Jedro

Glede na nesporna dejstva, da je traktor bil na miru in da se tožnik ni poškodoval pri vožnji s traktorjem, ampak ko je z njegovo pomočjo spravljal les, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je šlo izključno za uporabo traktorja kot delovnega stroja, saj je bil prižgan (v pogonu) le iz razloga, da je tožnik lahko upravljal z vitlom. Sodišče je pravilno sklepalo, da ni šlo za promet z zavarovanim vozilom, kot je določeno v splošnih pogojih, saj ni šlo niti za premik traktorja niti za vožnjo v prometu oziroma pri opravljanju prevoza, temveč za delovanje traktorja, ki je bil prižgan (v pogonu) izključno zaradi možnosti upravljanja z vitlom pri premikanju hlodov; torej ni šlo za samo delovanje traktorja kot prevoznega sredstva, ki služi prevozu do nekega mesta oziroma vleki priključka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka v 15 dneh dolžna plačati 15.744,33 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, kot so navedeni v izreku sodbe, dalje do plačila, ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti 30,00 EUR pravdnih stroškov. Tožnik je na podlagi sklenjenega zavarovanja voznika za škodo zaradi telesnih poškodb po pogojih AO plus s tožbo zahteval povrnitev škode, ki jo je zaradi telesnih poškodb utrpel v nesreči dne 22. 12. 2015, ko je s pomočjo traktorja spravljal hlodovino iz gozda, pri čemer pa je hlod, ki ga je tožnik vlekel z vitlom, pritrjenim preko kardanskega priključka na traktor, nenadoma udaril ob drug hlod, ki se je obrnil in zadel tožnika v levo nogo. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga neobstoja zavarovalnega kritja.

2. Tožeča stranka sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je napačno stališče sodišča, da naj bi bili Splošni pogoji aop 07-6 za konkreten primer veljavni, povrhu pa tudi povsem izven trditvene podlage pravdnih strank ter v nasprotju z predloženimi in izvedenimi dokazi (kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka - 14. in 15. točke 339. člena ZPP). Sodišče v točki 11. izpodbijane sodbe ni pojasnilo: kateri podatek iz predložene police daje podlago za zaključek, da je bila sporna polica zgolj podaljšana oz. da je bilo enako zavarovanje pod enakimi pogoji med pravdnima strankama sklenjeno že pred veljavnostjo sporne police; katera je bila prva polica in kdaj naj bi bila slednja sklenjena; ali je toženka (v kolikor bi dejansko držalo, da je bila sporna polica zgolj podaljšana) tožniku ob sklepanju prve police dejansko izročila konkretne splošne pogoje in ali so slednji za konkretno zavarovanje takrat sploh veljali. V tem delu je v celoti preseglo trditveno podlago pravdnih strank, ker nobena v postopku ni zatrjevala, da naj bi bila konkretna polica zgolj podaljšana in da naj bi bilo zavarovanje med strankama prvič sklenjeno že prej in se je zgolj vsako leto obnavljalo oz. podaljševalo. Iz police sicer izhaja, da je permanentna, vendar pa iz nje ni razvidno, kdaj je bilo sklenjeno prvo zavarovanje (in posledično tudi ni mogoče preveriti, ali je bila polica sklenjena kot prva, ali ne). Posledično pa je zaključek sodišča, da je bila sporna polica zgolj podaljšana in da je bilo prvo zavarovanje sklenjeno že pred konkretno polico, zmoten in brez podlage v izvedenih dokazih. Četudi pa bi dejansko držalo stališče sodišča, da je bila polica zgolj podaljšana in je bila prva polica sklenjena že prej, tožena