Jedro

Med postopkom je tožeča stranka razširila tožbo na drugotoženca kot zemljiškoknjižnega lastnika sporne nepremičnine, ki je pristal na razširitev tožbe in v takem primeru za razširitev tožbe ni potrebno še soglasje prvega toženca, kot neutemeljeno trdi prvotoženec v pritožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se pri nepremičnini posamezni del št. ... stavba ... k. o. ... (ID znak ...) vknjiži lastninska pravica na prvotoženca A. A., EMŠO ... do ene polovice (½) celote. Toženi stranki je tudi naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 2.429,02 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje prvotoženec (v nadaljevanju toženec) in v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek; podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi toženec navaja, da v sodbi ni razlogov glede dopustitve spremembe tožbe, za katero toženec ni podal soglasja in sodišče obveznega preizkusa spremembe tožbe ni izvedlo in tako ravnanje predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Zahtevek je v nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe, v kateri sodišče sprejema zaključke glede položaja drugotoženca kot nujnega in enotnega sospornika, pri čemer drugotoženec v zahtevek ni zajet, sodba je nejasna, nerazumljiva in brez dejanskih razlogov. Nadalje toženec trdi, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa po členu 168 ZIZ. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem tožnikove žene B. B. in C. C. o vsebini pogodbe in svojo odločitev zmotno oprlo samo na pogodbo in pri tem ni upoštevalo celotnega besedila pogodbe. Zakonca kot kupca bi se lahko vpisala kot skupna lastnika in sodišče ni ugotavljalo prave volje strank. Sodišče neutemeljeno očita tožencu, da se ne želi vpisati v ZK, ker se izogiba upnikom in ne gre za špekulativno ravnanje toženca.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka je zoper prvotožnika vložila izvršbo in v dolgotrajnem izvršilnem postopku (izvršilni predlog vložen v letu 2001) predlagala kot izvršilno sredstvo tudi prodajo spornega stanovanja, ki sta ga prvotoženec in njegova žena B. B. od drugotoženca kupila v letu 1989, vendar v zemljiški knjigi nista bila nikoli vknjižena kot lastnika. Materialnopravna podlaga za zahtevek, ki ga uveljavlja tožeča stranka, so določbe petega odstavka člena 168 ZIZ, na katere je oprlo svojo odločitev sodišče prve stopnje, po katerih lahko upnik, ki nima listine za vpis dolžnikove lastninske pravice ne nepremičnini s tožbo zahteva vpis lastninske pravice na dolžnika. Smisel določbe petega odstavka člena 168 ZIZ je v tem, da se upniku omogoči uskladitev zemljiškoknjižnega stanja nepremičnine, na katero je že predlagal izvršbo z dejanskim stanjem. Sodna praksa je razširila pristojnost za vložitev take tožbe tudi za primere, ko izvršba na nepremičnino sploh še ni vložena, temveč zadostuje že izvršilni naslov (odločba Vrhovnega sodišča III Ips 136/2014). Med postopkom je tožeča stranka razširila tožbo na drugotoženca kot zemljiškoknjižnega lastnika sporne nepremičnine, ki je pristal na razširitev tožbe in v takem primeru za razširitev tožbe ni potrebno še soglasje prvega toženca kot neutemeljeno trdi prvotoženec v pritožbi. Sodna praksa se je že v primerih, ki jih navaja sodišče prve stopnje, izrekla, da sta dolžnik in zemljiškoknjižni lastnik nujna in enotna sospornika. Vknjižba lastninske pravice, ki jo ima nekdo na nepremičnini, preneha, ko se kot lastnik nepremičnine v zemljiško knjigo vknjiži druga oseba in zaradi tega sta dejanski pridobitelj in zemljiškoknjižni lastnik nujna in enotna sospornika. Razlogi sodbe so zaradi tega materialnopravno pravilni in sodba ni neizvršljiva in nejasna kot neutemeljeno trdi pritožba. Prav tako so neutemeljene pritožbene trditve, da tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev tožbe glede na navedeno v uvodu obrazložitve in tudi zaključke sodišča prve stopnje o pravnem interesu in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Določila prodajne pogodbe z dne 16. februarja 1989, s katero sta toženec in njegova žena B. B. postala solastnika vsak do ½ sporne nepremičnine, so nedvoumna in jasna (prvi odstavek) in v konkretnem primeru ne gre za skupno lastnino, kot je pravilno pojasnilo prvotožencu že sodišče prve stopnje. Dejansko stanje o tem, da gre za solastnino, je zadosti razčiščeno in je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazna predloga prvotoženca za zaslišanje B. B. in drugotoženca. Kot že omenjeno so določila pogodbe jasna in nedvoumna in sodišče ni bilo dolžno ugotavljati pravega namena in volje pravdnih strank, kot trdi prvotoženec v pritožbi. V prodajni pogodbi nikjer ni navedeno, niti omenjeno, da gre za skupno lastnino, temveč za pridobitev solastnine z enakimi deleži. Okoliščina, da v izreku sodbe nista navedeni obe stranki ne pomeni, da gre za procesno in materialnopravno zgrešenost tožbe. Tudi odločitev o stroških je glede na uspeh v pravdi pravilna.

5. Glede na navedeno je bilo pritožbo prvotoženca zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).