Jedro

Tožnik, ki je bil nazadnje zavarovan v Republiki Sloveniji in je pri toženi stranki uveljavljal pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine, je bil v določenih letih prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji. V enakem obdobju je bil vključen v obvezno zavarovanje tudi v Švici (ne v celotnem obdobju, temveč delno). Obe zavarovalni dobi, ki sta se v spornem obdobju, pa tudi v drugih obdobjih, prekrivali, tako tista, ki jo je tožnik izpolnil v Švici, kot tista, ki jo je izpolnil v Sloveniji, sta enakovredni. Zato je bilo pri seštevanju dob potrebno uporabiti 5. odst. 12. čl. izvedbene Uredbe(ES) št. 987/2009, po kateri vsako dobo, ki je po zakonodaji dveh ali več držav članic enakovredna, upošteva samo nosilec države članice, po katere zakonodaji je bila zadevna oseba nazadnje obvezno zavarovana pred navedeno dobo. Skladno s to določbo je tožena stranka pri seštevku zavarovalnih dob švicarsko dobo (ki se je prekrivala s slovensko) pravilno izločila iz skupne zavarovalne dobe, upoštevala pa je (zgolj) tisto švicarsko dobo, ki se s slovensko ni prekrivala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 21. 6. 2011 in št. ... z dne 20. 5. 2011 ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek (I. tč. izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oz. podredno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpostavlja, da bi morala tožena stranka skladno z 1. odst. 39. čl. ZPIZ-1 pri odločanju o priznanju pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine izbrati tisto zaporedno 18-letno obdobje, ki je za tožnika najugodnejše. Ob tem bi morala ravnati v tožnikovo korist in iz pokojninske osnove izvzeti povprečje plač iz let 1992, 1993 in 1994, v katerih je tožnik plačeval pokojninsko zavarovanje na prostovoljni bazi. Ta tri leta so za tožnika najmanj ugodna in v kolikor bi jih tožena stranka izvzela, bi bila tožnikova pokojninska osnova bistveno višja. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je tožena stranka s tem, ko je iz določanja pokojninske osnove izvzela leta 1984, 1985 in 1986, ko je bil tožnik vključen v obvezno pokojninsko zavarovanje v RS, upoštevala pa je leta 1992, 1993 in 1994, ko je bil tožnik prostovoljno zavarovan, odločala diskriminatorno in izrazito v tožnikovo škodo. Tožnik je bil tako v letih od 1984 do 1986 kot v letih 1992 do 1994 zavarovan tudi pri nosilcu zavarovanja v Švici in so se torej obdobja prekrivala, vendar tožena stranka pri tem prvega obdobja ni upoštevala, drugo, za tožnika neugodno obdobje pa je vštela v obračun. Izpodbijana sodba o tem vprašanju nima razlogov, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, zakaj naj bi bilo obdobje od leta 1982 do 2002 najugodnejše. Sodišče je nepravilno uporabilo 39. čl. ZPIZ-1. Tožnik meni, da pri izračunu njegove pokojninske osnove po ZPIZ-1 ne bi smela biti upoštevana tista švicarska delovna doba, ki se prekriva z obdobjem plačevanja prispevkov iz prostovoljnega zavarovanja v RS. Obdobje 7-ih let, v katerih je tožnik delal v Švici, bi moralo v celoti biti izvzeto iz ugotavljanja pokojninske osnove po ZPIZ. Prvostopenjsko sodišče bi moralo upoštevati, da je bil tožnik v tem obdobju že zavarovan pri tujem nosilcu zavarovanja in bi že na podlagi tujega zavarovanja pridobil pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine. Sodišče prve stopnje se je pri preizkusu zakonitosti odločb tožene stranke naslonilo na določbe 56. čl. osnovne Uredbe (ES) št. 883/2004, ki pa ne velja za Švico, zato je zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je pri presoji seštevka zavarovalnih dob, nepravilno uporabilo določbe izvedbene Uredbe (ES) št. 987/2009, ki velja za EGP in Švico, saj ni pravilno upoštevalo 12. in 43. člena. V nasprotju z interpretacijo določb prvostopenjskega sodišča, bi morala tožena stranka, če bi pravilno sledila tej uredbi, pri obračunu pokojninske osnove izločiti povprečja prispevkov, ki jih je tožnik vplačal v letih 1992 do 1994 na prostovoljni bazi. Zato ne drži zaključek sodišča, da osnovna uredba izrecno