Jedro

Grožnja z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ali ovadbo zaradi storjenega kaznivega dejanja niso razlogi, ki bi pomenili nedopustno grožnjo (in bi bil z njo povzročen utemeljen strah), ki bi lahko povzročila razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 6. 2015 in ugotovitev, da delovno razmerje med strankama ni prenehalo 7. 7. 2015 ter še traja. Zavrnilo je tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev o pravdnih stroških tožene stranke, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP). V pritožbi navaja, da od 1. 3. 2015 dalje tožnik ni bil več zaposlen na delovnem mestu vodje delovne enote pokopališke in pogrebne dejavnosti. Tožnik trdi, da sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni veljaven, ker ni imel ustrezne pisne pogodbe o zaposlitvi za delo pomočnika vodje pokopališča. Po mnenju tožnika izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Da je tožnik od 1. 3. 2015 dalje opravlja dela pomočnika vodje, je potrdil A.A.. Zato mu na podlagi sporazuma delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 7. 7. 2015. Pri tem se sklicuje na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 250/2015 z dne 20. 8. 2015. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je v izpodbijani sodbi zmotno povzelo vsebino aneksa št. 2. Sodišče je v 4. točki obrazložitve podalo zmotne dejanske in pravne zaključke, zato je poseglo v ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Tožnik meni, da je bila glede na njegovo osebnostno duševno motnjo izjava volje podana pod vplivom nedopustne grožnje s kazenskim pregonom in policijo. Pri tem se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 176/98 z dne 22. 12. 1998. Po mnenju tožnika so očitki o kršitvah obveznosti z znaki kaznivega dejanja neutemeljeni in bi bila morebitna izredna odpoved prepozna.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih zatrjuje pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Zmotno je stališče pritožbe o tem, da je prišlo med strankama do ustno sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto pomočnika vodje pokopališke in pogrebne dejavnosti. Iz dejanskih dokaznih zaključkov izhaja, da je bil tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 1. 2007 zaposlen na delovnem mestu vodje delovne enote pokopališke in pogrebne dejavnosti, z aneksom št. 2. pa je bilo med strankama dogovorjeno, da tožnik začasno od 1. 3. 2015 do 30. 6. 2015 ne opravlja delovne obveznosti vodenja, organiziranja in koordiniranja dela v delovni enoti. Tožnik v zvezi s tem sodišču prve stopnje neutemeljeno očita protispisnost, tj. bistveno kršitev določb iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitana kršitev ni podana, saj očitanih nasprotij med obrazložitvijo sodbe in vsebino aneksa št. 2 ni. Sodišče prve stopnje ni napačno povzelo vsebine aneksa, temveč je na podlagi pravilnega povzetka aneksa naredilo dokazno oceno, s katero se tožnik očitno ne strinja. Nestrinjanje tožnika z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ne pomeni nedopustnega posega v enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave RS.

7. Zaradi začasnega zmanjšanja obsega dela in odgovornosti tožnika ni prišlo do spremembe delovnega mesta oziroma vrste dela, saj je ostale naloge delovnega mesta iz delokroga vodje delovne enote po pogodbi o zaposlitvi z dne 12. 1. 2007 tožnik še naprej opravljal. Obravnavana zadeva zato tudi ni primerljiva z zadevo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 250/2015 z dne 20. 8. 2015, v katerem je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi na delovnem mestu, na katerem ni nikoli delala, pač pa je delala na nekem drugem (ne)sistematiziranem delovnem mestu. Pritožbeno sodišče glede na vse navedeno ne sprejema stališča pritožbe o nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi pogodba za delo na delovnem mestu vodje delovne enote pokopališče in pogrebne dejavnosti dejansko prenehala veljati že 1. 3. 2015. S tem v zvezi je neutemeljen pritožbeni očitek iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima namreč v 4. točki obrazložitve ustrezne in dovolj jasne razloge ter jo je mogoče preizkusiti.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno presodilo, da je v skladu z 81. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) s sporazumom pogodba o zaposlitvi z aneksoma št. 1. in 2 prenehala veljati dne 7. 7. 2015. Če pogodba o zaposlitvi preneha s sporazumom, ki je skladno z 77. členom ZDR-1 eden od načinov prenehanja, delovno razmerje ne obstoji več. Tožnik v pritožbi kot pravilne sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da sporazuma ni podpisal v stanju nerazsodnosti oziroma neprištevnosti. Vztraja pa, da je sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi sklenil pod vplivom grožnje. Ker ZDR v zvezi s tem nima posebnih določb, se na podlagi prvega odstavka 13. člena ZDR-1 smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava.

9. Po določbi 45. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ) je napaka volje zaradi grožnje podana, če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega sklenila pogodbo; pri čemer pa je pravno mogoče upoštevati le utemeljen strah, ki je podan v primeru, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega.

10. Iz pravilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je direktor tožene stranke pred sestankom dne 12. 6. 2015, ki je bil sklican z namenom vročitve pisnega vabila na zagovor zaradi očitanih kršitev delovnih obveznosti, ustno nameraval predstaviti te kršitve, priči B.B. in C.C. pa sta bili prisotni zaradi vročitve in morebitnih dodatnih strokovnih pojasnil. Tožniku je bilo predočeno, da bo zaradi očitanih kršitev izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi in bo zoper njega podana kazenska ovadba pri policiji. Ali so bile obtožbe oziroma očitki utemeljeni ali ne, ni pomembno, saj tožnika, v kolikor je bil prepričan, da so vanj uperjeni očitki neutemeljeni, policije oziroma pregona ni moglo biti utemeljeno strah. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da v danih okoliščinah „grožnje“ z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in s policijo oziroma kazenskim pregonom ne more predstavljati nedopustne grožnje, ki bi lahko vplivala na presojo svobodne volje tožnika, pri čemer tožena stranka nad tožnikom ni izvajala fizičnega nasilja ali mu verbalno grozila. Pritožbeni očitki v obliki ponovnega navajanja in interpretiranja dejstev in dokazov, ki naj bi dokazovali tožnikovo napake volje, so glede na obrazloženo neutemeljeni.

11. Vrhovno sodišče RS je že v sodbi VIII Ips 216/2009 z dne 9. 5. 2011 navedlo, da je sodno prakso, po kateri grožnja z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ali ovadbo zaradi storjenega kaznivega dejanja niso razlogi, ki bi pomenili nedopustno grožnjo (in bi bil z njo povzročen utemeljen strah), ki bi lahko povzročila razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, gradilo dolga leta, zato je sklicevanje tožnika na eno samo sodbo Vrhovnega sodišča RS, ki je glede na dejanske okoliščine primera tudi sicer neprimerljiva, nekorektno.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo ni upravičena. V tej zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, za takšne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice.