Jedro

Določba 148. člena SZ ne more predstavljati materialno pravne podlage za odločitev v zadevi, ker je prehodna ter v drugem odstavku člena ureja le primere, ko je lastnik izjemoma dolžan skleniti najemno pogodbo za določen čas z imetnikom stanovanjske pravice, ki gradi ali kupuje stanovanjsko hišo oziroma stanovanje. Ta člen torej ne ureja privatizacije (prodaje) stanovanj.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35203-1/2012-jv z dne 3. 9. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnilo zahtevo tožnika za izdajo odločbe o nepovratnih gotovinskih in kreditnih sredstvih ter vrednostnih papirjih, ki jo je podal kot uporabnik hišniškega stanovanja dne 4. 1. 2012. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik zahtevo opiral na 175.a člen Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) in s tem v zvezi na 173. člen tega zakona. Upravni organ navaja, da 173. člen SZ-1 ureja tako imenovano nadomestno privatizacijo, potem ko je prenehal veljati Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ), razen njegovih privatizacijskih določb, ki so še ostale v veljavi. Drugi odstavek 148. člena SZ pa določa, da lahko lastnik z imetnikom stanovanjske pravice, ki gradi stanovanjsko hišo ali kupuje stanovanje, izjemoma sklene najemno pogodbo za določen čas in odkloni sklenitev kupoprodajne pogodbe. Ker je upravni organ pri pregledu spisne dokumentacije ugotovil, da tožnik ni podal točnih podatkih o lastništvu nepremičnin, je po uradni dolžnosti preveril stanje v zemljiški knjigi. Tožnik je namreč upravnemu organu podal izjavo, da nista ne on in ne njegova partnerka lastnika oziroma solastnika drugega stanovanja ali stanovanjske hiše oziroma ne gradita stanovanjske hiše. Upravni organ pa je ugotovil, da je bil tožnik vse do 2. 6. 2006 solastnik nepremičnin v k.o. ..., med drugim stanovanjske stavbe v izmeri 95 m2, z darilno pogodbo z dne 2. 6. 2006 pa je svoj solastninski delež do ½ na nepremičninah s parc. št. 773/3 in 774/6 podaril svojemu sinu A.A., vse z bremenom prepovedi odtujitve in obremenitve v svojo korist ter v korist svoje žene. Upravni organ je zaključil, da tožnik ne izpolnjuje statusa prejšnjega imetnika, zato ni ugodil njegovi zahtevi za izdajo odločbe o nepovratnih gotovinskih in kreditnih sredstvih ter vrednostnih papirjih v skladu s 173. členom SZ-1. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2., in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja, da je zmotno materialno pravno stališče organa, da dodelitev sredstev po 173. členu SZ-1 ni mogoča, če je bil vlagatelj kdaj v preteklosti lastnik druge nepremičnine; za tako stališče po njegovem mnenju v zakonu ni podlage, četudi bi šteli, da se za upravičenost do sredstev po 173. členu SZ-1 smiselno uporabljajo določbe 148. člena SZ. Določbe 148. člena SZ so namreč kot odklonitvene razloge določale in urejale obstoj odpovednih razlogov za odpoved stanovanjskega razmerja po določbah Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR). Med odpovedne razloge za odpoved stanovanjskega razmerja po določbah ZSR sicer je uvrščeno tudi lastništvo druge nepremičnine, vendar ne katerekoli nepremičnine. Skladno z določbo prvega odstavka 60. člena ZSR je lahko stanodajalec odpovedal stanovanjsko razmerje le v primeru, da je imel imetnik v lasti drugo stanovanje (in ne katerekoli nepremičnine), če je bilo to prazno in nezasedeno, in če je bilo primerno stanovanje (in ne tudi v primerih, ko ni šlo za stanovanje ali za primerno stanovanje). Kaj se je štelo za stanovanje, je bilo opredeljeno v 4. členu ZSR; za stanovanje niso šteli prostori, namenjeni za sezonsko ali počitniško uporabo (na primer vikend). Katero stanovanje se je štelo za primerno, je bilo opredeljeno v 7. členu ZSR; preselitev v primerno