Jedro

Kot je razvidno iz spisa, ne more biti nobenega dvoma, da je sodišče prve stopnje omogočilo tožeči stranki, da bi spoznala, na podlagi katerih pravno odločilnih dejstev bo odločilo. Tako je ravnalo v skladu z dolžnostjo iz 285. člena ZPP. Sodba prve stopnje zato v izpodbijanem delu za tožečo stranko ne more pomeniti presenečenja. Ker je sodišče prve stopnje omogočilo tožeči stranki, da bi lahko učinkovito izkoristila svojo pravico do izjave v postopku, pa tudi ni kršilo 22. člena Ustave RS. Sodba ne more biti presenečenje za pravdno stranko, če sodišče prve stopnje v drugem postopku sprejme na podlagi istih izvedenih dokazov kot v prvem postopku drugačno odločitev kot v prvem postopku, še zlasti, če je ravnalo po prvem odstavku 362. člena ZPP in upoštevalo napotke pritožbenega sodišča (za nadaljnje delo) v njegovem sklepu, oziroma obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je pritožbeno sodišče opozorilo v svojem sklepu, s katerim je razveljavilo njegovo sodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu, to je v ugotovitvenem izreku pod III. točko, v pobotnem ter ugoditvenem izreku pod IV. točko, kolikor se terjatvi tožeče stranke in tožene stranke iz II. ter III. točke izreka pobotata do višine 83.639,58 EUR in se v presežku, za znesek 83.639,58 EUR, tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi pobota zavrne, ter v izreku o pravdnih stroških pod V. točko, kolikor tožeči stranki niso bili v celoti priznani priglašeni pravdni stroški, potrdi sodba prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo I Pg 385/2016 z dne 5. 10. 2016 izreklo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 97615/2013 z dne 13. 6. 2013 v celoti razveljavi (I. točka izreka), da se ugotovi terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 180.529,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od (17) posameznih (delnih) zneskov za čas od navedenih dni njihove zapadlosti dalje do plačila in stroški izvršilnega postopka v znesku 501,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2013 dalje do plačila, v presežku, za zakonske zamudne obresti od zneskov: 7.207,10 EUR od 16. 10. 2012 dalje do plačila ter 1.909,55 EUR od 16. 1. 2004 (prav: 2013) dalje do plačila, pa se (tožbeni) zahtevek tožeče stranke zavrne (II. točka izreka), da se ugotovi terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 83.639,58 EUR na dan 3. 3. 2014 (III. točka izreka), da se terjatvi tožeče stranke ter tožene stranke iz II. in III. točke (izreka) pobotata do višine 83.639,58 EUR ter je po medsebojnem pobotanju tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še znesek 116.539,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2014 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopka v znesku 501,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2013 dalje do plačila, v presežku za znesek 83.639,58 EUR pa se (tožbeni) zahtevek tožeče stranke zaradi pobota zavrne (IV. točka izreka), ter da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 3.489,49 EUR, v 15 dneh od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, (dalje) do plačila (V. točka izreka).

2. Pritožb zoper razveljavitveni izrek pod I. točko sodbe prve stopnje ni bilo.

3. Tožena stranka se tudi zoper ugotovitveni izrek pod II. točko, pobotni in ugoditveni izrek pod IV. točko, kolikor je po medsebojnem pobotanju dolžna plačati tožeči stranki še znesek 116.539,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2014 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopka v znesku 501,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2013 dalje do plačila, ter izrek o pravdnih stroških pod V. točko sodbe prve stopnje ni pritožila.

4. Tožeča stranka pa s 7. 11. 2016 pravočasno vloženo pritožbo (smiselno) izpodbija sodbo prve stopnje v ugotovitvenem izreku pod III. točko, v pobotnem in ugoditvenem izreku pod IV. točko, kolikor se njena terjatev in terjatev tožene stranke iz II. ter III. točke izreka pobotata do višine 83.639,58 EUR in se v presežku, za znesek 83.639,58 EUR, njen tožbeni zahtevek zaradi pobota zavrne, ter v izreku o pravdnih stroških pod V. točko, kolikor ji niso bili v celoti priznani priglašeni pravdni stroški (“… v delu, v katerem je bil njen zahtevek zaradi pobota v višini 83.639,58 EUR zavrnjen … .”) iz vseh (3) pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila, oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov(o) postopek (sojenje), toženi stranki pa naloži plačilo celotnih stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka (dalje) do plačila.

5. Tožeča stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

6. Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na (morebitne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

9. Tožeča stranka v pritožbi očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP: “V nadaljevanju pa je sodišče brez kakršnekoli utemeljitve oziroma dokazne ocene (zakaj in na podlagi česa je tako zaključilo), navedlo, da je terjatev po spornem računu št. ... po oceni sodišča zapadla v trenutku, ko je tožeča stranka te zaloge prevzela. Na kakšni dejanski in pravni podlagi je prvostopno sodišče prišlo do takšnega zaključka, ni jasno. Še zlasti ne zato, ker je tožeča stranka zatrjevala in (s personalnimi dokazi) navajala, da pogoji za podpis primopredajnega zapisnika niso bili izpolnjeni. … Sodišče prve stopnje bi moralo, v kolikor je že bilo mnenja, da je terjatev tožene stranke po računu št. ... dejansko zapadla, pojasniti razloge, zakaj meni, da je sporna terjatev zapadla. Zgolj navedba, da je sodišče ugotovilo, da je utemeljena in zapadla tudi terjatev tožene stranke v višini 81.116,34 EUR, brez obrazložitve, zakaj in na podlagi katerih dejstev in dokazov je prvostopno sodišče tako zaključilo, ne zadošča. … takšnih navedb sodišča … ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana … kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP. Obrazložitev sodišča v zvezi s tem je namreč pomanjkljiva oziroma nepopolna.” (tretji odstavek na drugi strani in nadaljevanje na tretji strani ter šesti odstavek na četrti strani obrazložitve pritožbe).

10. Toda ker so v sodbi prve stopnje navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih (in tako tudi o dejanski in pravni podlagi za zaključek sodišča prve stopnje o zapadlosti sporne terjatve tožene stranke), ti razlogi pa so jasni ter med seboj združljivi (17. in 18. točka obrazložitve), in jih zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne, primerno obrazložena sodba prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se v izpodbijanem delu ne bi mogla preizkusiti. Sicer pa pritožbeno sodišče misli, da cit. pritožbeni očitek tožeče stranke sodišču prve stopnje temelji na stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje drugače ugotoviti dejansko stanje in da v zvezi s tem, neugotovljenim dejanskim stanjem, sodba prve stopnje nima razlogov. V resnici pa želi tožeča stranka razloge o tistem, česar sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ter dokazne ocene ni moglo ugotoviti in je zato lahko navedlo razloge le o tistem, kar je lahko dokazno ocenjevalo. Te razloge pa sodba prve stopnje ima. Uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

11. Z navedbo: “… in s tem v nasprotju z listinami in dokazi navajalo (točka 18. obrazložitve), da “Utemeljenih razlogov za zavrnitev podpisa primopredajnega zapisnika ni bilo”, ob hkratnem dejstvu, da je še brez vsebinske utemeljitve zakaj, zaključilo, da je terjatev zapadla že zaradi prevzema zalog v posest, kar pomeni, da je kakršnakoli argumentacija v zvezi z odklonitvijo podpisa zapisnika, po mnenju sodišča tudi sicer brezpredmetna.” (sedmi odstavek na četrti strani obrazložitve pritožbe), tožeča stranka v pritožbi očitno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Ta povzeta pritožbena navedba tožeče stranke pa je zgolj pavšalna in je zato kot take ni mogoče preizkusiti. Pravdna stranka v pritožbi ni dolžna le navesti razlogov, zaradi katerih jo vlaga (335. člen ZPP), temveč mora te razloge tudi ustrezno obrazložiti. Da bi se uveljavljena kršitev lahko preizkusila, bi morala tožeča stranka v pritožbi konkretno navesti listine in dokaze ter opredeliti vsebine, ki so po njenem mnenju v nasprotju s tem, kar se navaja v (prav tako določenih) razlogih sodbe prve stopnje o vsebini teh listin in dokazov.(1) Obrazložitve te uveljavljene kršitve pa v pritožbi tožeče stranke ni.

