Jedro

Tožnika, ki je bil zavarovan kot samozaposleni in ki ni več sposoben opravljati samostojne dejavnosti, zmožen pa je opravljati drugo ustrezno delo v polovičnem delovnem času (podana je III. kategorija invalidnosti), je sodišče prve stopnje utemeljeno napotilo, da se prijavi na Zavodu RS za zaposlovanje, saj bi sicer ostal brez pravic iz invalidskega zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Odpravilo je odločbi toženca št. ... z dne 14. 1. 2008 in št. ... z dne 31. 7. 2007. Tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni je od 1. 7. 2007 dalje priznalo pravico do dela z omejitvami, brez pogostih in dolgotrajnih fleksijskih obremenitev ledvene hrbtenice, brez rokovanja z bremeni nad 6 kg, brez nočnega dela, v ugodnih toplotnih razmerah, ne v škodljivem hrupu, s polovico polnega delovnega časa. Tožniku je tudi priznalo pravico do delne invalidske pokojnine, s tem, da je odločitev o višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine naložilo tožencu. Tožnika je napotilo, da se prijavi pri pristojnem zavodu RS za zaposlovanje v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. Zavrnilo pa je njegov zahtevek, da se ugotovi, da je zmožen opravljati dejavnost samostojnega mizarja s polovico polnega delovnega časa z omejitvami.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča, ko je pri odločanju o pravicah tožnika iz invalidskega zavarovanja neposredno uporabilo ustavno odločbo št. U-I-40/09-15 z dne 4. 3. 2010 (Ur. l. RS, št. 27/2010 z dne 2. 4. 2010) nepravilna. Ustavno sodišče je odločilo, da je 3. odstavek 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.) v neskladju z Ustavo RS. Sprejelo je ugotovitveno odločbo in zakonodajalcu določilo rok šestih mesecev za odpravo ugotovljene neskladnosti, ker gre za položaj iz prvega odstavka 48. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS). 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1 ni bil ne odpravljen, ne razveljavljen. Po mnenju toženca je takšno protiustavno določbo do odprave ugotovljenega neskladja z Ustavo potrebno uporabljati še naprej. Sodišče prve stopnje ni imelo nobene zakonite podlage, ko se je v razlogih izpodbijane sodbe oprlo neposredno na Ustavo, saj je s takšno odločitvijo prehitelo zakonodajalca ter določilo pravne učinke, ki jih ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča sploh ne določa. Tudi iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča ne izhaja neposredna uporaba ugotovitvene odločbe. Izpodbijani odločbi toženca torej še vedno temeljita na veljavnih določbah ZPIZ-1. Prvostopenjsko sodišče v primeru tožnika, ki ima oziroma je v času nastanka invalidnosti imel status samozaposlene osebe, ne more o njegovih pravicah iz invalidskega zavarovanja odločati drugače, vse dokler določba 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1 ne bo ustrezno spremenjena, oziroma vse dokler zakonodajalec za te zavarovance ne bo sprejel ustrezne zakonske ureditve. Po mnenju toženca tudi ne gre za obstoj pravne praznine. Ustavno sodišče izrecno poudarja, da obe vrsti zavarovancev nujno ne moreta imeti iste (enake) pravice in da (vse) pravice ne morejo biti enake (na primer pravica do premestitve ali pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami s polovičnim delovnim časom). Da bi se zagotovila vsaj približno enaka raven varstva vseh zavarovancev, tako kmetov kot samozaposlenih, je namreč potrebno reformirati celoten sistem invalidskega zavarovanja v smislu izvrševanja pravic na podlagi III. kategorije invalidnosti. Upoštevaje definicijo invalidnosti po ZPIZ-1 namreč za zavarovance samozaposlene (in kmete) ni mogoče ugotoviti, da lahko gre pri njih za omejeno zmožnost za delo, saj pri njih ne gre za „razporeditev na delovno mesto“. Tudi če bi omejena zmožnost za delo lahko bila uporabljiva za tovrstne zavarovance, tako da bi se namesto „delovnega mesta, na katerega je razporejen“, uporabil pojem „svoje delo“, bi nastal položaj, v katerem samozaposleni ne bi bil več sposoben opravljati svoje dejavnosti, drugega dela, ki naj bi ga v okviru svojega poklica lahko še opravljal, pa nima. Po mnenju toženca tudi ni zakonske podlage, da sodišče takšnega zavarovanca napoti na Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, kot je to storilo v primeru tožnika. Posledično mu tudi ni mogoče priznati pravic iz invalidskega zavarovanja glede na veljavno zakonodajo. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je skladno s 1. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo izpodbijano sodbo v delu, v katerem toženec ni zmagal v sporu (1. do 5. točka izreka). Po preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost drugostopenjske odločbe toženca, opr. št. ... z dne 14. 1. 2008, s katero je toženec zavrnil tožnikovo pritožbo, vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 31. 7. 2007. V nadaljevanju pa je omenjeno odločbo odpravil ter odločil, da tožnik nima pravic iz invalidskega zavarovanja od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe v stanju invalidnosti, to je od 1. 7. 2007 dalje.

