Jedro

Sodni penali in pogodbena kazen imajo enak namen, to je z grožnjo denarne sankcije dolžnika spodbuditi k čimprejšnji izpolnitvi nedenarne obveznosti. Plačilo sodnih penalov je pogojna obveznost, za katero niti ni nujno, da bo nastala (bodisi zato, ker bo dolžnik izpolnil svojo nedenarno obveznost v roku, bodisi zato, ker upnik ne bo zahteval izterjave sodnih penalov ali pa bo vložil predlog za izvršbo).

Izrek

I. Pritožba dolžnika se zavrne in se sklep v izpodbijani točki I, II, V in izpodbijanem ugodilnem delu točke IV izreka potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, upnik pa stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I na podlagi zamudne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I P 295/2020 z dne 10. 9. 2020v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 37/2021 z dne 28. 1. 2021 dolžniku naložilo, da v dodatnem roku 8 dni od vročitve tega sklepa oziroma v primeru, če je vloženo pravno sredstvo zoper ta sklep, od prejema odločbe o pravnem sredstvu, upniku na naslov njegove denarnice izroči 33,90983 bitcoinov (BTC).V točki II je sklenilo, da v primeru, da dolžnik v dodatnem roku 8 dni ne bo izpolnil obveznosti, je dolžan za vsak zamujeni dan od dneva, ko se izteče dodatni rok za izpolnitev obveznosti, pa do dne, ko izpolni svojo obveznost, oziroma do dneva vložitve predloga za izvršbo plačati upniku sodne penale vvišini 500,00 EUR dnevno, na fiduciarni račun Odvetniške družbe, odprt pri Banki d.d.V točki III je predlog upnika za določitev sodnih penalov zavrnilo v delu, v katerem upnik zahteva, da dolžnik za primer, da svoje obveznosti ne izpolni v dodatnem osemdnevnem roku, za vsak dan zamude plača sodne penale v znesku nad 500,00 EUR. V točki IV pa je sklenilo, da je dolžan dolžnik upniku povrniti stroške postopka za naložitev sodnih penalov v znesku 149,33EUR v roku 8 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo stroškov dalje do plačila in v presežku stroškovni predlog upnika iz vlog z dne 25. 3. 2021 in z dne 19. 5. 2021 zavrnilo. V točki V je slkenilo, da dolžnik sam nosi stroške vloge z dne 26. 4. 2021. 2. Dolžnik zoper sklep vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep odpravi kot nezakonit ter postopek ustavi, podredno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. Pritožba meni, da bi moralo sodišče prve stopnje omejiti sodne penale po višini, predvsem pa bolj določno (rokovno) omejiti upnikov zahtevek po določitvi sodnih penalov do dneva vložitve predloga za izvršbo. Upoštevati je potrebno, da zahtevek upnika po izvršilnem naslovu ni bil meritorno obravnavan, saj temelji na zamudni sodbi, sodni penali v višini 500,00 EUR dnevno pa so močno pretirani, saj iz predloga upnika po določitvi sodnih penalov v takšni višini izhaja zgolj cilj upnika dolžnika finančno uničevati in nikakor motivirati k prostovoljni izpolnitvi. Sodni penali se ne bi smeli sprevreči v sredstvo za pridobivanje denarnih sredstev na račun dolžnika1, določeni pa so v nasprotju z določbo 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki naj ga kot analognega uporabi sodišče, ki je omejilo penale zgolj po višini, kar je pravno zmotno, saj bi jih moralo omejiti tudi časovno. Dolžnik nikakor ni zmožen plačati sodnih penalov v višini 500,00 EUR dnevno, pri čemer sodišče ni vpogledalo v javno dostopne podatke o premoženju dolžnika, ki je sicer zaposlen v svoji družbi in se preživlja kot podjetnik, vendar nima drugega vrednejšega premoženja. Sodišče bi moralo prisoditi sodne penale v višini, primerni dolžnikovim zmožnostim, predvsem pa zavrniti upnikov predlog, da ima pravico do sodnih penalov do dneva vložitve izvršbe oziroma ga časovno omejiti na krajši period in tako preprečiti druge namere upnika, ki bi jih eventuelno zasledoval z vložitvijo predloga za določitev sodnih penalov. Priglaša pritožbene stroške.

3. Dolžnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na vsebino pritožbenih navedb in dolžnikov pravni interes za odločanje (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ) je višje sodišče štelo, da se dolžnik pritožuje zoper I., II. in V. točko izreka ter zoper ugodilni del IV. točke izreka sklepa. V izpodbijanem delu je višje sodišče sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

6. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da dolžnikova nedenarna obveznost v predmetni zadevi izhaja iz pravnomočnega izvršilnega naslova, kar predstavlja I. točko izreka zamudne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I P 295/2020 z dne 10. 9. 2020 v zvezi s I. točko izreka sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 37/2021 z dne 28. 1. 2021, s katerim je bilo dolžniku naloženo, da mora upniku, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, na naslov njegove denarnice izročiti 33,90983 bitcoinov (BTC). Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I P 295/2020 z dne 10. 9. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 37/2021 z dne28. 1. 2021 je opremljena s potrdilom o pravnomočnosti na dne 28. 1. 2021 in izvršljivosti na dne 28. 2. 2021, zato ustreza zakonskemu besedilu 1. točke prvega odstavka 17. člena ZIZ v zvezi z 19. členom ZIZ, v sodbi pa je določen tudi izpolnitveni osemdnevni rok, ki je pred vložitvijo upnikovega predloga za določitev sodnih penalov že pretekel. Ker upnik predloga za izvršbo zaizterjavo v izvršilnem naslovu predpisane dolžnikove nedenarne obveznosti nesporno še ni vložil, v predmetni zadevi za določitev sodnih penalov ni podana niti ovira iz tretjega in četrtega odstavka 212. člena ZIZ.

7. Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je uporabilo določbo 269. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da če dolžnik ne izpolni pravočasno kakšne svoje nedenarne obveznosti, ugotovljene s pravnomočno odločbo, mu lahko sodišče na upnikovo zahtevo določi primeren dodatni rok in da bi nanj vplivalo, ne glede na kakršnokoli škodo izreče, da bo moral, če v tem roku ne izpolni svoje obveznosti, plačati upniku od dneva, ko izteče omenjeni rok, določeno vsoto denarja za vsak dan zamude ali za kakšno drugo časovno enoto. O upnikovi zahtevi, naj se dolžniku nedenarne obveznosti, ki izhajajo iz izvršilnega naslova, naloži plačilo sodnih penalov, odloči sodišče v izvršilnem postopku (212. člen ZIZ). Zakon daje torej možnost upniku, da se prosto odloči, ali bo takoj zahteval izvršbo za uveljavitev nedenarne terjatve (nenadomestne ali nadomestne obveznosti), ali pa bo dolžnika poskušal prisiliti k izpolnitvi še s predlogom za določitev (in kasneje morebiti še z izterjavo) sodnih penalov. O upnikovi zahtevi, da naj se dolžniku naložijo sodni penali, odloča sodišče v izvršilnem postopku. Upnik pa lahko zahteva plačilo sodnih penalov le do vložitve predloga za izvršbo (tretji in četrti odstavek 212. člena ZIZ)2. 8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo zakonske pogoje za priznanje sodnih penalov upniku, zato se v izogib ponavljanju, pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na pravilne razloge, vsebovane v sklepu sodišča prve stopnje. Predlog upnika za določitev sodnih penalov namreč temelji na pravnomočni in izvršljivi sodbi - I. točki izreka zamudne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I P 295/2020 z dne 10. 9. 2020 v zvezi s I. točko izreka sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 37/2021 z dne 28. 1. 2021, kjer je bil pravnomočno ugotovljen obstoj nedenarne terjatve in je rok za prostovoljno izpolnitev potekel, upnik pa nesporno ni (še) predlagal izvršbe na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova. Na podlagi navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje so tako izpolnjeni vsi pogoji za določitev sodnih penalov: 1. da temelji predlog upnika za določitev sodnih penalov na pravnomočni sodni odločbi, ki predstavlja izvršilni naslov, ki dolžniku nalaga izpolnitev nedenarne obveznosti; 2. da dolžnik zamuja z izpolnitvijo svoje obveznosti; 3. da je sodišče dalo primeren dodatni rok za izpolnitev obveznosti; 4. da upnik (še) ni predlagal izvršbe na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova; 5. da upnik uveljavlja svojo pravico zahtevati sodne penale v skladu z njegovim pravno varovanim interesom, ki je doseči izpolnitev s pravnomočno sodbo ugotovljene nedenarne obveznosti in 6. da je sodišče zagrozilo s plačilom sodnih penalov v višini 500,00 EUR za vsak dan zamude.

