Jedro

Za izrek obravnavanega inšpekcijskega ukrepa je glede na določbe petega odstavka 5. člena ZCes-1 in 7. točke prvega odstavka 118. člena ZCes-1 bistveno, da se ovira nahaja na cestnem svetu. Cestni svet je v 12. točki prvega odstavka 2. člena ZCes-1 opredeljen kot zemljišče, katerega mejo na podlagi predpisov o projektiranju javnih cest določajo linije med skrajnimi točkami prečnega in vzdolžnega profila cestnega telesa (t.j. cestišča z nasipi in vkopi - 13. točka 2. člena ZCes-1), vključno z napravami za odvodnjavanje. Meja cestnega telesa poteka po tej določbi največ dva metra od linij skrajnih točk, vključno z napravami za odvodnjavanje. Ob zakonski opredelitvi cestišča (14. točka 2. člena), po kateri cestišče poleg vozišča sestavljajo tudi bankine, je za odločitev torej bistvena ugotovitev, da se sporna kovinska traverza nahaja neposredno ob vozišču, in ne kot navaja tožnik, da se nahaja izven asfaltiranega cestišča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo, izdano v postopku inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem določb Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), je Medobčinski inšpektorat in redarstvo A. d.o.o., kot izvajalcu rednega vzdrževanja javnih cest v Občini B., odredil, da s kategorizirane javne poti C., štev. odseka 522211, parc. št. 3742 k.o. ... in križišča javne kategorizirane poti štev. 522212, D., ob parceli štev. 341/82 k.o. ..., odstrani oviro, ki predstavlja v tla zabit železni drog (tračnico/1,5 m), ki neposredno ovira in škoduje cesti ter ogroža in ovira promet in na teh delih zožuje cestišče javne kategorizirane poti in da pri izvedbi mesto zavaruje z ustrezno prometno signalizacijo (v 1. in 2. točki izreka). Vse stroške odstranitve ovir ali drugih posledic prepovedanih ravnanj ali zavarovanja ovir ali nevarnih mest na cesti mora poravnati povzročitelj ovire ali nevarnega mesta na cesti - lastnik zemljišča parcelne štev. 341/82 k.o. ..., E.E., ki mu izvajalec izda račun (3. točka izreka). Ureditev stanja iz 1. in 2. točke izreka te odločbe je bila A. d.o.o. odrejena z ustno odločbo dne 13. 11. 2015 ob 12. 47 uri, kar je navedeno podjetje tudi izvedlo (4. točka izreka).

2. Odločba je izdana na podlagi 4. točke prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in v pravnem pogledu utemeljena z določbami prvega in petega odstavka 5. člena ter 7. točke prvega odstavka 118. člena ZCes-1. V dejanskem pogledu pa se ugotavlja, da je tožnik v tla kategorizirane javne poti oziroma v križišče javnih poti, navedenih v 1. točki izreka, zabil železniško tračnico, ki neposredno ovira in škoduje cesti ter ogroža in ovira promet. Na kraju samem je bilo tudi ugotovljeno, da je tračnica zabita v tla približno 1m izven žive meje, ki označuje posestno mejo povzročiteljevega zemljišča in tudi v neposredno bližino sekundarnega vodovodnega sistema, kar predstavlja tudi poseg v ta varovalni pas in nevarnost za njegovo poškodovanje.