13. Končno še ni utemeljeno pritožbeno sklepno izpostavljanje tožeče stranke: “… je dokazna ocena sodišča v zvezi z nastankom zapadlosti, ki je pogoj za izvedbo pobota, izvedena nepopolno in nepravilno, saj sodišče sedaj očitno ni upoštevalo (navedeno pa je storilo v razveljavljeni odločbi, kar pomeni, da sedaj izpodbijana sodna odločba, glede na izvedeni dokazni postopek za tožečo stranko dejansko predstavlja presenečenje), da primopredajni zapisnik ni bil podpisan zaradi neporavnanih finančnih obveznosti tožene stranke (izpovedba priče B.) … .” (sedmi odstavek na četrti strani obrazložitve pritožbe). Tožeča stranka tako očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.(2)

14. Tudi ta uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Podana bi bila le v primeru, če sodišče prve stopnje tožeči stranki ne bi omogočilo, da bi spoznala, na podlagi katerih pravno odločilnih dejstev bo odločilo. Tako ne bi ravnalo v skladu z dolžnostjo iz 285. člena ZPP. Sodba prve stopnje bi zato v izpodbijanem delu za tožečo stranko res pomenila presenečenje. Sodišče prve stopnje tožeči stranki ne bi omogočilo, da bi lahko učinkovito izkoristila svojo pravico do izjave v postopku, s tem pa bi kršilo 22. člen Ustave RS.(3) Kot je razvidno iz spisa, pa ne more biti nobenega dvoma, da je sodišče prve stopnje omogočilo tožeči stranki, da bi spoznala, na podlagi katerih pravno odločilnih dejstev bo odločilo. Tako je ravnalo v skladu z dolžnostjo iz 285. člena ZPP. Sodba prve stopnje zato v izpodbijanem delu za tožečo stranko ne more pomeniti presenečenja. Ker je sodišče prve stopnje omogočilo tožeči stranki, da bi lahko učinkovito izkoristila svojo pravico do izjave v postopku, pa tudi ni kršilo 22. člena Ustave RS. Pritožbeno sodišče pri tem še pojasnjuje, da glede na navedeno sodba ne more biti presenečenje za pravdno stranko, če sodišče prve stopnje v drugem postopku sprejme na podlagi istih izvedenih dokazov kot v prvem postopku drugačno odločitev kot v prvem postopku, še zlasti, če je ravnalo po prvem odstavku 362. člena ZPP in upoštevalo napotke pritožbenega sodišča (za nadaljnje delo) v njegovem sklepu, oziroma obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je pritožbeno sodišče opozorilo v svojem sklepu, s katerim je razveljavilo njegovo sodbo. Sodišče prve stopnje pa je izpodbijane odločitve sprejelo prav ob pravilnem upoštevanju napotkov pritožbenega sodišča (za nadaljnje delo) v 12.-14. in 18. točki obrazložitvi njegovega sklepa Cpg 91/2016 z dne 15. 6. 2016. (Ta sklep pritožbenega sodišča je bil pooblaščenki tožeče stranke (po podatku vročilnice (pripete l. št. 167 spisa)) vročen 19. 7. 2016.).

15. Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi dokazne ocene, ki jo je sprejelo po izvedenih dokazih. Na (to) dokazno oceno sodišča prve stopnje pa je pritožbeno sodišče vezano, saj prav sodišče prve stopnje odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je izvedlo tudi vse dokaze, ki jih je lahko in za katere je ocenilo, da so pomembni za odločbo (prvi odstavek 287. člena ZPP). Da je sodišče prve stopnje vestno in skrbno (ter kritično) presodilo vsak izveden dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi te presoje in uspeha celotnega postopka po svojem prepričanju pravilno odločilo, katera dejstva se v tem gospodarskem sporu štejejo za dokazana, pa ne more biti nobenega dvoma. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema njegovo dokazno oceno kot pravilno in zavrača pritožbeni očitek tožeče stranke sodišču prve stopnje o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

16. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje dovolj jasno, razumno, argumentirano in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva in zakaj šteje za dokazana. Pravilnih razlogov sodišča prve stopnje o vseh odločilnih dejstvih za izpodbijane odločitve v 17.-27. točki obrazložitve sodbe pa pritožbeno sodišče ne ponavlja, ampak tožečo stranko nanje le napotuje.(4)

17. Kolikor tožeča stranka v četrtem odstavku na tretji strani in petem odstavku na četrti strani obrazložitve pritožbe vztraja pri svojih samo ponovljenih, že v dotedanjih postopkih na prvi stopnji podanih stališčih in ugovorih, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo, se pritožbeno sodišče z njimi ni (posebej) ukvarjalo, oziroma se do njih ni opredeljevalo, saj je njihovo neutemeljenost oziroma neupoštevnost pojasnilo že sodišče prve stopnje z v sodbi navedenimi (pravilnimi) razlogi o vseh odločilnih dejstvih za izpodbijano zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke v znesku 83.639,85 EUR (s pripadki) zaradi pobota v 17.-22. točki obrazložitve sodbe, ki jih pritožbeno sodišče prav tako ne ponavlja, ampak tožečo stranko nanje le ponovno napotuje.

18. S trditvijo: “Tožena stranka namreč ni plačala prevzete mineralne snovi, zato tudi ni imela podlage zaračunati storitev za pridobivanje teh surovin.” (četrti odstavek na tretji strani obrazložitve pritožbe), pa tožeča stranka v pritožbi navaja novo dejstvo.

19. Toda po prvem odstavku 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva (in predlagati nove dokaze) le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti (oziroma predložiti) do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP (da jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku), oziroma če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku ni mogel navesti (oziroma predložiti (drugi odstavek 362. člena ZPP)). Tožeča stranka pa niti ne zatrjuje niti ne izkazuje, da v pritožbi novo navedenega brez svoje krivde v dotedanjih postopkih na prvi stopnji ni mogla navesti. Prav tako je očitno, da bi to mogla storiti.

20. Pritožbeno sodišče zato uveljavljene pritožbeno nove trditve tožeče stranke ni moglo upoštevati (šesti odstavek 286. člena ZPP).

21. Po povedanem je nedvomno, da tožeča stranka trditvenega in dokaznega bremena glede nezapadlosti terjatve tožene stranke in neutemeljenosti njenega pobotnega ugovora ni zmogla, tožena stranka pa je svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o zapadlosti svoje terjatve in utemeljenosti svojega pobotnega ugovora popolnoma zadostila.

22. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z izpodbijanimi odločitvami materialno pravo (19.-21. in 23. točka obrazložitve sodbe) pravilno uporabilo. Ker je tako sodišče prve stopnje pri odločanju uporabilo določbe materialnega prava, ki jih je moralo uporabiti, te določbe pa je uporabilo tudi pravilno, pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (341. člen ZPP) ni podan.

23. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (prvi odstavek 350. člena ZPP) potrditi sodbo prve stopnje (353. člen ZPP in tudi prvi odstavek 337. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim.: npr. sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 110/2006 z dne 26. 9. 2006 in sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 47/2014 z dne 16. 6. 2015. Op. št. (2): Čeprav se na cit. kršitev sklicuje šele v pritožbi, jo je pritožbeno sodišče (vseeno) upoštevalo, saj tožeča stranka te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

Op. št. (3): Prim.: npr. odločba Ustavnega sodišča RS Up-312/03 z dne 15. 9. 2005. Op. št. (4): Prim.: npr. odločba Ustavnega sodišča RS Up-312/03 z dne 15. 9. 2005.