določa odmero dajatve z upoštevanjem časa prostovoljnega zavarovanja, če je bila oseba v državi članici, ki odmerja dajatev, zavarovana na tej osnovi. Razlaga sodišča je nepravilna in sama s seboj v nasprotju, kar je bistvena kršitev določb postopka. Tožnik izpostavlja, da se osnovna uredba nanaša na pravila, po kateri zavarovanec pridobi pravico do dajatve v posamezni državi članici in se pri tem v seštevku zavarovalnih dob upoštevajo vse zavarovalne dobe, iz obeh držav, v katerih je upravičenec plačeval prispevke, medtem ko se izvedbena uredba nanaša na pravila, po katerih se izračuna pokojninska osnova. Tožnik poudarja, da je s takšnim obračunom, kot ga je napravila tožena stranka in potrdilo sodišče, zaradi dejstva, ker se je vključil v sistem prostovoljnega pokojninskega zavarovanja pri ZPIZ dejansko oškodovan, saj je plačal nekaj, kar ni bilo potrebno, tožena stranka pa se je s tem, ko je to obdobje vštela v pokojninsko osnovo, dejansko okoristila. Tožnik bo tako glede na določbe Uredbe oškodovan, saj ni verjetno, da mu bo tuji nosilec zavarovanja priznal pokojnino za enako obdobje zavarovanja oz. da bi tožnik za enako zavarovalno obdobje prejemal dve pokojnini. Tožnik bo tako dvakrat prikrajšan - zaradi upoštevanja nižjega povprečja zavarovalne osnove v izračunu pokojninske osnove v RS in posledično nižjem izplačilu slovenske pokojnine ter pri odmeri pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja, kar pa zagotovo ni namen uredbe. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se v pritožbi sklicuje tožnik.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 21. 6. 2011 v zvezi z odločbo št. ... z dne 20. 5. 2011. S slednjo je bilo odločeno, da ima tožnik pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 481,78 EUR od 19. 9. 2010. Tožnik se ni strinjal z odmero starostne pokojnine in je navajal, da je tožena stranka nepravilno uporabila predpise EU in slovenske predpise glede izračuna pokojninske osnove. Kot sporno je izpostavljal tudi, da se v skupno pokojninsko dobo všteje tudi pokojninska doba, ki jo je tožnik pridobil v Švici. Enake argumente tožnik izpostavlja v pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje.

Za odločitev v zadevi so bistvene sledeče ugotovitve sodišča prve stopnje in sicer, da je tožnik do uveljavitve pravice do starostne pokojnine dopolnil 59 let in 3 mesece starosti, v Sloveniji 33 let, 3 mesece in 25 dni, v Avstriji 3 leta in 4 mesece ter v Švici 7 let pokojninske dobe. Ker sta se v obdobju od 1. 6. 1983 do 30. 6. 1983, od 1. 11. 1987 do 31. 12. 1987, od 1. 1. 1988 do 24. 2. 1988, od 1. 11. 1988 do 31. 12. 1988, od 1. 1. 1989 do 30. 4. 1989, od 1. 11. 1989 do 31. 4. 1990, od 1. 11. 1990 do 31. 12. 1990, od 1. 11. 1991 do 30. 4. 1992, od 1. 11. 1992 do 30. 4. 1993, od 1. 11. 1993 do 30. 4. 1994, od 1. 11. 1994 do 30. 4. 1994 in od 1. 11. 1994 do 30. 4. 1995 zavarovalni dobi v Švici in Sloveniji prekrivali, je tožena stranka pri priznanju in odmeri slovenske pokojnine švicarsko zavarovalno dobo izločila, tako da je znašala švicarska zavarovalna doba, ki se s slovensko ni prekrivala 3 leta, 4 mesece in 5 dni. To dobo je nato tožena stranka upoštevala pri seštevku zavarovalnih dob. Nadalje iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bila za tožnika najugodnejša leta od 1982 do 2002. Navedeno izhaja tudi iz računalniškega izpisa, ki je priloga odločbe tožene stranke, kar je sodišče prve stopnje izrecno zapisalo v tč. 10 obrazložitve, zaradi česar ne drži tožnikova navedba, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj naj bi bilo obdobje od leta 1982 do 2002 za tožnika najugodnejše. Nadalje pa je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje tudi, da so bila pri odmeri dajatve izvzeta tri leta od 1984 do 1986 in sicer iz razloga, ker tožnik v teh letih ni izpolnjeval pogoja vsaj šestih mesecev zavarovanja v Sloveniji, medtem ko so bila pri odmeri dajatve upoštevana leta 1992, 1993 in 1994, saj je bil tožnik v tem obdobju obvezno zavarovan v Sloveniji (delno v tem o obdobju pa tudi v Švici).

