Jedro

Vozilo je v trenutku zapustničine smrti nesporno obstajalo, zaradi česar je lastninska pravica na njem na pritožnico kot kaducitetnega upravičenca že takrat tudi prešla. Na to okoliščino zato njegova morebitna kasnejša odtujitev ali uničenje (s strani tretjih oseb), sploh pa ne zgolj (potencialna) sprememba njegove lokacije, nima nobenega vpliva. Pridobitev zapuščine s strani države namreč po svoji naravi ni originarne ampak je derivativne narave, sam sklep zapuščinskega sodišča, s katerim se ji zapuščina izroči, pa ni konstitutiven, ampak je deklaratoren, kar pomeni, da samo ugotavlja to, kar se je že zgodilo v času zapustnikove smrti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 1. 10. 2020 ugotovilo, da v zapuščino sodi osebni avtomobil znamke X, letnik 2005, status odjavljeno, ki se nahaja na naslovu Ulica 1 (I. točka izreka), in ki postane lastnina Republike Slovenije (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje Republika Slovenija, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Uvodoma pojasnjuje, kako je sodišče prve stopnje odločilo. Četudi na kaducitetnega upravičenca zapuščina preide s trenutkom smrti in ne gre za dedovanje, je treba pred sklepom o izročitvi tega premoženja v smislu določila 219. člena ZD zanesljivo ugotoviti, ali in kje premoženje obstaja (v trenutku odločanja – pritožba se sklicuje na sklepa tega sodišča I Cp 192/2015 in III Cp 1023/2016). Zaradi časovne oddaljenosti med smrtjo zapustnice in izdajo izpodbijanega sklepa se je že večkrat zgodilo, da vozila ni bilo na kraju, ki je bil naveden v sklepu. Sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z določbo 219. člena ZD, po kateri je treba v takem primeru izdati tudi sklep, da se osebni avtomobil izroči organu, pristojnemu za gospodarjenje za posamezno vrsto premoženja. V tem smislu tudi ni preverjalo, kje se avtomobil nahaja. Iz obvestila po 142.a členu ZD z dne 17. 1. 2020 sicer izhaja, da po z dne 8. 5. 2018 znanih podatkih zapustničino premoženje predstavlja predmetno osebno vozilo, ki se nahaja na naslovu Ulica 1, a sodišče do navedenega v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni zavzelo nobenega stališča. V trenutku izdaje izpodbijanega sklepa resničnosti navedenih informacij ni preverjalo, niti ni pojasnilo, kako je preverilo, kje se vozilo nahaja oziroma kdaj je vpogledalo v register vozil. Obstaja možnost, da vozilo niti ne obstaja več, zaradi česar ne more biti del zapuščinske mase.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da se avto znamke X, ki predstavlja zapuščino1, nahaja na naslovu Ulica 1. Njegov obstoj in lokacijo (nahajanje) je zapuščinsko sodišče (kot je to pojasnilo v obrazložitvi) lahko ugotovilo na podlagi uradnih poizvedb v registru vozil2 in na narokih za zapuščinsko obravnavo dne 8. 5. 2018 (na kateri sta bila prisotna tudi zapustničin mož in hčerka, ki sta se dedovanju sicer odpovedala) in dne 20. 12. 2018 (na katerega je pristopila zapustničina sestra, ki se je dedovanju prav tako odpovedala). Pritožbeni očitek, da omenjeno sodišče ni ugotavljalo (preverjalo), kje se vozilo nahaja, zato ne drži (oziroma je celo v nasprotju z ostalimi pritožbenimi navedbami3).

5. Pritožnica neutemeljeno vztraja, da bi moralo zapuščinsko sodišče v trenutku odločanja (izdaje sklepa) obstoj in lokacijo vozila še enkrat preverjati. Za kaj takega v konkretnem primeru ni (izkazanega) utemeljenega razloga. Za razliko od sklepa tukajšnjega sodišča I Cp 192/2015 z dne 18. 3. 2015, na katerega se pritožba sklicuje, v konkretnem primeru namreč zapuščinsko sodišče ni razpolagalo z različnimi (nasprotujočimi si) podatki (informacijami) glede obstoja/lokacije vozila (tega pritožba ne trdi), niti pritožnica ne navaja, da naj bi bile ugotovitve (zaključki) sodišča o tem napačne. Zgolj hipotetična možnost (to je namreč edino, kar izpostavlja pritožba), da bi v obdobju po zapustničini smrti oziroma (točneje) po 8. 5. 2018 in 20. 12. 2018, ko je bila opravljena zapuščinska obravnava (na kateri je sodišče ugotavljalo obseg/vsebino in nahajanje zapuščine), torej zgolj zaradi poteka časa, v tem oziru lahko prišlo do (kakšne) spremembe, ne zadošča. Zapuščinsko sodišče bi bilo dolžno navedene okoliščine pred izdajo sklepa ponovno preverjati (ugotavljati) zgolj v primeru, če bi bil v zvezi z njimi (točneje ugotovitvami o njih) podan utemeljen dvom. Tega bi lahko vzpostavila tudi pritožnica, ki pa v tem oziru (čeprav je imela za to dovolj časa4) v postopku na prvi stopnji ni navajala ničesar, v pritožbi pa (kot rečeno) izpostavlja zgolj (samo za sebe nezadostno) hipotetično možnost nastanka spremembe. Na drugi strani bi neupoštevanje teh zahtev oziroma brezpogojna pritrditev stališču, ki ga pritožnica zagovarja, pomenilo, da bi bilo dolžno zapuščinsko sodišče, čeprav je to že storilo in prišlo do verodostojnih in ne-nasprotujočih si informacij (podatkov) o obstoju (nahajanju) zapustnikovega premoženja (predmetov njegovih premoženjskih pravic), ves čas5 do izdaje sklepa6 preverjati, ali še držijo. Kaj takega mu zakon ne nalaga, niti sicer ni prepričljivo.