stranka ni izkazala, da so tudi za prvo polico veljali konkretni splošni pogoji in da je te ob prvi sklenitvi zavarovanja toženka tožniku tudi dejansko izročila. V tem delu je sodišče odločalo mimo trditvene podlage pravdnih strank in sprejelo zaključek, ki ga nobena od strank sploh ni zatrjevala, niti s tem v zvezi sodišče v okviru materialno procesnega vodstva strank ni pozvalo na dopolnitev trditvene in dokazne podlage (posledično pa sodba predstavlja nedovoljeno sodbo presenečenja). Sicer pa je tožnik izpovedal, da je zavarovanja večkrat v njegovem imenu sklepala tudi njegova mati, zato bi moralo sodišče zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z vprašanjem izročitve in veljavnosti splošnih pogojev zaslišati vsaj tožnikovo mater. Ker je kot odločilno ugotovilo dejstvo, ki ga tožena stranka ni zatrjevala (t.j. da naj bi bila konkretna polica le ena v vrsti že prej sklenjenih zavarovanj in da naj bi tudi za predhodne police veljali konkretni splošni pogoji, ki naj bi jih toženka ob prvi sklenitvi zavarovanja tožniku izročila), in nanj oprlo svojo odločitev, je s takšnim ravnanjem tožniku odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem kršilo pravico do izjave ter s tem absolutno bistveno kršilo določbe postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, na tako zmotno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi materialno pravo napačno uporabilo in zmotno zaključilo, da naj bi bili tožniku Splošni pogoji aop 07-6 veljavno izročeni. Tožeča stranka sodišču nadalje očita, da je na podlagi zmotnega zaključka, da Splošni pogoji aop 07-6 veljajo, zmotno odločilo, da ne obstoji zavarovalno kritje po polici zavarovanja voznika za škodo zaradi telesnih poškodb AO plus št. VO44400753576 (v nadaljevanju: AO plus polica) ter posledično neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je gradilo na zmotnem stališču, da gre v primeru AO plus zavarovanja za prostovoljno zavarovanje, ki naj ne bi imelo ničesar skupnega z obveznim avtomobilskim zavarovanjem. Tožnik vztraja, da ima AO plus zavarovanje praktično isti namen kot zavarovanje avtomobilske odgovornosti (obe zavarovanji krijeta škodo, ki nastane ljudem zaradi uporabe zavarovanega vozila, s to razliko, da eno zavarovanje krije škodo tretjim osebam, drugo pa škodo, ki nastane vozniku, t.j. tistemu, ki je odgovoren zanjo). Sploh pa je AO plus zavarovanje vezano na obvezno avtomobilsko zavarovanje in z njim povezane splošne pogoje (Splošni pogoji aop 07-6 se namreč sklicujejo na smiselno uporabo splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti PG-aod 11-7, kar je tožnik poudaril že v svoji 1. pripravljalni vlogi, do česar pa se sodišče sploh ni opredelilo). In če je v dani zadevi (upoštevaje sodbo sodišča EU z dne 4. 9. 2014) v celoti podano kritje po polici AO zavarovanja (ker je do nezgode prišlo zaradi uporabe traktorja kot delovnega stroja), je podano tudi kritje po AO plus polici, saj bi sicer AO plus zavarovanje izgubilo praktično ves svoj smisel in namen (in je zmotno stališče sodišča, da kritja po AO plus polici ni, ker gre za prostovoljno zavarovanje, ki je strogo ločeno od obveznega zavarovanja). Sodišče se v izpodbijani sodbi, da ne obstoji zavarovalno kritje, neutemeljeno sklicuje na določila splošnih pogojev aop 07-6 (predvsem na uvodna določila, kjer pogoji napeljujejo na uporabo zakonskega predpisa v