Jedro

Kadar stranka poravnave nima poslovne sposobnosti je takšna poravnava - dogovor ničen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 653,31 EUR, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo P 147/2016 z dne 20. 4. 2022 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″ I. Ugotovi se, da je odgovor, datiran z dnem 10. 4. 2015, sklenjen med tožečo stranko A. A. in toženo stranko B. B., ničen. Ugotovi se, da je izjava tožnika A. A., ki nosi datum 10.04.2015, imenovana: predlog za ustavitev izvršilnega postopka, opr. št. 0052 In 710/2014, nična. II. Tožena stranka mora v roku 15 dni tožeči stranski plačati 5.787,69 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan od poteka 15-dnevnega roka za plačilo pravdnih stroškov. Tožena stranka mora v roku 15 dni v dobro proračuna povrniti pravdne stroške v višini 638,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve sodbe dalje do plačila. Plačilo tožena stranka izvede na račun Okrožnega sodišča v Celju, št. SI56 0110 0637 0421 586, z navedbo sklicne številko: 0036-147-2016. Tožena stranka je dolžna plačati sodno takso v znesku 1.076,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve sodbe dalje do plačila. Plačilo se izvede na račun Okrožnega sodišča v Celju št.: SI56 0110 0845 0084 805, sklicna št.: 00 1010 147 2016 in o tem sodišču predložiti dokazilo.‶ Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka najprej odločalo o primarnem zahtevku tožeče stranke za ugotovitev ničnosti dogovora z dne 10. 4. 2015 in ničnosti izjave tožnika z dne 10. 4. 2015 in je zato ugotavljalo ali je bil tožnik v času sklenitve dogovora in podaje izjave poslovno sposoben. Izjava volje poslovno nesposobne osebe, namreč nima pravnih učinkov in to je bil nosilni razlog za tožbene trditve tožeče stranke. Da bi sodišče ugotovilo ali je imel tožnik v času sklepanja dogovora in podaje izjave poslovno sposobnost, je zaslišalo tožnika, številne priče in je tudi angažiralo izvedenca psihiatra in klinično psihologinjo. Na podlagi celotnega izvedenega dokaznega postopka je sodišče zaključilo, da samo dejstvo, da toženka in njen sin in pooblaščenka ter partnerka, v času sklepanja dogovora in izjave o umiku niso zaznali posebnih pomanjkljivosti pri tožniku, to še ne pomeni, da le-te niso obstajale, saj sta izvedenka klinične psihologije in psihiater enotno ugotovila, da tožnik v času podpisa dogovora in umika izvršbe, ni imel niti pravdne niti poslovne sposobnosti. Da ustrezni organi že pred tem postopku niso sprožili postopka postavitve tožnika pod skrbništvo, izhaja iz dopisa CSD Velenje. Oba izvedenca pa sta pojasnila, da iz same narave in obnašanja tožnika, ki v svojem obnašanju ni bil kritičen in problematičen, niso bile zaznane okoliščine, na podlagi katerih bi Center za socialno delo ukrepal po uradni dolžnosti. Slednje potrjujejo tudi izpovedbe toženke, C. C. in Č. Č., da pri tožniku niso zaznali poslovne nesposobnosti. Sodišče je pri tem upoštevalo tudi izpovedbo D. D. in E. E., ki sta povedala, da tožnik že pred letom 2015 ni razumel pravega pomena dejanj, kar potrjujejo tudi ugotovitve izvedencev o poslovni nesposobnosti tožnika v letu 2015 in že prej. Ugotovitve sodišča o poslovni nesposobnosti tožnika pa niso omajale niti navedbe toženke, da je imel tožnik pri dogovarjanju glede sklepanja dogovora in umika izvršbe pomoč pooblaščenke in pri podpisovanju pomoč F. F., ter da je bilo to podpisano pri notarju, ker se pokojni tožnik ni zavedal kaj to pomeni za celoten izvršilni postopek in se takrat ni mogel zavedat kaj je za njega boljše, ali da podpiše ali da ne podpiše, zato pa bi moral biti pravilno zastopan po skrbniku, ki bi skrbel za njegove koristi. Nato je sodišče prve stopnje zaključilo, da se v času sklenitve dogovora in umika izvršbe, tožnik ni zavedal kaj njegova ravnanja in dejanja pomenijo, torej ni imel poslovne sposobnosti. Ker pa je podana poslovna sposobnost pogoj za obstoj te pogodbe oziroma pogodbenega razmerja, je sodišče zaključilo, da je podana ničnost obeh teh dokumentov, zato je tožbenemu zahtevku ugodilo v primarnem zahtevku. Pri svojem odločanju je uporabilo določbe členov 41 in 86 Obligacijskega zakonika, po katerih je pogodba, ki nasprotuje ustavi ali prisilnim predpisom nična, če namen kršenega primera ne odkazuje kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega, stranke pa morajo imeti za sklenitev veljavne pogodbe kot pogodbeniki poslovno sposobnost, ki se zahteva za sklenitev te pogodbe. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi in jih je v celoti naložilo v plačilo toženi stranki (prvi odstavek 154. člena ZPP).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka po pooblaščencu. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navaja, da je tožnik že pokojna oseba, izpodbijana sodba je bila izdana 7. 4. 2022, kar pomeni, da je tožnik umrl pred zaključkom obravnavanega pravdnega postopka oziroma, še preden je sodišče v zadevi izdalo prvostopenjsko sodbo. Zaradi smrti tožnika bi sodišče moralo postopek prekiniti in od dedičev in CSD zahtevati, da se izjasnijo o nadaljevanju postopka. Tožena stranka navaja, da 205. člen ZPP določa, da se pravda po smrti stranke lahko nadaljuje v primeru, če je imela pokojna stranka pooblaščenca, vendar sodišče ni preverjalo, ali je pooblaščenka po smrti razpolagala s pooblastilom. Pooblaščenka tožeče stranke namreč sodišče ni obvestila o njegovi smrti, čeprav je umrl pred zadnjim narokom in zaslišanjem izvedenca. Sodišče prve stopnje je zato storilo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 339. člena ZPP in po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker se je postopka udeleževal kot tožnik nekdo, ki ne more biti pravdna stranka in da pravdne stranke ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati. Prvostopenjsko sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je zmotno uporabilo materialno pravo. Navaja, da je tožnika ves čas postopka zastopala pooblaščenka odvetnica G. G. in je bila tista, katera je na toženo stranko naslovila obvestilo, da bi tožnik pristal na sklenitev poravnave v znesku 30.000,00 EUR in s tem so bili interesi tožnika nesporno varovani. Tudi višino zneska, za katerega sta se stranki poravnali je predlagala pooblaščenka tožnika, ki je kot njegova odvetnica zavezana k varovanju interesov tožnika. Tudi tožnikova partnerica F. F., tekom dogovarjanja za sklenitev poravnave ni toženi stranki nikoli omenila, da tožnik ne bi bil sposoben razumeti pomena svojih dejanj ali pa pomena sklenitve poravnave. Prav tako to ni bilo omenjeno na sestanku v pisarni pooblaščenke tožnika. Tožena stranka prav tako ni bila nikoli seznanjena z dejstvom, da naj bi imela tožnik in D. D. podpisano pooblastilo, na podlagi katerega naj bi D. D. zastopal interese tožnika. Prvostopenjsko sodišče je tako zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je spregledalo, da je bil tožnik v času sklenitve dogovora oziroma poravnane poslovno in opravilno sposoben in da je imel za zastopanje po pooblastilu postavljeno odvetnico G. G., ki je na podlagi danega pooblastila zavezana varovati pravne interese in koristi stranke, torej tožnika. Tožena stranka se je nesporno poravnala za znesek, ki ga je predlagala odvetnica. Tožnik je poravnavo z dne 10. 4. 2015 podpisal pri polni zavesti in je tako izjavil svojo pravo poslovno voljo. Tožniku nikoli, tekom postopa ni bila odvzeta poslovna sposobnost. Tožena stranka je tudi navajala, da je tožnik bil poslovno sposoben, saj je podpisal pooblastilo odvetnici. Prav tako je tožnik sam sodeloval na vseh narokih za glavno obravnavo in, če bi bil dementen, tožnik zagotovo teh del ne bil zmogel opraviti sam, brez spremstva. Tožena stranka nadalje izpostavlja, da je sodišče povsem nekritično povzelo obe izvedenski mnenji. Sodni izvedenec H. H. je izvedensko mnenje izdelal tri in pol leta po podpisu poravnave in to mnenje ni temeljilo na nobeni medicinski dokumentaciji iz katere bi izhajalo, da je pri tožniku bila ugotovljena demenca oziroma sum nanjo. Da tožnik trpi za demenco, je izvedenec ugotovil le za potrebe tega postopka. Iz mnenja dr. I. I. pa izhaja, da kljub temu, da če ima neka osebo demenco, ki še ni tako huda, lahko veljavno izrazi svojo voljo. Izvedence H. H. je poudaril, da se ne more opredeliti do tega, kako se je tožnikovo stanje skozi leta slabšalo in bi o tem lahko povedale osebe, ki so bile z njim v pogostih stikih. F. F. pa je jasno povedala, da je tožnik aprila 2015 vedel kaj dela, sodišče pa njene izpovedbe ni dokazno ocenilo. Izvedensko mnenje je temeljilo na pregledu tožnikovega stanja tistega dne, ko je izvedenka ugotovila, da je kognitivni upad pri tožniku izražen do takšne mere, da lahko le v strukturirani, znani in dobro vodeni situaciji še zadovoljivo sledi enostavnim navodilom. Tako nihče ne more vedeti kako se je zdravstveno stanje tožnika skozi leta slabšalo. Izvedenci se po mnenju tožene stranke niso jasno opredelili do tega, kakšno je bilo stanje tožnika v času sklenitve poravnave, temveč so ugotavljali kakšno je trenutno stanje ter na podlagi tega podali domnevo, kakšno bi naj bilo njegovo stanje v času podpisa poravnave. Sodišče prve stopnje je tudi storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je na naroku za glavno obravnavo dne 20. 