3. Župan Občine B. je z odločbo št. 02/2016-si z dne 2. 2. 2016 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnil ter ugotovil, da v postopku izdaje te odločbe niso nastali posebni stroški. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da gre za uradno evidentirano mejno znamenje, pritožbeni organ ugotavlja, da je bila obravnavana tračnica z vidika zagotavljanja varnosti cestnega prometa sporna ves čas, da je bil tožnik k odstranitvi nevarne ovire večkrat pozvan, da je tračnico večkrat izkopal in ponovno vkopal in jo nazadnje obložil z betonom v širino 0,5 m, kar predstavlja neposreden poseg v zemljišče kategorizirane ceste. Iz obrazložitve nadalje izhaja, da je tožnik predlogu Občine za nadomestitev tračnice z uradnim mejnikom ves čas nasprotoval, kar kaže na nerazumno nasprotovanje in vztrajanje pri ohranitvi stanja, ki je z vidika zagotavljanja varnosti cestnega prometa nesprejemljivo. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da ovira ni postavljena v cestno telo. Ugotovljeno je namreč, da je postavljena približno 1m izven žive meje, ki označuje posestno mejo in da stoji na meji zemljišča kategorizirane javne poti, kar potrdi tudi pritožnik. Postavljanje mejnikov pa je predvsem sporazumno dejanje vseh mejašev. Postavljanje mejnikov v skladu s predpisi izvaja geodetsko podjetje, ki mora preveriti tudi, ali gre za mejnike, ki so ustrezni in primerni za vsako mejno označitev, posebej, če so ti postavljeni oziroma zabiti v območje cestnega sveta, česar izbrani geodet ni preverjal in je le sledil neutemeljeni zahtevi tožnika. Sama mejna zabeležka pa tudi ne more prejudicirati dopustnosti postavljanja nevarnih ovir v cestno telo ali nadomestiti potrebnega dovoljenja ali soglasja upravljavca cest. Izvajalec rednega vzdrževanja cest je z odstranjevanjem nevarne ovire postopal skladno s petim odstavkom 5. člena ZCes-1 Ker je tožnik posegu nasprotoval, je inšpekcijski organ za ceste na podlagi 7. točke prvega odstavka 118. člena istega zakona izvajalcu utemeljeno odredil, da nevarno oviro na stroške tožnika nemudoma odstrani s cestnega sveta.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in jo izpodbija zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stana in nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, vrne zadevo prvostopnemu organu v ponovni postopek, tožniku pa prizna povrnitev stroškov tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

5. Dogajanje v zadevi je (dejansko) potekalo tako, da se je A. d.o.o. nenadoma pojavilo pred hišo tožnika s tovornjakom in bagrom ter začelo odstranjevati več kot 25 let zabetonirano traverzo v mejni točki, ki označuje tromejo med parcelami št. 3742, 341/20 in 341/82, vse k.o. ... Da gre za staro mejno znamenje je bilo Županu Občine B. znano, saj je podoben postopek glede iste tračnice potekal že v letu 2004, vendar ga je Občina po prejemu tožnikovega odgovora ustavila. Neposredno pred tem je namreč pristojni geodetski organ izvedel postopek delitve parcele št. 341/21 v parceli 341/21 in 341/82, vse v k.o. ... in v tem postopku ponovno označil mesto, na katerem je bila v tla zabetonirana tračnica, za mejno točko - tromejo. Geodet, ki je postopek izvajal v letu 2003, je na podlagi podatkov zemljiškega katastra ugotovil, da kovinska traverza oziroma železna tračnica stoji na tem mestu najmanj od leta 1991, ko se je izvajala obnova zemljiškega katastra. Te okoliščine je tožnik zatrjeval na kraju samem, pred začetkom odstranjevanja tračnice, in jih ponavljal ves čas postopka. Predložil je tudi dokaze, ki se nahajajo v spisih. Vendar pa se do njih niti prvostopni niti drugostopni organ nista izrekla niti nista ugotavljala časa postavitve traverze. Ker je železni drog na istem mestu stal več kot 25 let, okoliščine, ki bi narekovale izrek inšpekcijskega ukrepa na podlagi 7. točke prvega odstavka 118. člena v povezavi s prvim odstavkom 5. člena ZCes-1, niso podane. Okoliščine, ki bi narekovale nujnost izreka ustne odločbe, ker naj bi obstajala nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost ali za premoženje večje vrednosti, pa tudi niso navedene v izpodbijani odločbi. Peti odstavek 5. člena ZCes-1 se nanaša na cestno telo, nikakor pa ne na mejno črto med parcelo, ki je cesta in parcelo drugega lastnika. Poleg tega tožnik ni premikal mejnega znamenja, ki je že vse od leta 1991 zabetonitano na enak način, kot je bilo ob posegu komunalnega podjetja dne 13. 11. 2015. 6. Obravnavano mejno znamenje je po navedenem v zemljiškem katastru evidentiral že geodet leta 1991, ko je izvajal meritve zaradi obnove zemljiškega katastra. Ponovno je bila točka, ki označuje navedeno tromejo, evidentirana v zemljiškem katastru leta 2003. Tedaj je bil tudi izveden mejni ugotovitveni postopek v skladu s takrat veljavnim zakonom. Na obravnavi je sodeloval tudi predstavnik tožene stranke, ki je izjavil, da nesporno soglaša z označeno mejo in tudi podpisal zapisnik. Torej se v skladu s sedaj veljavno zakonodajo šteje, da je meja dokončna oziroma sedaj - urejena. Od leta 1991 je v zemljiškem katastru na tromeji evidentirana mejna točka 1307, mejno znamenje - traverzo oziroma tračnico pa je v zemljo zabil tožnik ob prisotnosti geodeta in v skladu s splošno znano prakso izvajanja geodetskih postopkov. To je v postopku delitve tedanje parc. št. 341/21 k.o. ... v letu 2003 ugotovil tudi GURS, Območna geodetska uprava Ljubljana, kot to izhaja iz odločbe št. 903/12-15/2001-259 z dne 28. 10. 2003. Za potrditev teh navedb je tožnik že tedaj pridobil Potrdilo družbe F. d.o.o. z dne 18. 12. 2003, ki je v letu 2003 izvajala meritve na terenu. Označitev meje s postavitvijo mejnega znamenja v zemljiškokatastrsko točko je bilo torej dejanje pristojnega upravnega organa in noben občinski inšpekcijski organ ali celo upravljavec ceste nima pristojnosti teh znamenj odstranjevati. Odredba za odstranitev traverze celo neposredno krši 123. člen ZEN, po katerem lahko postavitev, prestavitev ali odstranitev mejnikov izvede samo geodetsko podjetje, ki ima dovoljenje za izvajanje geodetskih storitev, in po tretjem odstavku katerega je zasutje ali kakršnokoli poškodovanje mejnikov prepovedano. Tožena stranka je torej zlorabila določbe ZCes-1, ki urgentno rešujejo situacije, ko posamezniki s posegi v cestno telo ovirajo promet in ogrožajo varnost ostalih udeležencev v prometu.

