Jedro

V primeru prodajne pogodbe z navideznim kupcem (tako imenovanim slamnatim kupcem) gre za pogodbeno razmerje med tremi osebami: prodajalcem, resničnim kupcem in navideznim kupcem. Ob dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč, da je zapustnica sklenila veljavno prodajno pogodbo za sporno stanovanje, da je kupnino plačala tožena stranka in da je med zapustnico in toženo stranko obstajal dogovor oziroma obligacijskopravna zaveza, da bo stanovanje samo formalno kupila zapustnica, nato pa bo lastništvo prenesla na toženo stranko, ki je bila tudi realizirana z „darilno“ pogodbo, pri sklepanju katere ni bilo darilnega namena, ni dvoma, da določbe ZD o prikrajšanju nujnega deleža ne pridejo v poštev. Ker o neodplačnosti sporne „darilne“ pogodbe oziroma o darilu ni mogoče govoriti in je bila ta zgolj sredstvo za uresničitev dogovora o prenosu lastništva na toženo stranko, je zavrnitev tožbenega zahtevka pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je med drugim zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da ima tožeča stranka pravico do nujnega dednega deleža na stanovanju v stanovanjski hiši v Ljubljani, vl. št. ..., k.o. ..., in da je tožena stranka dolžna to stanovanje vrniti v zapuščino.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti tej sodbi je tožeča stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila pravočasno revizijo s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V reviziji navaja, da je zapustnica stanovanje podarila toženi stranki, kar izhaja iz listinskih dokazov, da nižji sodišči ne bi smeli enostransko slediti neverodostojni izpovedbi tožene stranke in da je darilna pogodba imela pravi namen. Čeprav bi tožena stranka lahko sama kupila stanovanje, tega ni storila, ker ji zapustnica ni dala pisnega pristanka. Pravno stališče nižjih sodišč, da bi lahko tožena stranka brez navedenega soglasja kupila stanovanje, je napačno. Uporaba materialnega prava v smislu stališč nižjih sodišč popolnoma izniči zahtevo po pisni privolitvi v primeru prodaje stanovanja ožjemu družinskemu članu bivšega imetnika stanovanjske pravice. Nesprejemljivo je tudi stališče pritožbenega sodišča, da je nepomembno, ali je šlo za navidezne pravne posle. Neobstoj darilnega namena bi moral biti podan že v času, ko je zapustnica stanovanje kupila. Kupnina za stanovanje je bila plačana v imenu zapustnice, na kar je tožeča stranka opozarjala tudi v pritožbi. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je v tem, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni nikoli zatrjevala obstoja „dogovora, da stanovanje formalno kupi zapustnica, nato pa toženka in zapustnica poskrbita za prenos lastništva na toženo stranko“, čeprav je pritožbeno sodišče tak dogovor ugotovilo. Gre za dejansko ugotovitev, ki ne temelji na navedbah in izvedenih dokazih. Sodišče je zaradi „ekonomičnosti postopka“ tudi opustilo dokaz z zaslišanjem S. G., ki bi ovrgel izpovedbo tožene stranke. Sodišče ni sodilo na podlagi dokazov, temveč po svojem občutku, posledica takega pristopa pa je zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP)), ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je pri odločanju o reviziji vezano na relevantno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člen ZPP), kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in glede katerega je bil tudi uspešno opravljen preizkus pritožbenega sodišča, zato ni upoštevalo vseh revizijskih navedb, ki kakorkoli presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb (npr. da je zapustnica stanovanje podarila toženi stranki in da je darilna pogodba imela pravi namen). V sklop neupoštevnih revizijskih navedb spadajo tudi navedbe, s katerimi tožeča stranka graja dokazno oceno izpovedbe tožene stranke. Določba 8. člena ZPP (prosta dokazna ocena) predstavlja metodološki napotek za dokazno oceno. Kršitev te postopkovne določbe je zato podana (le), kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna in analitično sintetična (kadar sodišče ne oceni vseh dokazov posebej, nato pa še vseh dokazov skupaj), ne pa tudi, kadar je vsebinsko neprepričljiva (ker je v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili). V tem primeru tožeča stranka zatrjuje le zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni revizijski razlog.