2. 2018 ugovarjala prekluzijo, saj je sodišče dovolilo izvedbo prepozno predlaganih dokazov, in sicer je po nastopu prekluzije, na drugem naroku za glavno obravnavo tožeči stranki dodelilo rok 15 dni za predložitev osebnega zdravstvenega kartona tožnika in izvedensko mnenje invalidske komisije ZPIZ. Ugovor prekluzije je zavrnilo iz napačnih razlogov, ker je zgolj zapisalo, da izvedba dokaza ne bi zavlekla postopka. Tožena stranka je že po nastopu prekluzije, na drugem naroku 20. 2. 2018 predložila dokaze. Iz sodbe ne izhaja obrazložitev, da bi sodišče opravilo test sorazmernosti in pojasnilo katere okoliščine primera je upoštevalo pri dajanju prednosti tožniku. Četrti odstavek 286. člena ZPP pred novelo E še ni določal, da lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo predlagajo nove dokaze, če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora, ampak le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Tožena stranka je mnenja, da sodišče v predmetni zadevi ni ugotavljalo vseh dejstev pri ugotavljanju tožnikove razsodnosti v času sklenitve poravnave aprila 2015 ter posledično umika izvršilnega postopka. Tožena stranka pa je izpostavila in dokazala več relevantnih dejstev o okoliščinah sklenitve poravnave, ki pa so kazali nasprotno. Sodišče ni upoštevalo pogajanj s pooblaščenko tožnika G. G. Toženka je izpostavila dejstvo, da je imel tožnik svoje dolgove, zato je bil za sklenitev poravnave in za prejem denarja zelo zainteresiran. To je potrdila tudi priča D. D. Glede na navedeno nikakor ni mogoče trditi, da je sklenil zanj neugodno in nerazumno poravnavo. Tožnik se je torej svojih obveznosti, zakaj je potreboval denar, dobro zavedal. Tudi iz mnenja izvedenca v izvedenskem mnenju izhaja, da je prizadet tožnikov svež spomin, odmaknjene dogodke pa bolje prikazuje, zato je protispisna trditev v sodbi, da se tožnik ni zavedal kaj je za njega boljše. Dejstvo, da odvetnica G. G. kot pooblaščenka, ni sama podpisala poravnave, ne more biti ključno za njeno neveljavnost, saj je bila sklenjena za isti znesek z enkratnim plačilom, kot je to bilo z njo dogovorjeno in je tožniku svetovala. Toženka kot dedinja pa je tudi s predložitvijo sklepa o dedovanju in izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca nepremičninske stroke izkazala, da je šlo za poplačilo podedovanega dolga, ki je dosegel vrednost zapuščine, zato je šlo za dokončno ureditev medsebojnih razmerij. Sodišče prve stopnje tekom postopka tožniku ni postavilo začasnega zastopnika. CSD Velenje je na poziv tožnika odgovoril 20. 5. 2020, da odobrava vloženo tožbo z dne 2. 3. 2016 in tudi vsa opravljena pravdna dejanja odvetnice tožeče stranke. Tožena stranka pa je mnenja, da CSD Velenje pred podajo odobritve ni pristopil in vpogledal v sodni spis oziroma v elektronsko pošto pooblaščenke tožnika, v kateri navaja, da bi tožnik pristal na sklenitev poravnave v znesku 30.000,00 EUR. V kolikor tožnik že v času sklenitve poravnave in še pred tem ne bi bil poslovno sposoben, bi moral že takrat biti zanj postavljen skrbnik. Sodišče bi tudi moralo samo prekiniti postopek, saj je tožnik navajal, da je poslovno nesposoben. Tožnik je bil postavljen pod skrbništvo šele 10. 3. 2020. Zdravstveno stanje se je očitno šele po sklenitvi poravnave tako poslabšalo, da so bili podani pogoji za postavitve pod skrbništvo. Tožena stranka trdi, da je bil tožnik v času sklenitve poravnave poslovno sposobna oseba, ki je razumela pomen svojih dejanj. Tožnik namreč nikoli ni predložil nobene dokumentacije, ki bi izkazovala, da ima tožnik dejansko pomoč sorodnikov oziroma skrbnikov. S tem je tudi podana kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Tožena stranka glede na obrazloženo predlaga, da se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožeče stranke je sodišče pravilno postopalo, ko ni prekinilo postopka. Iz določila člena 100 ZPP namreč izhaja, da procesno pooblastilo s smrtjo stranke ne preneha, zato sodišče ni bilo dolžno prekiniti postopek, saj je tožečo stranko zastopal pooblaščenec in zato njena smrt ni razlog za prekinitev postopka. V konkretnem primeru je imel zapustnik pooblaščenko s polnim pooblastilom, katero je pooblastil skrbnik za poseben primer. Smrt tožnika tako ni bila ovira za izdajo sodbe. Tudi vse ostale pritožbene navedbe so neutemeljene. Pooblaščenka odvetnica G. G. ni podpisala dogovora, ki se izpodbija, niti izjave o umiku izvršbe. Dogovor in umik ji sploh nista bila posredovana. Zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na pooblaščenko. Stranka poravnave ni bila pooblaščenka, temveč A. A., ki je obe listini podpisal. Sodišče je zato pravilno presojalo, ali je bil A. A. ob podpisu listin sposoben razumeti vsebino in pomen sklenjenega dogovora in izjave o umiku izvršbe in če je bil sposoben razumeti posledice dogovora in umika izvršbe. