Jedro

V konkretnem primeru se izpodbija sklep, s katerim ni bilo ugodeno zahtevi tožnice za izločitev člana senata in namestnika predsednika KPK in se torej ne izpodbija sklep, s katerim bi se postopek obnovil, ustavil ali končal. Izpodbijani sklep predstavlja zgolj procesno odločitev, ne pa meritorne odločitve o glavni stvari, zato ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu, o čemer se je večkrat že enotno izrekla tudi sodna praksa.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka ob sklicevanju na določila 21. v zvezi s 4. odstavkom 31. člena Poslovnika Komisije za preprečevanje korupcije (Poslovnik, Uradni list RS, št. 24/12) zavrnila zahtevo tožnice za izločitev člana senata in namestnika predsednika Komisije za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju: KPK) A.A. iz obravnavanja in odločanja o zadevi opravilna št. 06211-78/2014. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je bil izpodbijani sklep soglasno sprejet na seji senata KPK dne 6. 10. 2014 ob navzočnosti predsednika in namestnice predsednika ter v odsotnosti namestnika predsednika KPK, o čigar izločitvi se je odločalo, ob ugotovitvi, da pri predsedniku KPK B.B. ni podan noben od razlogov iz 2. odstavka 20. člena Poslovnika, česar vlagateljica zahteve niti ne zatrjuje. Nadalje navaja, da je bilo ugotovljeno, da pri imenovanem namestniku predsednika KPK ne obstajajo druge okoliščine, v katerih zasebni interes vpliva oziroma vzbuja videz, da vpliva ali bi lahko vplival na njegovo nepristranskost in objektivnost pri opravljanju javnih nalog in izvajanju raznih postopkov iz razloga, ker pri namestniku predsednika A.A. v obravnavani zadevi njegov zasebni interes ni podan. Imenovani namestnik predsednika zaradi obravnave in odločanja v tej zadevi ne bo pridobil premoženjske ali nepremoženjske koristi, niti je ne bodo pridobili njegovi družinski člani in druge fizične osebe ali pravne osebe, s katerimi ima ali je imel osebne, poslovne in politične stike, druge okoliščine oziroma navedbe v zahtevi za izločitev pa niso bile predmet obravnave, saj za sam postopek odločanja o izločitvi posameznega člana senata niso relevantne.

Tožnica v tožbi uveljavlja, da gre pri izpodbijanem sklepu za upravni akt v smislu 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji), češ da je bil izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije in je z njim odločeno o pravici tožnice in dodatno tudi zato, ker je sprejet s strani upravnega organa po pravilih splošnega upravnega postopka, hkrati pa je z njim odločeno o pravicah, obveznostih oziroma pravnih koristih tožnice, in sicer njenih ustavnih pravicah iz 22. in 25. člena Ustave. Ker je izpodbijani akt po mnenju tožnice upravni akt iz 2. odstavka 2. člena ZUS, tožnica meni, da ji gre zaradi tega tudi sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1, oziroma podrejeno, da ji gre sodno varstvo na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 v subsidiarnem upravnem sporu, ker meni, da ji je bilo z njim poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine in da ji ni zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo zoper izpodbijani sklep.

Tožnica v tožbi in pripravljalni vlogi podrobno opisuje, zakaj se z odločitvijo tožene stranke v izpodbijanem sklepu ne strinja in uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka, ki so ali bi mogle vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve ter nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, oziroma, ker je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. Sodišču iz navedenih razlogov ter zaradi posega v človekove pravice tožnice iz 22. in 25. člena Ustave prvenstveno predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Podrejeno pa predlaga, da sodišče ugotovi, da je tožena stranka z izdajo izpodbijanega sklepa posegla v človekove pravice tožnice iz 1. odstavka 21. člena Ustave (pravica do dostojanstva v pravnih postopkih), iz 22. člena Ustave (pravica do enakega varstva pravic) in iz 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva). V obeh primerih pa naj tožnici tudi prisodi stroške postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi tožena stranka vztraja pri odločitvi in razlogih v izpodbijanem sklepu. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrže, oziroma podredno, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Na podlagi 2. odstavka 36. člena ZUS-1 mora sodišče ne le ob samem predhodnem preizkusu tožbe, pač pa tudi ves trajanja čas postopka do sprejema končne odločitve v upravnem sporu po uradni dolžnosti paziti na obstoj formalnih razlogov oziroma procesnih predpostavk, ki so taksativno določene z določili 1. do 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Ob predhodnem preizkusu tožbe, ki ga je sodišče dolžno opraviti na podlagi 36. člena ZUS-1, sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da ni podana katerakoli izmed kumulativno predpisanih procesnih predpostavk iz 1. do 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, med drugim tudi, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1). Na razloge iz 36. člena ZUS-1 mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