Za odločitev v zadevi so bistvena sledeča dejstva in sicer, da je bil tožnik z odločbo št. ... z dne 3. 3. 2006 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do dela na delovnem mestu „samostojni mizar“ s polovico polnega delovnega časa od 30. 1. 2006 dalje. Z odločbo št. 2 4 4160467 z dne 4. 1. 2007 mu je bila priznana tudi pravica do delne invalidske pokojnine. Zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja je bil vložen nov predlog za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Toženec je v predsodnem postopku ugotovil, da so poleg časovne razbremenitve pri tožniku potrebne tudi še omejitve, vezane na pogoje dela in sicer brez pogostih in dolgotrajnih fleksijskih obremenitev ledvene hrbtenice, brez rokovanja z bremeni nad 6 kg, brez nočnega dela, v ugodnih toplotnih razmerah, ne v škodljivem hrupu. Tožnik je bil v času nastanka spremembe v stanju invalidnosti zavarovan kot s.p., torej po 15. členu ZPIZ-1. Na podlagi 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da zavarovanec iz 15. člena pridobi pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v primeru I. in II. kategorije invalidnosti, v primeru III. kategorije invalidnosti pa uveljavi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, če izpolnjuje pogoje, ki jih določa ta zakon za pridobitev teh pravic, je toženec odločil, da tožnik kot samostojni podjetnik ne more biti premeščen na drugo delovno mesto in mu zato v skladu s 66. in 163. členom ZPIZ-1 pravice iz invalidskega zavarovanja prenehajo s prvem dnem naslednjega meseca po nastali spremembi v stanju invalidnosti, to je s 1. 7. 2007. Sodišče prve stopnje je razčiščevalo dejansko stanje ter enako kot toženec v predsodnem postopku ugotovilo, da so poleg časovne razbremenitve (polovica polnega delovnega časa) potrebne tudi omejitve v zvezi z delom, kot so bile že obrazložene. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni več sposoben opravljati samostojne dejavnosti, zmožen pa je opravljati drugo ustrezno delo v polovičnem delovnem času in da je torej pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni oziroma nova invalidnost od 1. 7. 2007 dalje. Glede na pritožbo toženca ugotovljeno dejansko stanje ni sporno. Sporno pa je, ali tožniku, ki je bil v času nastanka spremembe v stanju invalidnosti zavarovan po 15. členu ZPIZ-1 gredo pravice iz invalidskega zavarovanja.

