Jedro

Tožnik, invalid III. kategorije invalidnosti, s priznano pravico do dela v skrajšanem delovnem času po 6 ur dnevno, je bil v spornem obdobju v skladu s preostalo delovno zmožnostjo sposoben za delo 6 ur dnevno, kar pomeni, da je bil v istem obdobju začasno nezmožen za delo zaradi bolezni le 2 uri dnevno. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijane upravne odločbe utemeljeno odpravilo in odločilo, da je bil tožnik v spornem obdobju v skladu s preostalo delovno zmožnostjo sposoben za delo 6 ur dnevno. Hkrati pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo v polnem delovnem času.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbe št. ... z dne 19. 9. 2014, št. ... z dne 28. 8. 2014, št. ... z dne 19. 11. 2014 in št. ... z dne 28. 10. 2014. Odločilo je, da je bil tožnik v obdobju od 1. 9. 2014 do 30. 9. 2014 in od 31. 10. 2014 do 17. 11. 2014 zmožen za delo kot invalid III. kategorije po odločbi ZPIZ v skrajšanem delovnem času po 6 ur dnevno (I. točka izreka). Primarni tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 254,31 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Navedeno sodbo izpodbija tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri ugoditve primarnemu oziroma podrednemu tožbenemu zahtevku. Podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Meni, da so podane absolutne bistvene kršitev postopka iz 15., 14. in 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Prva kršitev je podana zato, ker je sodišče protispisno ugotovilo, da je sposoben za delo 4 ure. V pripombah na izvedensko mnenje je želel zgolj pojasnilo, zakaj je zmožen za delo 6 ur, glede na to, da je v tej smeri postavil podredni zahtevek. Druga kršitev postopka je podana, zato ker se sodišče ni opredelilo do skice terenskega čiščenja in kilometrine, ki jo mora opraviti v času dela. Do zadnje, torej tretje kršitve postopka pa je prišlo, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo postavitev izvedenca psihiatra in dopolnitev izvedenskega mnenja ortopeda z vpogledom v CD posnetek.

Pri podaji izvedenskega mnenja ni sodeloval psihiater, ki bi edini lahko podal pravilno mnenje glede nezmožnosti za delo. Iz izvida psihiatra z dne 1. 10. 2014 je razvidno, da ni sposoben za pridobitno delo, da mu je bil svetovan mesec dni bolniškega staleža, nato pa delo v skrajšanem delovnem času štiri ure. Izvedenci, ki so sodelovali v Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja niso specializirani za ocenjevanje anksiozno depresivne motnje. Z dokazno oceno sodišča prve stopnje, oprto na izpoved izvedenca MDŠP, da je pri njem prisotna le blažja oblika anksiozne depresivne motnje, se ne strinja. Pri tem je spregledana odločba tožene stranke z dne 19. 11. 2014, iz katere izhaja, da v zdravstvenem kartonu ni bilo psihiatrovega izvida, kar ne more držati. Iz istega razloga tudi sodnoizvedenski organ ni mogel pravilo obravnavati niti oceniti začasne nezmožnosti za delo.

Ravnanje sodišča je tudi v nasprotju z načelom materialne resnice in načelom enakosti orožij strank. Pri tem se sklicuje na odločbo ZPIZ z dne 23. 4. 2015 in mnenji invalidskih komisij. Iz mnenja IK II z dne 27. 7. 2015, pri podaji katerega je sodeloval tudi specialist psihiater, izhaja, da ima psihične težave, in sicer anksiozno depresivno simptomatiko ter bolečinski sindrom, kar negativno vpliva na njegovo psihično stanje. Sodišče je v celoti sledilo izpovedi izvedenca, da je sposoben za potiskanje vozička po pločnikih, prepogibanje, sklanjanje in hojo 5 km, pri tem pa prezrlo, da je ob osebnem pregledu dne 13. 4. 2015 izvedenca seznanil z novo razdaljo delokroga 17 km. Dne 22. 6. 2015 je tudi predložil skico terena čiščenja glede na nov delovni plan, iz katere izhaja, da je njegov delokrog dnevno obsegal 17 km. Podana je torej tudi relativna kršitev postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP zaradi nevestne presoje dokazov. Ne sprejema niti ocene izvedencev, da gre pri njem za rahlo omejeno notranjo rotacijo desnega kolka, saj že iz izvidov dr. A.A. z dne 22. 12. 2014 in 28. 1. 2015 izhaja napredujoča artroza. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

K zatrjevanim bistvenim kršitvam postopka

5. Pisni odpravek sodbe nima pomanjkljivosti, da ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek sodbe je jasen, ne nasprotuje sam sebi, niti bistveno pravilnim in odločilnim dejanskim razlogom. Zgolj z iztrganim sklicevanjem na posamezne dele obrazložitve, ne da bi bila pri tem upoštevana vsebina celotne obrazložitve, ni mogoče uspešno zatrjevati kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

6. Ni podana niti kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ni nasprotja med ugotovljenimi odločilnimi dejstvi sodbe in relevantno vsebino listin. T. i. protispisnost je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov. Torej takrat, ko sodišče listinam oziroma zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo dejansko imajo, ne pa v primeru morebitnega povzemanja tožbenih navedb. Le povzetek tožnikove navedbe, da je za delo sposoben štiri ure, kljub temu, da je vztrajal pri primarnem tožbenem zahtevku, na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni za polni delovni čas, sam po sebi ne pomeni absolutne bistvene kršitve iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba.