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca ugotovilo, da tožnik ob sklepanju dogovora in izjave ni bil sposoben izraziti prave pogodbene volje in razumeti pomen in vsebino obeh listin in njenih posledic. Mnenje izvedenca psihiatrične stroke ni izpodbito. Izvid in mnenje dr. I. I. pa samo še potrjuje pravilnost in strokovnost mnenja izvedenca psihiatrične stroke. Strokovnih mnenj ne morejo ovreči laična pričanja posameznih prič. Izvedenec psihiatrične stroke je dal odgovor na večkrat ponovljene očitke tožene stranke, da je tožnik prišel sam na obravnavo. Sodišče ni imelo nobenega razloga, da bi podvomilo o pravilnost mnenja izvedenca. Strokovnost teh mnenj ne more opravičiti F. F., ki tudi ni podprla trditev tožene stranke. Pričanje ni imelo vpliva na drugačne zaključke sodišča. Prav tako je neutemeljen očitek glede prekluzije. S tem, ko je sodišče naložilo tožeči stranki predložitev medicinske dokumentacije, se pravdni postopek ni zavlekel. To dokumentacijo bi lahko izvedenec medicinske stroke pridobil sam v okviru naložene mu izvedenske naloge. Zato ugovor prekluzije ni utemeljen. Sodba sodišča prve stopnje je jasna in obrazložena, v njej so navedeni razlogi, ki potrjujejo odločitev sodišča. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na pooblaščenko, ki ni bila stranka dogovora, niti stranki ni ničesar svetovala glede sklepanja dogovora in podpisa izjave, saj s tem ni bila seznanjena. Poslovno nesposobnost stranke ne more nadomestiti pooblaščenka. Pogodbe, ki jih stranke sklepajo ob prisotnosti pooblaščencev so lahko prav tako neveljavne oziroma nične, če stranka nima poslovne sposobnosti, zato je sklicevanje na pooblaščenko neutemeljeno. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo tožena stranka vidi v tem, da bi sodišče prve stopnje zaradi nastopa smrti tožeče stranke moralo prekiniti ta pravdni postopek. Procesno pooblastilo s smrtjo pooblastitelja namreč ne preneha, pravdo naprej vodi pooblaščenec, ki je od smrti pooblastitelja dalje pooblaščenec njegovih dedičev, in sicer dokler mu dediči pooblastila ne prekličejo (prvi odstavek 100. člena ZPP). Z vidika sposobnosti pravdnih stranka je pomembno, da se sodba ne glasi na umrlo stranko, ampak na njene dediče in sicer tudi tedaj, če ti morda poimensko še niso določeni (znani) in ne glede na to, ali je bil pravdni postopek prekinjen ali ne.1 Dediči po pokojnem tožniku so tako vstopili v pravdo, čeprav ne na podlagi lastne odločitve, pač pa na podlagi zakona. Vrhovno sodišče RS je že pojasnilo, da se dediči procesnemu nasledstvu ne morejo upreti. Nanje preidejo pravice umrle stranke iz materialnopravnega in procesno pravnega razmerja, ne, da bi bila zato potrebna posebna izjava. Morebitna izjava o vstopu v pravdo je deklaratornega in ne konstitutivnega značaja. Dediči so od smrti zapustnika pravdna stranka in pravdo prevzamejo v stanju, v katerem je bila ob smrti zapustnika. V pravdi sicer lahko ostanejo pasivni. Sodišče postopek kljub temu nadaljuje. Kdo so dediči umrle pravdne stranke, pravdno sodišče lahko ugotovi kot predhodno vprašanje in mu ni treba čakati, da zapuščinsko sodišče izda sklep o dedovanju. Pravnomočen sklep o dedovanju tako ni procesna predpostavka za nadaljevanje pravdnega postopka. Prav tako ni odločilno ali so dediči znani, saj se pravdni postopek lahko nadaljuje tudi v imenu še neznanih dedičev.2 Iz spisovnega gradiva izhaja, da je v tem pravdnem postopku tožečo stranko zastopal skrbnik Center za socialno delo A., ki ga zastopa direktorica J. J., le-ta pa je ponovno podala pooblastilo tej isti zastopnici dne 20. 5. 2022, sicer pa je tožeča stranka to odvetnico pooblastila že 29. 7. 2015. Zato sodišče prve stopnje kljub smrti stranke ni bilo dolžno prekiniti tega pravdnega postopka in s tem, ko je izdalo sedaj izpodbijano sodbo ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker ni spoštovalo določbe 205. člena ZPP.

6. Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo vidi tožena stranka v tem, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe o prekluziji predložitve dokazov, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje s tem, da je upoštevalo tudi zdravstveno dokumentacijo, katero naj bi tožeča stranka predložila po prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje te kršitve ni storilo. Tožeča stranka je že v tožbi kot dokaz predlagala, da naj sodišče postavi za dokaz njenih trditev izvedenca nevropsihiatrične stroke ali nevropsihologije, ki naj si pridobita celotno zdravniško dokumentacijo o zdravljenju tožnika, tako pri osebnem zdravniku, SB Celje, UKC Ljubljana in pri morebitnih drugih ustanovah. Pri tem je predlagala, da v kolikor bo sodišče sledilo njenemu dokaznemu predlogu za imenovanje predlaganega izvedenca, da le-ta lahko tudi sam pridobi zdravstveno dokumentacijo, katero je le-ta predlagala v tem dokaznem sklepu. Tako tudi iz samega poteka tega pravdnega postopka ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje storilo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Iz poteka tega pravdnega postopka izhaja, da je sodišče prve stopnje opravilo prvi narok za glavno obravnavo dne 28. 11. 2017, kjer pa je sprejelo sklep, da se prvi narok za glavno obravnavo preloži in se določi za dne 20. 2. 2018. Tega dne je sodišče prve stopnje sprejelo sklep, da se glavna obravnava z dne 28. 11. 2017 nadaljuje z dokazovanjem in tako prvega naroka za glavno obravnavo na tem naroku ni zaključilo. Sodnica je sprejela sklep, da se tožeči stranki dodeli 15-dnevni rok, da se izjavi o pripravljalni vlogi tožene stranke z dne 14. 2. 2018 ter, da v istem roku vloži medicinsko dokumentacijo – osebni zdravstveni karton za tožnika z zdravstvenimi izvidi, ki se nahajajo pri osebnem zdravniku in izvedensko mnenje invalidske komisije ZPIZ in šele v nasprotnem primeru bo prekludirana. Sodišče prve stopnje je takšen dokazni sklep sprejelo procesno pravno pravilno, saj prvega naroka za glavno obravnavo še ni zaključilo. Ker je le nadaljevalo prvi narok za glavno obravnavo, tožeča stranka pa je nato v podeljenem 15 dnevnem roku, torej še pravočasno (pod A16 spisa) predložila zahtevano in predlagano dokumentacijo, tako sodišče prve stopnje ni storilo očitane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot jo v pritožbi neutemeljeno očita tožeča stranka.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke da s tem, ko je v postopku sklepanja poravnave sodelovala odvetnica, da so s tem bili varovani premoženjskopravni interesi tožnika. Sam tožnik je zaslišan kot stranka povedal, da se s svojo odvetnico o tem, da bi bil pripravljen sprejeti 30.000,00 EUR ni pogovarjal. Poravnavo je podpisal, ker je toženka silila vanj, ko je podpisoval poravnavo je bila z njim še F. F., ki pred podpisom poravnave ni rekla nič, po podpisu pa mu je rekla, da je dobil prenizek znesek. Znesek 30.000,00 EUR je podpisal, ker mu je toženka rekla, da ne more plačati več. Tožnik je še pojasnil, da F. F. ni nikoli gospodarila z njegovim denarjem, saj s tem ni želela imeti opravka. F. F. mu je šele po tem, ko mu je toženka izročila denar rekla, da je dobil premalo. Poravnavo je nato podpisal v Velenju, kamor je prišla toženka. Takrat pa ni vedel kaj podpisuje in tudi se ne spomni, da je bil pri notarju. S svojo odvetnico se o tem, da bi bil pripravljen sprejeti 30.000,00 EUR ni pogovarjal. Tako ne držijo pritožbene navedbe tožene stranke, da je v postopku sklepanja poravnave in tudi kasneje v postopku izdaje izjave o umiku izvršbe sodelovala odvetnica, katera bi branila njegove interese. Šele po podpisu poravnave mu je odvetnica povedala, da bi lahko dobil več in da ne bo ničesar podpisal. Dogovor so nato podpisali pri notarki, medtem ko je izjavo podpisal sam. Iz obeh listin tako izhaja, da odvetnica G. G. ni podpisala dogovora, ki se izpodbija, niti izjave o umiku izvršbe. Dogovor in umik ji nista bila posredovana v pregled, zato se tožena stranka v pritožbi in tudi tekom postopka na prvi stopnji neutemeljeno sklicuje na pooblaščenko, odvetnico. Obe listini