Jedro

Ker je le tožnik (zaradi prezadolženosti) sklepal pogodbo o razdelitvi skupnega premoženja (v obliki notarskega zapisa), toženka pa ne, ne gre za navidezno pogodbo. Dokazno breme, da sta s toženko želela nekaj drugega in ne tisto, kar sta dala zapisati v pogodbi, je na strani tožnika.

Tožba na ugotovitev delne ničnosti sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja, ki se nanaša le na eno stanovanje, ni sklepčna. Bistvo skupnega premoženja je ugotavljanje obsega in nato ob neizpodbijani zakonski domnevi polovice tudi razdružitev, zato ni mogoče zahtevati le delne ničnosti glede enega stanovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevke, s katerim je tožeča stranka zahtevala neveljavnost in ničnost dela notarskega zapisa, ki se nanaša na stanovanje J. 17, G. M., št. notarskega zapisa pa je SV 47/2002, med tožečo in toženo stranko. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Izrek sodbe je v neskladju z izvedenimi dokazi, dejstva ki so jih izpovedale priče in stranke pa so med seboj pomešana. Dokazi so bili izvedeni selekcionirano, sodišče pa se opredeljuje samo na podlagi enega dokaza in jih ne oceni vsakega posebej in nato skupaj. Sodišče ne obrazloži sklepa, da ne gre za navidezno pogodbo. Priča je povedala, da se je tožnik oglasil in kaj sta se pogovarjala. Povedal je, da je premoženje zaradi dolgov v nevarnosti. Implicitno je povedal, da se tožena stranka s tem sporazumom strinja. Vprašanje zveze ni bilo pomembno. To je povedal na zapisniku 19.3.2010. Nesporno je, da je bil tožnik zadolžen, da poteka izvršilni postopek na nepremičnine in tedaj je bil nagib na obeh straneh. Tožena stranka je to vedela, saj je bila zaposlena v podjetju svojega moža. Sodišče se je spuščalo v vprašanje, kaj je skupno premoženje, čeprav tega nobena stranka ni izpostavljala. Ne drži očitek pritožnika, da ni točno navajanje, da gre za njegovo posebno premoženje. Pritožnik je samo navajal, da je bila ena od pogodb sklenjena 30.3.1992, pred sklenitvijo zakonske zveze. Če je bila kupnina plačana, je bil en del takoj ob sklenitvi, saj so to narekovali razpisni pogoji. V delu, kar je plačal pred tem, gre gotovo za posebno premoženje. Dejstvo je, da je zakonska zveza prenehala šele marca 2009 in da sta bila še septembra 2008 na dopustu skupaj. Po mnenju pritožnika ni možno, da je nični samo tisti del, za katerega izhaja nagib. Dokler je trajala zakonska zveza ni bilo sporov glede uživanja premoženja. Spori so nastali po dejanski razvezi.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno podalo materialnopravno izhodišče, ki je odločilno za rešitev tega spora. Trditvena podlaga tožeče stranke je bila, da je bil notarski zapis z dne 8.3.2002 sklenjen zaradi njegove prezadolženosti, da sta zakonca to vedela in da je zato sporazum delno ničen in sicer v delu, ki se nanaša na stanovanje J. 17, G. M. Navidezno pogodbo opredeljuje 50. člen OZ. Gre za neskladje med voljo in izjavo pogodbenih strank, obe stranki se morata tega zavedati in le tedaj je lahko pogodba brez pravnega učinka. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da pri notarskem zapisu o ugotavljanju obsega, deleža in delitve skupnega premoženja ne more iti za delno ničnost, saj pogodba ne more obstajati brez ničnega določila pogodbe, saj to določilo ni bilo odločilni nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena (88. člen OZ). Tudi iz narave ugotavljanja obsega, deležev in delitvi skupnega premoženja izhaja, da ni mogoče le delno ugotoviti ničnost, saj gre za celovito ureditev premoženjskih razmerij med zakonci, kar izhaja iz 51. člena ZZZDR. Zakonca lahko razdelita skupno premoženje v času trajanja zakonske zveze (2. odstavek 58. člena ZZZDR). Zadnji razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je namreč nesklepčnost tožbe, ki jo je tožena stranka takoj ugovarjala v odgovoru na tožbo in s tem pravnim naziranjem se pritožbeno sodišče strinja. Pravno pomembno dejstvo glede na določbo 2. odstavka 40. člena OZ pa je tudi, da toženka za tožnikov nagib ni vedela.

Pritožba graja sodbo in uveljavlja bistvene kršitve določb ZPP in trdi, da je izrek sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi, posamezna dejstva pa so med seboj pomešana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da podani očitek ni podan. Izrek sodbe je zavrnilni, tožbeni zahtevek pa je postavila tožeča stranka sama. Ugotovljena dejstva niso "pomešana". Pač pa tožeča stranka ni zadovoljna z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je pripeljala do ugotovitve, da je treba tožbeni zahtevek zavrniti. To pa je pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa tudi ni podan.

Pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja tako, da trdi, da je sodišče selekcionirano izvedlo dokaze, se opredelilo samo na podlagi enega dokaza, ni pa ocenilo vseh skupaj. Sodišče je izvedlo tiste dokaze, ki jih je ocenilo za pravno relevantne glede na zakonski dejanski stan iz citiranih določb OZ in ZZZDR. V sodbi je tudi povedalo, katerih dejstev ni treba dokazovati, saj so bila nesporna med strankama ali pa so bile v spisu listine, katere je sodišče vpogledalo. Ocenilo je izvedene dokaze, zlasti izpovedbo pravdnih strank, edino predlagano pričo, to je odvetnika, ki je sestavil sporni sporazum, to je B. J. Stranki sta izpovedovali tako, kot sta navajala v njuni trditveni podlagi. Sodišče pa je pravilno ocenilo izpovedbo priče B. J. tako, da priča ni potrdila, da bi tožena stranka vedela, da gre za navidezni posel in da je to želela storiti. Iz v pritožbi citiranih navedb in zapisnika tudi ni najti ugotovitev, kot jih razume pritožnik. Tudi pritožbeno sodišče ne pripelje do sklepa, da je šlo za navidezni posel. Sodišče je tudi pravilno ocenilo delno spremembo trditvene podlage tožeče stranke. Pravilno je tudi ocenilo (za pritožbo nesporno dejstvo), da sta oba zakonca prejela po sporazumu vsak eno stanovanje in da je tožnik svojega podaril sinu. Tako je pravilen sklep sodišča, da je tožnik dokazal svoj nagib za delitev skupnega premoženja, to je prezadolženost in izogibanje upnikom. Ni pa dokazal, da bi tožena stranka to tudi vedela in na to pristala. Obratno: tožena stranka je dokazala svoje trditve.

Zmotno meni pritožba, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno ugotovilo, da ni mogoč v danih dejanskih okoliščinah tožiti delne ničnosti sporazuma in to glede enega konkretnega stanovanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo treba tožbo zavrniti že iz tega razloga, saj iz sporazuma izhaja, da ugotavljata pravdni stranki v sporazumu obseg premoženja in ga nato razdelita (priloga A2).

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je na podlagi ZZZDR-ja mogoče zahtevati razdelitev skupnega premoženja po sporazumu ali na zahtevo enega ali drugega zakonca tudi v času trajanja zakonske zveze (2. odstavek 58. člena ZZZDR). Zato pravno ni pomembno ali sta se dejansko razvezala ali pa je bilo med njima še skupno življenje tudi za tožnika nespornega prenehanja skupnega življenja.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev procesa, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo procesnih kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti, nato pa je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).