Jedro

Ker iz vsebine toženkine (drugostopenjske) odločbe tako izhaja, da je očitno nezakonit tudi izrek prvostopenjskega akta (v delu, ki se nanaša na zavrženje tožničine prve zahteve, tj. v sklepu), toženka ni imela podlage za uporabo tretjega odstavka 248. člena ZUP in zavrnitev tožničine pritožbe, pač pa bi (kolikor je ugotovila napačno uporabo materialnega prava in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter je želela to sanirati sama) lahko ravnala kvečjemu v skladu s prvim in drugim odstavkom 251. člena oziroma prvim odstavkom 252. člena ZUP, odpravila izpodbijani akt (sklep) in s svojo odločbo sama rešila zadevo. Z drugačnim ravnanjem je toženka kršila pravila postopka, to pa je vplivalo na zakonitost upravnih odločb, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Toženka je v postopku na drugi stopnji namreč očitno dopolnjevala ugotovitveni postopek in ugotavljala tudi dejstvo, ki ga prvostopenjski organ ni ugotavljal (in sicer dejstvo, da Sklep o ugotovitvi javne koristi ne vsebuje načrta parcelacije iz šestega odstavka 48. člena ZEN), pri čemer pa tožnici ni omogočila sodelovanja v ugotovitvenem postopku in ji glede tako ugotovljenega dejstva (ki je bilo odločilno za izdajo drugostopenjske odločbe) pred izdajo drugostopenjske odločbe ni omogočila izjave, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka.

Izrek

I.Tožba se v delu, ki se nanaša na 2. točko izreka odločbe Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Ljubljana, št. 02112-1591/2021-4 z dne 15. 12. 2021, zavrže.

II.V preostalem delu se tožbi ugodi, sklep ter 1. in 3. točka odločbe Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Ljubljana, št. 02112-1591/2021-4 z dne 15. 12. 2021, se odpravijo in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovno odločanje.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

1.Geodetska uprava Republike Slovenije, Območna geodetska uprava Ljubljana, je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z izpodbijanim sklepom o združitvi in sklepom ter odločbo, št. 02112-1591/2021-4 z dne 15. 12. 2021 (v nadaljevanju izpodbijani akt) sklenila: da se upravne zadeve, ki so bile pričete z zahtevami za uvedbo postopka evidentiranja parcelacije parcel 2292, 2293, 2294, 2295, 2324, vse k. o. A. (v nadaljevanju prva zahteva tožnice), parc. št. 2287/9, 2297/1, 2308/8, 2338, 2339, 2340, 2341, 2325/1, vse k. o. A. (v nadaljevanju druga zahteva tožnice), ter parc. št. 2296, k. o. A. (v nadaljevanju zahteva stranke z interesom), združijo v en postopek (izrek sklepa o združitvi); da se prva zahteva tožnice zavrže (1. točka izreka sklepa) ter da stroškov postopka ni (2. točka izreka sklepa); da se druga zahteva tožnice zavrne (1. točka izreka odločbe), da se zahteva stranke z interesom zavrne (2. točka izreka odločbe) ter da stroškov postopka ni (3. točka izreka odločbe).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega akta v zvezi s sklepom o združitvi izhaja, da se vložene zahteve opirajo na isto oz. podobno dejansko podlago in isto pravno podlago, zato se v skladu s 130. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v zvezi z vsemi zahtevami začne in vodi en postopek. V zvezi s sklepom prvostopenjski organ ugotavlja, da Sklep o ugotovitvi javne koristi - Pot ob Savi (Uradni list RS, št. 194/2020; v nadaljevanju Sklep o ugotovitvi javne koristi), na osnovi katerega je bila vložena prva zahteva tožnice (ki se nanaša na parcele, pri katerih tožnica ni edina lastnica), ne predstavlja prostorskega akta samoupravne lokalne skupnosti, na podlagi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo po četrtem odstavku 48. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN), temveč gre za akt, izdan za namen uvedbe postopka razlastitve. Tožnica posledično ni upravičeni vlagatelj za uvedbo upravnega postopka evidentiranja parcelacije, saj niso izpolnjeni pogoji po četrtem odstavku 48. člena ZEN. Prvo zahtevo tožnice je bilo na podlagi 1. točke tretjega odstavka 51. člena ZEN zato treba zavreči, saj je ni vložila upravičena oseba. Glede druge zahteve tožnice (ki se nanaša na parcele, ki so v lasti tožnice) in zahteve stranke z interesom (ki se nanaša na parcelo v njeni lasti) prvostopenjski organ ugotavlja, da ob neizvedeni parcelaciji parcel 2292, 2293, 2294, 2295 in 2324, vse k. o. A., niso več v celoti izpolnjeni pogoji iz 49. člena ZEN (pred evidentiranjem delitve parcele mora biti urejen del meje, ki se je dotika novi del meje, ki nastane z delitvijo), zato je treba ti zahtevi na podlagi 6. točke četrtega odstavka 51. člena ZEN zavrniti.