Nižji sodišči sta tako ugotovili relevantno dejansko stanje, ki ga je mogoče v bistvenem povzeti v naslednjem: – zapustnica, A. P. je od O. L. s kupoprodajno pogodbo z dne 30.12.1991 kupila stanovanje v tretjem nadstropju stanovanjske hiše v Ljubljani v izmeri 89,54 m?, – za odkup stanovanja je bila zainteresirana samo tožena stranka, – kupnina je bila plačana 26.2.1992 po položnici, ki jo je izpolnila tožena stranka, – tožena stranka je dejansko poravnala celotno kupnino za sporno stanovanje, – A. P. je nato stanovanje po dveh mesecih podarila toženi stranki z darilno pogodbo z dne 11.5.1992, s katero si je izgovorila dosmrtno prosto bivanje v stanovanju, – pri sklepanju darilne pogodbe ni bilo darilnega namena, – tožena stranka in A. P. sta se dogovorili, da stanovanje samo formalno kupi A. P., nato pa poskrbita za prenos lastništva na toženo stranko, dejanskega kupca.

Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi bila v tem, da je sodišče zaradi „ekonomičnosti postopka“ opustilo dokaz z zaslišanjem S. G., ki bi ovrgel izpovedbo tožene stranke, kar naj bi bilo na škodo materialne resnice in pravice do enakega obravnavanja strank v postopku, ni podana. Revizijski očitek je neutemeljen, saj prvostopenjsko sodišče dokaza ni izvedlo, ker tožeča stranka pri njegovi izvedbi ni vztrajala (glej zadnji stavek v prvem odstavku na šesti strani sodbe prvostopenjskega sodišča). Ta očitek procesne kršitve je tudi zgolj navidezen, saj tožeča stranka z njim skuša izpodbijati ugotovljeno dejansko stanje oziroma dokazno oceno izpovedbe tožene stranke, zato je neupošteven (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče še dodaja, da navedeni dokaz tudi ni bil dovolj konkretiziran (dokaz je bil predlagan, ker bi S. G. vedel povedati o odnosih med tožečo stranko in A. P.). Tožeča stranka bi morala v skladu z 212. členom ZPP navesti, o katerih dejstvih naj se izvede konkretno predlagani dokaz oziroma katere navedbe in dokazi nasprotnika se s konkretno predlaganim dokazom izpodbijajo. Če dokaz ni dovolj konkretiziran, ga sodišče ne more upoštevati. Ni namreč naloga sodišča, da namesto stranke išče zanjo morebiti ugodne dokaze o dejstvih, ki so ali pa tudi niso pravno pomembna.

Tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo tožeča stranka vidi v tem, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni nikoli zatrjevala obstoja „dogovora, da stanovanje formalno kupi zapustnica, nato pa stranki poskrbita za prenos lastništva na toženo stranko“, pritožbeno sodišče pa je tak dogovor ugotovilo, ni podana. Tožena stranka v postopku sicer ni izrecno postavila trditve, da je prišlo do „dogovora“ z zapustnico, vendar je po oceni revizijskega sodišča obstoj dogovora kljub dejstvu, da tožena stranka navedene besede v postopku ni nikoli uporabila, implicitno vsebovan v njenih drugih trditvah (npr. da je bila darilna pogodba le formalnost za ureditev dejanskega lastništva, s čimer je bila tožeča stranka seznanjena s strani same zapustnice; da v darilni pogodbi ni bilo darilnega namena; da je tožena stranka z materjo sklenila navidezno darilno pogodbo; da je bila mati le fiktivni kupec in lastnik stanovanja; da ni imela ne interesa ne sredstev za nakup stanovanja; da ni šlo za darilo, saj ne more iti za darilo, če stvar sam kupiš; da obe pogodbi prikrivata drugo, veljavno pogodbo, na podlagi katere je tožena stranka dejansko kupila stanovanje od O. L.). Dejanska ugotovitev nižjih sodišč o obstoju dogovora zato po presoji revizijskega sodišča ne presega zatrjevanj tožene stranke, nižjima sodiščema pa ni moč očitati kršitve razpravnega načela iz 7. člena ZPP.

