Jedro

Po prejemu odločbe pritožbenega sodišča je tožeča stranka v svoji pripravljalni vlogi in na naroku za glavno obravnavo, nanje pa se sklicuje tudi v pritožbi, pojasnila, da se preostanek tožbenega zahtevka nanaša na: 1. še ne priznane neposredne stroške, nastale v posledici sanacijskih del, 2. stroške storitev, ki jih je morala tožeča stranka plačati, pa jih zaradi sanacije ni mogla koristiti in so nastali v avgustu in septembru 2008 ter še niso bili priznani in 3. stroške storitve ter delovne sile, ki jih je morala tožeča stranka plačati, pa jih zaradi sanacije ni mogla koristiti in so nastali v prvi polovici oktobra 2008. Kot ugotavlja sama tožeča stranka v pritožbi, je vsota vseh teh stroškov, ki jih je tožeča stranka sicer specificirala, 7.174,35 EUR in presega višino preostanka postavljenega tožbenega zahtevka. Ker mora sodišče odločati v mejah postavljenega zahtevka, je zato na tožeči stranki dolžnost opredelitve tožbenega zahtevka, torej kaj od navedenih postavk predstavlja še tožbeni zahtevek. Ne more namreč sodišče izbirati, kaj od navedenega je predmet preostanka tožbenega zahtevka. Zmotna je zato tudi pritožbena razlaga odločbe pritožbenega sodišča, da je bil zahtevek v višini 3.300,00 EUR vrnjen v ponovno odločanje zato, ker izvedenka in sodišče prve stopnje nista ustrezno specificirala stroškov oziroma škode v tej višini. Trditvenega bremena v smislu specifikacije tožbenega zahtevka, ki je na njem, namreč pritožnik ne more prevaliti na sodišče in izvedenko.

Izrek

I. Pritožba prvotožeče stranke zoper I. točko izreka se zavrne in se potrdi v tem delu sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbama prvotožeče in prvotožene stranke zoper II. točko izreka se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu delno spremeni tako, da glasi: „Toženke so dolžne prvi tožnici v roku 15-tih dni solidarno povrniti pravdne stroške v višini 5.168,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega roka dalje do plačila“.

III. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdita II. in III. točka izreka sodbe.

IV. Prva tožena stranka je dolžna prvotožeči stranki povrniti 26,88 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek prve tožnice, da ji morajo toženke plačati 3.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2009 do plačila (I. točka izreka). Toženkam je naložilo, da so dolžne prvi tožnici v roku 15-tih dni solidarno povrniti pravdne stroške v višini 6.147,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega roka dalje do plačila (II. točka izreka). Tožnicam je naložilo, da so dolžne prvi toženki v roku 15-tih dni solidarno povrniti pravdne stroške v višini 2.285,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega roka dalje do plačila (III. točka izreka). Tožnicam je naložilo, da so dolžne drugi toženki v roku 15 dni solidarno povrniti pravdne stroške v višini 921,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega roka dalje do plačila (IV. točka izreka), tretji toženki pa v roku 15-tih dni solidarno povrniti pravdne stroške v višini 422,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dnevnega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili prvotožeča in prvotožena stranka. Prvotožeča stranka je sodbo izpodbijala „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala spremembo sodbe z ugoditvijo preostanku tožbenega zahtevka in stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Prvotožena stranka pa se je pritožila zoper II. in III. točko izreka sodbe in uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se ji prizna stroške po specificiranem stroškovniku in jih naloži v plačilo tožečim strankam, v primeru zamude s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

4. V odgovoru na pritožbo prvotožeče stranke je prvotožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe in zahtevala povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

5. Prvotožeča stranka pa je v odgovoru na pritožbo prvotožene stranke predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in zahtevala povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

Dosedanji potek postopka:

6. Potem, ko je po odločitvi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1158/2013 z dne 21.1.2015 o pritožbah tožeče in prvotožene ter drugotožene stranke zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 2204/2008 z dne 15.3.2013 ostal sporen še del tožbenega zahtevka v višini 3.330,00 EUR, je v ponovljenem sojenju prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke v znesku 3.300,00 EUR zavrnilo in odločilo o povračilu stroškov vsega postopka.

7. Kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, je bila že po odločitvi pritožbenega sodišča sodba sodišča prve stopnje v zgoraj navedenem obsegu razveljavljena, ker v tem delu tožbenega zahtevka ni razvidno, kaj naj bi predstavljali poslovni odhodki tožeče stranke v znesku 1.204,00 EUR kot materialni stroški in v znesku 2.126,00 EUR kot storitve, ker niso natančno specificirani niti zneskovno opredeljeni po posameznem strošku in storitvi, zaradi česar tudi ni mogoč preizkus, ali ti poslovni odhodki ustrezajo s tožbo uveljavljanim odhodkom, ki izhajajo iz priloge A120 spisa oziroma katerim od teh. Navedeni razlogi razveljavitve so torej narekovali dopolnitev pomanjkljive tožbene naracije v smislu natančne opredelitve oziroma individualizacije tožbenega zahtevka, ki omogoča ločitev od vseh drugih in ki omogočajo preizkus utemeljenosti tožbenega zahtevka. Drugačne povedano: dolžnik mora določno navesti dejstva glede vrste in višine uveljavljane škode do te mere, da je mogoče presoditi materialnopravno utemeljenost tožbenega zahtevka (tako po temelju kot po višini).

8. V obravnavanem primeru je tožeča stranka prvotno uveljavljala odškodninski zahtevek za povzročeno škodo pri izvajanju sanacije in obnove objekta S. L. v skupnem znesku 42.397,42 EUR (navadno škodo v višini 18.397,42 EUR in izgubljeni dobiček v višini 24.000,00 EUR), ki ga je v vlogi z dne 3.11.2008 zvišala na 76.290,51 EUR, nato pa z vlogo z dne 11.1.2013 upoštevaje ugotovitve izvedenke A. A. v izvedenskem mnenju z dne 3.5.2011 utesnila tožbeni zahtevek na povrnitev škode v znesku 27.500,00 EUR. Vendar tudi iz izvedenskega mnenja ni bilo jasno razvidno, kaj predstavljajo (po vsebini posameznega stroška in njegovi višini), v izvedenskem mnenju navedeni materialni stroški v znesku 1.204,00 EUR in storitve v znesku 2.126,00 EUR, zato je že pritožbeno sodišče v 15. točki obrazložitve odločbe I Cpg 1158/2013 opozorilo, da ni mogoč preizkus, kateri po izvedenki priznani poslovni odhodki ustrezajo tistim po specifikaciji iz priloge A120, za katere je tožeča stranka izrecno navedla, naj se upoštevajo kot del tožbene naracije.

O pritožbi tožeče stranke:

9. Pritožba je delno utemeljena.

10. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ponovljenega postopka o še spornem tožbenem zahtevku ni vodilo po pravilih o postopku v sporih majhne vrednosti. Kot pravočasne je presojalo tudi navedbe tožeče stranke, ki jih je podala na samem naroku za glavno obravnavo dne 23.10.2015 (točka 12 obrazložitve izpodbijane sodbe). Kljub pravnemu pouku v izpodbijani sodbi o omejeni dopustnosti pritožbenega izpodbijanja, ki ustreza pravilom v postopku v sporih majhne vrednosti, je zato pritožbeno sodišče pritožbo presojalo v obsegu dopustnih pritožbenih razlogov v rednem postopku.

11. Po prejemu odločbe pritožbenega sodišča je tožeča stranka v svoji pripravljalni vlogi z dne 9.4.2015 in na naroku za glavno obravnavo dne 23.10.2015, nanje pa se sklicuje tudi v pritožbi, pojasnila, da se preostanek tožbenega zahtevka nanaša na: 1. še ne priznane neposredne stroške, nastale v posledici sanacijskih del, 2. stroške storitev, ki jih je morala tožeča stranka plačati, pa jih zaradi sanacije ni mogla koristiti in so nastali v avgustu in septembru 2008 ter še niso bili priznani in 3. stroške storitve ter delovne sile, ki jih je morala tožeča stranka plačati, pa jih zaradi sanacije ni mogla koristiti in so nastali v prvi polovici oktobra 2008. 12. Kot ugotavlja sama tožeča stranka v pritožbi, je vsota vseh teh stroškov, ki jih je tožeča stranka sicer specificirala, 7.174,35 EUR in presega višino preostanka postavljenega tožbenega zahtevka. Ker mora sodišče po prvem odstavku 2. člena ZPP odločati v mejah postavljenega zahtevka, je zato na tožeči stranki dolžnost opredelitve tožbenega zahtevka, torej kaj od navedenih postavk predstavlja še tožbeni zahtevek. Ne more namreč sodišče izbirati, kaj od navedenega (v skupnem znesku 7.174,35 EUR) je predmet preostanka tožbenega zahtevka v višini 3.300,00 EUR. Zmotna je zato tudi pritožbena razlaga odločbe pritožbenega sodišča, da je bil zahtevek v višini 3.300,00 EUR vrnjen v ponovno odločanje zato, ker izvedenka in sodišče prve stopnje nista ustrezno specificirala stroškov oziroma škode v tej višini. Trditvenega bremena v smislu specifikacije tožbenega zahtevka, ki je na njem, namreč pritožnik ne more prevaliti na sodišče in izvedenko.

13. Da se sodišče do trditev in dokazov tožeče stranke ni moglo ustrezno opredeliti v smislu (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka v znesku 3.300 EUR (pravilno 3.330,00 EUR) zaradi pomanjkljivih navedb o višini materialnih stroškov in storitev, ki jih tožeča stranka še vtožuje, je pritožniku pojasnilo pritožbeno sodišče že v odločitvi I Cpg 1158/2013. K odpravi te pomanjkljivosti pritožnik ni pripomogel niti v ponovljenem postopku. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče do njegovih trditev in dokazov ni ustrezno opredelilo in zato prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo bistvene postopkovne kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pomanjkljivih trditev stranke ni mogoče črpati iz predloženih dokazov. Slednji služijo le potrditvi tistih dejstev, ki jih stranka zatrjuje in so med pravdnimi strankami sporna (prvi odstavek 287. člena ZPP).

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlogi prvostopenjskega sodišča za zavrnitev preostalega dela tožbenega zahtevka jasni in razumljivi ter materialnopravno utemeljeni. Sodbo je zato v tem delu mogoče preizkusiti, posledično pa izrecno uveljavljana bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. V čem naj bi bilo v izpodbijani sodbi nasprotje med listinskimi dokazi, ugotovitvami v sodbi ter že pravnomočnimi ugotovitvami v prvotnem sojenju oziroma neskladnost s prvotno prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo, pa pritožnik ne pojasni, zato njegovega pritožbenega očitka bistvene postopkovne kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče preizkusiti.

15. V delu, kolikor se pritožba nanaša na I. točko izreka sodbe, je pritožbeno sodišče odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pritožniku, da je bil tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 183,60 EUR, ki naj bi prestavljal predpravdne odvetniške stroške, sicer res pravnomočno zavrnjen, vendar tožeča stranka v ponovljenem postopku te stroške uveljavlja ne več kot del tožbenega zahtevka ampak kot akcesorno terjatev, kot del pravdnih stroškov. Za odvetniške storitve po računu št. 303 (priloga A144) je zato pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo za sestanek po tar. št. 39/1b OT 100 točk in za obrazložen opomin z dne 25.8.2008 po tar. št. 38/4 OT 100 točk. Obrazložitev ustrezne spremembe odločitve o povračilu stroškov bo sledila v nadaljevanju ob obravnavi pritožbe prvotožene stranke zoper odločitev o stroških.

17. Pritožnik neutemeljeno prvostopenjskemu sodišču pri izračunu uspeha tožeče stranke očita zmotno uporabo drugega odstavka 154. člena ZPP. Meni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče glede na sporno dejansko stanje v predmetnem odškodninskem sporu, tudi temelj tožbenega zahtevka, upoštevati, da je tožeča stranka s temeljem uspela 100 %, po višini pa 46 %, skupno torej 73 %. Pri tem se sklicuje na sodno prakso in Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, komentar k 154. členu. Ne glede na to, da se pritožnik pri tem sklicuje le na sodno prakso v civilnih zadevah in je ta drugačna od sodne prakse v gospodarskih zadevah, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je stališče pritožnika o 100 % uspehu po temelju zmotno. Tožeči stranki je bil namreč tožbeni zahtevek zavrnjen deloma zaradi tega, ker uveljavljana škoda ni pravno priznana škoda (predpravdni stroški za odvetniške storitve), deloma pa zato, ker ni podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo (stroški nakupa novih regalov) in deloma zaradi odsotnosti trditvene podlage in zahtevka v zvezi z izgubljenim dobičkom za čas od 15.10.2008 do 31.12.2008. Tako se pokaže, da je šlo v vseh primerih zavrnitve tožbenega zahtevka za njegovo neutemeljenost že po temelju, ne le po višini. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno uporabilo pri izračunu in priznanju stroškov tožeče stranke materialnopravno določbo drugega odstavka 154. člena ZPP.

18. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene (razen glede stroškov predpravdnega odvetniškega zastopanja), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zoper I. točko in delno II. točko izreka zavrnilo in potrdilo v tem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi prvotožene stranke:

19. Pritožba je delno utemeljena.

20. V III. točki izreka izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče vsem tožečim strankam kot solidarnim dolžnicam naložilo povračilo odmerjenih in priznanih pravdnih stroškov prvotožene stranke. V takem primeru solidarnega dolžništva lahko upnik uveljavlja zahtevek zoper kogarkoli od solidarnih dolžnikov ali pa zoper vse hkrati (395. člen OZ). Pri priznanju povračila pravdnih stroškov prvotoženi stranki je prvostopenjsko sodišče upoštevalo načelo uspeha pravdnih strank po drugem odstavku 154. člena ZPP. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje drugotožeči in tretjetožeči stranki naložiti povračilo 2/3 vseh stroškov prvotožene stranke, ker s tožbo nista uspeli. Niti iz vlog prvotožene stranke, niti iz navedb na narokih za glavno obravnavo ni mogoče razbrati, v kolikšnem obsegu naj bi prvotoženi stranki nastali pravdni stroški zaradi sodelovanja drugotožeče in tretjetožeče stranke oziroma njenega pravnega naslednika, zato jih tudi ni mogoče ločiti od stroškov, ki so ji nastali v zvezi s tožbo prvotožeče stranke.

21. Ni sporno, da so tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo dne 15.3.2013 utesnile tožbeni zahtevek tako, kot izhaja iz njihove vloge z dne 11.1.2013, ki jo je sodišče prejelo na naroku dne 15.3.2013. Pri tožbenem zahtevku je skladno s to vlogo vztrajala le še prvotožeča stranka in od prvotožene stranke terjala le še plačilo 27.500,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Ker je do delnega umika tožbe prišlo na samem naroku za glavno obravnavo dne 15.3.2013, bi prvotožena stranka morala skladno s tretjim odstavkom 163. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 158. člena ZPP zahtevati povračilo stroškov zaradi delnega umika tožbe do konca navedene obravnave. Ker tega prvotožena stranka ni storila, je z uveljavljanjem stroškovnega zahtevka zoper drugotožečo in tretjetožečo stranko oziroma njenega pravnega naslednika zaradi njunega umika tožbe prekludirana. O teh stroških kot o posledici umika tožbe prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni odločalo, ker jih prvotožena stranka ni uveljavljala. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek bistvene postopkovne kršitve po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

22. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno pri odmeri stroškov postopka oziroma priznanju nagrad za posamezno opravilo upoštevalo vrednost spornega predmeta, ki se je tekom postopka spreminjala, upoštevaje tedaj veljavno Odvetniško tarifo. Pri presoji uspeha pravdnih strank pa je pravilno upoštevalo višino tožbenega zahtevka ob odločanju o njem po izjavljenem delnem umiku tožbe (zakaj o stroških prvotožene stranke ni bilo odločeno glede na delni umik tožbe, je bilo že pojasnjeno). Stališče, da se stroški odmerjajo po uspehu od preostanka vtoževanega zneska, je zavzelo že Vrhovno sodišče RS v sklepu III Ips 98/1998, sledi pa mu tudi pravna teorija (Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 32). Neutemeljeno zato pritožnica uveljavlja razmerje uspeha pravdnih strank 84 % proti 16 % v njeno korist. 23. Pritožbeno sodišče pa soglaša s pritožnico, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno tožeči stranki priznalo za predlog za zavarovanje dokazov in vlogi z dne 2.10.2008 in 10.10.2008 trikrat po 200 točk namesto pravilno po 50 točk, saj takrat veljavna Odvetniška tarifa tega opravila ni ovrednotila. Po šestem odstavku 4. člena tedaj veljavne Odvetniške tarife storitve, ki jih tarifa ne ovrednoti, oceni odvetnik s primerjavo podobnih storitev, ki so v tarifi ovrednotene. Pri ovrednotenju takih storitev pa uporabi odvetnik določbe posebnega dela tarifa in merila 3. člena tarife. Po kakšnih kriterijih je odvetnik ovrednotil sestavo predloga za zavarovanje dokazov in dveh vlog, ki se nanašata na zavarovanje dokazov, prvotožeča stranka ob priglasitvi stroškov ni pojasnila. Pritožbeno sodišče je zato za navedena opravila prvotožeči stranki priznalo nagrado odvetniku, kot mu jo priznava sama prvotožena stranka (trikrat po 50 točk). Pritožnica utemeljeno izpodbija tudi prvotožeči stranki priznane stroške za vlogo z dne 16.10.2008 v višini 900 točk, ker gre po vsebini le za dokazni predlog, zanj pa gre odvetniku nagrada po tar. št. 19/4 OT 50 točk, kot mu gre po tej tarifi 50 točk tudi za poravnalno ponudbo in ne priznanih 300 točk. 24. Upoštevaje navedeno je bilo prvotožeči stranki preveč priznanih 1550 točk nagrade odvetniku (po utemeljeni pritožbi prvotožene stranke) in premalo priznanih 200 točk nagrade odvetniku kot predpravdni stroški (po utemeljeni pritožbi tožeče stranke). Tožeči stranki je bilo torej preveč priznanih 1350 točk nagrade odvetniku. Navedeno vsoto točk je pritožbeno sodišče odštelo od v izpodbijani sodbi priznanih 14350 OT in tako priznana nagrada odvetniku znaša 13000 točk, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459 EUR, torej 5.967,00 EUR. Po tretjem odstavku 13. člena OT gredo tožeči stranki še materialni stroški (2 % od 1000 točk znaša 20 OT, 1 % nad 1000 točk pa 120 OT) v znesku 64,26 EUR, z 20 % DDV pa skupno 6.031,26 EUR. Ob priznanju sodne takse v višini 516,42 EUR in 3.789,32 EUR stroškov za izvedenca skupni priznani stroški prvotožeči stranki znašajo 10.337,00 EUR, glede na 50 % uspeh pa 5.168,50 EUR.

25. Delno utemeljenima pritožbama obeh pritožnikov v zgoraj obrazloženem delu stroškovne odločitve je zato pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno spremenilo tako, kot izhaja iz II. točke dispozitiva te sodbe (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem izpodbijanem stroškovnem delu pa je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo II. in III. točko izreka sodbe (2. točka 365. člena ZPP).

26. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo v delu glede tožbenega zahtevka ni uspela, uspela je le glede sorazmerno majhnega dela stroškovnega zahtevka, glede katerega pa ji posebni stroški niso nastali, je dolžna sama nositi stroške svoje pritožbe, dolžna pa je prvotoženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo in sicer 375 točk po tar. št. 21/1 OT in 7,5 točk po členu 13/3 OT, skupaj 382,5 točk oziroma glede na vrednost točke 0,459 EUR 175,56 EUR.

27. Prvotožena stranka pa je s pritožbo uspela le z 978,64 EUR, torej 16 % (vrednost spornega predmeta za pritožbo je bila 6.147,14 EUR), zato ji v tem delu gredo pritožbeni stroški, ki znašajo 80 točk nagrade za pritožbo po tar. št. 21/1 OT ter 2 % materialnih stroškov po čl. 13/3 OT 1,6 točk, skupno torej 81,6 točk oziroma 37,45 EUR. Prvotožeči stranki pa gredo stroški odgovora na pritožbo in sicer glede na 84 % uspeh, nagrada pooblaščencu po tar. št. 21/1 OT 420 točk in po členu 13/3 OT 8,4 točk, upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR in 22 % DDV pa 239,89 EUR.

28. Po pobotanju vseh priznanih stroškov pritožbenega postopka prvotoženi stranki v skupnem znesku 213,01 EUR (175,56 EUR + 37,45 EUR) in prvotožeči stranki v znesku 239,89 EUR je torej prvotožena stranka dolžna prvotožeči stranki plačati 26,88 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.