Kot to poudarja že toženec v pritožbi, enako pa tudi sodišče prve stopnje, je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-40/09-15 z dne 4. 3. 2010 odločilo, da je 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo. Ugotovilo je, da je obseg pravic (raven varstva) primerjanih zavarovancev, torej samozaposlenih oziroma kmetov ter delavcev bistveno različen. Ker razlog za razlikovanje ni izkazan, je zakonodajalcu naložilo, da ugotovljeno neskladje z Ustavo odpravi v roku šestih mesecev. Do sedaj omenjeno neskladje še ni bilo odpravljeno. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je z odločitvijo Ustavnega sodišča natopila pravna praznina, ki jo je bilo potrebno napolniti z upoštevanjem določbe 3. člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 in nasl.). Pritožbeno sodišče je že v več svojih zadevah zavzelo stališče da je potrebno pravno praznino zapolniti z ustrezno interpretacijo zakonskih določb tako, da bodo pravice samozaposlenih oziroma kmetov izenačene s pravicami zavarovancev iz delovnega razmerja. Tudi po stališču pritožbenega sodišča namreč sodišče prve stopnje neustavne določbe ni smelo več uporabiti, kajti v nasprotnem primeru bi samo zagrešilo kršitev neenakega obravnavanja, na kar opozarja že Ustavno sodišče RS v svoji odločbi. Tudi Vrhovno sodišče RS je že v več svojih zadevah zavzelo stališče glede upoštevanja prej citirane ustavne odločbe kot na primer v zadevi VIII Ips 442/2009 z dne 18. 4. 2011. Vrhovno sodišče RS je v navedeni zadevi ob dejstvu, da je odločitev toženca temeljila na uporabi določbe, za katere je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z ustavo, ugotovilo, da bi bila izpodbijana sodba (sodišče je zavarovancu, zavarovanem po 16. členu ZPIZ-1 priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega) pravilna tudi v primeru, če bi res priznala tožniku pravico do dela s krajšim delovnim časom na drugem delu.

Tudi v sporni zadevi je sodišče prve stopnje tožniku priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom na drugem delu. Ker tožnik zoper ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni zmožen opravljati dejavnost samostojnega mizarja s polovico polnega delovnega časa z omejitvami (6. točka izreka) ni vložil pritožbe in glede na to, da s strani toženca dejansko stanje tudi ni sporno, pritožbeno sodišče ni imelo nobene podlage, da bi se spuščalo v vprašanje, ali je tožnik še zmožen opravljati delo z določenimi omejitvami v okviru njegove dejavnosti. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je zmožen opravljati delo v okviru svojega poklica, torej za drugo delo z razbremenitvami, zato ga je tudi napotilo, da se prijavi na Zavodu za zaposlovanje. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje za tako odločitev ni imelo pravne podlage. ZPIZ-1 namreč v 97. členu določa, da zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan in zavarovanec, ki je izgubil delo ali po lastni krivdi prekinil delovno razmerje oziroma obvezno zavarovanje ob ali po nastanku invalidnosti, pridobi pravico do delne invalidske pokojnine ali ustreznega denarnega nadomestila po tem zakonu, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja oziroma po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja prijavi pri Zavodu za zaposlovanje. V bistvu gre zgolj za pojasnilo tožniku, kdaj se je dolžan prijaviti na Zavodu za zaposlovanje, da ne bi ostal brez pravic iz invalidskega zavarovanja. To pa pomeni, da dejstvo, da je sodišče tožniku naložilo prijavo pri zavodu za zaposlovanje na pravilnost odločitve ne vpliva, enako tudi ne na pravne interese toženca. Tako stališče je zavzelo pritožbeno sodišče že v drugi zadevi pod opr. št. Psp 160/2010 z dne 6. 5. 2010. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je torej po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1 ter pravilno odločilo o pravici do dela s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu ter o pravici do delne invalidske pokojnine. Samo priznanje pravice do delne invalidske pokojnine pa še ne pomeni, da ima tožnik tudi pravico do njenega izplačila. Za izplačevanje morajo biti izpolnjeni tudi ostali pogoji, določeni v ZPIZ-1. Ali so ti pogoji izpolnjeni, pa bo odločil toženec s posebno odločbo, kot je to pravilno, upoštevaje tudi 2. alinejo 1. odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) odločilo sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.