Jedro

Tudi v primeru sodnega roka nastopi prekluzija, če ni pravočasno predlagano podaljšanje tega roka.

Po določbi 325. člena ZPP v zvezi s 332. členom ZPP lahko sodišče izda dopolnilni sklep le v primeru, kadar o kakšnem od zahtevkov ali delu zahtevka ni odločilo, ne pa tudi, kadar je njegova odločitev morebiti nepravilna. Ali je odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu pravilna ali ne, je stvar pritožbenega preizkusa.

V konkretnem primeru do pravdnega postopka sploh (še) ni prišlo, ker tožeča stranka predloga za izvršbo ni dopolnila in je bila tožba zato zavržena ter sklep o izvršbi razveljavljen, kar pomeni, da toženi stranki nagrada za pravdni postopek ne pripada.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 17. 12. 2014 se zavrne in se izpodbijani sklep v prvem odstavku izreka potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke zoper drugi odstavek sklepa z dne 17. 12. 2014 se delno ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 493,91 EUR, v preostalem delu pa se pritožba zavrne.

III. Pritožba tožene stranke zoper dopolnilni sklep se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 582,72 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 17. 12. 2014 tožbo zavrglo in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 178124/2013 z dne 22. 11. 2013 razveljavilo tudi v 1. in 3. odstavku izreka. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 281,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z dopolnilnim sklepom z dne 8. 4. 2015 je sodišče prve stopnje predlog tožene stranke za izdajo dopolnilnega sklepa zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep se je v celoti iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka. Predlagala je razveljavitev izpodbijanega sklepa, pritožbenih stroškov pa ni priglasila. Zoper stroškovni del sklepa z dne 17. 12. 2014 se je pritožila tudi tožena stranka ter vložila še pritožbo zoper dopolnilni sklep. V obeh pritožbah je priglasila pritožbene stroške.

3. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, prav tako ne pritožba tožene stranke zoper dopolnilni sklep. Utemeljena pa je pritožba tožene stranke v stroškovnem delu sklepa z dne 17. 12. 2014. O pritožbi tožeče stranke:

4. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi razveljavilo v 1. in 3. odstavku izreka ter tožbo zavrglo z nosilnimi razlogi, da tožeča stranka v roku, ki ji ga je določilo sodišče, tožbe ni popravila tako, da bi navedla dejstva, na katera opira zahtevek, in predložila dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo.

5. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je sodišče prve stopnje tožeči stranki s sklepom 1. 7. 2014 naložilo, da tožbo v roku 15 dni dopolni. Tožeči stranki je bil navedeni sklep vročen s fikcijo 18. 8. 2014, 15 dnevni rok pa se je iztekel 2. 9. 2014. Iz podatkov v spisu nadalje izhaja, da je tožeča stranka po faksu 1. 9. 2014 sodišču poslala predlog za podaljšanje roka do vključno 31. 9. 2014, temu predlogu pa je sodišče ugodilo s sklepom 4. 9. 2014 ter rok za popravo tožbe podaljšalo za 15 dni od prejema sklepa. Tudi ta sklep je bil tožeči stranki vročen s fikcijo 22. 9. 2014, dodatni 15 dnevni rok pa se je iztekel 7. 10. 2014. 20. 10. 2014 je tožeča stranka po faksu poslala prvo pripravljalno vlogo (ter ponovno predlagala podaljšanje roka), ki pa je sodišče prve stopnje očitno ni prejelo v celoti (na kar bi bilo možno sklepati iz spremnega potrdila, kjer je navedeno: „poročilo o izgubi“), vendar slednje za odločitev ni bistvenega pomena. Tudi v primeru, da bi tožeča stranka 20. 10. 2014 poslala celotno pripravljalno z vsemi prilogami, kot to trdi v pritožbi, je to storila prepozno. Dodatni rok za popravo tožbe se je namreč iztekel 7. 10. 2014, zato je sodišče prve stopnje ponovni predlog tožeče stranke za podaljšanje roka pravilno zavrglo s sklepom 5. 11. 2014. Zoper ta sklep se tožeča stranka ni pritožila, zato je sklep postal pravnomočen 10. 12. 2014. 6. Na podlagi navedenega višje sodišče zaključuje, da tožeča stranka tožbe ni pravočasno dopolnila, kot ji je bilo to naloženo s sklepom sodišča, saj tudi v primeru, da bi 20. 10. 2014 vložila popolno pripravljalno vlogo z vsemi prilogami, kot to trdi v pritožbi, te dopolnitve sodišče prve stopnje ne bi moglo upoštevati kot pravočasno. Tudi v primeru sodnega roka namreč nastopi prekluzija, če ni pravočasno predlagano podaljšanje tega roka. Tožeča stranka do 7. 10. 2014 ni vložila niti dopolnjene tožbe niti ni predlagala podaljšanje roka. To pomeni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zaradi česar se višje sodišče ne opredeljuje posebej do pritožbenih navedb, da se je del dokaznega gradiva tožeče stranke v spisu izgubil. 7. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

O pritožbi tožene stranke zoper dopolnilni sklep

8. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo dopolnilnega sklepa zavrnilo z nosilnim razlogom, da z dopolnilnim sklepom ni mogoče preizkušati pravilnosti lastne odločitve, glede na to, da je o stroških postopka odločilo že s sklepom z dne 17. 12. 2014. Stališče izpodbijanega sklepa je pravilno. Po določbi 325. člena ZPP v zvezi s 332. členom ZPP lahko sodišče izda dopolnilni sklep le v primeru, kadar o kakšnem od zahtevkov ali delu zahtevka ni odločilo, ne pa tudi, kadar je njegova odločitev morebiti nepravilna. Pritožnik je sodišču prve stopnje v predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa očital ravno slednje, da je torej o njegovih stroških odločilo nepravilno, ker ni upoštevalo tudi stroškov prevoda. Ali je odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu pravilna ali ne, ni stvar dopolnilnega sklepa, pač pa pritožbenega preizkusa, zaradi česar je pritožba v tem delu neutemeljena.

9. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo tožene stranke v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi tožene stranke zoper stroškovni del sklepa z dne 17. 12. 2014

10. Pritožnik utemeljeno opozarja, da je v vlogi z dne 18. 12. 2013 priglasil (tudi) stroške za prevod v višini 212,50 EUR, kar je sodišče prve stopnje očitno spregledalo. Iz podatkov v spisu je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje stroške odmerilo po stroškovniku z dne 16. 12. 2014, ni pa upoštevalo stroškovnika z dne 18. 12. 2013. Pritožba pa ni utemeljena v delu, v katerem sodišču prve stopnje očita, da bi moralo nagrado za postopek odmeriti, upoštevajoč tar. št. 3100 ZOdvT, ker je postopek potekal kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine. V konkretnem primeru do pravdnega postopka sploh (še) ni prišlo, ker tožeča stranka predloga za izvršbo ni dopolnila in je bila tožba zato zavržena ter sklep o izvršbi razveljavljen, kar pomeni, da toženi stranki nagrada za pravdni postopek ne pripada. Sodišče prve stopnje je torej nagrado za postopek odmerilo pravilno. Glede na navedeno je višje sodišče delno utemeljeni pritožbi tožene stranke ugodilo, kot to izhaja iz II. točke izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člen ZPP).