Jedro

Računi kot enostranska listina ene stranke (tožnika) sami po sebi ničesar ne povedo o izjavnem ravnanju druge stranke, potrebnem za nastanek obligacijske zaveze. Račun je (običajno) le posledica neke obveznosti, npr. plačila kupnine, nikoli pa njen vzrok.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 4. točka izreka prvostopne odločbe) razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena ZPP (Uradni list RS, št. 26/99) je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi uporabilo določbe ZPP/77 (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo plačilni nalog Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Domžalah, opr. št. P1 1/94-1 z dne 9.2.1994 obdržalo v veljavi za glavnico v višini 203.996,20 SIT in za zakonite zamudne obresti od zneska 156.139,60 SIT za čas od 22.11.1993 do plačila in od zneska 47.856,60 SIT od 18.2.1994 do plačila in za stroške mandatnega postopka v višini 10.351,00 SIT. Navedeni plačilni nalog je razveljavilo za glavnico v višini 60.740,00 SIT in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Zaradi delnega umika tožbe je (s sklepom) plačilni nalog razveljavilo za znesek 23.693,00 SIT. Toženi stranki je še naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke. Zoper ugodilni del sodbe se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče izrazito enostransko postopalo pri vodenju obravnav. Na prošnjo tožeče stranke, ki jo je poslala na dan naroka, je narok preložilo, prošnji tožene stranke, ki naj bi jo poslala dan pred narokom, torej 8.6.1999, pa ni ugodilo in obravnave ni preložilo. Meni, da je sodišče napačno zaključilo, da ni predložila dokazov, s katerimi utemeljuje ugovor zoper plačilni nalog. Že v ugovoru zoper plačilni nalog je namreč predlagala zaslišanje strank. Toženo stranko oz. njenega zakonitega zastopnika sodišče nikoli ni vabilo na narok in tako do njegovega zaslišanja ni prišlo. Izpovedala pa bi lahko tako glede dogovora med pravdnima strankama kot tudi pojasnila, na kakšen način je reklamirala nekvaliteten in neuporaben pisarniški material. Pritožnica tudi graja stališče sodišča prve stopnje, po katerem kot dokaza za obstoj pogodbenega razmerja med pravdnima strankama zadostujeta že izstavljeni fakturi. Tožena stranka predlaga, da se njeni pritožbi v celoti ugodi izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Sodišče druge stopnje je presojalo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v obsegu pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede morebitnih (absolutnih) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava. Iz podatkov iz spisa izhaja, da prvostopenjsko sodišče naroka, razpisanega za dne 9.6.1999, niti ni moglo preložiti. Prošnjo pooblaščenca tožene stranke za preložitev naroka, ki je obsegala le pavšalno navedbo, da je nujen pravni zastopnik odsoten iz zdravstvenih razlogov, je namreč prejelo prepozno in sicer po že opravljeni glavni obravnavi. Tožena stranka v pritožbi sicer navaja, da je poslala prošnjo dan pred narokom, vendar pa o tem ni predložila nobenega dokaza. Pritrditi pa je pritožbi v delu, v katerem nasprotuje dokaznim zaključkom prvostopnega sodišča. Dokazno moč posameznega dokaza ocenjuje sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Ne obstaja torej nobeno pravilo, ki bi že vnaprej dajalo posameznemu dokazu določeno dokazno moč. Vse je odvisno od konkretnih okoliščin primera oziroma od materialnopravnega in procesnopravnega konteksta, v katerega je posamezen dokaz umeščen. Računi kot enostranska listina ene stranke (tožnika) gotovo sami po sebi ničesar ne povedo o izjavnem ravnanju druge stranke, potrebnem za nastanek obligacijske zaveze. Račun je (običajno) le posledica neke obveznosti, npr. plačila kupnine, nikoli pa njen vzrok. Sklenitve npr. prodajne pogodbe, ki ustvarja obveznosti strank, zato račun (sam po sebi) ne more dokazovati. Ker pa stranke računov, vsaj običajno, ne izdajajo brez razlogov, jim vsakršne dokazne moči le ni mogoče odrekati. V splošnem sicer šibka dokazna moč je odvisno od navedb strank in morebitnih ostalih dokazov, ki so na voljo sodišču. Čim bolj je prejemnik računa (tožena stranka) pasiven (če npr. ne nasprotuje, da je bilo sklenjeno pogodbeno razmerje, ki ustreza izdanemu računu ali so njegovi ugovori zgolj pavšalni), toliko prepričljivejši dokaz je izdani račun in obratno. V predmetni zadevi tožena stranka ni bila pasivna. V ugovoru zoper plačilni nalog je zatrjevala drugačno dejansko stanje, kot ga je razbrati iz računov tožeče stranke. Trdila je namreč, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožeča stranka le naročila blago pri prodajalcu v imenu tožene stranke. Na tej podlagi naj bi prodajalec prodano blago neposredno zaračunal toženi stranki. V potrditev svojih trditev je predlagala tudi dokaz: zaslišanje strank. Ob takih trditvah se pokažeta računa tožeče stranke za povsem nezadosten dokaz. Prvostopno sodišče bi zato moralo za ugotovitev dejanske podlage tožbenega zahtevka izvesti še preostale ponujene dokaze. Kakšno je bilo dogovorjeno razmerje med pravdnima strankama, bo po povedanem mogoče ob pomanjkanju listinske dokumentacije, ugotoviti le z zaslišanjem obeh pravdnih strank. Na podlagi določbe 1. odst. 370. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V skladu z določbo 3. odst. 166. člena ZPP je pritožbeno sodišče še sklenilo, da se odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke pridrži za končno odločbo.