Pravno podlago za odločitev v konkretnem socialnem sporu predstavljajo določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS št. 106/1999), Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. 6. 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti ter Uredba (ES) št. 987/2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 (izvedbena uredba). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da za Švico ne velja Uredba 883/2004 z dne 29. 4. 2003 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (osnovna uredba), zaradi česar je potrebno za to državo še naprej uporabljati Uredbo 1408/71. V nadaljevanju obrazložitve se je sicer sodišče prve stopnje nepravilno sklicevalo na določbe Uredbe 883/2004 (52. in 56. člen), ker pa sta oba člena po vsebini enaka oz. v bistvenem vsebinsko enaka določbam Uredbe 1408/71 (46. in 47. člen), kar je v tč. 11 obrazložitve sodišče prve stopnje tudi pojasnilo, v tem pogledu odločitev sodišča prve stopnje ni nepravilna, upoštevana pa je bila tudi pravilna materialnopravna podlaga.

Določba 12. člena Uredbe (ES) št. 987/2009 ureja seštevanje zavarovalnih dob v primerih, ko se pri posameznem upravičencu do dajatev, zavarovalne dobe ene in druge države članice prekrivajo. Skladno z 5. odst. 12. člena Uredbe (ES) št. 987/2009 vsako dobo, ki je po zakonodaji dveh ali več držav članic enakovredna, upošteva samo nosilec države članice, po katere zakonodaji je bila zadevna oseba nazadnje obvezno zavarovana pred navedeno dobo. Tožnik, ki je bil nazadnje zavarovan v Republiki Sloveniji in je pri toženi stranki uveljavljal pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine, je bil v letih 1992, 1993 in 1994 prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji. V enakem obdobju je bil vključen v obvezno zavarovanje tudi v Švici (ne v celotnem obdobju, temveč delno). Tožnik je bil torej v obeh dveh državah vključen v obvezno zavarovanje in torej ni bil v eni državi (Švici) vključen v obvezno zavarovanje, v drugi državi (Sloveniji) pa v prostovoljno zavarovanje, zato v konkretnem primeru pri seštevku zavarovalnih dob, ni bilo mogoče upoštevati 3. odst. 12. čl. izvedbene Uredbe, posledično pri izračunu dajatve pa tudi ne 43. čl. izvedbene Uredbe, za kar se zavzema tožnik v pritožbi. Obe zavarovalni dobi, ki sta se v spornem obdobju (1992 do 1995), pa tudi v drugih obdobjih, prekrivali, torej tako tista, ki jo je tožnik izpolnil v Švici, kot tista, ki jo je izpolnil v Sloveniji, sta enakovredni, zato je bilo pri seštevanju dob potrebno uporabiti 5. odst. 12. čl. izvedbene Uredbe. Skladno s to določbo, je tožena stranka pri seštevku zavarovalnih dob pravilno švicarsko dobo (ki se je prekrivala s slovensko) izločila iz skupne zavarovalne dobe, upoštevala pa je (zgolj) tisto švicarsko dobo, ki se s slovensko ni prekrivala (3 leta, 4, mesece in 5 dni). Da je tožena stranka zavarovalne dobe pravilno seštela, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

Nadalje pa je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje v delu, kjer je ugotovilo, da je tožena stranka pravilno opravila tudi izračun dajatve (sorazmerni del pokojnine). Tožnik v pritožbi ne oporeka (pravilnemu) postopku izračuna teoretičnega in nato dejanskega zneska dajatve po 52. čl. Uredbe 883/2004 oz. 46. čl. Uredbe 1408/71, pač pa oporeka višini (vzete) podlage za izračun dajatve ter posledično višini odmerjene dajatve. Pri tem tožnik tudi v pritožbi izpostavlja, da tožena stranka v višino podlage za izračun dajatve (torej v pokojninsko osnovo) ne bi smela vključiti povprečja zavarovalnih osnov iz let 1992, 1993 in 1994, ko je bil tožnik v Sloveniji vključen v prostovoljno obvezno pokojninsko zavarovanje. Kot že zgoraj pojasnjeno, pri izračunu tožnikove dajatve ni bilo mogoče upoštevati 2. odst. 43. čl. izvedbene uredbe, saj je tožena stranka dobe prostovoljnega obveznega zavarovanja (pravilno) upoštevala pri seštevku dob. To določbo bi bilo pravilno uporabiti zgolj v primeru, če tožena stranka dob prostovoljnega zavarovanja pri seštevku dob ne bi upoštevala, kot to izrecno določa ta določba. Zgolj v tem primeru bi bila tožena stranka za te dobe nato dolžna izračunati ustrezni znesek skladno s slovensko zakonodajo ter ga prišteti dejanskemu znesku, izračunanemu skladno s členom 52(1)(b) Uredbe 883/2004 oz. 46. čl. Uredbe 1408/71. Konkretnega primera torej ni mogoče subsumirati pod določbo 2. odst. 43. čl. Uredbe 987/2009. Skladno z 56. členom Uredbe 883/2004 oz. 47. čl. Uredbe 1408/71 pristojni nosilec v posamezni državi članici pri izračunu sorazmernega dela dajatve upošteva izključno plače ali zavarovalne osnove, v skladu z zakonodajo te članice, torej v Sloveniji upošteva slovenske zavarovalne osnove. Skladno z 4. odst. 39. čl. ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove po tem zakonu vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Skladno z 2. odst. 210. čl. ZPIZ-1 osebe, ki so prostovoljno vključene v obvezno zavarovanje, plačujejo prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od osnove, ki jo prosto izberejo, vendar najmanj od zneska v višini 60% povprečne plače za predzadnji mesec pred mesecem, v katerem se določa zavarovalna osnova. Nobenega dvoma torej ni, da se tudi obdobja obveznega prostovoljnega pokojninskega zavarovanja upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove. Skladno z 2. odst. 39. čl. ZPIZ-1 se za leto zavarovanja upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestilo plače za najmanj šest mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za šest mesecev plačani prispevki od zavarovalne osnove. Ker je bil ta pogoj v letih 1992, 1993 in 1994 pri tožniku izpolnjen, v letih 1984, 1985 in 1986 pa ne, je tožena stranka povprečje zavarovalnih osnov iz let 1992, 1993 in 1994 tudi pravilno vključila v pokojninsko osnovo, let 1984, 1985 in 1986 pa ne, saj v slednjih niso bili plačani prispevki od zavarovalne osnove najmanj za šest mesecev. Zakaj je tožena stranka leta 1992, 1993 in 1994 vštela v pokojninsko osnovo, let 1984, 1985 in 1986 pa ne, je sodišče prve stopnje obrazložilo v tč. 10 izpodbijane sodbe, zato ne drži pritožbena navedba, da o tem vprašanju izpodbijana sodba nima razlogov, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem socialnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje. Prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člena ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.