zvezi s pojmom prometne nesreče). Tožnik trdi in vztraja, da so splošni pogoji neveljavni ne samo iz razloga, ker tožniku sploh niso bili izročeni, ampak tudi zato, ker so nejasni in nedoločni ter v nasprotju z aktualno in veljavno sodno prakso. Splošni pogoji PG-aop 07/6 sploh ne definirajo pojma prometne nesreče, niti se s tem v zvezi ne sklicujejo na konkretni pravni predpis, ki bi ta pojem jasno in nedvoumno definiral. Tako sploh ni jasno, kako je sodišče prišlo do določil Zakona o varnosti cestnega prometa. Uporaba tega predpisa v zvezi s pojmom prometne nesreče je v celoti zmotna in neutemeljena. Za uporabo določil ZVCP v zvezi s pojmom prometne nesreče nikakor ni dovolj, da se konkretni splošni pogoji sklicujejo zgolj na popolnoma nekonkretizirano »zakonsko opredelitev prometne nesreče«, v posledici česar je sklicevanje sodišča na določila ZVCP v celoti neutemeljeno. Tožnik kot pravni laik ne ve in niti ne more vedeti, na kateri pravni predpis se konkretni splošni pogoji sklicujejo, niti mu ni poznan (pravni) pojem prometne nesreče nasploh. Od tožnika tudi ni moč pričakovati, da bo pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe preštudiral zakonodajo, na katero se povsem nekonkretizirano sklicujejo splošni pogoji, ali pa da bo s tem v zvezi celo moral iskati pravno pomoč. Posledično pa so takšna določila splošnih pogojev še toliko bolj nejasna in nedoločna. Glede na navedeno konkretnih splošnih pogojev nikakor ni mogoče razlagati na način, kot je to obrazložilo sodišče. V kolikor bi namreč bila v zvezi s pojmom prometne nesreče utemeljena uporaba določil ZVCP, bi morala biti uporaba tega zakona jasno in nedvoumno opredeljena v konkretnih splošnih pogojih. Tožnik vztraja, da so takšna določila splošnih pogojev, v katerih se tožena stranka kot zavarovalnica (in s tem kot bistveno močnejša stranka v pogodbenem odnosu s tožnikom) sklicuje na uporabo nedoločnega in nekonkretiziranega zakonskega predpisa, nejasna in nedoločna in jih je posledično v skladu z določili Obligacijskega zakonika (OZ) potrebno razlagati v korist šibkejše stranke, v posledici česar sodišče v sodbi ni imelo podlage, da v zvezi s pojmom prometne nesreče in posledično obstojem zavarovalnega kritja, uporabi določila ZVCP. Sicer pa se sodišče do gornjih tožnikovih navedb sploh ni opredelilo, kar že samo po sebi predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Tožnik je bil poškodovan zaradi delovanja traktorja, ki je bil ves čas v teku. Po teoriji adekvatne vzročnosti do samega poškodovanja nikakor ne bi prišlo, če vitel ne bi bil pritrjen na traktor in je tako bil tožnik dejansko poškodovan s traktorjem in zavarovalno jamstvo obstaja. Sicer pa je glede pojma prometne nesreče in glede pojma podanega zavarovalnega jamstva (kot že zgoraj navedeno) sodna praksa zavzela jasno stališče, pri čemer se tožnik na tem mestu še enkrat sklicuje na sodno prakso. Izpostavlja odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 117/2002, v kateri se je sodišče opredelilo do pojma uporabe vozila1. Tožeča stranka navaja, da je v dani zadevi dejansko šlo za uporabo motornega vozila, saj je bil traktor nenehno v teku, oz. je bil v delovanju, ter opozarja, da traktorja v smislu obstoja zavarovalnega kritja nikakor ni mogoče primerjati z osebnim avtomobilom. Dejstvo je namreč, da običajna funkcija in namen traktorja ni samo prevoz, ampak predvsem