Jedro

Tožnik bi na podlagi sklenjene kupne pogodbe tako lahko zahteval od prodajalca izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Tega pa ne more zahtevati od tožene stranke, ki ni bila stranka kupne pogodbe z dne 20. 6. 1973. Ker v pogodbenem pravu velja načelo relativnosti, to je, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti samo med pogodbenimi strankami, tožena stranka ni pasivno legitimirana za izstavitev zemljiškoknjižne listine na podlagi pogodbe z dne 20. 6. 1973. Tožba, tako kot je oblikovana, ni sklepčna, saj toženka ni nosilec pravic in obveznosti v materialnopravnem razmerju. Tožbeni zahtevek nima podlage v materialnem pravu in nesklepčnost v okviru istega zahtevka ni odpravljiva, spričo česar tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnik lastnik nepremičnine, parc. št. 1129/1, k.o. S.Š. in da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške z obrestmi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (glede zavrnitve zahtevka na izstavitev ustrezne listine) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnik lastnik nepremičnine, parc. št. 1129/1, v vl. št. 658, k.o. S.Š., in da je toženka dolžna izstaviti tožniku za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos na navedeni nepremičnini, sicer bo takšno listino nadomestila sodba, ter zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov.

Tožnik zoper sodbo vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek kljub temu, da toženka ni podala odgovora na tožbo. Ugotovilo je, da tožnik ni dokazal, da bi dejansko odkupil sporno nepremičnino v izmeri 539 m2 in da tudi niso izpolnjeni pogoji za priposestvovanje. Predmet kupoprodajne pogodbe s podjetjem A. Skopje z dne 20. 6. 1973 je bila parc. št. 1130/2 in del parcele 1129 v izmeri 360 m2. A. je dne 23. 5. 1973 sklenila s pravno prednico toženke kupoprodajno pogodbo, s katero je odkupila parc. št. 1130/2 in celotno parcelo 1129, k.o. S.Š. A. se ni nikoli vknjižila v zemljiško knjigo, tako da je ostala vknjižena pravdna prednica toženke. Ob sklenitvi aneksa h kupoprodajni pogodbi z dne 27. 9. 2000 se je zgodila napaka in je bilo v njem upoštevana le ena od parcel nastalih iz parcele 1129, zato sta tožnik in A. sklenili uskladitveno pogodbo, s katero sta ugotovila, da je bila predmet pogodbe tudi sporna parcela št. 1129/1, k.o. S.Š. V času od vložitve tožbe v tej zadevi do izdaje sodbe je prišlo do sprememb v zemljiški knjigi pri parc. št. 1130/2, 1129/1 in 1129/2, iste k.o. Vpis lastninske pravice v korist tožnika pri parc. št. 1130/2 in 1129/2 je bil razveljavljen in vrnjen v nov postopek (Dn. št. 12923/2009), v katerem je sodišče dne 24. 2. 2010 izdalo sklep o vzpostavitvi zemljiškoknjižne listine. Tožnik v tožbi tega ni mogel navajati, saj je menil, da bo v primeru nasprotovanja toženke to lahko naredil. Gre za pomanjkljivost, ki jo je bilo mogoče odpraviti. Zato zavrnitev tožbenega zahtevka ni utemeljena. Neutemeljena je tudi odločitev glede zavrnitve zahtevka, ki se nanaša na priposestvovanje. Iz kupoprodajne pogodbe z dne 23. 5. 1973 je razvidno, da sta bili predmet pogodbe obe parceli in da toženka od leta 1973 ni več lastnica spornih nepremičnin, niti ne gre več za družbeno lastnino. Obe nepremičnini oziroma nove tri nepremičnine je nedvomno kupil tožnik v letu 1973. Poleg tega je treba upoštevati Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL), ki je začel veljati 25. 9. 1997. Od tedaj družbene lastnine ni več, ne glede na to, da je v zemljiški knjigi to še vedno zapisano. Denacionalizacijski postopek v tej zadevi nima nobenega pomena, kot zmotno meni sodišče. Postopek je bil zavrnjen in niso nastale nobene pravne posledice v korist ali škodo pravdnih strank. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in kršilo določbe postopka, zato predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izdalo zavrnilno (nepravo) zamudno sodbo po določbi 318. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07-UPB-3 s spremembami; ZPP). Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. odst. 350. člena ZPP).

