Jedro

Odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je odvisna od presoje, ali je tožena stranka upravičeno zadržala osebno vozilo ter odstopila od pogodbe zaradi kršitve splošnih pogodbenih pogojev, pa tudi, ali pravnomočnost sklepa okrajnega sodišča, s katerim je odločeno o zahtevku tožene stranke zaradi predčasnega prenehanja pogodbe, pomeni oviro za obravnavano tožbo, ker je tožbeni zahtevek v neposrednem nasprotju z zahtevkom, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z obravnavano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna vrniti v posest v izreku sodbe označeni avtomobil ... oziroma enakovredno vozilo ter zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna plačati 5.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške 619,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Navaja, da sodba vsebuje številne procesne kršitve, predvsem pa nima razlogov oziroma so ti nejasni in protislovni, sodbe se zato ne da niti preizkusiti. Kar navaja sodišče, ne spada med razloge za upravičeno odpoved pogodbe o leasingu. Pritožnica ponavlja resnične dejanske okoliščine o tem, da svojemu možu ni nikoli dala v uporabo vozila, ki je bil predmet leasing pogodbe in tudi ni bila premalo skrbna v zvezi z dolžnostjo preprečevanja uporabe vozila s strani tretjih oseb. Mož tožnice je samovoljno in brez njene vednosti vzel ključe vozila. Tožnica v tej smeri ni kršila pogodbe. Nesprejemljivo je stališče, da tretja oseba pomeni tudi zakonca leasingojemalca. Tožnica poudarja, da je potrebno pogodbene določbe razlagati v njeno korist, razumsko in življenjsko pravično oziroma ne uporabljati tistih splošnih določb, ki so nepravične in pretirano stroge do ene od pogodbenih strank.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Po njenem mnenju je sodba v celoti pravilna in zakonita, zato predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima sodba nerazumljive in pomanjkljive razloge in se je zaradi tega ne da preizkusiti. Pravilen in utemeljen je že uvodni pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je treba sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

6. Tožnica utemeljuje tožbeni zahtevek zoper toženo stranko na kršitvi dne 30. 9. 2009 med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o finančnem leasingu, s katero je tožena stranka kot leasingodajalka izročila tožnici kot leasingojemalki v najem v pogodbi označeno osebno vozilo. Toženi stranki očita kršitev pogodbe, ker ji po vrnitvi vozila (ki so ga zasegli policisti po storitvi prekrška), tega ni vrnila. Tožena stranka pa se sklicuje na odstop od pogodbe zaradi kršitve splošnih pogojev (splošni del pogodbe o finančnem leasingu št. FVF08), ki so sestavni del pogodbe, konkretno zaradi kršitve 15. alineje 3. točke ter 5. točke XIV. splošnih pogojev. Posledica odstopa od pogodbe je tudi njen zahtevek na plačilo obveznosti tožeče stranke iz sklenjene leasing pogodbe, o katerem je že pravnomočno odločeno s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 46750/2013 z dne 3. 4. 2013. Odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je torej odvisna od presoje, ali je tožena stranka upravičeno zadržala osebno vozilo ter odstopila od pogodbe zaradi kršitve splošnih pogodbenih pogojev, pa tudi, ali pravnomočnost sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 46750/2013 z dne 3. 4. 2013, s katerim je odločeno o zahtevku tožene stranke zaradi predčasnega prenehanja pogodbe, pomeni oviro za obravnavano tožbo, ker je tožbeni zahtevek v neposrednem nasprotju z zahtevkom, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno(1).

7. Sodba sodišča prve stopnje o vsem tem nima jasnih, niti smiselnih razlogov. Splošno in pravilno sicer opredeli pojem pogodbe o leasingu, temu sledi (nepotreben) obširen prepis splošnih pogojev, ki mu sledi zaključek, da je bilo postopanje tožene stranke pravilno, ker je M. sicer res vozilo uporabil brez vednosti in soglasja tožnice, vendar je tožnica kot leasingojemalka prevzela rizik izgube ali kraje predmeta leasinga in zato v obravnavanem primeru ni prosta svojih obveznosti. Nerazumni in očitno neprimerni so tudi dodatni argumenti sodbe, češ da je s tem, ko je tožena stranka vozilo obdržala, višina škode manjša in da je s tem preprečena možnost ponovne podobne nepooblaščene uporabe istega vozila. Obrazložitev sodbe se torej naslanja bodisi na povsem abstraktne razloge, ali pa so ti povsem nerelevantni, kot pretežno pravilno opozarja pritožba. Ta pa nima prav v tistem delu, ko zagovarja stališče, da je bil mož oziroma partner tožnice izključen pri prepovedi o dajanju vozila v uporabo tretjim osebam, ki za uporabo vozila nimajo predhodnega pisnega soglasja tožene stranke (3. točka VI. splošnih pogojev).

8. Vse navedeno terja razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje, v katerem je potrebno odgovoriti na trditve tožnice in ugovore tožene stranke v zvezi s pravilnostjo odstopa od pogodbe. Izhodišča za ponovno odločanje so razvidna iz dosedanje obrazložitve.

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

(1) Več o tem Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, komentar k 319. členu.