stanovanje ne bi smela pomeniti bistvenega poslabšanja razmer uporabnikov stanovanja. Skladno s takratno sodno prakso je moralo nadomestno stanovanje površinsko, lokacijsko in glede opremljenosti ustrezati obstoječemu stanovanju in potrebam uporabnikov obstoječega stanovanja (tako Lojze Ude: Zakon o stanovanjskih razmerjih s komentarjem in sodno prakso, ČGP Delo, Ljubljana 1984, stran 36 do 44). Za obstoj odpovednega razloga po ZSR torej ni zadoščalo zgolj morebitno lastništvo druge nepremičnine ali zgolj drugega stanovanja ali stanovanjske stavbe, temveč je moralo iti za prazno in primerno stanovanje. Lastništvo nedokončanega stanovanja, ki bi bilo ob dokončanju primerno, je predstavljalo odpovedni razlog le v primeru, če je obstajala dejanska realna možnost prejšnjega imetnika stanovanjske hiše, da še nedograjeno hišo dokonča (drugi odstavek 60. člena ZSR). To je treba upoštevati tudi v kontekstu 148. člena SZ. Na tako povsem jasno stališče se je postavilo tudi Vrhovno sodišče, ki je že presodilo, da zgolj gradnja primerne nadomestne hiše še ne pomeni a priori tudi odklonitvenega razloga po drugem odstavku 148. člena SZ, temveč je treba presojati možnosti za njeno dokončanje in predvideni čas, potreben za to (sklep II Ips 139/98). Smiselno enako velja tudi po današnjih predpisih za odpoved najemnega razmerja. Skladno z določbo petega odstavka 103. člena SZ-1 je mogoče najemno pogodbo najemniku odpovedati le v primeru, da ima v lasti drugo primerno stanovanje, in ne že v primeru, da ima v lasti drugo stanovanje, ki ni primerno, ali drugo nepremičnino, ki sploh ni stanovanje. Skladno z določbo 10. člena ZS-1 je primerno stanovanje oziroma stanovanjska stavba le tista, ki je zgrajena v skladu z minimalnimi tehničnimi pogoji za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj, za katero je izdano uporabno dovoljenje, ki ima ločen spalni in bivalni del, ki zadošča stanovanjskim potrebam uporabnika z družino in ki ustreza površinskim normativom iz podzakonskega akta. Ni torej možno poenostavljeno sklepanje, kot je to storil v izpodbijanem aktu organ, češ da zgolj (so)lastništvo druge nepremičnine že avtomatično pomeni odklonitveni razlog za privatizacijske pravice, tudi za izplačilo sredstev po 173. členu SZ-1. Gola ugotovitev organa, da je bil tožnik pred šestimi leti solastnik do ½ druge nepremičnine, še ne pomeni odklonitvenega razloga za dodelitev sredstev po 173. členu SZ-1, četudi bi pri navedeni določbi smiselno uporabljali določbo 148. člena SZ. Ker je upravni organ smiselno štel, da lastništvo sleherne nepremičnine pomeni odklonitveni razlog za dodelitev sredstev po 173. členu SZ-1, je zmotno uporabil materialno pravo in posledično nepopolno ugotovil dejansko stanje, saj ni raziskal, ali je bila tožnikova nekdanja nepremičnina sploh primerno stanovanje oziroma ali je imel tožnik možnost dokončati gradnjo tako, da bi postala primerno stanovanje. S svojo ugotovitvijo, da naj bi bil tožnik do leta 2006 solastnik nepremičnine v k.o. ..., upravni organ tožnika v upravnem postopku tudi ni seznanil ter tako izpodbijana odločba temelji na dejstvih in dokazih, o katerih se tožnik ni mogel izjaviti. S tem je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po tretjem odstavku 27. člena ZUS-1 v zvezi s 3. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), podana pa je tudi kršitev pravice do izjave in s tem skladno z ustaljeno sodno prakso kršitev pravice tožnika do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS in do poštenega sojenja po 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Tožnik se o spornem novem dejstvu, s katerim je bil soočen šele z vročitvijo izpodbijane odločbe, opredeljuje v tožbi na podlagi 52. člena ZUS-1. Navaja, da sporni nepremičnini s parc. št. 773/3 in 774/6, obe k.o. ... oziroma tožnikov solastniški idealni delež do ½ na teh nepremičninah nikoli ni predstavljal primernega stanovanja ali stanovanja, ki bi bilo lahko primerno, ravno tako pa tožnik ni imel možnosti, da bi dokončal gradnjo te stavbe ter izgradil primerno stanovanje. Šlo je za zemljišče, ki je bilo še pred uveljavitvijo SZ namenjeno za počitniško hišo, ki pa je tožnik nikoli ni dokončal in imel možnosti dokončati, temveč je ostala brez dokončane konstrukcije, brez izolacije, ustreznih električnih, vodovodnih in kanalizacijskih instalacij, stavbnega pohištva, nujno potrebne komunalne in notranje opreme, ni bila grajena skladno z minimalnimi tehničnimi zahtevami, zanjo ni izdano uporabno dovoljenje, poleg tega pa je bila v povsem drugem kraju, kot živi tožnik. Navedene stavba ni ustrezala in tudi ob morebitnem dokončanju ne bi mogla ustrezati pojmu primernega stanovanja niti po določbah ZSR, niti po določbah SZ-1. Tožnik ni imel zadostnih sredstev za dokončanje navedene stavbe, zato je tudi ni imel možnosti dokončati, prav zato je svoj solastniški delež na njej kasneje podaril svojemu sinu. Tožnik je bil ob uveljavitvi SZ hišnik, ki je prejemal minimalno plačilo za svoje delo, z letom 1995 pa je bil invalidsko upokojen kot delovni invalid prve kategorije. Tožnik ni imel zadostnih sredstev za dokončanje omenjene počitniške hiše ali za njeno preureditev v primerno stanovanje, niti ni bil kreditno sposoben. Sploh pa tožnik ni bil izključni lastnik sporne stavbe, temveč le solastnik. Z razdelitvijo v naravi, četudi bi imel denarna sredstva za dokončanje, tožnik ne bi mogel pridobiti primernega stanovanja. V dokaz navedenega tožnik predlaga ogled na kraju samem in postavitev izvedenca, ki naj poda stališče o tem, ali gre za primerno stanovanje, zaslišanje prič, ki bodo izpovedale o stanju navedene nepremičnine (B.B., A.A. in C.C.), vpogled v invalidsko odločbo in zaslišanje tožnika. Glede na navedeno ni podan odklonitveni razlog iz 148. člena SZ, drugačna ugotovitev organa v izpodbijanem aktu pa je dejansko napačna in nepopolna ter materialno pravno zmotna. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje upravnemu organu, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na 173. člen SZ-1, drugi odstavek 148. člena SZ ter sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 350/2004 in sodba Upravnega sodišča U 2742/2005). Dodaja, da določba govori o nameri nakupa ali nameri gradnje in ne govori o tem, da objekt mora biti dokončan in vseljiv (lastnik je upravičen, da v takih primerih sklene najemno pogodbo za določen čas). Tudi SZ-1 v 103. členu navaja krivdne razloge za odpoved najemne pogodbe; v skladu s petim odstavkom tega člena lahko lastnik odpove najemno pogodbo v primeru, če ima najemnik neprofitnega stanovanja ali njegov zakonec oziroma oseba, s katero živi v dalj časa trajajoči zunajzakonski skupnosti, v lasti primerno stanovanje ali stanovanjsko stavbo. Toženka dalje navaja, da je tožnik v postopku podal izjavo, da ne on ne njegova partnerka nista lastnika drugega stanovanja oziroma stanovanjske hiše, upravni organ pa je po uradni dolžnosti pridobil izpisek iz zemljiške knjige in darilno pogodbo z dne 2. 6. 2006. Trditev tožnika, da ni bil izključni lastnik stanovanjske hiše temveč le solastnik ter da ni imel zadostnih sredstev za dokončanje stanovanjske hiše, ne spremeni dejstva, da je v času, ko je uporabljal hišniško stanovanje, zavestno šel v gradnjo stanovanjske hiše s površino 95 m2 in gospodarskega poslopja v izmeri 51 m2 ter da je do 2. 6. 