9. Glede na podatke v spisu upnik zasleduje izključno cilj, da bi dolžnika prisilil k izpolnitvi nedenarne obveznosti, ki je ne more izpolniti nihče drug (gre torej za nenadomestno nedenarno obveznost), kar je pravno dopustno prizadevanje, saj dolžnik nesporno še vedno ni izpolnil svoje obveznosti po pravnomočni sodni odločbi. Sodni penali so predvsem inštrument pritiska na dolžnika, da bi izvršil svojo obveznost, za upnika pa predstavljajo dodatno možnost, kako priti do izvršitve s sodno odločbo ugotovljene nedenarne obveznosti, zato ni mogoče slediti pritožbenim zatrjevanjem, da je cilj upnika dolžnika finančno uničevati, ne pa motivirati k prostovoljni izpolnitvi. Tudi ni mogoče govoriti o zlorabi procesnih pravic upnika. Dolžnik je namreč imel in še vedno ima vse možnosti izpolniti svojo obveznost, ugotovljeno v pravnomočnem izvršilnem naslovu, ponujena pa mu je bila tudi možnost prostovoljne izpolnitve obveznosti. Tudi v postopku določitve sodnih penalov namreč velja načelo stroge formalne legalitete, po katerem izvršilno sodišče upniku ne more prisoditi kaj drugega, kot izhaja iz izvršilnega naslova, prav tako ne more presojati njegove pravilnosti in zakonitosti ter vanj posegati, pri čemer je postopek določitve sodnih penalov namenjen določitvi dodatnega roka za izpolnitev nedenarne terjatve, ki je bila že ugotovljena v predhodnem pravdnem postopku. Vse navedeno izhaja tudi iz izčrpnih ugotovitev sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, kjer je odgovorjeno tudi na navedbe dolžnika v zvezi z njegovim premoženjskim stanjem, ki naj bi ga sodišče, po mnenju dolžnika moralo upoštevati pri določitvi sodnih penalov (kar ponavlja tudi v pritožbi), kar pa ni relevantno pri sami določitvi sodnih penalov, kvečjemu pri določitvi njihove višine3, zato se tudi v tem delu pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