7. Končno ni podana niti kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje z mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja fakultete B. Univerze C. (v nadaljevanju: Komisija) ter zaslišanjem izvedenca, popolno in pravilno razčiščeno, je bil dokazni predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja z izvedencem psihiatrom ter z vpogledom v CD posnetek z dne 16. 12. 2013 hrbtenice in kolčnih sklepov, utemeljeno zavrnjen.

V skladu z ustaljeno ustavno sodno in sodno prakso revizijskega sodišča, lahko sodišče prve stopnje izvedbo predlaganega dokaza zavrne tedaj, ko so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, mora biti razvidno iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali iz obrazložitve končne sodne odločbe. Sodišče prve stopnje je v dokaznem sklepu, sprejetem na glavni obravnavi, obrazložilo, da je ostale dokazne predloge tožnika zavrnilo kot nepotrebne. V obrazložitvi izpodbijane sodbe pa posebej utemeljilo, da iz pisnega izvedenskega mnenja, kot tudi ustne izpovedi člana izvedenskega organa izhaja, da je časovna razbremenitev tožnika v vtoževanem obdobju za 2 uri, potrebna predvsem zaradi ortopedske simptomatike. Član izvedenskega organa je namreč pojasnil, da je časovna razbremenitev potrebna predvsem zaradi ortopedskih težav, tj. artroze kolka in glede na opis delovnega mesta, po katerem mora tožnik pri delu prehoditi določeno razdaljo.

Tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatra je utemeljeno zavrnjen. Komisija, v kateri sicer res ni sodeloval specialist psihiater, se je opredelila tudi do psihiatričnih izvidov ter pojasnila, da gre pri tožniku za blažjo obliko anksiozne depresivne motnje, ki v spornem obdobju ni vplivala na njegovo delazmožnost. Drži sicer, da iz obrazložitve mnenja IK II z dne 27. 7. 2015 (priloga A 27) izhaja, da ima tožnik psihične težave, in da je psihiatrinja pri njem ugotovila anksiozno depresivno simptomatiko ter bolečinski sindrom, ki negativno vpliva na psihično stanje. Vendar pa psihiatrične zdravstvene težave sploh niso bile upoštevane kot vodilna diagnoza pri ocenjevanju invalidnosti, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje. Glede na navedeno torej ni mogoče uspešno zatrjevati procesne kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tudi sicer bi moral tožnik že pred zaključkom glavne obravnave v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov, uveljavljati procesno kršitev v skladu z 286. b členom ZPP. Ker iz zapisnika ne izhaja, da bi postopal po navedeni določbi ZPP, tudi v pritožbenem postopku več ne more uspešno uveljavljati tovrstne kršitve.

Materialnopravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve

8. V obravnavani zadevi gre za spor o začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je tako podana v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 72/2006 s poznejšimi sprem.; v nadalj. ZZVZZ) ter v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s poznejšimi sprem.; v nadalj. Pravila).

V navedenih predpisih začasna nezmožnost za delo pravno sicer ni definirana. Po ustaljeni sodni praksi gre za pravni standard, po katerem zavarovana oseba zdravstveno ni zmožna za delo pod splošnimi pogoji, na katero se ocenjuje to dejstvo. Pomeni obstoj oziroma prisotnost bolezni, zaradi katere je indiciran t.i. bolniški stalež. Pri zavarovancih v delovnem razmerju se začasna nezmožnost za delo praviloma ocenjuje na delovno mesto, za katero je sklenjena pogodba o zaposlitvi. Enako velja za zaposlene delovne invalide, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, v skladu s preostalo delovno zmožnostjo, ugotovljeno po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Dejanske okoliščine konkretnega primera

9. Sodišče prve stopnje je v izvedenskem mnenju Komisije imelo strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da je bil tožnik v spornem obdobju začasno nezmožen za delo le dve uri dnevno, oziroma da je bil zmožen za delo v skladu s preostalo delovno zmožnostjo 6 ur dnevno.

Pritožbeno sodišče ne najde nobenega razloga za dvom v strokovno pravilnost izvedenskega mnenja Komisije, da je bil tožnik glede na zdravstveno stanje tudi v času od 1. 9. 2014 do 30. 9. 2014 in od 31. 10. 2014 do 17. 11. 2014 zmožen za delo v skladu z omejitvami, ki izhajajo iz odločbe ZPIZ-a, in to le v skrajšanem 6 urnem delovnem času; z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je bil zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oz. delo na drugem delovnem mestu z omejitvami dela v dolgotrajnih fleksijskih prisilnih držah ledvene hrbtenice, dvigovanja in premeščanj bremen težjih od 10 kg, fleksijsko rotacijskih gibov ledveno križne hrbtenice nad 30 stopinj (globokega prepogibanja) in izpostavljenosti vibracijam.

10. Po prepričljivih ugotovitvah Komisije kardiovaskularne težave niso takšne, da bi predstavljale indikacijo za začasno nezmožnost za delo. Tožnik je namreč 24. 9. 2014 opravil obremenitveno testiranje, ki je bilo sicer prekinjeno zaradi težkega dihanja pri 165 W, brez stenokardij, kar ga uvršča v NYHA funkcijski razred I, stanje pa je bilo klinično stabilno tudi po tem obdobju. Glede ortopedskih težav je ugotovila, da gre za stanje po kompresivni lumboischialgiji in operativni dekompresiji na nivoju L4-L5 levo z motorično in senzorično nevropatijo, kar se kaže z lažjo atrofijo goleni levo, z neiizivnim Ahilovim refleksom in motnjami senzibilitete brez klinično pomembnih izpadov v moči, z bolečinskim sindromom in reducirano gibljivostjo ter pseudolaseqovim znakom levo. Ugotovila je tudi nekoliko zmanjšano notranjo rotacijo v levem kolku, na rami mišično bolečinski sindrom, na vratu pa nekoliko omejeno gibljivost brez pridružene koreninske okvare in ocenila, da je bil tožnik s podanimi omejitvami zmožen za delo le v skrajšanem 6 urnem delovnem času. Pojasnila je še, da razlog časovne razbremenitve izhaja iz ortopedske simptomatike, ki ji je pridružena še zmanjšana kondicija po infarktu ob izrazito prekomerni telesni masi ter lažja anksiozno depresivna motnja s somatizacijo.

11. Sklicevanje pritožnika na izvid Psihiatrične bolnišnice D. z dne 1. 10. 2014, iz katerega sicer izhaja, da je bil zaradi bolezni svetovan mesec dni polnega bolniškega staleža, nato pa delo s skrajšanim delovnim časom po štiri ure dnevno, samo po sebi ne pogojuje drugačne razsodbe od izpodbijane. Iz pregleda poteka začasne zadržanosti z dela po obravnavah (priloga B4) izhaja, da je osebni zdravnik tožniku odobril bolniški stalež od 1. 10. 2014 do 30. 10. 2014. Pomeni, da je bil predlog psihiatrinje po enomesečnem bolniškem staležu dejansko že upoštevan in pritožba v tej smeri zato ne more biti uspešna. Predlog lečeče psihiatrinje o skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno, brez sleherne strokovne utemeljitve, pa je Komisija pravilno štela le kot priporočilo v smislu ponovne postopne vključitve v delovni proces.

Odločitev pritožbenega sodišča

12. Ker je tudi po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje z mnenjem Komisije ter zaslišanjem izvedenca popolno in pravilno razčiščeno, je sodišče prve stopnje izpodbijane odločbe utemeljeno odpravilo in za sporno obdobje ugotovilo, da je bil tožnik v skladu s preostalo delovno zmožnostjo sposoben za delo 6 ur dnevno. A contrario to pomeni, da je bil v istem obdobju začasno nezmožen za delo zaradi bolezni le 2 uri dnevno. Iz istih dejanskih in pravnih razlogov je z izpodbijano sodbo hkrati utemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo v polnem delovnem času.

13. Preostale navedbe tožnika za pritožbeno rešitev zadeve pravno niso relevantne. To velja zlasti za pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da je glede na nov delovni plan, tožnikov delokrog znašal 17 km in ne več 5 km dnevno. Sodišče se namreč v obrazložitvi ni dolžno opredeljevati do vseh strankinih navedb, temveč le do tistih, ki so za odločitev v zadevi bistvenega pomena. Zaslišan kot stranka pa je tožnik na glavni obravnavi 20. 2. 2015, izpovedal, da mora na delovnem mestu v 8 urah prehoditi 5 km. Ob osebnem pregledu pri izvedencu dne 14. 4. 2015 je sicer navajal, da mora dnevno prehoditi 17 km. Ker se v predmetnem sodno socialnem sporu ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo nanaša na obdobje od 1. 9. 2014 do 30. 9. 2014 in od 31. 10. 2014 do 17. 11. 2014, poznejša sprememba delovnega plana, ki se nanaša na dolžino poti, ki jo je potrebno dnevno prehoditi, pravno seveda ni relevantna.

14. Iz vseh predhodno navedenih razlogov, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.