3.Toženka je (kot drugostopenjski organ) zavrnila tožničino pritožbo zoper izpodbijani akt. V obrazložitvi drugostopenjske odločbe toženka pritrjuje tožnici, da se četrti in šesti odstavek 48. člena ZEN ne nanašata le na prostorske akte, pač pa je pod akte samoupravne lokalne skupnosti mogoče uvrstiti tudi sklepe občinskih svetov. Vendar pa mora v primerih, ko se parcelacija izvede na podlagi akta organa samoupravne lokalne skupnosti, predloženi elaborat izkazovati skladnost izvedene parcelacije z načrtom parcelacije iz tega akta. V zadevi ni odločilno, ali je bil Sklep o ugotovitvi javne koristi sprejet le zaradi ugotovitve javne koristi ali pa tudi zaradi predmetne parcelacije. Omenjeni sklep namreč načrta parcelacije ne vsebuje, tega ne trdi niti tožnica. Prvostopenjski organ je tako pravilno odločil, da se prva zahteva tožnice zavrže, vendar je svojo odločitev deloma napačno obrazložil. Zavezuje le izrek odločbe, deloma napačna obrazložitev pa na tožničin položaj nima pravnih učinkov. Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil tudi, da ker zaradi zavrženja prve zahteve tožnice parcelacija v tem delu ni bila izvedena, niso izpolnjeni pogoji za uvedbo postopka evidentiranja parcelacije po drugi zahtevi tožnice in po zahtevi stranke z interesom. Glede tega tožnica ugovorov sicer niti ne podaja.

4.Tožnica se z izpodbijanim aktom ne strinja in vlaga tožbo. Meni, da je ta v vseh delih, razen glede sklepa o združitvi, nezakonit. Nasprotuje stališču prvostopenjskega organa, da akte iz četrtega in šestega odstavka 48. člena ZEN, na podlagi katerih se lahko zahteva uvedba upravnega postopka evidentiranja parcelacije, lahko predstavljajo izključno prostorski akti. Za takšno stališče ni podlage v nobenem predpisu, to je arbitrarno, prvostopenjski organ pa je napačno uporabil materialnopravni predpis in bistveno kršil načelo zakonitosti (6. člen ZUP). Posledično je zmotno oz. nepopolno ugotovil tudi dejansko stanje, saj Sklep o ugotovitvi javne koristi predstavlja akt, ki je lahko podlaga za uvedbo postopka evidentiranja parcelacije. Toženka je v obrazložitvi drugostopenjske odločbe tožnici pritrdila, da se četrti in šesti odstavek 48. člena ZEN ne nanašata zgolj na prostorske akte, pač pa (med drugim) tudi na sklepe občinskih svetov. Kljub temu, da je v bistvu v celoti pritrdila pritožbi tožnice, je toženka navedla, da naj bi bila obrazložitev prvostopenjskega organa zgolj deloma napačna. Toženka je kljub očitni nezakonitosti oz. arbitrarnosti izpodbijanega akta na vsak način skušala najti razloge, s katerimi ga je ohranila v veljavi. Navedba, da Sklep o ugotovitvi javne koristi ne vsebuje načrta parcelacije, je očitno neutemeljena. Iz omenjenega sklepa (v 2. členu) namreč izhaja, da je njegova priloga in sestavni del tudi "Grafična situacija Poti ob Savi iz prejšnjega člena, ki prikazuje točke v zemljiškem katastru s seznamom točk s koordinatami v državnem prostorskem koordinatnem sistemu". Priloga je tudi navedena na koncu sklepa in se nahaja na povezavi, navedeni ob objavi v Uradnem listu. Priloga Sklepa o ugotovitvi javne koristi nedvomno izpolnjuje zahteve iz 19. člena ZEN ter enajstega odstavka 284. člena ZUreP-2, saj vsebuje meje novonastalih parcel, evidentirane s koordinatami zemljiškokatastrskih točk s predpisano natančnostjo v državnem koordinatnem sistemu, obenem pa je mogoče novo določene zemljiškokatastrske točke prenesti neposredno v naravo. Noben predpis tudi ne zahteva, da bi moral biti načrt parcelacije iz akta, kot ga opredeljuje šesti odstavek 48. člena ZEN, izrecno poimenovan kot "načrt parcelacije". Tožnica se v pritožbi na načrt ni sklicevala, saj je očitno, da predmetni sklep (s katerimi sta bila upravna organa seznanjena) izpolnjuje vse zahteve glede načrta parcelacije, prvostopenjski organ pa je svojo odločitev tudi oprl na povsem druge razloge. S tem, ko tožnici ni dala možnosti, da se izjavi glede tega, ali predmetni sklep vsebuje načrt parcelacije, je toženka kršila tožničino pravico do izjave. Tožnici je bila s tem, ko je toženka zavzela samovoljno stališče, ki je nasprotno od stališča prvostopenjskega organa, tudi odvzeta pravica do pritožbe. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške postopka.

5.Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve. Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

6.Sodišče je v zadevi dne 4. 7. 2024 izvedlo glavno obravnavo, ki se jo je udeležila tožnica (po pooblaščenki). Toženka in stranka z interesom se glavne obravnave niste udeležili (toženka je sodišču sporočila, da se tej odpoveduje), vabili sta izkazani.

7.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A2-A4, v Sklep o ugotovitvi javne koristi - Pot ob Savi (Uradni list RS, št. 194/2020, s prilogo) ter v vse listine v upravnem spisu zadeve. Dokazni predlog tožnice po postavitvi izvedenca geodetske stroke je sodišče zavrnilo kot nerelevanten. Tožbi je bilo namreč treba (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) ugoditi že zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev pravil postopka, ostala dejstva, ki naj bi se dokazovala s predlaganim izvedencem, pa za odločitev v zadevi niso relevantna. Tožnica zavrnitvi navedenega dokaznega predloga na glavni obravnavi ni ugovarjala.

8.Tožnica je v tožbi zahtevala, da sodišče izpodbijani akt v celoti odpravi, vendar pa iz vsebine tožbe izhaja, da sklepa o združitvi dejansko ne izpodbija. To je tožnica izrecno pojasnila tudi na glavni obravnavi. Sodišče je zato štelo, da tožnica v okviru izpodbijanega akta izpodbija zgolj sklep in odločbo, ne pa tudi sklepa o združitvi.

9.Tožba v delu, ki se nanaša na 2. točko izreka odločbe (ki je del izpodbijanega akta) ni dovoljena.

10.Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) v prvem odstavku 36. člena določa več procesnih predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za vsebinsko odločanje sodišča o tožbi. V omenjeni določbi ZUS-1 tako določa, da sodišče s sklepom tožbo med drugim zavrže, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Skladno z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1 mora na razloge iz prvega odstavka istega člena sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

11.Sodišče je tožnico na glavni obravnavi izrecno opozorilo na citirani določbi prvega in drugega odstavka 36. člena ZUS-1 ter jo pozvalo, da utemelji svoj pravni interes za izpodbijanje 2. točke izreka odločbe. Tožnica je s tem v zvezi navedla, da pri tožbi (tudi v tem delu) vztraja, ker gre za enotno odločitev, ki temelji na enaki podlagi, kot odločitev v njenih dveh zadevah. Pravni interes tožnice je podan v tem, da ji ne bo potrebno razlaščati celotne parcele, temveč samo tisti del, po katerem dejansko poteka pot ob Savi.

12.Sodišče sodi, da tožnica za izpodbijanje 2. točke izreka odločbe ne izkazuje pravnega interesa. Z navedeno točko izreka odločbe je bilo namreč odločeno o zahtevku, ki ga je v upravnem postopku postavila stranka z interesom in ne tožnica. V tem delu gre pri izpodbijanem aktu torej (že na prvi pogled) za akt, ki se ne nanaša na pravico, ki jo je v upravnem postopku uveljavljala tožnica (in tako za akt, ki očitno ne posega v tožničino pravico ali pa njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist), pač pa za akt, s katerim je bilo odločeno o pravici druge stranke v postopku. Navedena točka izreka odločbe je obenem ločena od ostalih točk izreka odločbe (in od izreka sklepa), s katerimi je bilo odločeno o zahtevkih tožnice, zato tudi s tega vidika ni ovir za samostojno (ločeno) presojo zakonitosti posameznih točk izreka odločbe oziroma (še pred tem) presojo pravnega interesa za njihovo izpodbijanje. Zgolj z zatrjevanjem, da gre za enotno odločitev, ki temelji na enaki podlagi, tožnica (svojega) pravnega interesa za izpodbijanje odločitve upravnega organa, ki se ne nanaša na njen zahtevek, ne uspe izkazati. Tožničin interes, da ji ne bo potrebno razlaščati celotne parcele, temveč samo tisti del, po katerem dejansko poteka pot ob Savi, pa ne predstavlja pravnega interesa ali koristi, temveč kvečjemu (neupošteven) dejanski interes tožnice.

13.Iz predstavljenih razlogov je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na 2. točko izreka odločbe (ki je del izpodbijanega akta), na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

14.V preostalem delu je tožba utemeljena.

15.V zadevi je (v preostalem delu) spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega akta v delu, ki se nanaša na zavrženje prve tožničine zahteve za uvedbo postopka evidentiranja parcelacije ter na zavrnitev njene druge zahteve. Tožnica je obe zahtevi vložila na podlagi četrtega in šestega odstavka 48. člena ZEN.

16.Uvodoma gre v zadevi ugotoviti, da je toženka v svoji (drugostopenjski odločbi) navajala drugačne razloge, kot jih je v izpodbijanem aktu navajal prvostopenjski organ. Toženka se je ob tem sklicevala na tretji odstavek 248. člena ZUP, ki organu druge stopnje omogoča, da v primeru, če spozna, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne.

17.Sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da je prvostopenjski organ sklep o zavrženju prve tožničine zahteve izdal s sklicevanjem na 1. točko tretjega odstavka 51. člena ZEN ter na ugotovitev, da zahteve ni vložila upravičena oseba. Štel je namreč, da Sklep o ugotovitvi javne koristi ne predstavlja ustreznega akta samoupravne lokalne skupnosti, na podlagi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo po četrtem odstavku 48. člena, tožnice pa ne za upravičenega vlagatelja zahteve na navedeni podlagi. Toženka je v drugostopenjski odločbi navedeni razlog nadomestila z drugim razlogom, in sicer, da Sklep o ugotovitvi javne koristi ne vsebuje načrta parcelacije iz šestega odstavka 48. člena ZEN. Ob tem je toženka navedla, da je izrek izpodbijanega akta (sklep o zavrženju prve tožničine zahteve) zakonit, deloma napačna obrazložitev pa na tožničin položaj nima pravnih učinkov. Vendar pa je toženka po presoji sodišča ob tem spregledala, da domnevno neobstoječ načrta parcelacije v aktu samoupravne lokalne skupnosti ne predstavlja podlage za zavrženje vložene zahteve, saj je to mogoče zavreči zgolj iz razlogov po tretjem odstavku 48. člena ZEN (ter iz drugih razlogov po ZUP, ki pa jih toženka ne navaja), v ostalih primerih pa je predvideno bodisi dopolnjevanje zahteve (prvi in drugi odstavek 51. člena ZEN ter drugi razlogi za dopolnitev vloge po ZUP) oz. njena zavrnitev (četrti odstavek 51. člena ZEN). Ker iz vsebine toženkine (drugostopenjske) odločbe tako izhaja, da je očitno nezakonit tudi izrek prvostopenjskega akta (v delu, ki se nanaša na zavrženje tožničine prve zahteve, tj. v sklepu), toženka ni imela podlage za uporabo tretjega odstavka 248. člena ZUP in zavrnitev tožničine pritožbe, pač pa bi (kolikor je ugotovila napačno uporabo materialnega prava in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter je želela to sanirati sama) lahko ravnala kvečjemu v skladu s prvim in drugim odstavkom 251. člena oziroma prvim odstavkom 252. člena ZUP, odpravila izpodbijani akt (sklep) in s svojo odločbo sama rešila zadevo. Z drugačnim ravnanjem je toženka kršila pravila postopka, to pa je vplivalo na zakonitost upravnih odločb, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

18.Kot utemeljeno izpostavlja tožnica, je toženka pravila postopka kršila tudi s tem, ko je svojo odločbo oprla na dejstva, glede katerih tožnici ni bila dana možnost izjave. Toženka je v postopku na drugi stopnji namreč očitno dopolnjevala ugotovitveni postopek in ugotavljala tudi dejstvo, ki ga prvostopenjski organ ni ugotavljal (in sicer dejstvo, da Sklep o ugotovitvi javne koristi ne vsebuje načrta parcelacije iz šestega odstavka 48. člena ZEN), pri čemer pa tožnici ni omogočila sodelovanja v ugotovitvenem postopku in ji glede tako ugotovljenega dejstva (ki je bilo odločilno za izdajo drugostopenjske odločbe) pred izdajo drugostopenjske odločbe ni omogočila izjave, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka in tretji odstavek 27. člena ZUS-1 v zvezi s 3. točko drugega odstavka 237. člena ZUP).