10. Pritožbeno sodišče pa le še dodatno pojasnjuje dolžniku, da gre pri institutu sodnih penalov za neke vrste privatno kazen, ki je po svoji naravi in namenu zelo podobna pogodbeni kazni (247. do 254. člen OZ). Sodni penali in pogodbena kazen imajo enak namen, to je z grožnjo denarne sankcije dolžnika spodbuditi k čimprejšnji izpolnitvi nedenarne obveznosti. Poleg tega je plačilo sodnih penalov pogojna obveznost, za katero niti ni nujno, da bo nastala (bodisi zato, ker bo dolžnik izpolnil svojo nedenarno obveznost v roku, bodisi zato, ker upnik ne bo zahteval izterjave sodnih penalov ali pa bo vložil predlog za izvršbo). Dolžniku je zato primarno določen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, šele nato sodni penali za vsak dan zamude do dne, ko izpolni svojo obveznost, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da sodišče ni dovolj omejilo naloženih sodnih penalov, katerih obveznost plačila nastane šele v primeru dolžnikove neizpolnitve nedenarne obveznosti.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede omejitve sodnih penalov po višini, za kar ni podlage, prav tako zahteva po omejitvi skupne višine sodnih penalov ne izhaja iz odločitve Ustavnega sodišča RS št. Up-181/99 z dne 13. 7. 1999, ki se nanaša na sklep o določitvi sodnih penalov. Nastanka očitnega nesorazmerja med vrednostjo nedenarne obveznosti in višino sodnih penalov4 ni mogoče ugotavljati že ob izdaji sklepa o določitvi sodnih penalov, saj je v tem sklepu dolžniku določen dodaten rok, v katerem lahko svojo nedenarno obveznost še izpolni in se s tem izogne plačilu sodnih penalov. Ob izdaji takega sklepa o višini nateklih sodnih penalov še ni mogoče govoriti, saj sodni penali do izteka dodatnega roka še ne začnejo teči, pa tudi sicer je eventualno nesorazmerje med višino nateklih sodnih penalov in vrednostjo nedenarne izpolnitve bodoče negotovo dejstvo, saj vnaprej ni mogoče vedeti, kdaj bo dolžnik svojo obveznost izpolnil oziroma kdaj bo upnik vložil predlog za izvršbo in s tem ustavil tek določenih sodnih penalov.

12. Glede višine sodnih penalov, ki jih je že sodišče prve stopnje, ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščine na strani dolžnika5 znatno omejilo (na 10 % predlaganega zneska) in višino odmerilo v najnižji višini, ki pa je po oceni sodišča prve stopnje, ki se ji pridružuje tudi pritožbeno sodišče, še vedno dovolj visoka, da deluje spodbujevalno na prostovoljno izpolnitev obveznosti in s tem uresničitev instituta sodnih penalov. Pri določitvi višine sodnih penalov je namreč potrebno upoštevati pomen dejanja, ki ga mora opraviti dolžnik in druge okoliščine primera, pri čemer je odmerjena višina sodnih penalov dovolj visoka, da preprečuje, da bi se dolžniku, glede na vsebino njegove obveznosti, bolj splačalo plačevati sodne penale kot pa izpolniti obveznost. V primeru, da dolžnik v celoti izpolni svojo obveznost, pa lahko sodišču predlaga znižanje sodnih penalov, v skladu z drugim odstavkom 269. člena OZ. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in prepričljivi in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, tudi v delu odmerjenih stroškov postopka, za kar je podlaga v določbi petega odstavka 38. člena ZIZ, odmerjeni pa so v skladu z veljavno Odvetniško tarifo.

13. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v predmetni zadevi popolno in pravilno ugotovilo, vsa vprašanja v zvezi z določitvijo sodnih penalov pa so le pravne narave, zato izvajanje predlaganih dokazov ni bilo potrebno. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu (v katerem dolžnik ni uspel) kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Dolžnik, ki je priglasil pritožbene stroške v tem postopku ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 O tem sklep VSL v Kopru II Cp 86/2004 2 Časovna omejitev sodnih penalov je tako določena že v zakonu, zato sodišče v postopku izterjave sodnih penalov po uradni dolžnosti pazi na to, da upnik ne more izterjati (tudi) tistih sodnih penalov, ki so zapadli od dneva, ko je upnik vložil predlog za izvršbo. 3 Sodišče prve stopnje je predlagano višino sodnih penalov 5.000,00 EUR dnevno občutno znižalo na 500,00 EUR dnevno. 4 Glej točko 12. navedene odločbe Ustavnega sodišča. 5 Upoštevalo je, da je dolžnik fizična in ne pravna oseba, da ima funkcijo direktorja več tujih in slovenskih podjetij, da je zaposlen (sam ne navaja svojih dohodkov), da je lastnik več nepremičnin, ki so hipotekarno obremenjene, predlagana višina sodnih penalov pa predstavlja zgolj tri promile vrednosti njegovega dolga po izvršilnem naslovu.