Jedro

Starši se ne razbremenijo odgovornosti za škodo, ki jo je povzročil njihov otrok z njihovim kolesom z motorjem s tem, da le dokažejo, da so otroka poučevali o nevarnosti v prometu in mu prepovedovali vožnjo pred opravljenim preizkusom znanja prometnih predpisov. Dolžni so kolo z motorjem zavarovati tako, da otroku preprečijo samovoljno vožnjo.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da je dolžan plačati tožniku 59.500,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi od 1.9.1992 dalje, v ostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku je tudi naložilo, da je dolžan tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 1.972,00 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov I. odst. 353. člena ZPP in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je prvostopno sodišče bistveno kršilo pravdni postopek, saj izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj sodišče v presežku ni ugodilo tožbenemu zahtevku. Navaja tudi, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Upoštevajoč izvedeniško mnenje, tožnik ni soodgovoren za 15 % za prometno nesrečo. Izvedenec je namreč v svojem mnenju napisal, da je toženec s svojo vožnjo po levi strani vozišča povzročil kritično prometno situacijo. Tožnik pa je s svojo reakcijo bistveno zmanjšal posledice nezgode. Meni, da bi moralo sodišče neposredno zaslišati sodnega izvedenca in opraviti ogled na kraju prometne nesreče. Pri ogledu na kraju samem naj sodišče v prisotnosti pravdnih strank ter mladoletnega voznika kolesa opravi tudi rekonstrukcijo dogodka.

Sodišču očita, da ni upoštevalo, da je bil v času nesreče na cesti pesek, ki je povzročil drugačno gibanje vozila ob zaviranju. Meni, da je policist M. K. izpovedal pristransko, saj je v sorodu s tožencem, ki pa je zainteresiran za izid te pravde. Glede višine škode, pa izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj sodišče ni priznalo računov za popravilo avtomobila v celoti. Izpodbija pa tudi prvostopno odločitev o stroških postopka. Ker dvomi v nepristranskost sodišča, predlaga novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov I. odst. 353. člena ZPP in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da toženec kolesa z motorjem ni kupil svojemu sinu, ampak sebi. Predlaga, da sodišče zasliši soseda M. O., od katerega je kupil motor. Napačna je sodna ugotovitev, da je toženec sinu samo prepovedal vožnjo s kolesom. Toženec je sina stalno poučeval o nevarnostih cestnega prometa in vožnje ter hoje po cesti.

Sodišče bi moralo tako toženca kot njegovo ženo in sina vprašati o tem, ali je sinu dovoljeval vožnjo s kolesom. O tem bi bilo potrebno vprašati tudi učitelje v šoli in socialno službo. Izpodbija tudi izvedeniško mnenje. Sodišču očita, da ni ugotovilo, ali je tožnik kolesarja res lahko zagledal na razdalji 50 m. Glede na to, da je na kraju trčenja hitrost vožnje omejena na 30 km/h, tožnik pa je vozil s hitrostjo 40 km/h je kar za 33 % prekoračil najvišjo dovoljeno hitrost. Sodišče tudi ni zaslišalo izvedenca. Sodišče prav tako ni ocenilo izpovedbe priče P. V.. Tožnikov avtomobil je bil v času nezgode čez namišljeno sredinsko črto ceste 25 cm, kolesar pa do 5 cm. Tožnik je imel na svoji desni strani še 1,40 m praznega prostora, kamor bi se lahko umaknil, zato je neresnična trditev, da je naredil vse, kar je bilo mogoče, da bi preprečil trčenje. Trditve, da je tožnik kolesarja zagledal na razdalji 50 m, da je vozil s hitrostjo 40 km/h in da ga je pred trčenjem med zaviranjem zaneslo, se ne skladajo. Ob taki hitrosti na razdalji 50 m bi lahko tožnik zavil povsem na desni rob cestišča in tudi ustavil brez zanašanja. Na podlagi vsega tega je ocena tožnikove odgovornosti na 15 % mnogo prenizka.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbi utemeljeno očitata prvostopnemu sodišču, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede na izvedeniško mnenje izvedenca je kritično prometno situacijo na vozišču povzročil voznik kolesa z motorjem, ki je levo krivino ovinka v smeri svoje vožnje sekal, oziroma vozil po levi strani vozišča v smeri svoje vožnje.

Toženec oziroma voznik osebnega vozila je na nevarno prometno situacijo reagiral takoj, ko je nasproti vozeče vozilo zaznal, a mu kljub temu ni uspelo preprečiti trčenja. Prvostopno sodišče je tako mnenje izvedenca sprejelo, vendar je glede na izpoved priče policista M. K. in glede na policijsko skico ocenilo, da je tožnik soodgovoren za 15 % nastale prometne nesreče. Taka odločitev prvostopnega sodišča se zdi pritožbenemu sodišču neprepričljiva, nima podlage v izvedenih dokazih in jo stranki v pritožbah utemeljeno izpodbijata. Pri analizi nezgode je izvedenec v svojem izvedeniškem mnenju ugotavljal predvsem hitrost vožnje na podlagi zavornih sledi obeh udeležencev nezgode in ocenjeval njuni reakciji. V svojem mnenju izvedenec ni izdelal nikaršne skice, oziroma ni izvedel nobenih meritev iz katerih bi bilo razvidno, na kateri strani cestišča je prišlo do trčenja oz. ali je vozilo tožnika segalo čez namišljeno sredinsko črto, koliko in kje je bilo kolo z motorjem glede na namišljeno sredinsko črto. Po odgovoru na ta vprašanja, pa pride na vrsto analiza reakcije obeh udeležencev v nezgodi, eventuelno drsenje osebnega avtomobila med zaviranjem, obstoj peska na cestišču itd.. Obstoječe izvedeniško mnenje je tako nepopolno in pomanjkljivo glede vprašanj, ki so bistvenega pomena za pravilno odločitev o zadevi. Zgolj skica, ki jo je izdelal policist M. K. ne zadostuje za ugotovitev, ali je tožnik soodgovoren za nastanek nesreče ali ne. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja bi bilo potrebno po mnenju pritožbenega sodišča opraviti ogled na kraju samem z rekonstrukcijo dogodka (kar predlagata tudi pritožbi) izvedenec pa bi moral dopolniti svoje izvedeniško mnenje. Utemeljeno pa se pritožuje tožnik tudi zoper višino odmerjene odškodnine.

Prvostopno sodišče je ocenilo škodo na podlagi mnenja izvedenca, v katerem je pavšalno ocenil, da bi bilo moč vozilo popraviti za cca 70.000,00 tolarjev. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik škodo že repariral oziroma, da je avto popravil in da je predložil v spis račune o popravilu. 190. člen ZOR-a, na katerega se pri tem sklicuje prvo sodišče, sicer res določa, naj oškodovanec ne dobi več, kot pa je znašala njegova škoda, kar pa ne pomeni, da bi moral dobiti manj.

Prvostopno sodišče tudi ni odločalo o delu zahtevka, v katerem je tožnik zahteval povračilo za izgubo na zaslužku ter odvetniške stroške. Ker sodba o tem nima razloga, je s tem podana bistvena kršitev določb postopka po 13. tč. II. odst. 354. člena ZPP.

Pravilna pa je ugotovitev prvostopnega sodišča glede odškodninske odgovornosti toženca kot očeta za škodo, ki jo je povzročil njegov mladoletni sin. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je prvostopno sodišče v tem delu dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in v skladu s tem tudi pravilno uporabilo materialno pravo ter je zato pritožba toženca v tem delu neutemeljena, v izogib ponavljanju pa se pritožbeno sodišče v zvezi s tem sklicuje na prvostopne razloge. Kakšno dodatno izvajanje dokazov v tej smeri ni potrebno. Tudi če je toženec, kot zatrjuje v pritožbi, poučeval sina o nevarnosti v prometu, očitno to ni preprečilo njegovemu sinu vzeti kolo z motorjem in se z njim peljati, še preden je opravil potreben preizkus znanja.Toženec očitno ni ukrenil vsega potrebnega, da bi sinu vožnjo preprečil in je torej za škodo, ki jo je sin povzročil, odgovoren, ker ni (tega niti ne trdi) kolesa z motorjem zavaroval tako, da bi sinu preprečil njegovo uporabo.

Neutemeljena pa je tudi pritožba tožnika v zahtevi po sojenju pred spremenjenim senatom, saj za to po mnenju pritožbenega sodišča ni razlogov.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 166. člena ZPP.