7. Vprašanje, ali je zemljiškokatastrska točka označena s pravim mejnim znamenjem, ni stvar tega postopka. Bistvena za izrek inšpekcijskega ukrepa po določbah ZCes-1 je, ali je traverza res postavljena v cestno telo. Te okoliščine pa inšpekcijski organ ni popolno ugotovil oziroma je sploh ni ugotavljal in se zato izpodbijane odločbe niti ne da preizkusiti.

8. Tožnik ni izvedel nobenega posega v cestno telo. Ker je tračnica zabita na mestu mejne točke, že iz tega razloga ne more neposredno ovirati in ogrožati prometa na kategorizirani javni poti. Lege mejnih točk pa tožena stranka v postopku ni ugotavljala in v postopek ni vključila izvedenca geodetske stroke, temveč je kar sama, brez vsakršne utemeljitve zaključila, da posajena živa meja predstavlja mejo tožnikovega zemljišča, čeprav posaditev žive meje ni pokazatelj meje med parcelami, tožnik pa tudi ni nikoli trdil, da bi meja potekala po živi meji. Glede na navedeno tožnik upravljavcu cest tudi ni dolžan poravnati stroškov, saj je izvedel nezakonito ravnanje, s katerim je v bistvu povzročil škodo tožniku. Tožnik bo zato prisiljen sprožiti druge ustrezne postopke za povrnitev povzročene škode in ponovno označbo mejne točke, ki označuje tromejo.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje vsem tožbenim navedbam in dokaznim predlogom, vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih, s katerimi je utemeljena ter predlaga zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini. V zvezi s tožbenimi navedbami poudarja, da je ovira segala v cestno telo (t.j. v del javne ceste, ki ga sestavlja cestišče z nasipi in vkopi, 13. točka prvega odstavka 2. člena ZCes-1). Po zakonski definiciji torej v zemljišče, na katerem je stala sporna ovira nedvomno sodi v cestno telo. Kot izhaja iz predloženih fotografij, gre za visoko železno tračnico/1,5 m, postavljeno na cestnem ovinku, ki onemogoča neoviran uvoz in izvoz iz C. na D. ter zožuje cestišče. Ovira je neoznačena, postavljena v cestno telo, kar nesporno predstavlja oviro in ogroža varnost udeležencev v cestnem prometu, na kar je bil tožnik z dopisu upravljavca cest opozorjen z dopisom z dne 21. 10. 2015, pa tudi z dopisom z dne 16. 1. 2014, v katerem je navedeno, da tožena stranka soglaša s tem, da se sporna ovira, kolikor naj bi le-ta dejansko predstavljala mejnik, nadomesti z novim mejnikom, ki ne bo predstavljal ovire v prometu. Tožnik je odstranitvi ovire nasprotoval, nasprotoval je tudi nadomestitvi ovire z drugim mejnikom. Tračnico je še dodatno zabetoniral v tla, v širini 0,5 m, kar izhaja iz fotografij.