6. Nadalje velja izpostaviti, da je omenjeno vozilo v trenutku zapustničine smrti nesporno obstajalo (pritožba namreč nasprotno ne trdi), zaradi česar je lastninska pravica na njem (v skladu z zakonom7 od zapustnice) na pritožnico kot kaducitetnega upravičenca že takrat8 tudi prešla.9 Na to okoliščino zato njegova morebitna kasnejša odtujitev ali uničenje (s strani tretjih oseb), sploh pa ne zgolj (potencialna) sprememba njegove lokacije, nima nobenega vpliva. Pridobitev zapuščine s strani države namreč po svoji naravi ni originarne ampak je derivativne narave, sam sklep zapuščinskega sodišča, s katerim se ji zapuščina izroči, pa ni konstitutiven, ampak je deklaratoren, kar pomeni, da samo ugotavlja to, kar se je že zgodilo v času zapustnikove smrti.10

7. Izpodbijani sklep ni napačen niti iz razloga, ker sodišče prve stopnje v njem ni posebej odredilo tudi, da se avto (zapuščina) izroči organu pristojnemu za gospodarjenje s takšno vrsto premoženja (glej 219. člen ZD11), saj bo to lahko nedvomno uredila sama pritožnica.12

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (druga točka 365. člena ZPP13 v zvezi s 163. členom ZD).

1 In je odjavljen iz prometa. 2 Glej prilogi C10 in C11 (odredba za takšne poizvedbe s strani zapuščinskega sodišča je bila dana 24. 1. 2018 – glej l. št. 6). 3 Pritožba namreč izpostavlja vsebino 3. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, v katerem je zapuščinsko sodišče pojasnilo, vpoglede v katere javne registre oziroma druge poizvedbe je opravilo. 4 Ni moč spregledati, da je bila slednja o obstoju zapustničinega premoženja (avtomobila) in njegovi lokaciji s strani zapuščinskega sodišča obveščena z dopisom z dne 17. 1. 2020 (ki ga je prejela 21. 1. 2020), torej več kot osem mesecev pred izdajo izpodbijanega sklepa, kar pomeni, da je imela zadosti časa za morebitno preveritev (s strani zapuščinskega sodišča posredovanih) podatkov. Kakšno stališče bi moralo zapuščinsko sodišče zavzeti do vsebine omenjenega dopisa o obsegu zapuščine (to je o vozilu) in njeni (njegovi) lokaciji, kot to očita pritožba, ni (po)jasn(jen)o. 5 In ne da bil glede njihove resničnosti vzpostavljen kakršenkoli relevanten dvom. 6 Zahteva po ugotavljanju teh (enkrat že ustrezno ugotovljenih) okoliščin ponovno pred izdajo odločbe (kar pritožnica uveljavlja v konkretnem primeru) ne izhaja niti iz sklepa tega sodišča III Cp 1023/2016 z dne 13. 4. 2016 (na katerega se pritožba v tem oziru prav tako sklicuje). 7 Glej 9. člen ZD. 8 Kot to poudarja tudi sama pritožba. 9 Glej Karel Zupančič, Dedno pravo, ČZ Uradni list RS, Ljubljana, str. 150, in VSL sklep I Cp 192/2015 z dne 18. 3. 2015 (na katerega se sklicuje pritožba). 10 Glej Karel Zupančič in Viktorija Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Uradni list RS, Ljubljana 2009, Ljubljana, str. 67, 68. 11 Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976, s kasnejšimi spremembami. 12 Ki (čeprav zapuščinskemu očita neobstoj tega dela odločitve) ne navaja, da tega ne bo mogla storiti. 13 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.