je torej tožnik podpisal lastnoročno, ko ni bila navzoča njegova pooblaščenka. Zato ni mogoče zaključiti, da je pooblaščenka, odvetnica sodelovala pri sklepanju poravnave in pri podaji izjave in, da je zato skrbela za pravne interese tožeče stranke. Sodišče prve stopnje tako ni nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede zastopanja tožnika in, ker dogovor in poravnave ni sklepal v njeni navzočnosti, tako ne morejo držati pritožbene navedbe tožene stranke, da je bila odvetnica G. G., na podlagi danega pooblastila zavezana varovati pravne interese in koristi stranke, torej tožnika. Odvetnik je sicer res dolžan varovati interese svoje stranke, vendar, ker je tožnik sklepal in overil pogodbo brez njene vednosti, tako dejansko ni mogla skrbeti za njegove interese. Overitev listine je nato opravila notarka in zato ne držijo pritožbene trditve, da v kolikor tožnik ne bi bil poslovno sposobna oseba ne bi mogel overitev opraviti. Izjave o umiku izvršbe ni overil notar in tako ti sami listini posebej ne potrjujeta navedb, da je tožnik bil v času sklepanja dogovora in v času dane izjave poslovno sposoben.

8. Da pa bi sodišče prve stopnje z gotovostjo ugotovilo, ali je bil tožnik v času sklepanja dogovora in podaje izjave poslovno sposoben, je postavilo dva izvedenca. Navedbe tožene stranke, da tožnik ni mogel podati enostranske izjave in s tem pooblaščenki podati veljavno pooblastilo za vložitev tožbe in da v kolikor bi navedbe tožeče stranke držale in bi se zdravstveno stanje tožnika sčasoma slabšalo, da bi moralo biti psihofizično stanje tožnika v času podaje pooblastila za zastopanje v predmetnem postopku slabše, kakor je bilo v času podaje izjave in sklenitev dogovora, teh pritožbenih navedb ni mogoče upoštevati, saj temeljijo na lastnem, laičnem mnenju tožene stranke, kaj takšnega pa izvedenca nista potrdila. Enako velja tudi glede navedb tožene stranke, da v kolikor tožnik ne bi bil poslovno sposoben in bi bila pri njemu prisotna demenca, ne bi bil sposoben priti sam na sodišče in opravil ne bi mogel opraviti sam brez spremstva. Tudi te trditve temeljijo na lastni dokazni oceni stranke. Iz mnenj obeh izvedencev izhaja, da tožnik v času sklepanja dogovora in poravnave ni bil poslovno sposoben. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju kritično, v sodbo povzelo obe mnenji izvedencev. Izvedenec psihiatrične stroke je menil, da tožnik na dan sklepanja sodne poravnave z dne 10. 4. 2015 zaradi demence ni bil sposoben razumeti in izraziti svoje prave volje pri sklepanju pogodb in razumeti pomena in posledice pogodbe, to je pomena in posledic sklenitve spornega dogovora in svoje izjave o ustavitvi izvršilnega postopka. Tožnikovo psihično zdravstveno stanje, je bilo posledica poškodbe iz leta 1982, od leta 1988 dalje pa je bilo le še poslabšano zaradi starosti in je zato izvedenec zaključil, da je bilo psihično zdravje oziroma, da so bile kognitivne sposobnosti tožnika ob podpisu spornega posla aprila 2015 enake današnjim na podlagi dokumentacije, ki je dala podatke o poznih posledicah hude poškodbe možganov pri tožniku in mu je omogočila primerjavo njegove kognitivne prizadetosti dve leti po poškodbi in na dan pregleda. Tožnikova kognitivna sposobnost ob podpisu spornega posla aprila 2015 ni bila manj izražena in ni mogla biti milejša kot ob invalidski upokojitvi leta 1991. Pri tožniku so se namreč kazale kasne posledice možganske poškodbe kot globalen kognitivni upad spoznavne sposobnosti presojanja, ocenjevanja, vse to mu je upadlo, ker je imel zelo veliko težav. Izvedenec je tudi pojasnil, da tudi pomoč s strani odvetniške pisarne ne pomeni, da si je tožnik zapomnil na kaj je pristal, enako bi bilo, če bi mu npr. predlagali znesek 15.000,00 EUR ali pa 40.000,00 EUR. Izvedenec je tudi mnenja, da se po prejemu elektronskega sporočila tožnik ni zavedal, kaj pomeni znesek 30.000,00 EUR in se tega ni bil sposoben zavedati. S tem izvedenec tudi ni potrdil trditve tožene stranke, da je odvetnica varovala njegove koristi, saj temu ni tako, ker iz mnenja izhaja, da se tožnik ni zavedal kaj pomeni znesek 30.000,00 EUR, ob sklepanju