njegova delovna funkcija, zato mora glede na to specifiko sklenjeno zavarovanje obsegati tudi kritje škod, ki nastanejo, ko traktor opravlja svojo delovno funkcijo (kot je to bilo tudi v danem primeru). V kolikor bi namreč obstoj zavarovalnega kritja po zgoraj citirani polici razlagali tako ozko, kot ga razlaga prvostopenjsko sodišče (torej, da kritje obstoji le v primeru, ko do škode pride med opravljanjem prometne oz. prevozne funkcije traktorja), potem bi takšno zavarovanje izgubilo vsakršen smisel in namen (in to ne glede na to, da gre za t.i. prostovoljno zavarovanje). Obravnavana nezgoda izpolnjuje vse pogoje prometne nesreče. Do obravnavane nesreče je prišlo pri uporabi traktorja, traktor je bil v obratovanju, vzrok za nezgodo pa je bil v nepazljivosti tožnika pri njegovem upravljanju. Posledično pa tudi v celoti obstoji zavarovalno kritje po AO plus polici. Zmotno je stališče sodišča, da za predmetni postopek naj ne bi bila uporabna sodna praksa, ki jo je v spis predložil tožnik, saj le-ta (npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2829/2009 z dne 18. 11. 2009, sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 117/2002 z dne 18. 12. 2002, sodba Višjega sodišča v Celju Cp 485/2005) dokazuje, da so sodišča v primerljivih zadevah sprejela nasprotno stališče, da zavarovalno kritje po polici ao plus zavarovanja v celoti obstoji. Sploh pa je Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 359/2011 z dne 30. 10. 2014 jasno odločilo, da se mora tudi za primer, kjer je sporno kritje po AO plus zavarovanju oz. je sporno, ali je šlo za prometno nezgodo, uporabiti sodba Sodišča Evropske unije (SEU), ki je v zadevi C-162/13 razsodilo, da pojem »uporaba vozila« iz 3. člena Direktive Sveta 72/166/EGS o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti zajema vsakršno uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila. Vrhovno sodišče je v tej zadevi pojasnilo, da sicer zavarovalni pogoji AO plus omejujejo škodo nastalo v prometni nesreči, vendar pa, upoštevaje zgoraj navedeno vezanost na sodbo SEU, ki podaja razlago Direktive »uporabe vozila«, ki ni omejena le na pojem prometne nezgode oz. uporabe vozila v prometu, temveč širše na opravljanje njegove običajne funkcije (v primeru traktorja torej nedvomno tudi delovne funkcije kot kmetijskega oz. delovnega stroja), ti več ne morejo predstavljati ustrezne materialne podlage za odločitev. Tožeča stranka predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške tega postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

Glede veljavnosti splošnih pogojev:

5. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so bili tožniku splošni pogoji aop 07-6 veljavno izročeni in da tožnika zavezujejo. Splošni pogoji so sestavni del sklenjene zavarovalne pogodbe in zavezujejo obe pravdni stranki. Po tretjem odstavku 120. člena OZ splošni pogoji zavezujejo pogodbeno stranko, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani. To določilo, ki sicer velja za vse pogodbe, dopolnjujeta še specialni določbi v OZ (tretji in četrti odstavek 926. člena OZ), ki se nanašata na zavarovalne pogodbe in določata, da je zavarovalnica dolžna opozoriti zavarovalca, da so splošni in posebni zavarovalni pogoji sestavni del pogodbe, in mu izročiti njihovo besedilo, če niso natisnjeni že na sami polici. Izpolnitev te obveznosti mora biti ugotovljena na polici.

6. Pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je na polici izrecno navedeno, kateri splošni pogoji veljajo in da s podpisom pogodbe zavarovanec potrjuje njihov prejem. Tožnik ni trdil, da pogodba ni bila sklenjena, trdil je le, da splošni pogoji tožnikovi materi niso bili izročeni. Sodišče prve stopnje je utemeljeno, glede na to, da je tožnik (oziroma njegova mati kot skleniteljica zavarovanja) s podpisom potrdila prejem splošnih pogojev, kot je zapisano na sami polici. Utemeljeno pa je nadalje izpostavilo, da četudi tožnik (oziroma njegova mati) splošnih pogojev ob sklepanju police ni prejel, to odločitve sodišča glede veljavnosti splošnih pogojev PG-aop 07-6 ne spremeni, ker je polica permanentna. Glede na to, da je na polici navedeno, da gre za zamenjavo police št. 4481494521 in da gre za permanentno zavarovanje (česar pritožba ne prereka), je sodišče pravilno zaključilo, da je bila sporna polica zgolj podaljšana in da je bilo prvo zavarovanje sklenjeno že pred konkretno polico, in se zato upravičeno oprlo na obstoječo sodno prakso, da se poznavanje splošnih pogojev domneva, če je šlo za zavarovalno razmerje med skleniteljem zavarovanja in zavarovalnico za enako zavarovanje in ob enakih pogojih, ki je nastalo že prej, ali je bilo zavarovanje obnovljeno. Pritožbeni očitek, da je stališče sodišča izven trditvene podlage in v nasprotju s predloženimi dokazi, zato ni utemeljen. Glede na to, da je šlo za zamenjavo police in da se Splošni pogoji PG-aop 07-6 uporabljajo od 27. 6. 2007 (kot navaja tudi pritožba), je evidentno, da je bilo enakovrstno zavarovanje pod enakimi pogoji med pravdnima strankama sklenjeno že pred veljavnostjo sporne police. Tožeča stranka pa tudi ni trdila, da ob sklepanju prejšnjih polic niso bili izročeni splošni pogoji, pač pa le, da ob sklepanju predmetne pogodbe in niti nikoli kasneje konkretni splošni pogoji tožniku oz. njegovi mami niso bili izročeni. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da mora sklenitelj zavarovanja ob sklepanju zavarovalnih pogodb, ne glede na to, da je v razmerju do zavarovalnice praviloma šibkejša stranka, ravnati skrbno kot dober gospodar (6. člen OZ), zato bi moral tožnik (oziroma njegova mati), biti bolj skrben pri tem, kaj podpisuje oziroma bi moral prebrati splošne pogoje, pod katerimi je sklepal zavarovanje. Sodišče druge stopnje se strinja s prvostopenjskim, da bi si tožnik splošne pogoje lahko (če jih, kot trdi, ni prejel ob sklepanju zadnje police) pridobil pri toženi stranki (tožena stranka je navajala, da so javno objavljeni na njihovi spletni strani in imajo vsi, tudi tožnik, prost dostop do njih, tožeča pa teh navedb ni konkretizirano prerekala). Če tega ni storil in je polico sklenil in podpisal, ne da bi se seznanil tudi z vsebino splošnih pogojev, mora sam nositi posledice svojega neskrbnega ravnanja.2 Sodišču prve stopnje po obrazloženem ni bilo potrebno pozivati tožeče stranke na dopolnitev trditvene in dokazne podlage, prav tako pa je tudi pravilno ocenilo, da ni potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja zaslišati tožnikove matere. Posledično pa tudi sodba ne predstavlja sodbe presenečenja. Glede na obrazloženo sodišče tožniku ni odvzelo možnosti obravnavanja pred sodiščem in s tem ni kršilo pravice do izjave v postopku. Neutemeljen je očitek, da je sodišče v tem delu odločalo arbitrarno in povsem izven trditvene podlage pravdnih strank ter v nasprotju z določili 2. 7. in 214. člena ZPP, v nadaljevanju pa tudi ni zmotno ugotovilo dejanskega stanja in ni zmotno uporabilo materialnega prava.