19.Kot slednje sodišče sodi, da so bila pravila postopka kršena tudi zaradi nezmožnosti preizkusa upravnih odločb. Toženka je namreč (kot že pojasnjeno) v drugostopenjski odločbi kot bistveni razlog, ki onemogoča ugoditev tožničinemu prvemu zahtevku (na tej podlagi pa tudi tožničinemu drugemu zahtevku), navedla, da Sklep o ugotovitvi javne koristi ne vsebuje načrta parcelacije iz šestega odstavka 48. člena ZEN. Tožnica s tem v zvezi v tožbi konkretizirano uveljavlja, da je priloga in sestavni del omenjenega sklepa tudi "Grafična situacija Poti ob Savi iz prejšnjega člena, ki prikazuje točke v zemljiškem katastru s seznamom točk s koordinatami v državnem prostorskem koordinatnem sistemu", ter da je navedeni dokument po vsebini treba šteti za načrt parcelacije. V to, da je navedeni dokument priloga Sklepa o ugotovitvi javne koristi, se je z v vpogledom v javno objavo omenjenega akta (v Uradnem listu RS) na glavni obravnavi prepričalo tudi sodišče. Toženka se do vsebine priloge k Sklepu o ugotovitvi javne koristi kljub temu, da ta predstavlja del sklepa, s katerim je bila toženka pri svojem odločanju nedvomno seznanjena (saj se na omenjeni sklep v svoji odločbi upravna organa na obeh stopnjah izrecno sklicujeta), v svoji odločbi ne opredeljuje in z ničemer ne pojasnjuje, zakaj navedene priloge ne bi bilo mogoče šteti za načrt parcelacije, kot ga predvideva šesti odstavek 48. člena ZEN. Izpodbijanega akta (v zvezi z drugostopenjsko odločbo) posledično ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka in tretji odstavek 27. člena ZUS-1 v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP). Na navedeno ne more v ničemer vplivati okoliščina, da naj se tožnica na navedeno prilogo v pritožbi ne bi izrecno sklicevala, saj se je tako tekom upravnega postopka na prvi stopnji kot v pritožbi ves čas izrecno sklicevala na (v Uradnem listu objavljen) Sklep o ugotovitvi javne koristi, že s tem pa (že po naravi stvari) tudi na prilogo, ki je del omenjenega sklepa. Prvostopenjski organ zatrjevane odsotnosti načrta parcelacije poleg tega ni navajal kot razlog za zavrženje tožničine prve zahteve, tožnica pa se do narave omenjene priloge (kot ravno tako že pojasnjeno) tekom upravnega postopka ni imela možnosti izjaviti izključno iz razloga, ker je toženka kršila njeno pravico do izjave.

20.Po povedanem sodišče sodi, da je upravni organ v predmetni zadevi bistveno kršil pravila postopka. Sodišče je zato, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi (v delu, v katerem ta ni bila zavržena s 1. točko izreka te sodne odločbe) ugodilo in sklep (o zavrženju tožničine prve zahteve in o stroških, ki so akcesorni odločitvi o glavni stvari) ter 1. in 3. točko odločbe (o zavrnitvi tožničine druge zahteve ter o stroških postopka, ki so akcesorni odločitvi o glavni stvari) odpravilo in je zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V ponovnem postopku je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava ter njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti in peti odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava ter njegova stališča, ki se tičejo postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

21.Ker je sodišče tožbi ugodilo že iz navedenih razlogov, se ni opredeljevalo do ostalih tožbenih razlogov.

22.Tožnica je zahtevala povrnitev stroškov postopka.

23.Izrek o stroških tožnice temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

24.Zadeva je bila rešena na glavni obravnavi, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetniška družba, zato se ji v skladu z 2. členom ter v skladu s četrtim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 385,00 EUR, povečano za 22 % DDV (odvetniška družba je zavezanec za DDV), skupaj tako v višini 469,70 EUR. Sodišče tožnici ni priznalo (ločeno) priglašenih izdatkov po tretjem odstavku 11. člena Odvetniške tarife, saj so stroški teh izdatkov že zajeti v pavšalnih stroških po Pravilniku, za njihovo priznanje izven okvirov Pravilnika pa pravne podlage ni najti (5. člen Pravilnika).

25.Priznane stroške je toženka dolžna tožnici povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).