Jedro

Okoliščina, da Center za poklicna usposabljanja ni bil akreditiran za izobraževanje, izkazuje le-to, da diploma kot javna listina ni bila izdana v okviru pristojnosti navedenega centra, kar bi lahko vodilo le k zaključku (glede na opis kaznivega dejanja), da ne zadosti opisanemu zakonskemu znaku „javne“ listine. Ob taki ugotovitvi bi navedena listina še vedno lahko predstavljala listino, ki bi bila predmet očitka po prvem odstavku 251. člena KZ-1, vendar pri tem ni moč prezreti, da v opisu kaznivega dejanja ni navedeno, da diplome ni izdal Center za poklicna usposabljanja. Po oceni višjega sodišča zgolj zapis v opisu očitanega kaznivega dejanja, da institucija ni akreditirana (morebiti pooblaščena oziroma pristojna) za izobraževanje, ne zadošča za očitek, da je tudi ponarejena, kar skuša prepričati pritožnica s tem, da že ta okoliščina, da ni akreditirana za izdajo določene listine, izkazuje, da ne izvira od subjekta, ki je na njej naveden kot izdajatelj, torej za krivo oziroma ponarejeno listino. Višje sodišče zato razlogovanju izpodbijanega sklepa v točki 5 pritrjuje kot pravilnemu, kot tudi nadaljnji ugotovitvi, da očitano dejanje nima znakov kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. členu KZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrglo obtožni predlog zoper obdolženega A. A., po katerem mu je bila očitana storitev kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1. O stroških kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter potrebnih izdatkih obdolženca je prvostopenjsko sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP, da bremenijo proračun.

2. Zoper naveden sklep se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagala ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločitev oziroma nadaljnji postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvostopenjsko sodišče je v točki 3 izpodbijanega sklepa povzelo vsebino tretjega odstavka 251. člena KZ-1 s posebnim poudarkom na tem, kaj se šteje za ponarejeno listino in kdaj se listina šteje za javno listino. Drži, da je v 5. točki izpodbijanega sklepa prvostopenjsko sodišče navedlo, da v konkretnem opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ni očitka, da diplome ni izdal Center za poklicna usposabljanja X. in tudi ne, da je bila vsebina diplome kakorkoli predrugačena oziroma spremenjena, pač pa le, da Center za poklicna usposabljanja X. ni akreditiran za izobraževanje, kar ne zadošča za zaključek, da je diploma ponarejena.

Te razloge sicer ponavlja tudi pritožnica v pritožbi in ob ob tem dodaja, da iz dopisa Konzularne službe Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije z dne 12. 9. 2018 izhaja, da je dokument ponarejen in da sama institucija ni akreditirana za izobraževanje, zaradi česar pritožnica očitno šteje, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo dejstvo preostalega zapisa v opisu kaznivega dejanja, da je listina ponarejena, saj okoliščina, da ni akreditirana za izdajo določene listine, pomeni, da ne izvira od subjekta, ki je na njen naveden kot izdajatelj in gre torej za krivo listino.

5. Višje sodišče navedbam pritožnice ne sledi, ker ocenjuje, da okoliščina, da Center za poklicna usposabljanja X. ni bil akreditiran za izobraževanje, izkazuje le-to, da diploma kot javna listina ni bila izdana v okviru pristojnosti navedenega centra, kar bi lahko vodilo le k zaključku (glede na opis kaznivega dejanja), da ne zadosti opisanemu zakonskemu znaku „javne“ listine. Ob taki ugotovitvi bi navedena listina še vedno lahko predstavljala listino, ki bi bila predmet očitka po prvem odstavku 251. člena KZ-1, vendar pri tem ni moč prezreti, da v opisu kaznivega dejanja ni navedeno, da diplome ni izdal Center za poklicna usposabljanja X. Po oceni višjega sodišča zgolj zapis v opisu očitanega kaznivega dejanja, da institucija ni akreditirana (morebiti pooblaščena oziroma pristojna) za izobraževanje, ne zadošča za očitek, da je tudi ponarejena, kar skuša prepričati pritožnica s tem, da že ta okoliščina, da ni akreditirana za izdajo določene listine, izkazuje, da ne izvira od subjekta, ki je na njej naveden kot izdajatelj, torej za krivo oziroma ponarejeno listino. Višje sodišče zato razlogovanju izpodbijanega sklepa v točki 5 pritrjuje kot pravilnemu, kot tudi nadaljnji ugotovitvi, da očitano dejanje nima znakov kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. členu KZ-1. 6. Kolikor pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja s tem, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali je bil Center za poklicna usposabljanja X. dejansko akreditiran za izobraževanje, pa višje sodišče pripominja, da bi takšno poizvedovanje lahko bilo aktualno šele v primeru, če bi vložen obtožni predlog prestal preizkus po 437. členu ZKP, kar v obravnavanem primeru ni bilo podano, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.