Glede zavarovalnega kritja:

7. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določbe 1. člena Splošnih pogojev PG-aop 07-6, po kateri je zavarovalnica zavezana povrniti pravno priznano škodo, ki jo zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči z zavarovanim motornim vozilom, na katerega je vezano to zavarovanje, utrpi zavarovanec (oseba, ki se kot voznik zavarovanega motornega vozla poškoduje v prometni nesreči). Glede na vsebino te določbe, je pravilno pojasnilo, da konkretno pogodbeno zavarovanje ne krije škod, ki niso nastale v prometni nesreči, in je zato presojalo, ali se je zgodila prometna nesreča ali ne. V Splošnih pogojih PG-aop 07-6 je, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, prometna nesreča opredeljena kot vsaka nesreča, ki po vsebini ustreza zakonski opredelitvi prometne nesreče, ki se zgodi na katerikoli površini, kjer se opravlja promet z zavarovanim vozilom. Takšno opredelitev vsebuje Zakon o pravilih cestnega prometa (Ur. l. RS 109/10 s spremembami, v nadaljevanju: ZPrCP) v prvem odstavku 109. člena. Določa, da je prometna nesreča nesreča na javni cesti ali nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni cestni promet, v kateri je bilo udeleženo vsaj eno premikajoče se vozilo in je v njen najmanj ena oseba umrla ali je bila telesno poškodovana ali je nastala materialna škoda. Sodišče prve stopnje je zgolj dodatno obrazložilo, da je povsem enaka definicija bila tudi v prej veljavnem 134. členu Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP), zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sploh ni jasno, kako je sodišče prišlo do določil ZVCP. Tožeča stranka, glede na zgoraj povzeto jasno definicijo prometne nesreče v Splošnih pogojih PG-aop 07-6, neutemeljeno trdi, da so splošni pogoji nejasni in nedoločni in da niti ne definirajo pojma prometne nesreče niti se s tem v zvezi ne sklicujejo na konkretni pravni predpis, ki bi ta pojem jasno in nedvoumno definiral. Glede na čas nastanka nezgode, je ZPrCP tisti zakon, ki določa ne le prometna pravila ravnanja v cestnem prometu, ki jih morajo udeleženci v prometu upoštevati (kar pomeni, da morajo poznati ta zakon), pooblastila in sankcije, ki jih pri izvajanju tega zakona izrekajo pristojni organi, pač pa tudi definira prometno nesrečo. Ker drugi zakon ne definira prometne nesreče, je določba v splošnih pogojih dovolj jasna. Zato je na navedbe v pritožbi, da od tožnika ni moč pričakovati, da bo pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe preštudiral zakonodajo, na katero da se povsem nekonkretizirano sklicujejo splošni pogoji, ali pa da bo s tem v zvezi celo moral iskati pravno pomoč, moč odgovoriti zgolj, da nepoznavanje prava žal škodi. Neutemeljen je očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tovrstnih tožnikovih navedb, saj opredelitev sodišča, iz katere je razvidno, da ni sledilo tožnikovim stališčem, izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe v točkah 17, 18, 19 in 20. 8. Tožnik zmotno meni, da obravnavana nezgoda izpolnjuje vse pogoje prometne nesreče. Med pravdnima strankama ni sporno, na kakšen način je prišlo do tožnikove poškodbe. Glede na nesporna dejstva, da je traktor bil na miru in da se tožnik ni poškodoval pri vožnji s traktorjem, ampak ko je z njegovo pomočjo spravljal les, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je šlo izključno za uporabo traktorja kot delovnega stroja, saj je bil prižgan (v pogonu) le iz razloga, da je tožnik lahko upravljal z vitlom. Sodišče je pravilno sklepalo, da ni šlo za promet z zavarovanim vozilom, kot je določeno v splošnih pogojih, saj ni šlo niti za premik traktorja niti za vožnjo v prometu oziroma pri opravljanju prevoza, temveč za delovanje traktorja, ki je bil prižgan (v pogonu) izključno zaradi možnosti upravljanja z vitlom pri premikanju hlodov; torej ni šlo za samo delovanje traktorja kot prevoznega sredstva, ki služi prevozu do nekega mesta oziroma vleki priključka. Sodišče prve stopnje je tožnikovo stališče za drugačno razlago uvodnega določila in 1. člena predmetnih splošnih pogojev po oceni pritožbenega sodišča zavrnilo pravilno na podlagi zgoraj povzetih razlogov in tudi v točki 19 obrazložitve izpostavljene sodne prakse.