2006 skupaj z ženo bil solastnik teh nepremičnin, ko se je svojemu solastniškemu deležu z darilno pogodbo odpovedal v korist sina, ki skupaj z njim živi na istem naslovu. Zakon pa govori o tem, da je do nepovratnih državnih sredstev upravičen najemnik pod pogojem, da ni ne on in ne njegov zakonec oziroma izven zakonski partner lastnik ali solastnik drugega stanovanja ali stanovanjske hiše. Iz darilne pogodbe izhaja, da podarjeni solastninski delež na stanovanjski hiši predstavlja mansardo te hiše, solastninski delež tožnikove žene na stanovanjski hiši pa v naravi predstavlja pritličje, kar pomeni, da sta v hiši dve zaključeni stanovanjski enoti v izmeri 47,50 m2. Toženka še navaja, da je bil tožniku 10. 1. 2012 posredovan dopis, v katerem so navedeni vsi potrebni dokumenti za popolno vlogo ter pojasnilo k vsaki točki. Tožnik ni posredoval dokumenta o dodelitvi stanovanja (odločbe ali sklepa), prav tako ni posredoval najemne pogodbe, ki bi jo moral imeti sklenjeno v skladu z določbami SZ. K svoji zahtevi ni priložil niti pogodbe o delu in opravljanju hišniških del. Vse, kar je predložil, je stanovanjska pogodba iz leta 1979 o višini najemnine. Tožniku je bilo pojasnjeno, da stanovanjska pogodba ni odločba in da se je stanovanjska pogodba v preteklosti spreminjala in izdajala v primerih spremembe najemnika in spremembe višine najemnine ter je služila za vse kategorije stanovanj (službena, neprofitna, socialna, kadrovska). Tožnik ni predložil pogodbe o delu, iz katere bi bilo nedvoumno jasno, da mu je bilo stanovanje dodeljeno zato, da bo opravljal hišniška dela prav za ... Tožnik je predložil obvestilo delovne organizacije D. o prekinitvi pogodbe zaradi neplačila storitev ter da tožnik ne opravlja več dela v hiši ... oziroma da je zaposlen v drugi ... Ker pa je upravni organ ugotovil, da je tožnik skupaj z ženo bil solastnik stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja ter da je njegova žena skupaj s sinom še vedno solastnica stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja, ni vztrajal pri dopolnitvi manjkajočih dokumentov, temveč je, iz razloga lastništva oziroma solastništva, zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo odločbe o sredstvih v skladu s 173. členom SZ-1. Tožnik je prostovoljno šel v nakup oziroma gradnjo stanovanjske hiše, verjetno z namenom, da jo dokonča, in je, kot vsak investitor, dolžan gradnjo izvajati v skladu z veljavnimi gradbenimi standardi. Vsi tisti najemniki, ki so šli v nakup ali gradnjo stanovanjske hiše ali v nakup stanovanja, niso mogli odkupiti stanovanja po tako imenovanem „Jazbinškovem zakonu“, zato uporabniki hišniških stanovanj ne morejo imeti drugačnih pogojev oziroma drugačnega statusa. Po mnenju toženke je tako izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V naknadni pripravljalni vlogi tožnik vztraja pri tožbi in tožbenih navedbah. Tako vztraja na svojem stališču, ki ga opira na stališče Vrhovnega sodišča v odločbi II Ips 139/98, da je bil odklonitveni razlog za privatizacijo podan le ob predpostavki, da je šlo za primerno nadomestno stanovanje oziroma stanovanjsko hišo, če ta še ni bila dokončana, pa, da je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali je imel upravičenec glede na svoje življenjske okoliščine možnost, da nadomestno stanovanjsko hišo dokonča. Sporno v tem primeru je torej to, da upravni organ v upravnem postopku tožnika ni seznanil s svojo ugotovitvijo o lastništvu nadomestne nepremičnine in da posledično niso bila razjasnjena relevantna dejstva, ki so po materialnem pravu odločilna za upravičenost do uveljavljanih sredstev. Sklicevanje toženke na domnevno nepopolnost tožnikove vloge pa je po mnenju tožnika v upravnem sporu prepozno, pa tudi sicer neutemeljeno. Nepopolnost vloge upravnega organa po določbah ZUP ne opravičuje, da zahtevek zavrne, temveč ga zavezuje, da tožnika pozove k dopolnitvi vloge. Zato te okoliščine ne morejo utemeljevati pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe.