10. Opozarja še na določbe 33. in 35. člena Odloka o občinskih javnih cestah ter urejanje in čiščenje javnih površin na območju Občine B. (Uradni list št. 63/2012, v nadaljevanju Odlok), s katerimi je, z namenom, da se preprečijo škodljivi vplivi posegov v prostor ob občinski cesti, na občinsko cesto in promet na njej, ob teh cestah določen varovalni pas (pet metrov od zunanjega roba cestišča), v katerem je raba prostora omejena. Nadalje pa Odlok v 33. členu še določa, da je v vsakem primeru prepovedan kakršen koli poseg lastnika nepremičnine v 1,5 metrski pas od roba cestišča. Kolikor bi tožnik torej bil lastnik dela zemljišča, na katerem je stala ovira, vanj ne bi smel posegati. Ne glede na navedeno pa tožnik tudi nikoli ni pridobil soglasja upravljavca cest za postavitev sporne ovire.

11. Navedba tožnika o tem, da naj bi tračnica na spornem delu cestnega telesa kot mejno znamenje obstajala že 25 let, ne drži. Iz predložene fotografije št. 1 jasno izhaja, da je pred postavitvijo železne ovire tam stal le leseni količek, ki nesporno ne predstavlja odstranjene ovire in take nevarnosti v prometu kot jo kos odstranjene železne tračnice. Ne strinja se, da naj bi ovira predstavljala mejno znamenje, pa tudi ne s trditvijo, da je s postavitvijo takega mejnega znamenja soglašala. Ugovarja tudi vsem listinam, ki jih v spis vlaga tožnik in naj bi se nanašale na ureditev meje ter mejnih znamenj, saj listine niso predložene v celoti.

12. Sicer pa meja med zemljiškimi parcelami za konkretni primer ni relevantna. Postopek se ne nanaša na ureditev meje oziroma mejnih znamenj. Četudi bi bile tožnikove navedbe, da je odstranjena ovira predstavljala mejno znamenje, točne, je odstranjena ovira stala v cestnem telesu in bi morala biti meja označena na tak način, da ne bi ovirala in ogrožala varnosti v cestnem prometu. Tehtanje razlogov, ki so obstajali na strani organov in pristojnih služb tožene stranke po tem, da se ovira odstrani, to je ogrožanje življenja in varnosti zdravja ljudi ter varnosti v cestnem prometu, nedvomno predstavljajo razlog, ki pretehta nasproti ugotavljanju, ali gre v konkretnem primeru dejansko za mejno znamenje ali ne, kar trdi tožnik. Ali gre za mejno znamenje ali ne, tudi ni predmet tega postopka. Tožena stranka pa tudi ne nasprotuje, da se, v kolikor je odstranjena ovira dejansko predstavljala mejno znamenje, kar bo potrebno ugotoviti s pristojnim izvedencem, nadomesti z mejnim znamenjem, ki ne bo predstavljalo ovire v cestnem prometu. Dejanski potek dogajanja, kot ga navaja tožena stranka, lahko potrdita predlagani priči, inšpektor in predstavnik JKP, ki sta s strani tožene stranke vodila predmetno zadevo.

13. Tožnik se z navedbami tožene stranke ne strinja. Po šestem odstavku 33. člena Odloka ni dovoljen kakršenkoli trajni poseg, o čemer v primeru mejnega znamenja ni mogoče govoriti, pa tudi dejansko stanje se z vidika uporabe določb Odloka ni ugotavljalo. Navedbe v zvezi z lesenim količkom predstavljajo tožbeno novoto.

14. Po tem, ko tožena stranka pojasni odgovoru na tožbo predložene fotografije, tožnik v nadaljnji vlogi poudari, da je fotografija št. 1 nejasna in da iz nje ni mogoče sklepati o kakšnem lesenem količku, ki naj bi bil postavljen prej. Očitno pa prikazuje stanje pred letom 2008, ko je bil električni drog še lesen. Tega leta so bili leseni drogovi zamenjani z kovinskimi, kar dokazuje predložena fotografija. V zvezi s fotografijami pa tožnik opozarja, da je iz njih jasno razvidno, da sporna kovinska traverza ni bila zabita v cestnem telesu, temveč izven asfaltiranega cestišča. Vprašanje meje res ni stvar tega postopka, kot meni tožena stranka, vendar pa inšpekcijskega ukrepa zaradi ovire v cestnem telesu ni mogoče izreči, če meja v naravi ni označena. Inšpekcijski ukrep odstranitve ovire lahko namreč inšpektor odredi samo, če je ta postavljena v cestno telo. Zato je vprašanje meje v predmetnem postopku bistvena okoliščina za ugotovitev dejanskega stanja, ki bi jo moral inšpektor ugotavljati kot predhodno vprašanje.

15. V nadaljnjih vlogah tožena stranka vztraja pri dosedanjih navedbah in stališčih in poudarja, da sporni tram tudi ne predstavlja mejnika, saj iz uradnih evidenc izhaja, da meja med parcelama sploh ni urejena. Prav tako ne more predstavljati mejnega znamenja železna traverza, postavljena v cestni svet, niti obseg cestnega sveta ne sovpada nujno z mejami parcel. Tožnik z nadaljnjo vlogo sodišče obvešča, da je Okrajno sodišče v Ljubljani dne 23. 5. 2017 izdalo sodbo, s katero je postopek zoper tožnika zaradi storitve prekrška po sedmem odstavku 5. člena ZCes-1 ustavilo. Sodba se nanaša na isti historični dogodek in isto dejansko stanje in jo zato tožnik ocenjuje kot relevantno.

16. Tožba ni utemeljena.

17. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se nanje sklicuje po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

18. Odločba je po presoji sodišča utemeljeno izdana v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Na podlagi 4. točke prvega odstavka 144. člena ZUP organ v skrajšanem ugotovitvenem postopku takoj odloči o zadevi, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlašati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana. Nujni ukrepi po 4. točki prvega odstavka 144. člena ZUP so podani, če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost ali za premoženje večje vrednosti. Kadar gre za odločanje o nujnih ukrepih v javnem interesu, se lahko v skrajšanem postopku odloči tudi ustno (prvi odstavek 211. člena). Organ, ki je odločil ustno, lahko odredi, da se odločba izvrši takoj, torej še pred njeno izdajo in vročitvijo stranki. Razlog za izjemo od načela zaslišanja stranke kot tudi za izjemo od načela materialne resnice je v nujnosti in neodložljivosti ukrepov, ki jih narekuje javni interes. Določbe ZUP o pogojih za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka so procesnopravne narave in se, ker Zakon o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) in Zakon o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) kot posebni zakon ne urejata drugače, uporabljajo tudi v inšpekcijskem postopku po določbah ZCes-1. 19. Kdaj je ukrepanje nujno, presodi organ, ki vodi postopek. Ugotovitev, da ovira (v tla zabit železni drog-tračnica 1,5m) neposredno ovira in škoduje cesti ter ogroža in ovira promet in zožuje cestišče javne kategorizirane poti, po presoji sodišča utemeljuje nujnost ukrepanja v javnem interesu. Dejstvo, da pristojni organ ob zatrjevano nespremenjenem dejanskem stanju vse do izdaje izpodbijane odločbe ni ukrepal v skladu s svojimi pristojnostmi, navedene presoje ne spreminja in (drugače kot v prekrškovnem postopku, na katerega se sklicuje tožnik) ne vpliva na zakonitost izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa.