poravnave. Tudi samo dejstvo, da je bila listina prebrana pri notarju ne pomeni, da se je tožnik zavedal koliko zneskovno in vrednostno pomeni 30.000,00 EUR. Zato glede na takšno mnenje izvedenca, da tožnik ni imel predstave kaj pomeni znesek 30.000,00 EUR zaradi prisotnosti demence, te pritožbene navedbe niso utemeljene. Nepomembne in neupoštevne so pritožbene trditve, da se tožnik sam ne bi mogel udeležiti naroka za glavno obravnavo in tudi ne bi mogel podpisati pooblastila. Opravila je lahko sam izvršil, zaradi upada kognitivnih sposobnosti pa ni bil sposoben razumeti same vsebine sklenjene poravnave oziroma kaj pomeni znesek 30.000,00 EUR, kar pa je bila bistvena sestavina sklepanja dogovora. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je bil tožnik pri sklepanju dogovora poslovno nesposoben zaradi dejstva, ker ni razumel pomena zneska 30.000,00 EUR, kar velja tudi glede izjave o umiku izvršbe. Izvedenec je na podlagi zdravniške dokumentacije ugotovil demenco oziroma sum nanjo, kar nedvomno izhaja iz mnenja izvedenca, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da izvedenec takšnega mnenja ni mogel podati zaradi pičle dokumentacije. Enako velja tudi glede dokazne ocene izpovedi F. F., saj iz mnenja izhaja, da se tožnik ni zavedal kaj pomeni znesek 30.000,00 EUR. Zato je tudi možno, da priče niso zaznale, da tožnik česa ne bi razumel. Ne glede na to ali je tožnik imel ohranjen pretekli spomin, pa je pomembno to, da se ni zavedal bistvene sestavine sklenjenega dogovora, to je kaj pomeni znesek 30.000,00 EUR. Tudi iz mnenja izvedenke psihologinje izhaja, da tožnik ne zmore ustrezno načrtovati in uravnavati svoje aktivnosti in je nefleksibilen, kar kaže na oškodovane izvršilne funkcije. Zaradi poškodbe je tožnik imel prizadete funkcije, ki so vplivale na ostale kognitivne funkcije. Izvedenka je zato podala mnenje, da se je kognitivni upad na nivoju izrazite oškodovanosti pri tožniku izkazoval že leta 2015, predvsem so bile oškodovane izvršilne funkcije, tiste, zaradi katerih ni bil zmožen abstraktnega mišljenja in ustrezno razumeti pomena svojih dejanj, odločitev in izjav, kot tudi ne pravnih posledic, ki iz takšnih izjav izhajajo. Glede na psihofizično zdravstveno stanje dne 10. 4. 2015 tudi po mnenju te izvedenke, tožnik ni bil sposoben razumeti in izražati svoje prave volje pri sklepanju pogodb in razumeti pomen in posledico sklenitve spornega dogovora in njegove izjave o ustavitvi izvršilnega postopka, podpisane v obdobju enega meseca po sklenitvi poravnave. Oba izvedenca sta tako ugotovila, da tožnik v času podpisa dogovora o umiku ni bil sposoben razumeti in izraziti svoje prave volje pri sklepanju pogodb, ne glede na to ali je imel pri sklepanju teh pogodb pomoč ali odvetnice ali kake druge osebe. Tožnik se torej v času podpisa poravnave in umika izvršbe, kljub temu, da je imel pomoč odvetnice, partnerke in da je bilo to podpisano pri notarju, ni zavedal kaj to pomeni za celoten izvršilni postopek in se hkrati ni mogel zavedati kaj je za njega boljše, ali da podpiše ali ne podpiše teh dveh dokumentov. Sodišče prve stopnje je tako lahko pravilno zaključilo, da samo dejstvo, da toženka in njen sin in pooblaščenka ter partnerka v času sklepanja dogovora in izjave o umiku izvršbe niso zaznali posebnih pomanjkljivosti pri tožniku, to še ne pomeni, da le-to ni obstojalo, saj sta izvedenec klinične psihologije in psihiater enotno ugotovila, da tožnik v času podpisa dogovora in umika izvršbe, ni imel pravne in poslovne sposobnosti. Iz same narave in obnašanja tožnika, ki v svojem obnašanju ni bil kritičen in problematičen zato niso bile zaznane okoliščine, na podlagi katerih bi Center za socialno delo lahko ukrepal po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da se v času sklenitve dogovora in umika izvršbe, tožnik ni zavedal kaj njegovo ravnanje in dejanja pomenijo, torej ni imel poslovne sposobnosti, ko pa je ta poslovna nesposobnost bila ugotovljena, pa je CSD podal izjavo, da odobrava vsa, že izvršena pravdna dejanja v tej pravdi. Ker je podana poslovna sposobnost pogoj za obstoj te pogodbe oziroma za pogodbeno razmerje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podana ničnost obeh dokumentov in je zato pravilno tožbenemu zahtevku ugodilo v primarnem zahtevku. Pritožba v tem delu, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje njegove poslovne sposobnosti, tako ni utemeljena. Oba izvedenca sta se tako opredelila do tega, kakšno je bilo stanje tožnika v času sklenitve poravnave in izjave in pritožbene navedbe, ki temu nasprotujejo tako niso utemeljene.