Jedro

Tako po določilu 376. člena ZOR, ki ga je navedlo sodišče druge stopnje, kot po določilu petega odstavka 380. člena ZOR, zastara odškodninski zahtevek tretjega oškodovanca proti zavarovalnici v treh letih, odkar je zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil, oz. za zavarovalnico, kjer je zavarovana odgovornost imetnika vozila. Določanje datumov posameznih dogodkov, je ugotavljanje dejanskega stanja, določitev datuma, od katerega začne teči zastaralni rok, pa je materialnopravno vprašanje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka trpi svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 332.366,40 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 75,00 tolarjev od 3.10.1989 dalje, od zneska 25.200,00 tolarjev od 23.10.1989 dalje in od zneska 307.091,00 tolarjev od 5.7.1993 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo izpodbijano sodbo, tako da je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na plačilo 332.366,40 tolarjev. Ugotovilo je namreč, da je ves zahtevek zastaran. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da mora tožnik povrniti toženi stranki 128.235,00 tolarjev stroškov pred sodiščem prve stopnje in 43.372,00 tolarjev pritožbenih stroškov.

Proti sodbi višjega sodišča je v zvezi s prvo sodbo pravočasno vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da je vozilo z reg. št..., last V. K. res trčilo v tožnikov avtomobil 2.10.1989, toda tožnik je pri sodniku za prekrške povedal, da vozila ni vozil L., proti kateremu je bil uveden postopek, marveč K. Dne 11.12.1990 je bil tožnik obveščen o odločbi sodnika za prekrške in o vloženi pritožbi, zaradi katere je postala odločba pravnomočna šele 5.4.1992. Ker je bil tožnik o pravnomočnosti obveščen šele 30.3.1993 meni, da je treba upoštevati, da je šele tedaj izvedel za povzročitelja škode.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da je tožnik ob nesreči na lastne oči videl povzročitelja škode in da je vprašanje, kdaj je tožnik izvedel za povzročitelja, vprašanje dejanskega stanja.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnikovo vozilo je bilo poškodovano v nesreči premikajočih se vozil in tožnik je zatrjeval, da je bil kriv voznik avtomobila z reg. št... (178. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Avtomobil je bil last V. K., ki je imela zavarovano odgovornost pri toženi stranki in tožnik je pri zavarovalnici že v oktobru 1989 vložil odškodninski zahtevek. Tako po določilu 376. člena ZOR, ki ga je navedlo sodišče druge stopnje, kot po določilu petega odstavka 380. člena ZOR, zastara odškodninski zahtevek tretjega oškodovanca proti zavarovalnici v treh letih, odkar je zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil, oz. za zavarovalnico, kjer je zavarovana odgovornost imetnika vozila.

Določanje datumov posameznih dogodkov, je ugotavljanje dejanskega stanja, določitev datuma, od katerega začne teči zastaralni rok, pa je materialnopravno vprašanje. Sodišče druge stopnje je pravilno štelo, da je tožnik zvedel za povzročitelja škode takoj po trčenju vozil. Tudi datum, ko je tožnik zvedel za škodo, je pravilno opredelilo: najkasneje decembra 1989, ko je tožnik plačal račun za celotno popravilo avtomobila. Tako je sodišče ugotovilo, da je iztekel zadnji dan z zakonom določenega časa za zastaranje pred vložitvijo tožbe in da je terjatev zastarana (362. člen ZOR).

Ker se je pri tem prepričalo, da je tožena stranka ugovarjala zastaranje terjatve in da tožnik ni navajal razlogov za pretrganje zastaranja, je pravilno odločilo, da je z zastaranjem prenehala tožnikova pravica zahtevati izpolnitev obveznosti.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je vrhovno sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.

O revizijskih stroških je odločilo na podlagi določila prvega odstavka 166. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Revidentka namreč ni priglasila revizijskih stroškov, odgovor na revizijo pa ni bil potreben, ker v njem ni nič novega in pomembnega.