

K točki I izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. ZPNačrt določa v desetem odstavku 79. člena, če je investitor plačal komunalni prispevek in pri pristojnem organu za gradbenega zadeve ne vloži zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja ali mu gradbeno dovoljenje ni izdano oziroma je prenehalo veljati, je upravičen do vračila plačanega komunalnega prispevka. V spornem primeru je takšna okoliščina (ne)gradnje navedena v gradbenem dovoljenju Upravne enote Celje, številka 351-361/27-6 (0358) z dne 8. 10. 2007, ki v drugem odstavku v IV. točki izreka določa, da to dovoljenje neha veljati, če investitor ne začne z gradnjo v dveh letih po njegovi pravnomočnosti. Po razlagi tožeče stranke to ni predhodno vprašanje, ki ga je po navodilih upravnega organa sicer sama neuspešno reševala, temveč gre za dejansko vprašanje, ali gradnja po izdaji dovoljenja dejansko ni bila izvršena.

9. Tožeča stranka je v skladu s sklepom upravnega organa št. 3510-93/2013 z dne 25. 2. 2014, začela postopek ugotovitve neveljavnosti tega gradbenega dovoljenja.

10. S sklepom številka 351-169/2014-2 (13103) z dne 25. 3. 2014, je Upravna enota Celje, zavrgla zahtevo tožeče stranke za izdajo ugotovitvene odločbe, da je gradbeno dovoljenje, ki ga je izdala dne 8. 10. 2007 prenehalo veljati in je s tem postalo neveljavno z razlago, da je o tem že bilo pravnomočno odločeno. S tem napotuje na besedilo v prej navedenem drugem odstavku IV. točke izreka gradbenega dovoljenja. Upravni organ, ki je pristojen za odmero in vrnitev komunalnega prispevka, je z izpodbijano odločbo samo formalno odločil, da tožeča stranka ni predložila dokazila o neveljavnosti tega gradbenega dovoljenja, čeprav je bila k temu, zaradi rešitve predhodnega vprašanja zavezana.

11. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožeča stranka ravnala povsem v skladu z navodili upravnega organa, ki odloča o odmeri in tudi vrnitvi komunalnega prispevka. Tako je v skladu z navodili organa začela postopek ugotovitve (ne)veljavnosti izdanega gradbenega dovoljenja, glede na to, da dve leti po njegovi izdaji ni izvedla nobene gradnje. V tem primeru sodišče presoja samo pravilnost odločitve o procesni predpostavki oziroma (ne)dopustnosti vloženega zahtevka, na katerem temelji izpodbijana odločba, zato se sodišče ne spušča v vsebinsko presojo (ne)upravičenosti zahteve tožeče stranke za vrnitev komunalnega prispevka, katere neupravičenost zatrjuje tožena stranka v odgovoru na tožbo. Ne samo, da odgovor na tožbo ni del obrazložitve izpodbijane odločbe, kot že razloženo, gre v tem primeru za presojo zakonitosti izpodbijanega upravnega akta o zavrženju zahteve za vrnitev komunalnega prispevka z obrazložitvijo, da tožeča stranka ni dokazala, da je gradbeno dovoljenje prenehalo veljati.

12. Kot izhaja iz prej navedenega pravnomočnega sklepa Upravne enote Celje z dne 25. 3. 2014, je o tem bilo že pravnomočno odločeno v samem izdanem gradbenem dovoljenju v drugem odstavku IV. točke izreka. Tako bi moral navedeno odločbo upravni organ, glede na njeno obrazložitev, upoštevati in zahtevo tožeče stranke vsebinsko obravnavati. V spornem primeru torej ne gre za predhodno vprašanje, ampak samo za dejansko vprašanje, ali se res po izdaji gradbenega dovoljenja dejansko na objektu, kot zatrjuje tožeča stranka, ni več gradilo, kar bi moral upravni organ ugotoviti z izvedenim dokaznim postopkom. Sodišče še ugotavlja, da v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi zatrjevane okoliščine, da bi morala tožeča stranka plačati celotni komunalni prispevek, že ob izdaji prvega gradbenega dovoljenja leta 2007, nimajo pravne podlage, na kar napotuje tudi 8. člen Pogodbe o plačilu sorazmernega dela stroškov urejanje stavbnega zemljišča številka 351a-37/96-MP z dne 12. 8. 1997, ki v 8. členu določa, da mora pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja za dograditev druge faze investitor poravnati sorazmerni del komunalnega prispevka tudi za te faze, kar bo predmet posebne pogodbe. Navedena pogodbena določba torej določa odmero komunalnega prispevka za dograditev druge faze gradnje objekta. V ponovnem postopku bo upravni organ moral ugotoviti, ali je bilo gradbeno dovoljenje izdano v skladu s tem pogodbenim določilom in na njegovi podlagi odmerjen komunalni prispevek, vračilo katerega zaradi neizvedene gradnje tožeča stranka zahteva v spornem primeru.

13. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, v bistvenih točkah so dejstva nepopolno ugotovljena) in zadevo vrnilo po tretjem odstavku 64. člena organu prve stopnje v ponovni postopek.

K točki II izreka:

14. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožeči stranki v upravnem sporu (Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožečo stranko v upravnem sporu zastopala pooblaščena odvetniška družba, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožeči stranki priznalo stroške v višini 285 EUR, povečane za 22% DDV.