Revizija neutemeljeno očita nižjima sodiščema zmotno uporabo materialnega prava. Nižji sodišči se nista postavili na pravno stališče, da bi tožena stranka lahko sama kupila stanovanje brez pisnega pristanka zapustnice Šprvi odstavek 117. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl. - SZ)Ć, kot zmotno meni tožeča stranka, temveč sta samo ugotovili, da bi tožena stranka lahko tudi neposredno kupila stanovanje. Navedeno tudi drugače ni pravno relevantno za rešitev konkretne zadeve, saj ni šlo za neposredno prodajo stanovanja toženi stranki s strani O. L.. Nenazadnje bi šlo za izigravanje SZ samo v primeru, če tožena stranka ne bi mogla pridobiti soglasja (če ne bi sodila v krog upravičencev do odkupa abstraktno opredeljen v SZ). Stališče tožeče stranke, da bi moral biti neobstoj darilnega namena podan že v času, ko je zapustnica stanovanje kupila, je zmotno, saj je bistven neobstoj darilnega namena ob sami sklenitvi darilne pogodbe. Hkrati pa ta navedba pomeni poseg v ugotovljeno dejansko stanje, saj je ob dejanski ugotovitvi nižjih sodišč, da je šlo za dogovor, da stanovanje formalno kupi zapustnica, nato pa lastništvo prenese na toženo stranko, evidentno, da darilni namen v času nakupa stanovanja ni mogel obstajati.

V primeru prodajne pogodbe z navideznim kupcem (tako imenovanim slamnatim kupcem) gre za pogodbeno razmerje, poznano v pravni teoriji(1) in sodni praksi(2), v katerem so udeležene tri osebe: prodajalec, resnični kupec in navidezni kupec. Resnični kupec noče ali ne more skleniti prodajne pogodbe. Prodajno pogodbo zato v interesu resničnega kupca sklene navidezni kupec. Kadar prodajalec za dogovor med resničnim in navideznim kupcem ne ve, prodajna pogodba med prodajalcem in navideznim kupcem ni navidezna, saj ni soglasne volje pogodbenikov o tem, da so njune izjave volje zgolj navidezne (66. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v povezavi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.). Ker navidezni kupec sklene veljavno prodajno pogodbo v svojem imenu, a v poslovnem interesu resničnega kupca, ki ostaja v ozadju, je med njima dogovorjeno, da bo prvi varoval interese drugega in mu po preteku določenega časa ali ob izpolnitvi določenih pogojev prenesel koristi, ki izvirajo iz prodajne pogodbe. Ob dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč, da je zapustnica sklenila veljavno prodajno pogodbo za sporno stanovanje, da je kupnino plačala tožena stranka in da je med zapustnico in toženo stranko obstajal dogovor oziroma obligacijskopravna zaveza, da bo stanovanje samo formalno kupila zapustnica, nato pa bo lastništvo prenesla na toženo stranko, ki je bila tudi realizirana z „darilno“ pogodbo, pri sklepanju katere ni bilo darilnega namena, ni dvoma, da določbe Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl.) o prikrajšanju nujnega deleža ne pridejo v poštev. Ker o neodplačnosti sporne „darilne“ pogodbe oziroma o darilu ni mogoče govoriti in je bila ta zgolj sredstvo za uresničitev dogovora o prenosu lastništva na toženo stranko, je zavrnitev tožbenega zahtevka pravilna.

Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

Op. št. (1): prim. Ogrizek, Prodajna pogodba z navideznim kupcem, Pravosodni bilten, št. 1-2/88, stran 54, in Dolenc, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV, Ljubljana 2003, stran 361. Op. št. (2): prim. zadevi II Ips 573/2004 z dne 7.9.2006 in II Ips 963/2007 z dne 6.12.2007.