Sodišče izda zamudno sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi, v primeru, da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor in da ta v roku za odgovor na tožbo ne odgovori, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih predloži tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana (1. odstavek 318. člena ZPP) (1). Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je tudi tako imenovana sklepčnost tožbenega zahtevka oziroma po zakonskem besedilu iz 3. točke 1. odst. 318. člena ZPP zahteva, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Če pa iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), sodišče tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe, razen če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (3. in 4. odstavek 318. člena ZPP).

Odločitev sodišča prve stopnje, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek na izstavitev ustrezne listine, ki bi tožniku omogočila vpis lastninske pravice (na nepremičnini parc. št. 2219/1, k.o. S.Š.) v zemljiško knjigo, je pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja prvo sodišče. Na podlagi pravnega posla se lastninska pravica na nepremičnini pridobi z vpisom v zemljiško knjigo (glej 40. člen sedaj veljavnega Stvarnopravnega zakonika – SPZ, enako je določal 33. člen prej veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerij - ZTLR). Potreben je torej pravni naslov in pridobitni način. Tožnik je sicer v tožbi trdil, da je toženka pravna naslednica družbe T.M. p.o. Skopje, da je pravna prednica toženke lastnica tudi sporne nepremičnine od leta 1971 in da sta pravdni stranki dne 20. 6. 1973 sklenili kupoprodajno pogodbo, s katero je toženka prodala tožniku celotno zemljišče, ki je tedaj obsegalo parceli št. 1130/2 in 1129, k.o. S.Š., sedaj pa parcele 1130/2 in 1129/1 (sporna) in 1129/2, k.o. S.Š. Toda iz pogodbe z dne 20. 6. 1973, na katero se je skliceval tožnik, je razvidno, da je prodajalec družba A. export-import Skopje, Filijala Ljubljana in ne toženka oziroma njen pravni prednik T.M. p.o. Skopje. Tožnik se na podlagi navedene pogodbe ni vpisal v zemljiško knjigo, zato lastninske pravice na tej podlagi ni pridobil. Tožnik je pridobil zgolj obligacijsko pravno varstvo. Do vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo namreč ostaja varstvo iz sklenjene kupne pogodbe v sferi obligacijskega prava. Tožnik bi na podlagi sklenjene kupne pogodbe tako lahko zahteval od prodajalca izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Tega pa ne more zahtevati od tožene stranke, ki ni bila stranka kupne pogodbe z dne 20. 6. 1973. Ker v pogodbenem pravu velja načelo relativnosti, to je, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti samo med pogodbenimi strankami, tožena stranka ni pasivno legitimirana za izstavitev zemljiškoknjižne listine na podlagi pogodbe z dne 20. 6. 1973. Tožba tako kot je oblikovana, ni sklepčna, saj toženka ni nosilec pravic in obveznosti v materialnopravnem razmerju. Tožbeni zahtevek nima podlage v materialnem pravu in nesklepčnost v okviru istega zahtevka ni odpravljiva, spričo česar tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi. Nasprotno pritožbeno zavzemanje je neutemeljeno. Tožnik tudi ne more uspeti s trditvami, ki predstavljajo navajanje novih dejstev v smislu očitka zmotne ugotovitve dejanskega stanja (da je A. Skopje, preden je sklenila s tožnikom kupno pogodbo, kupila 23. 5. 1973 od pravne prednice toženke, ki je še vedno vknjižena v zemljiški knjigi, celotno parcelo 1129, k.o. S. Š. in da je ob sklenitvi aneksa k pogodbi z dne 20. 6. 1973 in da je prišlo ob sklenitvi aneksa pri zapisu predmeta pogodbe do napake), saj zamudne sodbe ni dopustno izpodbijati iz tega pritožbena razloga (2. odst. 338. člen ZPP).

Pritožba pa utemeljeno izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka na ugotovitev lastninske pravice. Iz dejanskih navedb, ki jih je tožnik podal v tožbi, izhaja, da zatrjuje pridobitev lastninske pravice na originaren način, to je na podlagi priposestvovanja. V tožbi je navedel, da ima sporno nepremičnino, parc. št. 1129/1, k.o. S.Š. v lasti in posesti in jo ves čas uporablja, na podlagi veljavnega pravnega posla in sicer kupoprodajne pogodbe z dne 20. 6. 1973 in da je tožena stranka že od leta 1971 zemljiškoknjižna lastnica parc. št. 1129/1, ki je (poleg parc. št. 1129/2) nastala v postopku parcelacije iz parc. št. 1129, iste k.o., kar kaže na sklepčnost tožbe v smislu določb ZTLR, ki ureja institut pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz zemljiškoknjižnega izpiska, ki ga je v zvezi s sporno nepremičnino predložil sam tožnik, izhaja, da v korist tožene stranke oziroma njene pravne prednice T.-M. p.o. ni bila vknjižena lastninska pravica, temveč družbena lastnina in imetništvo pravice uporabe pravne prednice toženke, kar je v nasprotju s tožbenimi trditvami. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da se na podlagi 29. člena ZTLR lastninska pravica na stvari, ki je v družbeni lastnini, ne more priposestvovati. Zmotno pa je njegovo stališče, da je v obravnavani zadevi družbena lastnina prešla v zasebno lastnino šele z denacionalizacijsko odločbo v letu 2004 in da od takrat dalje do izdaje izpodbijane sodbe ni moglo priti do pridobitve lastninske pravice na sporni nepremičnini na podlagi priposestvovanja. Ustava Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 z dne 28.12.1991) ne loči več dvojnega pravnega režima nepremičnin in sicer družbene lastnine in osebne oziroma zasebne lastnine, kar nedvomno izhaja iz določb Zakona o lastninjenju nepremičnini v družbeni lastnini (ZLNDL), na kar opozarja pritožba, ki je povsem odpravil družbeno lastnino. Najkasneje z uveljavitvijo ZLNDL ni mogoče več govoriti o družbeni lastnini, čeprav je to še vedno zapisano v zemljiški knjigi. Dejstva, na katerih tožnik opira tožbeni zahtevek, so, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje (tako glede nakupa sporne nepremičnine (2) kot vknjižbe lastninske pravice toženke), v nasprotju z dokazi, ki jih je tožnik sam predložil in tako ni izpolnjen pogoj iz 4. točke 1. odst. 318. člena ZPP. V takem primeru sodišče ne sme izdati (neprave) zamudne sodbe, temveč bi moralo s postopkom nadaljevati in po opravljeni glavni obravnavi odločiti o tožbenem zahtevku s kontradiktorno sodbo (prim. odločbe IV Cp 1186/2008, II Cp 303/2006 in druge) (3). Domneva o toženčevem priznanju tožnikovih trditev v tem primeru ne velja. V primeru zavrnitve tožbenega zahtevka zaradi nasprotja med zatrjevanimi dejstvi in predloženimi dokazi, kar je storilo sodišče prve stopnje (ob tem, da je tudi zmotno štelo, od kdaj družbena lastnina več ne obstaja), bi šlo za dejansko sklepanje, za kar pa sodišče prve stopnje v pisnem stadiju postopka nima pooblastila (glej: Jan Zobec, Vsebinski pogoji za izdajo zamudne sodbe in poizvedovalni postopek, Pravnik, Ljubljana, l. 2006, str. 898 – 899). Ker je sodišče prve stopnje izdalo zavrnilno (nepravo) zamudno sodbo glede ugotovitve lastninske pravice v nasprotju s 4. odst. 318. člena ZPP, je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo v tem delu (kot tudi v zavrnitvi stroškovnega zahtevka) razveljaviti ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti dokazni postopek in o ugotovitvenem zahtevku odločiti s kontradiktorno sodbo. V ostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev (3. odst. 165. člena ZPP).

(1) Zamudna sodba temelji na domnevi, da je toženec s svojo pasivnostjo (ker na tožbo ni odgovoril) priznal dejanske navedbe tožeče stranke. Takšno domnevo pa je mogoče graditi le na predpostavki, da tudi dejstva na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik. Če takšno nasprotje obstaja, domneva o toženčevem priznanju tožnikovih trditev ne bi bila upravičena in razumna.

(2) Dokazi, ki jih je predložil tožnik v tožbi (pogodba z dne 30. 6. 1973), nasprotujejo njegovim trditvam, da je s pogodbo 20. 6. 1973 kupil celotno zemljišče nekdanje parcele 1129, torej tudi preostali del zemljišča parcele št. 1129, ki danes predstavlja sporno parcelo 1129/1, k.o. S.Š..

(3) Stranke imajo pravico popraviti in pojasniti nasprotja med zatrjevanimi dejstvi in predloženimi dokazi še na prvem naroku, kjer ima pomembno vlogo materialnoprocesno vodstvo.