V skladu s 1. odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih upravnih aktov pa le, če tako določa zakon. ZUS-1 v 2. odstavku 5. člena ZUS-1 določa, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. V konkretnem primeru pa se izpodbija sklep, s katerim ni bilo ugodeno zahtevi tožnice za izločitev člana senata in namestnika predsednika KPK in se torej ne izpodbija sklep, s katerim bi se postopek obnovil, ustavil ali končal. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je tožnica vložila zahtevo za izločitev imenovanega iz postopka odločanja tožene stranke, ki se vodi pod opravilno št. 06211-78/2014, ki je bil po navedbah same tožnice uveden z dnem 1. 8. 2014 pod operativnim naslovom „...“ v skladu z določilom 13. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju: ZIntPK). Z izpodbijanim sklepom torej postopek v navedeni zadevi (še) ni bil zaključen niti obnovljen, ampak gre le za sklep, ki je bil izdan med trajanjem omenjenega postopka št. 06211-78/2014. Tak sklep, kot se izpodbija v tem upravnem sporu, pa se glede na določilo 2. odstavka 5. člena ZUS-1 ne more uvrstiti med akte, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu na navedeni pravni podlagi, saj sam po sebi (niti smiselno) ne pomeni odločitve o obnovitvi, ustavitvi ali končanju postopka v smislu 2. odstavka 5. člena ZUS-1. Prav tako pa izpodbijani sklep ne ustreza definiciji upravnega akta, kot jo je zakonodajalec opredelil z 2. odstavkom 2. člena ZUS-1, po katerem je upravni akt v smislu ZUS-1 upravna odločba ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je upravni organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko odločitev o materialno-pravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Če pa gre za upravne akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, za kar gre v obravnavanem primeru, pa so takšni akti lahko dopusten predmet presoje v upravnem sporu le tedaj, če tako določa zakon, za kar pa, kot rečeno, v obravnavanem primeru očitno ne gre. Namreč izpodbijani sklep se nanaša le na izločitev člana senata in namestnika predsednika KPK A.A. in torej predstavlja zgolj procesno odločitev, ne pa meritorne odločitve o glavni stvari, zato ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu, o čemer se je večkrat že enotno izrekla tudi sodna praksa, med drugim tudi Vrhovno sodišče RS, ki je v primerljivih zadevah št. I Up 362/2007, I Up 470/2008, I Up 250/2009 in I Up 121/2010 sprejelo stališče, da odločanje o zavrnitvi strankine zahteve za izločitev uradne osebe ni dopusten predmet odločanja v upravnem sporu.

Tožnica v tožbi navaja tudi, da jo podredno vlaga v skladu s 4. členom ZUS-1 zaradi varstva ustavnih pravic iz 21., 22. in 25. člena Ustave. Vendar v konkretnem primeru niso podane procesne predpostavke za obravnavanje tožbe niti po tem določilu, kajti 4. člen ZUS-1 določa, da odloča v upravnem sporu sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Pogoj odsotnosti drugega sodnega varstva pa v konkretnem primeru ni podan. Tožnici je namreč zagotovljeno drugo (učinkovito) sodno varstvo, in sicer ji je zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu zoper končno odločitev tožene stranke, sprejeto v navedeni zadevi, ki se pri toženi stranki vodi pod opravilno št. 06211-78/2014, saj so tekom (upravnega) postopka zagrešene kršitve lahko dopusten predmet sodne presoje v okviru sodnega odločanja o zakonitosti in pravilnosti sprejete (do)končne odločitve v (upravnem) postopku. Sodišče pri tem le še dodaja, da procesne pravice (vključno s procesnimi pravicami iz 21., 22. in 25. člena Ustave) ne morejo biti same sebi namen, ampak so jamstvo za zakonitost postopka, njihovo uresničevanje pa je usmerjeno v doseganje materialno-pravno pravilne odločitve v zadevi, zato so njihove kršitve predmet preizkusa zakonitosti v rednem upravnem sporu.

Po povedanem je sodišče tožbo, ker je bila vložena zoper upravni akt procesne narave, ki ga v upravnem sporu ni dopustno izpodbijati, zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.