Jedro

Pri presoji tožbenega zahtevka za plačilo premalo izplačanega zneska odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je treba upoštevati tudi delovno dobo, dopolnjeno pri pravnih prednikih tožene stranke (družbi, ki je bila pripojena k toženi stranki), četudi je do statusne spremembe (pripojitve) prišlo v stečajnem postopku.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. odstavku izreka delno spremeni tako, da se stroški postopka znižajo na 397,00 EUR. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati znesek 2.691,88 EUR iz naslova premalo izplačane odpravnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2010 dalje do plačila (I. odstavek izreka) ter mu povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 417,00 EUR, v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (II. odstavek izreka). Sklenilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (III. odstavek izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami), to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, predvsem zaradi kršitve 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma jo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je tožena stranka pravni naslednik nekdanjih podjetij V. in G.V. p.o. oz. G.V. d.o.o. (v nadaljevanju G.V.), sodba pa o tem odločilnem dejstvu sploh nima razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba ne vsebuje navedbe pravne podlage, na podlagi katere je sodišče utemeljilo svoj zaključek o delovnopravnem nasledstvu. Dejansko stanje je ugotovljeno napačno, pa tudi zaključek o obstoju delovnopravnega nasledstva je zmoten. Sodišče le pavšalno navaja, da naj bi delovno pravno nasledstvo izhajalo iz izvedenih dokazov, pri čemer naj bi zaključek o delovnopravnem nasledstvu med vsemi omenjenimi subjekti temeljil na treh „ključnih“ dokazih, to je uri, izpovedbi tožnika in delovni knjižici, kar niso niti ustrezni niti zadostni dokazi. Napačen je zaključek, da naj bi bil dokaz o delovnopravnem nasledstvu tožnikova ura z napisom „V. 35“, saj je bila ura dana ob 35. letnici obstoja znamke V., na pa za 35 let delovne dobe, zato zapis na uri ni verodostojni dokaz o obstoju delovnopravnega nasledstva. Tudi delovna knjižica ne dokazuje statusnopravne kontinuitete, zlasti pa iz teh podatkov ni mogoče zaključiti, da je bil delavec ob prehodu k novemu delodajalcu prevzet po 15. členu ZTPDR, kar naj bi predstavljalo podlago za zaključek o delovnopravnem nasledstvu. Sodišče se sklicuje tudi na izpovedbo S.S. in v tej zvezi navede, da naj bi iz njegove izpovedbe določno izhajalo pravno nasledstvo med družbo G.V. in toženo stranko, vendar iz njegove izpovedi izhaja ravno nasprotno. S.S. je potrdil, da med toženko in družbo G.V. v stečaju ni bila sklenjena nobena pogodba ali sporazum o prehodu delavcev k toženki. Z dnem začetka stečajnega postopka nad to družbo je vsem delavcem (skoraj 600) prenehalo delovno razmerje, le 240 pa se jih je zaposlilo pri toženi stranki, prednost pa so imeli delavci, ki so bili ustrezno usposobljeni. Iz izpovedi S.S. nedvoumno izhaja, da niso bili izpolnjeni pogoji, da bi lahko šteli, da je šlo za prevzem delavcev po 15. členu ZTPDR. V zvezi s pripojitvijo G.V. je potrebno upoštevati, da je pravno nasledstvo iz 3. odstavka 109. člena ZDR potrebno razlagati v skladu z delovnopravnimi predpisi v povezavi s 73. členom ZDR. Za ugotavljanja priznavanja pravic in pravno nasledstvo je pomemben dan prenosa. Pravice in obveznosti delodajalca prenosnika, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi in iz delovnega razmerja, se prenesejo na delodajalca prevzemnika le glede delavcev, ki pri prvotnem delodajalcu delajo na dan prenosa. Takšno razlago je že potrdilo Višje delovno in socialno sodišče v podobnem primeru s sklepom opr. št. Pdp 794/2010 z dne 2. 12. 2010 (1. odstavek na strani 6). Po določbi 591. člena ZGD pravne posledice pripojitve nastanejo, ko je le-ta vpisana v sodni register (konkretno 21. 10. 1991), ta dan pa se tudi šteje za datum prenosa. Tožeča stranka na dan vpisa pripojitve G.V. ni bila zaposlena pri G.V. in zato tudi pravice iz njenega delovnega razmerja niso bile predmet prenosa. Pravni prednik delavčevega delodajalca je le tisti delodajalec, pri katerem je delavec delal v trenutku prenosa. Tožnik pa je bil že od 7. 5. 1991 dalje zaposlen pri tožencu in se na dan vpisa pripojitve družbe G.V. k tožencu pravice iz njegovega delovnega razmerja niso mogle prenesti na toženko, ker tedaj ni bil več zaposlen pri družbi G.V. – v stečaju. V zvezi s sporno sodbo so bile toženi stranki kršene z ustavo zajamčene pravice, predvsem 2. in 22. člen Ustave RS, ki določa, da svojo odločitev obrazloži. Sodišče bi moralo že tekom postopka nakazati, katero pravno podlago bo uporabilo, predvsem pa bi moralo podati ustrezno obrazložitev v tej zvezi. Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja in zaupanja v sodstvo je pomembno, da stranka spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, ne pa da ostane v dvomu, ali jih sodišče ni enostavno prezrlo. Kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS pomeni tudi sprejem odločitve, ki je tako očitno napačna in brez razumnih pravnih argumentov, da jo je mogoče šteti za arbitrarno. Toženec izpodbija tudi stroškovni del izreka, ker je sodišče tožniku neupravičeno priznalo 10,00 EUR za fotokopiranje, saj je ta strošek zajet v pavšalnem znesku 20,00 EUR po tar. št. 6002 Zakona o odvetniški tarifi. Tudi v primeru, če bi dejansko obstajalo pravno nasledstvo, bi sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava moralo zavrniti tožbeni zahtevek, saj se v skladu s 3. odstavkom 109. člena ZDR lahko upošteva zgolj neprekinjena delovna doba, v obravnavanem primeru pa ni šlo za neprekinjeno delovno dobo. Delovna doba pred prekinitvijo se tudi pri izračunu zadnjega odpovednega roka ne more upoštevati, glede na 3. odstavek 109. člena ZDR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odst. 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po tej točki je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba niti v izreku niti v obrazložitvi takšnih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Tožena stranka torej ta pritožbeni razlog neutemeljeno uveljavlja, pri čemer isto vprašanje pravnega nasledstva med toženo stranko in prejšnjimi delodajalci tožnika (o katerem naj sodišče prve stopnje ne bi navedlo razlogov, kar pa ne drži) uveljavlja tudi kot pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbi, ki zatrjuje, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo pravico tožene stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (z neobrazloženo oz. nepravilno sodbo). Sprejeta odločitev nikakor ni arbitrarna oz. očitno napačna in brez razumnih pravnih argumentov, kot zmotno meni pritožba.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ter sprejelo pravilno odločitev. Ker je svojo odločitev, kot je že navedeno, ustrezno obrazložilo, se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP dodaja: Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi stališča, da je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka, s katerim tožnik uveljavlja plačilo razlike v odpravnini ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 13. 7. 2010, na podlagi katere je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala dne 29. 9. 2010, treba upoštevati tudi delovno dobo, dopolnjeno pri pravnih prednikih tožene stranke, to je v L., G.V. p.o. ter G.V. d.o.o.. Tožena stranka mu je namreč izplačala le odpravnino v znesku 4.649,62 EUR (namesto zneska 7.341,50 EUR) ob upoštevanju delovne dobe pri toženi stranki za čas od 7. 5. 1991 do 29. 9. 2010. Zato je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo še razliko v višini 2.691,88 EUR. Pritožbeno sodišče z odločitvijo in utemeljitvijo sodišča prve stopnje soglaša Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih potrjujejo izvedeni dokazi, so naslednje: - tožnik je bil zaposlen v V. od 23. 8. 1971 do 30. 6. 1988, od 1. 7. 1988 do 6. 2. 1991 pa pri G.V., tovarna varilne opreme p.o. (kasneje d.o.o.); - 6. 2. 1991, mu je delovno razmerje pri G.V. prenehalo zaradi uvedbe stečaja nad to družbo; - od 7. 2. 1991 do 6. 5. 1991 je bil tožnik prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje; - dne 7. 5. 1991 se je zaposlil pri toženi stranki (tedaj M. d.o.o.) in bil pri njej zaposlen do 29. 9. 2010, ko mu je pogodba o zaposlitvi zaradi redne odpovedi iz poslovnega razloga prenehala.