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, katere je navedla tožena stranka. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do tega, da tožnik kljub pravni pomoči odvetnice in F. F. ni bil sposoben razumeti pravnega pomena svojih ravnanj. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do izpovedbe D. D. in E. E., ki sta povedala, da tožnik že pred letom 2015 ni razumel pravega pomena dejanj, kar potrjujejo tudi ugotovitve izvedenca o poslovni nesposobnosti tožnika v letu 2015 in tudi že prej. Dejstvo, da naj bi znesek 30.000,00 EUR prejel takoj po sklenitvi poravnave, prav tako ne potrjujejo eventuelne ugotovitve, da je bil tožnik zaradi tega ob sklepanju dogovora in podaji izjave poslovno sposoben. Sodišče prve stopnje se je odločno opredelilo do tega, da tožnik glede bistvenih sestavin same pogodbe ni bil sposoben razumeti vsebine dogovora in tudi ne vsebine podane izjave o umiku izvršbe. Glede pritožbenih navedb, da je toženka kot dedinja s predložitvijo sklepa o dedovanju D 817/2014 in izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca nepremičninske stroke izkazala, da je šlo za poplačilo podedovanega dolga, ki je dosegel vrednost zapuščine pa je to predhodno vprašanje, ki se bo ugotavljalo v eventuelnem postopku ponovne izvršbe, ni pa to pomembno pravno vprašanje glede pravnega nasledstva tožene stranke v tej pravdi. Prav tako ne vpliva na pravilnost izdane sodbe pritožbena navedba, češ da Center za socialno delo pred podajo odobritve ni pristopil in vpogledal v sodni spis oziroma elektronsko pošto pooblaščenke tožnika, saj je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da tožnik kljub posredovanju drugih oseb in tudi Centra za socialno delo ni razumel pomena svojega podpisa kot dejstva za sklenitev poravnave in podaje izjave. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do tega, zakaj tožnik prej kot leta 2020 ni bil postavljen pod skrbništvo. Sodišče prve stopnje tako ni bilo dolžno že na začetku tega pravdnega postopka le tega prekiniti, saj so se ta pomembna dejstva ugotovila na podlagi mnenja izvedencev, tekom pravdnega postopka. Tožeča stranka ni predložila nobene dokumentacije, ki bi izkazovala, da ima tožnik dejansko pomoč sorodnikov oziroma skrbnikov, vendar to ni vplivalo na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v času sklenitve poravnave poslovno nesposobna oseba, ki ni razumela pomena svojih dejanj in zato poravnava in tudi predlog za ustavitev izvršilnega postopka, ki jih je podpisal tožnik, ne morejo ostati v veljavi. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o ničnosti teh pravnih poslov materialnopravno pravilna in sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbi členov 41 in 86 Obligacijskega zakonika in njegova odločitev je materialnopravno pravilna.

10. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določb člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kot jih navaja pritožnik, ni pa tudi storilo tistih, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo kot jih je le-ta priglasil v odgovoru na pritožbo. Utemeljeno je priglasila odvetniške stroške za sestavo odgovora na pritožbo 875 točk (Tar. št. 21/I OT), kar ob vrednosti odvetniške točke, skupaj z 2 % materialnih stroškov (9. člen OT) in z 22 % DDV (12. člen OT) znaša 653,31 EUR. Pritožbeni stroški so utemeljeni v Odvetniški tarifi, zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti njene pritožbene stroške, tožena stranka pa zaradi neuspeha v pritožbenem postopku sama krije svoje pritožbene stroške.

1 Tako tudi VS RS Sodba II Ips 312/2016 z dne 12. 1. 2017. 2 Tako tudi sklep VSC I Cp 91/2022 z dne 5. 4. 2022.