Toženka v odgovoru na pripravljalno vlogo tožnika vztraja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, prereka navedbe tožnika ter vztraja pri predlogu sodišču, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ mogel zavrniti tožnikovo zahtevo, ki jo je ta vložil kot uporabnik hišniškega stanovanja na podlagi 2. točke 175.a člena SZ-1, ob sklicevanju na drugi odstavek 148. člena SZ in – po uradni dolžnosti pridobljene – listine, iz katerih je izvedel zaključek, da je bil tožnik solastnik do ½ stanovanjske stavbe, s katero je prostovoljno razpolagal v korist sina, in ne da bi tožniku pred odločitvijo v zadevi dal možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

V 2. točki 175.a člena SZ-1 je določeno, da imajo v tem členu določeni prejšnji imetniki stanovanjske pravice ali pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju pravico, da če se odločijo, da bi si zagotovili drugo lastniško stanovanje ali stanovanjsko hišo, zahtevati, da se jim za vrednost hišniškega stanovanja zagotovijo nadomestila pod pogoji in na način, določen v 173. členu tega zakona. Iz drugega odstavka 148. člena SZ, na katerega (ob njegovi analogni uporabi) organ opira zaključek, da tožnik ne šteje med osebe, ki jim pripadajo pravice iz bivših hišniških stanovanj, (pa) izhaja, da lastnik lahko z imetnikom stanovanjske pravice, ki gradi stanovanjsko hišo ali kupuje stanovanje, izjemoma sklene najemno pogodbo za določen čas in odkloni sklenitev kupoprodajne pogodbe.

Po presoji sodišča določba 148. člena SZ ne more predstavljati materialno pravne podlage za odločitev v zadevi. Določba 148. člena SZ je prehodna (nahaja se v poglavju, ki ureja prehodne in končne določbe) ter v drugem odstavku člena ureja le primere, ko je lastnik izjemoma dolžan skleniti najemno pogodbo za določen čas z imetnikom stanovanjske pravice, ki gradi ali kupuje stanovanjsko hišo oziroma stanovanje (pa mu po pogojih SZ ni bil dolžan prodati stanovanja). Ta člen torej ne ureja privatizacije (prodaje) stanovanj; tako izrecno Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 826/94 z dne 13. 11. 1996. V številnih sodnih odločbah pa je Vrhovno sodišče tudi zavzelo stališče, da glede na to določba 148. člena SZ ne določa samostojnega ali dodatnega razloga za utemeljeno odklonitev privatizacijske prodaje stanovanja ter da razlog, ki lahko pride v poštev, vsebuje drugi odstavek 128. člena SZ, ki določa, da lastnik ni dolžan prodati stanovanja, če je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje oziroma mu je mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov skladno z določbami ZSR (npr. sklepi II Ips 139/98 z dne 18. 2. 1999, II Ips 169/2001 z dne 11. 4. 2001, II Ips 326/95 z dne 13. 3. 1997, II Ips 126/95 z dne 13. 3. 1997, II Ips 826/94 z dne 13. 11. 1996). Po ZSR (60. člen, prvi in drugi odstavek) pa je (bilo) brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje imetniku stanovanjske pravice, ki ima v lastnini prazno družinsko stanovanjsko hišo ali stanovanje kot posamezen del stavbe (pojem stanovanja je opredeljeval 4. člen tega zakona), če je to stanovanje primerno (7. člen tega zakona). Prav tako v 60. členu ZSR (tretji odstavek) pa je (bilo) določeno, da če družinska stanovanjska hiša še ni dograjena, imetnik stanovanjske pravice pa bi jo lahko dogradil, sodišče potrdi odpoved stanovanjskega razmerja in določi izpraznitveni rok, upoštevajoč vse okoliščine primera, zlasti čas, v katerem bo mogoče stavbo dograditi, premoženjske razmere imetnika stanovanjske pravice in posojila, ki jih je dobil za gradnjo. Glede na to so tudi po mnenju sodišča v navedenih zakonskih določbah (oziroma tudi v določbah zdaj veljavnega SZ-1, petega odstavka 103. člena, ki kot razlog za odpoved najemne pogodbe šteje lastnino primernega stanovanja ali stanovanjske hiše, 10. člena, ki opredeljuje primerno stanovanje) vsebovane okoliščine (lastništvo primernega stanovanja, lastništvo dograjene stanovanjske hiše, možnost dokončanja nedograjene stanovanjske hiše) relevantne za odločanje o priznanju pravic najemnikom hišniškega stanovanja na podlagi 173. člena SZ-1. Ker iz spisne dokumentacije upravnega spisa in izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi te okoliščine organ v postopku ugotavljal in pri odločanju upošteval, je po presoji sodišča v zadevi nepravilno uporabil materialno pravo, zaradi česar je njegova odločba nezakonita. Ob tem sodišče ne more pritrditi kot utemeljenim navedbam toženke v odgovoru na tožbo, ki so tudi splošne in nekonkretizirane, da „zakon govori o tem, da je do nepovratnih državnih sredstev upravičen najemnik pod pogojem, da ni ne on in ne njegov zakonec oziroma izven zakonski partner lastnik ali solastnik drugega stanovanja ali stanovanjske hiše“; (zgolj) tako namreč ne določa noben zakon. Prav tako se sodišče ne strinja z nadaljnjimi navedbami toženke, da niso mogli odkupiti stanovanja po t.i. „Jazbinškovem zakonu“ tisti najemniki, ki so šli v nakup ali gradnjo stanovanjske hiše ali v nakup stanovanja, in da zato tudi za uporabnike hišniških stanovanj ne morejo veljati drugačni pogoji. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča namreč izhaja, da se je o upravičenosti prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice do odkupa stanovanja (kadar je prišlo do spora), odločalo na podlagi 128. člena SZ in v povezavi s tem ob upoštevanju določb 60. člena (in še drugih) ZSR; to pa je na podlagi materialno pravnih določb, ki jih je po mnenju sodišča treba uporabiti tudi pri reševanju zahtev, vloženih s strani prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice oziroma pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju na podlagi 175.a člena SZ-1 (npr. sodne odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 168/2004 z dne 23. 12. 2004, II Ips 385/2000 z dne 31. 1. 2001, II Ips 486/99 z dne 12. 4. 2000, II Ips 159/98 z dne 4. 3. 1999, II Ips 139/99 z dne 18. 2. 1999 itd.).

Glede na že navedeno je po presoji sodišča organ kršil tudi pravila postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), saj tožniku pred odločitvijo v zadevi ni dal možnosti izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Organ je namreč odločil v skrajšanem postopku ter se pri tem oprl na podatke v listinah, ki jih je (po uradni dolžnosti) pridobil o lastništvu nepremičnin tožnika in njegove žene, ter na tej podlagi izvedel sklep o lastništvu tožnika do ½ na stanovanjski stavbi, in zaključek, da ga ta okoliščina izključuje kot upravičenca do pravic iz 173. člena SZ-1. Za odločanje v skrajšanem postopku pa organ podlage ni imel. Nasprotno – glede na relevantne zakonske določbe (navedene v 9. točki obrazložitve te sodbe) bi moral zaradi razjasnitve pravno pomembnih dejstev in okoliščin voditi posebni ugotovitveni postopek, v katerem bi moral imeti tožnik možnost udeležbe.

Tožniku pa sodišče tudi pritrjuje, da toženka v postopku upravnega spora izpodbijane odločitve ne more braniti s sklicevanjem na neizpolnjevanje še drugih pogojev s strani tožnika (da šteje za osebo iz 175.a člena SZ-1), ki da jih v postopku ni izkazal. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, namreč upravni organ neizpolnjevanja teh pogojev v postopku ni ugotovil in teh okoliščin kot razlogov za zavrnilno odločbo ni navedel v obrazložitvi odločbe. Zato teh navedb toženke kot nedopustnih pri preizkusu zakonitosti izpodbijane odločbe sodišče ne more upoštevati.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil zakon nepravilno uporabljen in da so bila kršena pravila postopka, je tožbi na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega odstavka tega člena vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek. V skladu s četrtim odstavkom tega člena mora organ v 30 dneh izdati nov upravni akt. Pri tem je tudi vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava, razen če bi že pri ugotavljanju še drugih za odločitev relevantnih okoliščin (ki jih izpostavlja toženka v postopku upravnega spora) prišel do zaključka, da pogoji za upravičenost do sredstev že po drugih materialno pravnih določbah niso izpolnjeni ter iz razlogov racionalnosti in ekonomičnosti odločitve ne bi opiral tudi na določbe, v zvezi z uporabo katerih je podalo sodišče pravno mnenje v tej sodbi. Sodišče še dodaja, da je o tožbi (v skladu s tožbenim predlogom) moglo odločiti, ne da bi moralo v upravnem postopku izvedene dokaze ponavljati ali dopolnjevati, zato kot nepotrebno ni sledilo predlogu tožnika za izvedbo dodatnih dokazov.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu ter mu priznalo stroške v uveljavljani višini 350,00 EUR.