Tožena stranka je tožniku ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi izplačala odpravnino le ob upoštevanju delovne dobe pri toženi stranki za čas od 7. 5. 1991 do 29. 9. 2010, medtem ko mu delovne dobe, dosežene pri prejšnjih delodajalcih, ni upoštevala. Štela je, da tega ni dolžna storiti, ker je bila pripojitev podjetja G.V. k toženi stranki izvedena dne 21. 10. 1991, ko je bila pripojitev vpisana v sodni register, na dan prenosa pa tožnik ni bil zaposlen pri G.V., ker se je že prej, 7. 5. 1991, zaposlil pri toženi stranki.

Iz podatkov v spisu izhaja tako pravno nasledstvo med G.V. d.o.o. ter toženo stranko (pripojitev družbe v stečajnem postopku), pa tudi pravno nasledstvo med Industrijskim podjetjem V. in G.V. p.o. (kasneje d.o.o.). Iz zgodovinskih izpiskov iz sodnega registra z dne 7. 7. 2010 (A5, A7) je razvidno pravno nasledstvo med podjetjem Industrijsko podjetje V. p.o. in G.V. p.o., ki je bilo kot podjetje v družbeni lastnini dne 1. 10. 1990 izbrisano iz sodnega registra zaradi ustanovitve družbe z omejeno odgovornostjo G.V. d.o.o., I. cesta 4/a, ki je bila izbrisana iz sodnega registra dne 21. 10. 1991 zaradi pripojitve k podjetju M. d.o.o., I. cesta 4/a. Nasledstvo je nedvomno razvidno tudi iz podatkov v tožnikovi delovni knjižici, čeprav pritožba meni drugače, pa tudi iz tožnikove izpovedi, iz katere izhaja, da se je v V. zaposlil v letu 1971 in je bil zaposlen pri V. vse do prenehanja pogodbe o zaposlitvi v letu 2010, delal je enaka dela kot pred stečajem tudi v novi firmi in imel prej in v novi družbi iste predpostavljene B.B. in H.Š.. Iz tožnikove delovne knjižice je za čas od 23. 8. 1971 razvidna zaposlitev tožnika pri Industrijskem podjetju V., ki je trajala do 30. 6. 1988 – datum prenehanja zaposlitve in vpis trajanja zaposlitve v podjetju in skupnega trajanja vseh zaposlitev je tedaj vpisalo podjetje G.V. n.sol.o., kar prav tako kaže na pravno nasledstvo med navedenima pravnima subjektoma (čeprav se v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugotavljalo, kakšna statusna sprememba je bila tedaj izvedena, ker to dejstvo očitno sploh ni bilo sporno). Brez prekinitve se je tožnik nato 1. 7. 1988 zaposlil pri podjetju G.V. p.o., ki se je (po uveljavitvi tedaj veljavnega Zakona o podjetjih – ZP /Ur. l. SFRJ, št. 77/1988/) preoblikovala v d.o.o. (kot izhaja iz štampiljke v delovni knjižici), nad katero je bil v letu 1991 uveden stečajni postopek, zaradi katerega je tožniku prenehalo delovno razmerje 6. 2. 1991. Tožnik je bil nato krajše obdobje prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje RS (od 7. 2. 1991 dalje), 7. 5. 1991 pa se je, kot prav tako izhaja iz vpisa v delovni knjižici, zaposlil pri toženi stranki (tedaj M. d.o.o., ki se je 9. 11. 1994 preoblikovala v delniško družbo, pred tem, dne 21. 10. 1991 pa je bilo k njej pripojeno podjetje G.V. d.o.o.).

Nobenega dvoma torej ni o tem, da je tožena stranka pravna naslednica družbe G.V. d.o.o. zaradi pripojitve te družbe. Po določbah tedaj veljavnega Zakona o podjetjih (Ur. l. SFRJ št. 77/88 in nasl. - ZP) je podjetje prenehalo med drugim tudi s pripojitvijo drugemu podjetju (4. točka 1. odstavka 188. člena ZP), ob taki statusni spremembi pa je, ne glede na to, da je bila izvedena v okviru prisilne poravnave, sklenjene v stečajnem postopku, podjetje, h kateremu se je pripojilo drugo podjetje, postalo njegov pravni naslednik. To izhaja določbe 14. člena ZP, ki določa, da je podjetje, h kateremu se je pripojilo drugo podjetje, odgovorno za obveznosti podjetja, ki je s tem prenehalo.

Stališče tožene stranke, da bi se pravno nasledstvo med G.V. in toženo stranko lahko upoštevalo le, če bi bil tožnik v času pripojitve tega podjetja k toženi stranki (s pripojitvijo v letu 1991 se je zaključil stečajni postopek nad G.V. d.o.o.) zaposlen pri G.V., je zmotno, saj iz 3. odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, ZDR) to ne izhaja. Iz te določbe pa tudi ne izhaja, da se upošteva le neprekinjena delovna doba, dosežena pri pravnih prednikih delodajalcih. 3. odstavek 109. člena ZDR določa le, da se za delo pri delodajalcu šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih. Nobenega dvoma ni o tem, da so prejšnji delodajalci tožnika pravni predniki tožene stranke. Tožniku je pri prejšnjem delodajalcu G.V. d.o.o. sicer res prenehalo delovno razmerje zaradi uvedbe stečaja, vendar podjetje samo ni prenehalo zaradi stečaja, ampak zaradi pripojitve k toženi stranki, ki je zato njegov pravni naslednik. Po zakonski ureditvi, ki je veljala v letu 1991, to je po Zakonu o prisilni poravnavi in stečaju (Ur. l. SFRJ, št. 84/89 – ZPPSL), je namreč z dnem uvedbe stečajnega postopka delavcem že na podlagi zakona prenehalo delovno razmerje, zato v podjetju v stečaju, ki je bilo pripojeno k toženi stranki, na dan pripojitve (praviloma) ni bilo delavcev (razen delavcev, ki so nadaljevali z delom v stečajnem postopku). ZPPSL je v 93. členu določal, da z dnem začetka stečajnega postopka prenehajo delovna razmerja dolžnikovih delavcev in da sme stečajni senat, dokler traja stečajni postopek, obdržati na delu potrebno število dolžnikovih delavcev za dokončanje že začetih del ali zaradi izvedbe stečajnega postopka. 94. člen istega zakona pa je določal, da imajo delavci, ki so ostali na delu, dokler traja stečajni postopek, pravico do osebnega dohodka, katerega višino določi na predlog stečajnega upravitelja stečajni senat. V 152. členu tega zakona pa je bilo določeno, da v primeru prisilne poravnave v stečaju oz. v primeru, ko se stečajni postopek ustavi zaradi potrditve prisilne poravnave, prenehajo pravne posledice začetka stečajnega postopka, v veljavi pa ostanejo odločbe o prenehanju delovnega razmerja delavcev (1. odstavek 93. člena). Tožnik je bil od 7. 2. 1991 dalje krajši čas sicer res prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, vendar je opravljal delo v G.V. d.o.o. v stečaju, kar potrjuje njegovo izpoved. Ni pomembno, da tožena stranka ob pripojitvi G. – V. d.o.o. v stečaju ni zaposlila vseh bivših delavcev te družbe. Pomembno pa je, da je tožnik v vmesnem času, ko je bil prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, dejansko opravljal delo v družbi v stečaju. Čeprav se je tožnik pri toženi stranki zaposlil s 7. 5. 1991, torej pred pripojitvijo G.V. d.o.o. v stečaju k toženi stranki, je tožnikovo zaposlitev pri pravnih prednikih tožene stranke potrebno upoštevati pri uveljavljanju pravice do odpravnine po 109. členu ZDR in šteti, kot da zaposlitve ni spremenil, ker 3. odstavek 109. člena ne vsebuje nobenih omejitev oz. pogojev, da mora biti zaposlitev pri delodajalcu in njegovih pravnih prednikih neprekinjena, niti ni mogoče upoštevati določbe 73. člena ZDR (sprememba delodajalca) za nazaj za obdobje, ko ZDR sploh še ni veljal in ko so se prehodi delavcev (neodvisno od njihove volje) izvajali po tedaj veljavnih predpisih (v letu 1991 po ZDR/90 oz. ZTPDR). V obravnavani zadevi je dokazano pravno nasledstvo med toženo stranko in tožnikovimi prejšnjimi delodajalci, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnik upravičen do razlike v odpravnini ob upoštevanju celotne delovne dobe tožnika pri pravnih prednikih tožene stranke od 23. 8. 1971 (s prekinitvami, ki so razvidne iz delovne knjižice) dalje.

V sodni praksi pa se za obdobje pred uveljavitvijo ZDR upošteva kontinuiteta delovnega razmerja delavca pri delodajalcu in prejšnjih delodajalcih celo v primeru, kadar med njimi pravnega nasledstva ni, gre pa za zaposlitev delavca pri različnih delodajalcih v času veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. Na podlagi teh določb so se izvajali prehodi (razporeditve) delavcev k drugemu delodajalcu (neodvisno od njihove volje), institut prevzema oziroma razporeditve k drugemu delodajalcu pa se je ves čas obravnaval kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami, to je kot nadaljevanje (istega) delovnega razmerja, tako da je podana kontinuiteta zaposlitve med vsemi delodajalci, ki so prevzemali delavce drug od drugega (čeprav med njimi ni pravnega nasledstva, praviloma pa je šlo za povezanost delodajalcev zaradi različnih oblik statusnih sprememb po uveljavitvi ZP in nato ZGD). Takšno stališče je v številnih odločbah zavzelo Vrhovno sodišče RS (npr. odločbe opr. št. VIII Ips 9/97 z dne 13. 5. 1997, opr. št. VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008). Sodna praksa priznava kontinuiteto delovnega razmerja celo v nekaterih primerih, ko je bil delavec zaposlen v podjetju, ki je prenehalo zaradi stečaja in nato prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba, če je delavce, ki jim je iz tega razloga prenehalo delovno razmerje, prevzelo drugo podjetje, ki je (v okviru stečajnega postopka) prevzelo proizvodnjo na podlagi najemnih pogodb, prevzem delavcev pa je bil subvencioniran v okviru aktivne politike zaposlovanja.

V obravnavanem primeru pa gre za pravno nasledstvo med toženo stranko in tožnikovimi prejšnjimi delodajalci, zato je delovnopravna kontinuiteta podana, določbe 73. člena ZDR (sprememba delodajalca) pa za obravnavani primer ni mogoče uporabiti za nazaj. Zato so brezpredmetne tudi pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z izpovedjo S.S., iz katere izhaja, da med toženko in družbo G.V. d.o.o. v stečaju ni bila sklenjena nobena pogodba ali sporazum o prehodu delavcev k toženki (tak sporazum o prehodu delavcev tudi ni bil možen, če je vsem delavcem že prej delovno razmerje prenehalo in so bili prijavljeni na zavodu za zaposlovanje).

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z zapisom na uri, ki jo je tožnik dobil od tožene stranke (V. 35), saj iz sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje uro, ki jo je omenil tožnik, štelo za „ključni“ dokaz o pravnem nasledstvu oz. delovnopravni kontinuiteti, kot zmotno izpostavlja pritožba.

Sklicevanje tožene stranke na sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča v podobni zadevi ni utemeljeno, saj je bila v zadevi opr. št. Pdp 794/2010 s sklepom z dne 2. 12. 2010 sodba sodišča prve stopnje razveljavljena zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sicer pa so tudi iz tega sklepa, ki ga je tožena stranka priložila k pritožbi, razvidna podobna stališča sodne prakse v zvezi z vprašanjem obstoja delovnopravne kontinuitete med zaposlitvami tožnika pri prejšnjih delodajalcih kot v obravnavanem sporu.

Delno pa je utemeljena pritožba tožene stranke zoper odločitev o stroških postopka. Materialno pravo je bilo napačno uporabljeno, ker je sodišče prve stopnje tožniku poleg pavšala v višini 20,00 EUR po tar. št. 6002 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 – ZOdvT) priznalo še 20,00 EUR za fotokopije. Do povračila stroškov za fotokopiranje je namreč po tar. št. 6000 stranka upravičena le, če je potrebno izdelati več kot 100 strani fotokopij, saj so za prvih 100 strani stroški zajeti v splošnih stroških poslovanja in jih pokriva prejeta nagrada (za postopek). Zato je v tem delu pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in znižalo prisojene stroške za 20,00 EUR na znesek 397,00 EUR.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, delno podani, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in delno spremenilo odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi, v ostalem pa je ob ugotovitvi, da pritožbeni razlogi niso podani, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (351., 353. člen ZPP).

Tožena stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).