20. Po prvem odstavku 5. člena ZCes-1 je prepovedano izvajati ali opustiti kakršnakoli dela na javni cesti, na zemljiščih ali na objektih ob javni cesti, ki bi lahko škodovala cesti ali ogrožala, ovirala ali zmanjšala varnost prometa na njej. V drugem, tretjem in četrtem odstavku tega člena pa so taksativno navedene prepovedi ogrožanja varne uporabe javne ceste, med njimi (v 3. alinei 3. točke drugega odstavka) tudi prepoved postavljanja ograj in stebričkov na cestnem svetu javne ceste, katerih nespoštovanje je v sedmem in osmem odstavku tega člena določeno kot prekršek. Skladno s petim odstavkom 5. člena ZCes-1 mora izvajalec rednega vzdrževanja ceste brez odlašanja s ceste odstraniti vse ovire ali druge posledice ravnanj, ki bi lahko škodovale cesti ali ogrožale, ovirale ali zmanjšale varnost prometa na njej. Če to ni mogoče, mora oviro ali nastalo nevarno mesto na cesti do njihove odprave zavarovati s predpisano prometno signalizacijo ter o oviri in drugih posledicah prepovedanih ravnanj brez odlašanja obvestiti pristojni inšpekcijski organ za ceste in upravljavca ceste. Vse stroške odstranitve ovir ali drugih posledic prepovedanih ravnanj ali zavarovanja ovir ali nevarnih mest na cesti mora po tej določbi poravnati povzročitelj ovire ali nevarnega mesta na cesti, če povzročitelj ni znan, pa gredo stroški v breme rednega vzdrževanja ceste. Po 7. točki prvega odstavka 118. člena ZCes-1 je pristojni inšpektor pooblaščen, da odredi odstranitev ovir s cestnega sveta, ki ovirajo varno uporabo ceste.

21. Sodišče se strinja s tožnikom, da je za izrek obravnavanega inšpekcijskega ukrepa glede na določbe petega odstavka 5. člena ZCes-1 in 7. točke prvega odstavka 118. člena ZCes-1 bistveno, da se ovira nahaja na cestnem svetu. Cestni svet je v 12. točki prvega odstavka 2. člena ZCes-1 opredeljen kot zemljišče, katerega mejo na podlagi predpisov o projektiranju javnih cest določajo linije med skrajnimi točkami prečnega in vzdolžnega profila cestnega telesa (t.j. cestišča z nasipi in vkopi - 13. točka 2. člena ZCes-1), vključno z napravami za odvodnjavanje. Meja cestnega telesa poteka po tej določbi največ dva metra od linij skrajnih točk, vključno z napravami za odvodnjavanje. Ob zakonski opredelitvi cestišča (14. točka 2. člena), po kateri cestišče poleg vozišča sestavljajo tudi bankine, je za odločitev torej bistvena ugotovitev, da se sporna kovinska traverza nahaja neposredno ob vozišču, in ne kot navaja tožnik, da se nahaja izven asfaltiranega cestišča. Se pa sodišče tudi ne strinja z nadaljnjim tožbenim stališčem, da inšpekcijskega ukrepa zaradi ovire v cestnem telesu ni mogoče izreči, če meja v naravi ni določena in da bi se zato vprašanje meje v postopku moralo obravnavati kot predhodno vprašanje. Za izrek nujnega ukrepa v javnem interesu namreč, kot že navedeno, zadošča verjetna izkazanost pravno pomembnih dejstev. Verjetnost dejanske podlage odločitve sicer ne izključuje dvoma, so pa razlogi za resničnost ugotovljenih dejstev v obravnavanem primeru tudi po presoji sodišča močnejši od razlogov za njihovo neresničnost. To pa pomeni, da za odločitev zadošča verjetna izkazanost dejstva, da se ovira nahaja na cestnem svetu. O dejstvu, da je železni drog na ugotovljeno mesto zabil tožnik, pa niti ni spora.

22. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

23. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi o pravno relevantnih dejstvih izvedeni in pravilno presojeni v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe (drugi odstavek 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).