9. Neutemeljen je očitek, da je zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da za predmetni postopek naj ne bi bila uporabna sodna praksa, ki jo je v spis predložil tožnik. Pritožbeno sodišče sprejema oceno sodišča prve stopnje, da sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 117/2002 ni relevantna, ker se vrhovno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem pojma prometne nesreče, ki je sporen v predmetnem sporu, pač pa z vprašanjem uporabe motornega vozila. Prav tako je pravilno ocenilo, da ni primerljiva zadeva II Cp 2829/2009, ki jo je obravnavalo Višje sodišče v Ljubljani, saj je v njej šlo za premik vozila in tudi za vprašanje uporabe motornega vozila. Kot nerelevantni je zaradi povsem drugačnega dejanskega stanja upravičeno označilo tudi zadevi Višjega sodišča v Celju Cp 485/2005 in Okrajnega sodišča v Celju P 491/2006, pri čemer je izpostavilo, da iz obeh izhaja opredelitev prometne nesreče skladno z določili takrat veljavnega ZVCP-1, čemur tožnik v tem postopku neutemeljeno nasprotuje. Pritožba se neutemeljeno nazadnje sklicuje še na odločbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 359/2011. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do v postopku izpostavljene odločbe, saj je pravilno pojasnilo, da je Vrhovno sodišče RS v isti zadevi, v kateri je kasneje odločalo in se je vodila pod opr. št. II Ips 244/2015, zavzelo povsem drugačno odločitev (in pojasnilo odstop od stališča, vsebovanega v prejšnji odločbi). Sodišče prve stopnje je utemeljeno v izpodbijani sodbi izpostavilo, da Sodišče Evropske Unije (SEU) v sodbi C-162/13 z dne 4. 9. 2014 ni analiziralo katerihkoli direktiv s področja zavarovalnega prava, ampak direktive, ki v pravu Evropske unije urejajo sistem obveznega zavarovanja civilne odgovornosti za škodo, ki pri uporabi motornih vozil nastane tretjim (in ne vozniku)3. Predmetni tožbeni zahtevek nima podlage v sklenjenem obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti za škodo, ki je z uporabo vozila povzročena tretjim, ampak v sklenjenem AO - plus zavarovanju, ki je prostovoljno zavarovanje, katerega predmet ni zavarovanje odgovornosti, ampak gre po svoji naravi za nezgodno zavarovanje. Pritožbeno sodišče zato ne sprejema razlage pritožnika, da je AO - plus zavarovanje vezano na obvezno avtomobilsko zavarovanje in z njim povezane splošne pogoje, in sklepanja, da če je v dani zadevi podano kritje po polici AO zavarovanja (ker je do nezgode prišlo zaradi uporabe traktorja kot delovnega stroja), je podano tudi kritje po AO plus zavarovanju. Sodišče prve stopnje je zato povsem utemeljeno in pravilno zaključilo, da v predmetni zadevi ni vezano na odločitev SEU v sodbi C-162/13. Da je takšno stališče pravilno, pa potrjuje tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 244/2015 z dne 29. 10. 2015. 10. Ker niso podani niti uvelavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka mora v posledici neuspeha z vloženim pravnim sredstvom sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Tožeča stranka navaja, da je v tej sodbi jasno navedeno, kaj pomeni uporaba vozila, in sicer je vozilo v uporabi tudi takrat, ko ga vleče drugo vozilo, ali ko je parkirano, celo takrat, ko je prikolica v trenutku škodnega dogodka samo za kratek čas, dokler je ne razložijo, odklopljena od matičnega vozila, ko se motorno vozilo vleče iz jarka, ipd. Po ustaljeni sodni praksi je motorno vozilo v uporabi tudi na dostopnem dvorišču ali na travniku, njivi, itd. Vse navedeno pa po mnenju tožeče stranke jasno kaže na stališče sodne prakse, da je potrebno pojem obratovanja motornega vozila presojati široko. 2 primerjaj z odločbama VSL I Cpg 187/2012 in II Cp 408/2012 3 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se je nanašal na razlago člena 3(1) Direktive Sveta 72/166/EGS z dne 24. aprila 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti