Jedro

Glede na trditveno podlago pravdnih strank je MOL postala lastnica nepremičnin na podlagi zakona (prvi odstavek 64. člena ZSpo), zato ima vpis lastninske pravice v zemljiško na MOL le deklaratorni značaj.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke ugodi in se sklepa P 1067/2009 z dne 8. 4. 2009 in z dne 24. 4. 2009 razveljavita ter se predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrne.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 8. 4. 2009, ker je tožeča stranka izkazala verjeten obstoj terjatve, da je lastnica nepremičnin, vpisanih v zemljiško knjigo v vl. št. 1788 in 3648 k.o. Z.Š. in ker iz sklepa o določitvi športnih objektov občinskega pomena v MOL izhaja, da ostane upravljanje s športnimi objekti do pravnomočnosti sklepa nespremenjeno, tožeča stranka pa je tudi dokazala nastanek težko nadomestljive škode.

Tožena stranka v obsežni pritožbi (stran 44-56) uveljavlja vse pritožbene razloge po določbi 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako da ugovoru tožene stranke ugodi in sklep razveljavi ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Sodišče prve stopnje je s sklepom toženi stranki naložilo izročitev objektov in naprav X., ki pa ne obsega vseh parcel v vl. št. 1788 in 3648 k. o. Z.Š. (v nadaljevanju nepremičnine). Nepremičnine, ki sodijo v X. niso last tožeče stranke. Lastnica nepremičnin je ustanoviteljica tožene stranke MOL na podlagi 64. člen Zakona o športu (v nadaljevanju ZSpo). MOL je pridobila lastninsko pravico originarno na podlagi zakona. Glede na odločbo Ustavnega sodišča (U-I-210/98-32 z dne 28. 2. 2002) so nepravilni zaključki prvega sodišča, da bo MOL lahko pridobila lastninsko pravico šele po pravnomočno zaključenem postopku lastninjenja. Zmotne so ugotovitve prvega sodišča o obstoju nenadomestljive škode, saj je tožena stranka predložila urnik treningov za sezono 2008/2009, iz katere izhaja, da lahko tožeča stranka uporablja infrastrukturo X. brezplačno v obsegu, kot je naveden v priloženem urniku, to je vsak dan v tednu ter da je v enem letu in pol prišlo samo do dveh primerov treningov, ko je bilo potrebno poiskati za tožečo stranko drugo rešitev. Tožena stranka ni izkazala, da bi jo tožena stranka ovirala pri uporabi športnih objektov. Treninga otroškega nogometa, ki sta odpadla v letu in pol nista nenadomestljiva škoda, ki bi nastala tožeči stranki, zato niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka kontinuirano, pogosto, nemoteno in brezplačno uporablja celotno infrastrukturo, ki jo potrebuje, zato ji ni mogla nastati nobena škoda.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne. Zatrjevana nepravilna vknjižba lastninske pravice na nepremičninah na tožečo stranko in lastninjenje nepremičnin športnih društev ne vplivajo na utemeljenost začasne odredbe. Tožeča stranka je vknjižena kot lastnica nepremičnin, na katerih je zgrajen X.. MOL ni lastnica nepremičnin, zato z nepremičninami ne more razpolagati. Tožeča stranka je bila že pred vpisom lastninske pravice vpisana kot imetnica pravice uporabe, ker je zemljišče kupila od Občine Š., za izgradnjo športnega parka. Zgrajeni objekti so od vsega začetka v družbeni lastnini in vknjižena pravica uporabe na zemljišču v družbeni lastnini je pomenila enako kot po spremembi družbeno ekonomskega sistema in ukinitvi družbene lastnine pomeni lastninska pravica.

Pritožba je utemeljena.

Za zavarovanje nedenarnih terjatev z izdajo začasne odredbe morata biti kumulativno izkazani dve predpostavki: verjetnost terjatve in verjetnost obstoja pogoja (oziroma pogojev) iz drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Upnik (tožeča stranka) mora z dejstvi in dokazi izkazati obstoj verjetnosti terjatve in verjetnostno izpodbiti navedbe dolžnika (tožene stranke) v ugovoru, s katerimi dolžnik zatrjuje (in z dokazi dokazuje), da terjatev (tudi) verjetnostno ni izkazana. Če iz navedb in dokazov upnika ni mogoče zaključiti, da je zahtevek verjetnostno izkazan, je potrebno predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti. Zavrnjen predlog za začasno odredbo, ker upnik ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve, pomeni le, da v navedeni fazi postopka upnik ni navedel odločilnih dejstev in predlagal dokazov, ki bi potrjevali obstoj verjetnosti terjatve oziroma povedano drugače, dolžniku je uspelo s trditvami in priloženimi dokazi v tej fazi postopka prepričati sodišče, da upnik ni uspel izkazati obstoja verjetnosti terjatve. Pristop pri izdaji začasnih odredb je restriktiven, posebej še v primeru, ko obstaja identiteta tožbenega zahtevka in predloga za izdajo začasne odredbe, zato mora predlagatelj izkazati predpostavke iz 272. člena ZIZ.

Tožena stranka je uspela navesti več odločilnih razlogov, zaradi katerih terjatev v tej (začetni) fazi pravdnega postopka ni izkazana in v ta namen je tudi navedla dejstva in dokaze, ki so z večjo stopnjo verjetnosti izkazovali, da je lastnica nepremičnin MOL. Predvsem tožeča stranka na trditve tožene stranke v ugovoru ni podala ustreznih pravno relevantnih odgovorov (navedb) in tudi ne podala dokaznih predlogov, ki bi verjetnostno prepričali sodišče v nasprotno, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin.

Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da so nepremičnine športni objekti, ki so bili v družbeni lastnini in s katerimi je upravljala tožeča stranka vse do sprejetja sklepa MOL z dne 20. 12. 2007, na podlagi katerega je bila ustanovljena tožena stranka. MOL je toženi stranki prepustila upravljanje z nepremičninami, ki so športni objekti in premičninami, katerih lastnica je postala MOL na podlagi sklepa o določitvi športnih objektov občinskega pomena v MOL (objavljen v Uradnem listu RS, št. 22/99). Iz navedb tožeče stranke izhaja, da gre za športne objekte, ki so bili v družbeni lastnini in v upravljanju tožeče stranke, zato je potrebno upoštevati v okviru materialnopravne presoje ZSpo, ki v 64. členu določa, da športni objekti, ki so v družbeni lastnini in v upravljanju društev postanejo društvena lastnina razen objektov, ki jih pristojni organ lokalne skupnosti določi za športne objekte občinskega pomena. Iz trditev tožeče stranke izhaja, da je MOL nepremičnine razglasila kot športne objekte občinskega pomena ter da je tožeča stranka pri MOL na podlagi drugega odstavka 64. člena ZSpo priglasila zahtevek, da uveljavljala lastninsko pravico na nepremičninah. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da prvo sodišče ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča (U-I-210/98-32 z dne 28. 2. 2002), iz katere izhaja, da 64. člen ZSpo določa dve na videz vzporedni, v resnici pa zaporedni lastninjeni. Prvo, prednostno, a časovno omejeno lastninjenje, da športni objekti postanejo po sili zakona last lokalnih skupnosti, to velja za tiste športne objekte, o katerih bo pristojni organ lokalne skupnosti odločil, da so občinskega pomena. Ustavno sodišče v nadaljevanju pojasnjuje, da drugi odstavek 64. člena ZSpo ureja primere (druga faza lastninjenja), ko bi pristojni občinski organ o nekem športnem objektu določil, da je občinskega pomena, čeprav bi ta objekt ne bil v družbeni lastnini, temveč v lasti društva, v takem primeru lastninjenje ne pride v poštev, zakonska določba pa daje napotek prizadetemu lastniku, kako in v kakšnem roku naj ga prepreči. Glede na trditveno podlago pravdnih strank je MOL postala lastnica nepremičnin na podlagi zakona (prvi odstavek 64. člena ZSpo), zato ima vpis lastninske pravice v zemljiško na MOL le dekleratorni značaj. Tudi iz priloženih zemljiškoknjižnih izpiskov za vl. št. 1788 in 3648 obe k. o. Z. Š. izhaja, da je bila tožeča stranka vpisana kot lastnica nepremičnin na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, ki pa se ni uporabljal za lastninjenje športnih objektov. Pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice na takšnih objektih je v Zakonu o društvih (Ur. l. RS, št. 60/1995), ki v 37. členu določa, da se družbena lastnina, s katero razpolagajo društva na dan uveljavitve tega zakona, lastninsko preoblikuje v skladu s posebnimi zakoni. Dve leti kasneje je začel veljati Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/1997; v nadaljevanju ZLNDL). Gre za splošni zakon, ki ne ureja lastninjenja tistih zemljišč in stavb, ki so predmet lastninjenja po drugih zakonih. Drugi odstavek 1. člena posebej določa, da se lastninjenje nepremičnin športnih društev uredi s posebnim zakonom. Tako je bil v letu 1998 sprejet ZSpo (Ur. l. RS, št. 22/1998), ki je uredil lastninjenje tistih športnih objektov, ki ob uveljavitvi zakona niso imeli lastnika, temveč so bili v družbeni lastnini ali v lasti razvojnih skladov.

Na podlagi navedenih materialnopravnih predpisov pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožena stranka z večjo verjetnostjo izkazala, da tožeča stranka ni lastnica nepremičnin oziroma verjetnostno je bilo ugotovljeno, da je v prvi fazi lastninjenja po ZSpo MOL lastnica nepremičnin. Tožeča stranka zatrjuje, da je lastnica nepremičnin tudi kot pravna naslednica Q. društva Z.Š., ki naj bi bil prvotni lastnik nepremičnin, vendar v ta namen ne predloži nobenega dokaza, kar velja tudi za navedbe, ki jih je podala v odgovoru na pritožbo, v katerem zatrjuje, da je od Občine Š. kupila nepremičnine za gradnjo športnega parka in posameznih športnih objektov. Okoliščina, da MOL še ni odločila o zahtevku tožeče stranke po drugem odstavku 64. člena ZSpo, še ne pomeni, da je zahtevek tožeče stranke neutemeljen, saj bo potrebno v okviru predhodnega vprašanja (13. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) ugotoviti ali je tožeča stranka lastnica nepremičnin.

Na tožeči stranki je bilo tudi dokazno breme, da dokaže obstoj nenadomestljive škode. Tožena stranka je v ugovoru zatrjevala in priložene dokaze, da tožeči stranki ne onemogoča izvajanje klubske dejavnosti in da je od prevzema nepremičnin v upravljanje vseskozi omogočala tožeči stranki brezplačno uporabo vseh športnih objektov, ki so predmet spornega razmerja. Tožena stranka je predložila dokaze, ki verjetnostno potrjujejo, da omogoča tožeči stranki brezplačno uporabo športnih objektov v obsegu, kot je naveden v priloženem urniku in da je v enem letu in pol prišlo samo do dveh primerov treningov, ko je bilo potrebno poiskati za tožečo stranko drugo rešitev. Tožeča stranka na takšne ugovorne navedbe ni odgovorila z zatrjevanjem relevantnih dejstev, ki bi potrjevali obstoj nenadomestljive škode, še manj pa, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela nobene škode. Trditve, da bo zamrla klubska dejavnost, da se dela vedno večja škoda na objektih, ki jih tožena stranka ne vzdržuje, da tožeča stranka ne prejema več denarja od najema nepremičnin, so bile vsebinske prazne (pavšalne) in brez podpore v relevantnih dokaznih predlogih, zato tudi niso bile izkazane predpostavke iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

Ker so pritožbeni razlogi utemeljeni, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru tožene stranke ugodilo ter sklepa z dne 8. 4. 2009 in 24. 4. 2009 razveljavilo ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (351. člen v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ter 15. členom ZIZ).